1. Uporaba propagande pri širjenju nacistične ideologije v nemčiji med leti 1933 do 1945 : diplomsko deloAndrej Zorec, 2021, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava uporabo propagande s strani nacistov kot ključni instrument pridobivanja, ohranjanja ter širjenja politične moči in nacionalsocialistične ideologije v Nemčiji med leti 1933 do 1945. Cilj diplomskega dela je bilo preučevati, kako so nacisti izgradili propagandni stroj, ki je prepričal večji del nemškega prebivalstva o nujnosti grozovite vojne. Najprej je bila preučena vloga Hitlerjeve knjige Moj boj v nacistični propagandi. Ugotovljeno je bilo, da je nacistična propaganda prevzela teme antisemitizma, protikomunizma in rasne evgenike iz Hitlerjeve knjige ter pri tem sledila Hitlerjevim pravilom za izgradnjo učinkovitih propagandnih akcij, prav tako izraženih v knjigi. Naprej sledi obravnava cenzure in popolnega nadzora množičnih medijev s strani nacistov, da bi prepričali nemško prebivalstvo o podpori vojne. Na koncu so prepoznane propagandne tehnike, ki so jih nacisti uporabljali pri širjenju propagande ter raziskovali, kako so s spremembo jezika, ostro politično retoriko, simbolizmom in poniževanjem Judov povečali občutek pripadnosti k nacionalni skupnosti med nemškim prebivalstvom.
Ključne besede: propaganda, nacizem, psihologija množic, množični mediji, informacijski monopol
Objavljeno v DKUM: 24.08.2021; Ogledov: 1327; Prenosov: 185
 Celotno besedilo (1,26 MB) |
2. MARIBOR 1941Stanislav Tašker, 2013, diplomsko delo Opis: V začetku leta 1941 se je še večina Mariborčanov spraševala, ali se bo Jugoslavija lahko izognila neposredni vojni vihri in šla po poti Slovaške ali Madžarske. Tisti redki obveščeni so se pa na vojno pripravljali in čakali na trenutek, ko bodo lahko obračunali s svojimi narodnostnimi in političnimi nasprotniki. Zato so navadni ljudje jasno občutili stopnjevanje napetosti v narodnostno in politično ostro razdeljenemu mestu. Mariborski Nemci so bili že pred začetkom vojne v Jugoslaviji enotno organizirani po nacističnem vzoru, zato so imeli močno podporo iz rajha, natančneje iz bližnjega Štajerskega mesta, Gradca. Slovenci pa so bili razdeljeni na tri politične frakcije. Meščanski konservativni mnenjski voditelji z županom na čelu so imeli v skladu z državno zunanjo politiko pomiritveno funkcijo in so poskušali miriti napetosti med obema skupnostma, komunistični voditelji so bili nemi opazovalci in samo naprednjaki so se prikrito in tudi odkrito upirali pohodu nacizma, tako da so se povezali z Britanskimi tajnimi agenti v državi.
Neobveščeni Mariborčani so na Cvetno nedeljo, 6. aprila 1941 dobili odgovor na vprašanje o prihodnosti Kraljevine Jugoslavije. Predvojne napetosti so se v zelo kratkem času sprostile in uničile stari red. Ves napredek, ki ga je Slovenstvo doseglo v Mariboru v dobrih dvaindvajsetih letih, je bil v nekaj tednih uničen. Politično in vojaško oblast, gospodarstvo in kulturo so ponovno popolnoma prevzeli Nemci oz. Avstrijci. Vsi predvojni politični meščanski veljaki so bili izseljeni v druge dele nekdanje kraljevine in tako sta ostali samo nacistična in komunistična organizacija.
Nekaj mesecev po okupaciji so Mariborčani imeli boljšo oskrbo s hrano in življenjskimi potrebščinami, a kmalu jih je ujela realnost totalne vojne. Nemci so hoteli uničiti tudi sam slovenski jezik in niso tolerirali niti najmanjšega upora, po drugi strani pa se je na poziv iz Moskve, sredi leta pričela komunistično organizirana vstaja proti okupatorju in vsemu meščanskemu. Zaradi tega dvostranskega bojevanja, je bilo do konca leta 1941 samo v mestu Mariboru ustreljenih 134 slovenskih talcev, ubit pa niti en Nemec ali Avstrijec. Po zelo pomanjkljivih podatkih pa so partizanske enote na Slovenskem Štajerskem do konca leta 1941 ubile 19 Nemcev/Avstrijcev in njihovih slovenskih sodelavcev in imele same pri tem 22 mrtvih. To je žalostna statistika leta 1941 v Mariboru in okolici.
