| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VZAJEMNO PRIZNAVANJE PROIZVODNIH PRAVIL PO PRAVU EVROPSKE UNIJE
Katja Leber Vračko, 2010, diplomsko delo

Opis: Pravilo vzajemnega priznavanja določa, da se mora blagu, proizvedenemu in danemu na trg v eni državi članici praviloma brez omejitev dopustiti dostop na trg drugih držav članic. Načelo pomembno vpliva na prost pretok blaga med državami članicami Evropske unije, saj kar ena četrtina proizvodov v meddržavni trgovini EU še ni harmonizirana in je zato podvržena nacionalnim proizvodnim pravilom. Za gospodarske subjekte to večkrat pomeni dodatno prilagajanje in stroške, saj morajo pri meddržavni prodaji blaga zadostiti pravilom izvorne in namembne države članice. Ker to pomeni dvojno breme, je tuje blago v slabšem položaju kot domače. Načelo vzajemnega priznavanja zato zahteva priznavanje proizvodnih pravil drugih držav članic in s tem zagotavlja negativno integracijo v popolnoma novem pomenu. Pravilo vzajemnega priznavanja pa ni absolutno, države članice imajo namreč možnost, da za dostop na njihov trg zahtevajo izpolnitev strožjih proizvodnih pravil. Gre za izjeme od vzajemnega priznavanja, ki državam članicam omogočajo, da preverijo, ali določen proizvod iz druge države članice zagotavlja enakovredno raven varstva kot jo zagotavljajo lastna nacionalna pravila. Kadar želi namembna država članica uveljaviti višje zahteve, mora pri tem upoštevati dva pogoja. Prvi je ta, da se mora takšen ukrep opravičiti z višjim razlogom v javnem interesu (kot so varstvo potrošnikov, okolja, javnega zdravja, itd.) in drugi, da je tak ukrep sorazmeren. Pri uporabi načela vzajemnega priznavanja so se v praksi pojavljale težave zaradi nepoznavanja pravic in obveznosti tako na strani gospodarskih subjektov kot tudi na strani nacionalnih organov. Pomemben korak za izboljšanje teh težav je pomenilo sprejetje Uredbe 764/2008. Le-ta je natančno definirala potek postopka, ki mu morajo nacionalni organi slediti pri uveljavljanju izjem od vzajemnega priznavanja in zahtevala vzpostavitev kontaktnih točk z namenom posredovanja informacij gospodarskim subjektom o pravicah, ki jim pripadajo iz naslova vzajemnega priznavanja.
Ključne besede: količinske omejitve in ukrepi z enakim učinkom, materialno diskriminatorni ukrepi, načelo vzajemnega priznavanja, izjeme, proizvodna pravila
Objavljeno: 13.04.2010; Ogledov: 1830; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (632,89 KB)

2.
DOKAZI, PRIDOBLJENI V TUJINI, IN NJIHOVA VELJAVNOST V SLOVENSKEM KAZENSKEM PROCESNEM PRAVU
Mitja Trstenjak, 2013, diplomsko delo

