2.
DOKAZI, PRIDOBLJENI V TUJINI, IN NJIHOVA VELJAVNOST V SLOVENSKEM KAZENSKEM PROCESNEM PRAVUMitja Trstenjak, 2013, diplomsko delo
Opis: V slovenskem kazenskem postopku velja načelo iskanja materialne resnice. Za izpolnitev tega načela je včasih potrebno, da se pri sojenju uporabijo dokazi, ki so bili pridobljeni v tujini. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) nima nobenih specialnih določb, ki bi urejale dokaze, pridobljene v tujini. Ker se po ZKP dokazi, pridobljeni v tujini, načeloma obravnavajo enako, kot dokazi, pridobljeni doma, velja tudi za njih temeljno ekskluzijsko pravilo (drugi odstavek 18. člena ZKP). Do problemov pri uvozu dokazov iz tujine prihaja, ker ima država, ki dokaz pridobi, drugačen dokazni sistem od našega in tako ne postopa po pravilih, ki jih predpisuje ZKP in Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Temeljno vprašanje, ki se nam ob tem zastavlja je, ali za dokaze, pridobljene v tujini, veljajo drugačna pravila presojanja dopustnosti, kot veljajo za domače dokaze. Temu vprašanju je dalo odgovor Vrhovno sodišče s sodbo Kp 16/2007, ki je oblikovalo pravilo, da so posamezna procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini, veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Z oblikovanje tega pravila, pa sta se odprli novi dve vprašanji. Namreč ločiti moramo dokaze, ki so pridobljeni brez udeležbe slovenskih organov, in dokaze, ki so pridobljeni z udeležbo ali na iniciativo slovenskih organov. Za prvo omenjene dokaze ni bila sporna uporaba temeljnega pravila Vrhovnega sodišča. Pri drugi kategoriji dokazov pa je situacija povsem drugačna, saj slovenski organi lahko vplivajo na izvedbo procesnega dejanja v tujini in je zato povsem umestno vprašanje, ali bi morali tuji organi pri pridobivanju te kategorije dokazov postopati po pravilih slovenskega ZKP. Drugo vprašanje, ki se je odprlo z oblikovanjem temeljnega pravila pa je, katera ravnanja tujih organov so tista, ki kršijo ustavno zajamčene človekove pravice URS.
Države članice EU so prvotno sodelovale na dokaznopravnem področju v obliki mednarodne pravne pomoči. Za ta namen sta bili sklenjeni dve konvenciji: Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20.4.1959 z dvema dodatnima protokola in Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU, ki uveljavlja pravilo forum regit actum, tako da morajo organi zaprošene države postopati v skladu z navodili države prosilke. Obe konvenciji temeljita na načelu reciprocitete, cilj EU pa je bil, da bi prešli na načelo vzajemnega priznavanja. Tako je bil sprejet Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ z dne 18. decembra 2008 o evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih. Evropski dokazni nalog ni prav zaživel, prav tako pa je imel številne slabosti, zato si je EU še dalje prizadevala, da bi vzpostavila enoten in učinkovit instrument za pridobivanje dokazov v drugi državi članici za potrebe kazenskega postopka. Leta 2009 se je pojavila ideja o evropskem preiskovalnem nalogu, ki bi odpravil slabosti evropskega dokaznega naloga in nadomestil vse do tedaj veljavne mehanizme na dokaznopravnem področju. Ker je bila prvotna ideja deležna številnih kritik, je skupina držav članic leta 2010 pripravila predlog Direktive o evropskem preiskovalnem nalogu, ki pa še do danes ni v veljavi.
Ključne besede: načelo iskanja materialne resnice, dokazi, pridobljeni v tujini, ekskluzijsko pravilo, sodba Kp 16/2007, mednarodna pravna pomoč, Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, forum regit actum, načelo vzajemnega priznavanja, Evropski dokazni nalog, Evropski preiskovalni nalog.
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 2606; Prenosov: 537
Celotno besedilo (288,37 KB)