Ključne besede: zgodovina, Maribor, 1941, okupacija, nacizem, klerikalci, naprednjaki, komunisti, koncentracijsko taborišče, izgnanci, partizani
Objavljeno v DKUM: 01.02.2021; Ogledov: 1245; Prenosov: 109
Celotno besedilo (1,16 MB) |
3. Nacistična evtanazija v zgodovini evtanazije : magistrsko deloVesna Mihovilovič, 2020, magistrsko delo Opis: Evtanazija (euthanatos), ki v skladu z grškim izvorom, pomeni dobro ali blago smrt, tudi danes ne razumemo dosti drugače. Iz enega vidika pomeni smrt brez trpljenja, iz drugega pa same ukrepe, ki naj pripeljejo do take smrti. Glede na ukrepe jo ločimo na aktivno in pasivno. Evtanazijo lahko delimo tudi glede na izraženo voljo bolnika in sicer: prostovoljna, neprostovoljna in prisilna evtanazija. Primer prisilne evtanazije je »nacistična evtanazija«, katera se je začela pripravljati že leta 1933, s prihodom nacistov na oblast. Najprej je bil sprejet zakon o sterilizaciji, ki so ga kasneje razširili z določbami o prisilnih splavih, da bi preprečili potomstvo dedno bolnim. Nadaljevali so z evtanazijo iznakaženih in umsko bolnih novorojencev v raznih otroških zavodih. Kasneje so razpotegnili starostno mejo na otroke do 16. leta. Vse to je bila zgolj predhodna faza evtanazije odraslih ali tako imenovane Akcije T4. Slednja je potekala v skrajni tajnosti in v njej je bilo do septembra leta 1941, ko je bila Akcija T4 ustavljena, usmrčenih okrog 70.000 ljudi. Kljub ustavitvi evtanazije odraslih pa se je ta še vedno odvijala, na skrivaj, v zdravstvenih ustanovah, vse do konca vojne.
»Nacistična evtanazija« je »zrasla« v nacistični ideologiji, ki pa se je zgledovala med drugim tudi po evgeniki 19. in 20. stoletja. Evgenika je načrtno prizadevanje za telesno in duševno izboljšanje potomstva, to je njen pozitivni vidik. Hkrati ima tudi negativni vidik, ko gre za načrtno uničevanje potomstva iz različnih razlogov, lahko tudi rasističnih. Iz navedenega sledi, da je »nacistično evtanazijo« mogoče razlagati iz dveh vidikov, iz vidika evtanazije in evgenike. Torej »nacistična evtanazija« kot negativni evgenični ukrep.
Da so lahko »nacistično evtanazijo« izvajali, je poleg močne propagande, pripomogel pravni in politični sistem. Torej totalitarna diktatura s svojim nasiljem, propagando in enostrankarskim sistemom. Na drugi strani pa pravni sistem, ki je služil zgolj za uresničevanje nacistične ideologije in je podredil vlogo človekovih pravic, jih močno omejil ter v veliko preveč primerih, odvzel. Pravni red z najbolj krutimi, krivični in nemoralni zakoni, ki so na podlagi zakona o »posebnih« pooblastilih, lahko bili protiustavni.