Opis: V slovenskem kazenskem postopku velja načelo iskanja materialne resnice. Za izpolnitev tega načela je včasih potrebno, da se pri sojenju uporabijo dokazi, ki so bili pridobljeni v tujini. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) nima nobenih specialnih določb, ki bi urejale dokaze, pridobljene v tujini. Ker se po ZKP dokazi, pridobljeni v tujini, načeloma obravnavajo enako, kot dokazi, pridobljeni doma, velja tudi za njih temeljno ekskluzijsko pravilo (drugi odstavek 18. člena ZKP). Do problemov pri uvozu dokazov iz tujine prihaja, ker ima država, ki dokaz pridobi, drugačen dokazni sistem od našega in tako ne postopa po pravilih, ki jih predpisuje ZKP in Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Temeljno vprašanje, ki se nam ob tem zastavlja je, ali za dokaze, pridobljene v tujini, veljajo drugačna pravila presojanja dopustnosti, kot veljajo za domače dokaze. Temu vprašanju je dalo odgovor Vrhovno sodišče s sodbo Kp 16/2007, ki je oblikovalo pravilo, da so posamezna procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini, veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Z oblikovanje tega pravila, pa sta se odprli novi dve vprašanji. Namreč ločiti moramo dokaze, ki so pridobljeni brez udeležbe slovenskih organov, in dokaze, ki so pridobljeni z udeležbo ali na iniciativo slovenskih organov. Za prvo omenjene dokaze ni bila sporna uporaba temeljnega pravila Vrhovnega sodišča. Pri drugi kategoriji dokazov pa je situacija povsem drugačna, saj slovenski organi lahko vplivajo na izvedbo procesnega dejanja v tujini in je zato povsem umestno vprašanje, ali bi morali tuji organi pri pridobivanju te kategorije dokazov postopati po pravilih slovenskega ZKP. Drugo vprašanje, ki se je odprlo z oblikovanjem temeljnega pravila pa je, katera ravnanja tujih organov so tista, ki kršijo ustavno zajamčene človekove pravice URS. Države članice EU so prvotno sodelovale na dokaznopravnem področju v obliki mednarodne pravne pomoči. Za ta namen sta bili sklenjeni dve konvenciji: Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20.4.1959 z dvema dodatnima protokola in Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU, ki uveljavlja pravilo forum regit actum, tako da morajo organi zaprošene države postopati v skladu z navodili države prosilke. Obe konvenciji temeljita na načelu reciprocitete, cilj EU pa je bil, da bi prešli na načelo vzajemnega priznavanja. Tako je bil sprejet Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ z dne 18. decembra 2008 o evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih. Evropski dokazni nalog ni prav zaživel, prav tako pa je imel številne slabosti, zato si je EU še dalje prizadevala, da bi vzpostavila enoten in učinkovit instrument za pridobivanje dokazov v drugi državi članici za potrebe kazenskega postopka. Leta 2009 se je pojavila ideja o evropskem preiskovalnem nalogu, ki bi odpravil slabosti evropskega dokaznega naloga in nadomestil vse do tedaj veljavne mehanizme na dokaznopravnem področju. Ker je bila prvotna ideja deležna številnih kritik, je skupina držav članic leta 2010 pripravila predlog Direktive o evropskem preiskovalnem nalogu, ki pa še do danes ni v veljavi.
Ključne besede: načelo iskanja materialne resnice, dokazi, pridobljeni v tujini, ekskluzijsko pravilo, sodba Kp 16/2007, mednarodna pravna pomoč, Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, forum regit actum, načelo vzajemnega priznavanja, Evropski dokazni nalog, Evropski preiskovalni nalog.
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 2108; Prenosov: 478
.pdf Celotno besedilo (288,37 KB)

3.
Notranji trg in prodaja prehranskih dopolnil v Evropski unij
Katja Resnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Evropska unija je v zadnjih desetletjih začela aktivno urejati zakonodajo na področju živil, vključujoč prehranska dopolnila. Razloga za sprejetje sta bila predvsem dva, in sicer uresničevanje prostega pretoka blaga na območju Evropske unije in omejevanje pretoka prehranskih dopolnil, ki bi bila lahko nevarna za potrošnike. V letu 2002 je Evropska unija sprejela prvi zakonodajni akt, ki je urejal področje prehranskih dopolnil, Direktivo o prehranskih dopolnilih, ki vsebujejo vitamine in minerale. Kljub delni urejenosti tega področja je precejšen del še vedno neurejen, saj obstajajo še druge sestavine, ki jih vsebujejo prehranska dopolnila (in zavzemajo 50 odstotkov trga prehranskih dopolnil v Evropski uniji), poleg tega Evropska agencija za varnost hrane še vedno ni uredila mejnih vrednosti vitaminov in mineralov, ki so lahko prisotni v prehranskih dopolnilih. Skladno z zgoraj omenjeno neurejenostjo prihaja do kršitev prostega pretoka prehranskih dopolnil s strani držav članic in kršitev načela vzajemnega priznavanja. Zakonodaja Evropske unije na področju prehranskih dopolnil je na ozemlju Evropske unije gotovo ena izmed najbolj kritiziranih s strani strokovne javnosti in poslovnih subjektov, ki se ukvarjajo s prodajo prehranskih dopolnil. Kljub temu se številne regije in države zgledujejo po njej. V kolikor želi Evropska unija doseči svoj primarni cilj, prosti pretok blaga, bo potrebno v celoti uskladiti zakonodajno urejanje prehranskih dopolnil, skladno s pričakovanji strokovne javnosti in varovanjem zdravja potrošnikom.
Ključne besede: prehranska dopolnila, prosti pretok blaga, načelo vzajemnega priznavanja, izjeme od načela prostega pretoka blaga, oglaševanje prehranskih dopolnil, varstvo potrošnikov, diplomska dela
Objavljeno: 24.03.2015; Ogledov: 2001; Prenosov: 354
.pdf Celotno besedilo (864,29 KB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici