1. PRAVNI REŽIMI IZVEDENIH STVARNIH PRAVIC NA NEPREMIČNINAH PO POSEBNIH PRAVNIH PREDPISIHAljaž Žilavec, 2024, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava pravne režime izvedenih stvarnih pravic na nepremičninah, s poudarkom na stavbni pravici in služnosti v javno korist, ki sta ključna pravna instrumenta za uporabo nepremičnin, namenjenih javnim in gospodarskim projektom. Uvedba teh pravic omogoča specifično rabo nepremičnin, pri čemer ni potrebno popolnoma odvzeti lastninske pravice lastniku, kar je pomembno pri posegih na zemljišča za potrebe infrastrukture in javnih storitev.
V nalogi je poudarjeno, da novela Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B) širi možnosti uporabe te pravice, saj omogoča ustanovitev stavbne pravice za nedoločen čas in predvideva možnost njene zastave. To pomeni dodatno fleksibilnost pri financiranju projektov ter večjo pravno stabilnost za imetnike stavbne pravice, saj se jim omogoča, da pod enakimi pogoji izvajajo projekte, ki jih prej zakon ni dopuščal.
Stavbna pravica tako prinaša pravno orodje, ki lastnikom in investitorjem omogoča boljše upravljanje z nepremičninami, posebej pri rabi zemljišč javnega dobra, kot so javni trgi ali območja podzemnih garaž.
Posebno mesto zavzema služnost v javno korist, ki je pomembna za infrastrukturo, kot so energetski in prometni objekti, kjer zakonodaja omogoča posege na zemljišča v javnem interesu.
Služnost v javno korist se ustanavlja bodisi prostovoljno z dogovorom med lastnikom zemljišča in imetnikom pravice bodisi prisilno z upravno odločbo, kadar dogovor ni mogoč. Delo analizira pomen te možnosti, saj se s služnostjo v javno korist lahko zmanjša potreba po razlastitvi, kar omogoča učinkovitejšo realizacijo projektov javne infrastrukture.
Delo preučuje tudi zakonodajne vire, kot so Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3), Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1) in Energetski zakon (EZ-2), ki urejajo različne vidike teh pravic. Skozi delo je moč ugotoviti, da razlike med zakoni vplivajo na nadomestila, trajanje in prenosljivost pravic, kar lahko povzroči neskladje v pravnem položaju med lastniki zemljišč in nosilci infrastrukturnih projektov.
Ključne besede: Stvarnopravni zakonik, izvedene stvarne pravice na nepremičninah, stavbna pravica, služnost, javna korist, nastanek stavbne pravice, nastanek služnosti v javno korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno v DKUM: 23.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 132
 Celotno besedilo (772,08 KB) |
2. Primerjava sistemov obdavčevanja nepremičnin v Sloveniji, na Danskem in Združenih arabskih emiratih, pregled razlik, podobnosti in izzivovCorina Ježovnik, 2024, diplomsko delo Opis: V diplomske delu obravnavamo obdavčevanje nepremičnin v treh različnih državah, s tremi različnimi sistemu obdavčevanja nepremičnin, te države so Slovenija, Danska in Združeni arabski emirati. Cilj naloge je analiziranje in primerjava ključnih značilnosti navedenih sistemov obdavčevanja. V nalogi so predstavljeni osnovni koncepti obdavčevanja nepremičnin, vključno z vrstami davkov. Opravljena je tudi primerjava med državami, ter napisane količine pobranih davkov za vsako državo posebej z indeksi uspešnosti za štiri obdobja med 2019 do 2022. V sklepnem delu naloge so predstavljene hipoteze ter obrazložitev primerjav in učinkovitosti. Predstavljene so tudi določene spremembe in ideje, kako te sisteme izboljšati ter se izogniti davčnim utajam in neplačevanju davka.
Ključne besede: : nepremičnina, davek na promet nepremičnin, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, Slovenija, Danska, Dubaj, utaja, primerjava sistemov obdavčevanja.
Objavljeno v DKUM: 22.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 17
Celotno besedilo (1,20 MB) |
3. Odpravnina po pravilih agencijske pogodbe v primerjalnem pravu : doktorska disertacijaSebastjan Kerčmar, 2023, doktorska disertacija Opis: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo.
Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive.
Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Ključne besede: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 523; Prenosov: 0
Celotno besedilo (3,28 MB) |
4. Priposestvovanje služnosti v javno koristŠpela Podobnik, 2018, magistrsko delo Opis: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS.
Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje.
S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena.
Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja.
Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen.
Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno v DKUM: 22.01.2019; Ogledov: 2568; Prenosov: 319
Celotno besedilo (771,72 KB) |
5. SKLEPANJE SLUŽNOSTNIH POGODB ZA IZGRADNJO KOMUNALNE INFRASTRUKTUREGašper Pavlin, 2016, diplomsko delo/naloga Opis: Diplomsko delo obravnava institut služnosti za izgradnjo komunalne infrastrukture.
Služnost za izgradnjo komunalne infrastrukture oz. služnost v javno korist je služnost, ki se ustanovi v javnem interesu, in sicer v korist investitorja, kot so izvajalci javnih služb, lokalne skupnosti, države ali nosilci različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture ter za njihovo nemoteno delovanje.
Neprava stvarna služnost, kar predstavlja služnost v javno korist, je lahko ustanovljena v korist individualno določene osebe, in sicer fizične ali pravne osebe.
Služnost v javno korist je možno ustanoviti le v tistih primerih, če je nujno potrebna za dosego javne koristi, ki je ni mogoče drugače ustanoviti. Nastanek stvarne služnosti določa Stvarnopravni zakonik, ki predvideva tri podlage, in sicer: zakon, pravni posel in z odločbo državnega oz. upravnega organa.
Ustanovitev služnosti v javno korist je poseg v temeljno človekovo pravico, s katerim zakonodaja lastniku nepremičnine priznava izplačilo denarnega nadomestila na premoženjskem področju. S posegom v lastninsko pravico se zmanjšujeta vrednost služečega zemljišča zaradi povzročene škode ter izgubljeni dobiček.
Za večino projektov izgradnje komunalne infrastrukture je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Le nekateri projekti se izvajajo brez gradbenega dovoljenja, kjer gre za obnovo obstoječega stanja.
Ključne besede: stvarno pravo, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, denarno nadomestilo, komunalna infrastruktura, investitor, idejna zasnova, projekt za gradbeno dovoljenje
Objavljeno v DKUM: 04.07.2016; Ogledov: 2270; Prenosov: 240
Celotno besedilo (1013,86 KB) |
6. Vpliv prestrukturiranja poslovanja na transferne cene in davčnopravna ureditev tega področja v izbranih državahUrška Slevec, 2015, magistrsko delo Opis: Področje transfernih cen postaja čedalje pomembnejše tako z vidika mednarodnih skupin družb, ki na nivoju skupine poskušajo doseči čim nižjo davčno obremenitev, kot tudi z vidika davčnih uprav, ki stremijo k ohranjanju davčnih prihodkov in s tem k preprečevanju zmanjševanja dobičkov v posamezni državi. Bistvo transfernih cen je, da je z njimi mogoče vplivati na prenos dobička med družbami, ki pripadajo isti skupini povezanih družb v različnih državah. Zaradi navedenega v davčni zakonodaji vsesplošno velja, da morajo vse transakcije med povezanimi osebami potekati na način in skladno s pogoji, kot bi se zanje v primerljivih okoliščinah dogovorile nepovezane osebe, tj. skladno s tržnim načelom. Aktualno problematiko s področja transfernih cen predstavlja prestrukturiranje poslovanja, ki je zajeto v IX. poglavju Smernic OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave. Prestrukturiranje poslovanja v smislu Smernic OCED lahko pomeni spremembo poslovnega modela (primeroma iz tradicionalnega proizvajalca/distributerja v pogodbenega proizvajalca/distributerja), prenos sredstev (predvsem neopredmetenih) ali dejavnosti družbe, prekinitev ali pomembno spremembo obstoječih pogodb. Prestrukturiranje poslovanja privede do sprememb v opravljenih funkcijah, prevzetih tveganjih in vloženih sredstvih in s tem do spremembe potenciala za doseganje dobička, kar posledično privede do vprašanja, ali je prestrukturirana družba upravičena do prejema nadomestila zaradi izpada bodočih dobičkov oziroma do nerealiziranih kapitalskih dobičkov (skrite rezerve) in posledično država rezidentstva prestrukturirane družbe do davka od prejetega nadomestila oziroma nerealiziranih kapitalskih dobičkov. Smernice OECD ne določajo časovnega trenutka plačila davka zaradi prestrukturiranja, zato se družbe in davčne uprave lahko navežejo na obstoječo sodno prakso. Na podlagi sodb Sodišča EU se mora davčnemu zavezancu omogočiti možnost takojšnjega plačila davka zaradi prestrukturiranja ali odlog plačila do dejanske realizacije kapitalskih dobičkov oziroma se davek od nerealiziranih kapitalskih dobičkov zahteva že pred dejansko realizacijo v petletnem oziroma desetletnem časovnem intervalu. Področje prestrukturiranja poslovanja v analiziranih državah, tj. Slovenija, Nemčija, Velika Britanija, Nizozemska in Avstrija, ni enotno urejeno. Največ zakonodajnih določb s tega področja vsebuje nemška zakonodaja, ostale države pa imajo področje prestrukturiranja poslovanja, kot ga obravnavajo Smernice OECD, različno implementirano v nacionalnih zakonodajah. Pričakovati je, da se bo praksa na tem področju še razvijala in davčna obravnava harmonizirala, tudi zaradi izdanih ukrepov v okviru OECD projekta BEPS, katerega namen je omejiti erozijo davčnih osnov in prenosov dobičkov med državami.
Ključne besede: transferne cene, prestrukturiranje poslovanja, Smernice OECD, neodvisno tržno načelo, sprememba poslovnega modela, nadomestilo za prestrukturiranje
Objavljeno v DKUM: 30.06.2016; Ogledov: 1367; Prenosov: 163
Celotno besedilo (1,70 MB) |
7. Pravna problematika obdavčitve nepremičnin: primerjava nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in nepremičninskega davkaNikita Zatler, 2015, diplomsko delo Opis: Nepremičnine so predmet različnih dajatev, ki pa jih glede na namen obdavčitve uvrščamo v dva temeljna sistema. Eden temelji na obdavčitvi prenosa lastništva, oziroma pridobitvi lastništva, medtem ko drugi obdavčuje posedovanje nepremičnin. V sistem, ki obdavčuje posest nepremičnin, lahko razvrstimo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, davek na premoženje, začasni davek na nepremično premoženje večje vrednosti, pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest ter davek na nepremičnine, ki pa v Slovenijo trenutno še ni uveden.
Davek na nepremičnine je dajatev, ki se v Slovenijo uvaja že vrsto let. Zadnji poskus uvedbe nepremičninskega davka je bil decembra v letu 2013 s sprejetjem Zakona o davku na nepremičnine, ki pa je bil z ustavno odločbo razveljavljen. Ta zakon bi poenotil sistem obdavčitve nepremičnin v Sloveniji, ter v izogib dvojni obdavčitvi in preveliki obremenitvi davčnih zavezancev, odpravil nekatere dajatve z naravo davka na nepremičnine, oziroma davke, ki obdavčujejo posest nepremičnin.
Kljub temu, da lahko že v kratkem pričakujemo uvedbo novega davka na nepremičnine in sprejetje novega modificiranega zakona, je trenutno veljaven sistem obdavčenja nepremičnin še vedno aktualen, saj lahko vidimo, da proces uvedbe novega davka traja že več kot desetletje. Prav zato je primerno, da podrobneje preučimo obe dajatvi, saj se porajajo vprašanja o značilnostih, razlikah ter skupnih točkah teh dveh dajatev.
Ključne besede: davek, davek na nepremičnine, obdavčitev nepremičnin, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, obdavčitev posesti nepremičnin, davčni zavezanec, davčna osnova, davčna stopnja
Objavljeno v DKUM: 13.05.2016; Ogledov: 1573; Prenosov: 205
Celotno besedilo (634,24 KB) |
8. |
9. Family members' involvement in elder care provision in nursing homes and their considerations about financial compensation: A qualitative studyAna Habjanič, Majda Pajnkihar, 2013, izvirni znanstveni članek Opis: The aim of this studz was to establish how familz members are involved in elder care provision in nursing homes; this included research into their feelings about potentiallz extending their involvement to obtain financial benefits as compensation for high accommodation costs. Familz members remain involved in the caring process after their relatives have been admitted to an institution. On average, accommodation costs in nursing homes in Slovenia haverisen above the residentsʼ retirement pension, and families must supplement the difference. Because of this, familial involvement should be linked to reduced accommodation costs. This research emplozed a non-experimental, descriptive studz design through unstructured interviews. Participants included fiftz familz members (n = 50) who visit their relatives in nursing homes. Data were collected in 2010 at five nursing homes in Slovenia and processed bz means of conventional content analzsis. The major themes that emerged from the content analzsis, describing familz involvement, were as follows: visiting and making oneself useful, deliverz of items for personal use, hands-on care, phzsical therapz and organiyation of nursing homeactivities. Familz members showed some interest in receiving financial compensation for their involvement. The proposed financial compensation maz bea delicate and morallz questionable matter but would involve fairness and transparencz, while enabling easier organiyation of elder care provision. Eventuallz, nursing home residentsʼ well-being could be improved.
Ključne besede: zdravstvena nega starostnika, sodelovanje svojcev, finančno nadomestilo, domovi za starostnike, elder care, family involvement, financial compensation, nursing home
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 2192; Prenosov: 120
 Povezava na celotno besedilo |
10. |