Ključne besede: pravni sistem, politični sistem, totalitarizem, diktatura, nacizem, evgenika, morala, milostna smrt, umor
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 1962; Prenosov: 287
Celotno besedilo (656,33 KB) |
4. IDEJNO - POLITIČNI POGLEDI IVANA AHČINAMateja Beškovnik, 2013, diplomsko delo Opis: Slovenska ljudska stranka je bila vodilna politična stranka katoliškega tabora. Za stranko je v času do konca druge svetovne vojne značilen nestrpen odnos do liberalizma, komunizma in prostozidarstva ter do Judov, katere so označili kot krivce za družbeno bedo. Eden izmed vodilnih ideologov stranke je bil Ivan Ahčin, ki je kot teolog zagovarjal konservativno politiko ter nadaljeval ideološke poglede Antona Mahniča in Aleša Ušeničnika. Ahčin je bil poleg tega še sociolog, predavatelj, publicist, novinar in politik. Po vojni pa je ostal v tujini, kjer je predaval in bil publicistično dejaven pri različnih časnikih in revijah. Dejaven je bil tudi na znanstvenem področju, njegovo znanstveno delo pa je zajeto predvsem v socioloških knjigah. V zgodovinopisju je znan kot eden izmed ožjih članov vodstva katoliškega gibanja med obema vojnama in vse do konca okupacije Slovenije. Tako kot za SLS je tudi za Ahčina značilen skrajno nestrpen odnos do prostozidarjev in komunistov. Ko je v obdobju med obema svetovnima vojnama prišlo do spogledovanja med totalitarnim režimom in stranko, je Ahčin to povezovanje z nacizmom in s fašizmom skušal razložiti kot rešitev pred komunizmom in liberalizmom. V svojim razpravah je liberalizem obtožil kot glavnega krivca za gospodarsko in družbeno zmedo v svetu, komunizem in prostozidarstvo pa kot največjo nevarnost naše dobe. V času urednikovanja časnika Slovenec je bil Ahčin v zelo tesnih stikih z voditeljem stranke SLS, Antonom Korošcem. Funkcija Koroščevega vrhovnega časnikarja pa mu je v stranki omogočala velik vpliv na njeno politični usmeritev. Zgodovinopisje ga označuje tudi kot glavnega Koroščevega biografa.
Ključne besede: katoliški tabor, Slovenska ljudska stranka, Ivan Ahčin, liberalizem, komunizem, nacizem, fašizem, prostozidarstvo, antisemitizem.
Objavljeno v DKUM: 22.04.2013; Ogledov: 2281; Prenosov: 183
Celotno besedilo (632,28 KB) |
5. BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE (SPECIAL OPERATIONS EXECUTIVE) V EVROPI 1940-1946Vid Zakrajšek, 2012, diplomsko delo Opis: 1. septembra 1939, manj kot 23 let po koncu 1. svetovne vojne, je tretji rajh z napadom na Poljsko začel 2. svetovno vojno.
Z odgovornostjo za začetek sovražnosti in ponaredbo legitimnega izgovora za napad so tajne službe in posebne enote dale tej novi vojni značaj, ki jo je spremljal ves čas njenega poteka. Ta ni imel samo velikega vpliva na razvoj taktike bojevanja in orožja, ampak tudi na druga področja življenja v prihodnosti, od znanosti do industrije itd. Vohunstvo, tajne službe in posebne vojaške enote obstajajo že tisočletja, vendar nikoli prej v takšnem obsegu in pomenu, kot so ga dobile v letih 1939–1945.
22. julija 1940 je bila z ukazom premiera Winstona Churchilla ustanovljena nova tajna agencija Special Operations Executive (SOE) pod taktirko Hugh Daltona, ministra za ekonomsko vojskovanje. Njena naloga je bila, po besedah premiera, da »spravi Evropo v plamene«. SOE ni bila povsem nova formacija, temveč amalgamacija treh že obstoječih tajnih služb, od katerih je bila vsaka pod drugim ministrstvom. Section D (SIS – Secret Intelligence Service), MIR (Military Intelligence Research – del War Office) in Department EH (Foreign Office) so združili v eno službo.
Naloga SOE je bilo organiziranje odporniških gibanj, urjenje odpornikov, vohunjenje in sabotaže, izvajanje atentatov, uničevanje mostov in manjšanje sovražnikovih strateških in taktičnih sposobnosti vodenja vojne. Zaradi tega SOE ni mogla delovati dalj časa, brez da bi pritegnila pozornost sovražnika. Pričakovana sovražnikova reakcija je bila glavni razlog nesporazumov med SOE in MI6, kajti MI6 je hotela, da so skrivne operacije tudi ostale prikrite.
Metode SOE so povzročile tudi trenja z begunskimi vladami drugih držav, ker so nekatera odporniška gibanja, ki jih je SOE podpirala, opremljala in urila, hotela spremeniti politične sisteme svojih držav. Metodologija SOE je bila zagotavljanje taktične podpore, urjenje, oboroževanje, denarna in zdravstvena pomoč in zagotavljanje agentov skupinam, ki so lahko dokazale bojevanje proti nacizmu in fašizmu, ne glede na njihove verska, politična in sociološka prepričanja in povezave.
Pragmatični pristop SOE je bil kriv za obtožbe kratkovidnosti, toda v tedanjih okoliščinah okupirane Evrope je bila to edina pot za zagotovitev končne zmage.
Tako kot je njen nastanek bil značilen za vse vojne agencije in posebne vojaške enote, od Popskijeve zasebne vojske (Popski's Private Army) in hudičeve brigade (Devil's Brigade) do Long Range Desert Group (LRDG), je bil tudi njen konec zvest temu značaju. SOE je bila ustvarjenja za boj proti fašizmu in nacizmu in s koncem vojne je ostala brez svojega naravnega sovražnika. Preživela je svoje »kolegice« in vojno za le manj kot leto dni.
Po notranjih prepirih med raznimi ministrstvi in tajnimi službami, kdo bo SOE prevzel, jo je novi premier Clement Attlee 15. januarja 1946 razpustil.
Ključne besede: SOE, druga svetovna vojna, sabotaže, tajne službe, odporniška gibanja, nacizem
Objavljeno v DKUM: 29.01.2013; Ogledov: 3307; Prenosov: 223
Celotno besedilo (761,63 KB) |
6. NACIZEM, UMETNOST, UMETNINA: USODA EVROPSKE KULTURE DEDIŠČINE MED DRUGO SVETOVNO VOJNOBenjamin Korošec, 2011, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je obravnavana usoda evropske kulturne dediščine pred, med in po drugi svetovni vojni. Cilj diplomskega dela je predstaviti nacistični odnos do umetnosti, njegovo sprevrženo politiko in gonjo proti drugače mislečim v umetnosti in nenazadnje tudi klavrno usodo številnih umetnin na evropskih tleh med drugo svetovno vojno. Nacisti so se na vrhuncu svojih moči polastili številnih umetniških zbirk v državni in zasebni, predvsem judovski lasti po vsej Evropi. Odgovorni so za daleč največji »zločin«, ki ga je kdajkoli storil kakšen državni sistem nad kulturno dediščino. Po končani vojni je stekel proces restitucije, ki se še danes ukvarja s številnimi nerešenimi primeri lastništva nad umetniškimi predmeti. Pri tem ni izvzeta niti naša država, kjer je tema o izginulih umetninah še vedno tabu in kjer ne kaže, da bi se stvari v bližnji prihodnosti premaknile v pozitivno smer.
Ključne besede: Umetnost, nacizem, umetnina, kulturna dediščina, druga svetovna vojna.
Objavljeno v DKUM: 07.07.2011; Ogledov: 4736; Prenosov: 540
Celotno besedilo (929,63 KB) |
7. MELJSKO ZBIRNO TABORIŠČE, KOT SO GA DOŽIVELI SLOVENSKI KNJIŽEVNIKITjaša Markežič, 2010, diplomsko delo Opis: Nemška okupacija dela slovenskega ozemlja v aprilu 1941 je za mnoge ljudi pomenila prelomnico v njihovem življenju. Okupator je prišel na Spodnjo Štajersko s ciljem, da jo čim prej ponemči. Vse tiste ljudi, ki bi jih pri tem načrtu lahko ovirali, so nacisti nameravali izgnati z okupiranega področja. Med žrtvami so se znašli tudi slovenski književniki, ki so s svojim poklicem, literarnim ustvarjanjem in narodno zavestjo motili okupatorja pri njegovih namenih. Za organizacijo izgona so nacisti najprej ustanovili preseljevalni štab v Mariboru in njemu podrejene organe, za tem pa uredili zbirna taborišča v različnih krajih Spodnje Štajerske. V Mariboru so v taborišče za izgnance preuredili del meljske vojašnice. Začele so se aretacije književnikov, ki so jih takoj prepeljali v meljsko kasarno ali katero drugo zbirno taborišče, kjer so čakali, da jih transport odpelje v izgnanstvo. Namenili so jih v različne kraje v Srbiji, nekatere tudi na Hrvaško. O izganjanju ljudi s področja Spodnje Štajerske so poročali različni slovenski časniki, problem izgnanstva pa je veliko književnikov upodobilo tudi v leposlovju.
Ključne besede: Ključne besede: nacizem, Spodnja Štajerska, slovenski književniki, meljsko zbirno taborišče, izgnanstvo.
Objavljeno v DKUM: 14.10.2010; Ogledov: 3181; Prenosov: 384
Celotno besedilo (838,71 KB) |
8. |
9. Delovanje nacističnega režima med drugo svetovno vojno na slovenskem KoroškemVinko Skitek, 2009, diplomsko delo Ključne besede: zgodovina, druga svetovna vojna, nacizem, Koroška, vojna, gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, diplomska dela
Objavljeno v DKUM: 20.11.2009; Ogledov: 4223; Prenosov: 575
Celotno besedilo (2,03 MB) |
