| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
NAČELO SORAZMERNOSTI PRAVIC PRI POGODBI O ZAPOSLITVI S KRAJŠIM DELOVNIM ČASOM
Magdalena Mirkac, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je iz različnih vidikov predstavljen krajši delovni čas. Najprej sem predstavila pravne podlage, ki se nanašajo na delo s krajšim delovnim časom in sicer najpomembnejše vire, sprejete s strani MOD in ES, na podlagi katerih krajši delovni čas ureja tudi naša zakonodaja. Nadalje pa me je zanimal predvsem Zakon o delovnih razmerjih in 64., 65., in 66. člen tega zakona. Na začetku so opredeljeni še osnovni pojmi, značilnosti pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom in posebnosti pri sklepanju takšnih pogodb. V osrednjem delu pa se osredotočim predvsem na načelo sorazmernosti pravic (pro rata temporis). V zvezi z načelom sorazmernosti nadalje predstavljam pravice delavca, ki mu gredo iz delovnega razmerja in prikažem katere so deljive in katere nedeljive. Zaradi celostnega pregleda krajšega delovnega časa pa obravnavam še krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju in predpisi o starševskem varstvu in izpostavim, da načelo sorazmernosti v teh primerih ne velja. Na koncu so na kratko razložene še možnosti in posebnosti, če se delavec zaposluje pri več delodajalcih ali če sklene pogodbo o zaposlitvi z dopolnilnim delom itd. Diplomsko delo pa zaključim z orisom aktualnih dogajanj povezanih s krajšim delovnim časom in primerjalnopravnim pregledom.
Ključne besede: Delo s krajšim delovnim časom, konvencija MOD št. 175, direktive ES, načelo sorazmernosti, deljive in nedeljive pravice, part-time zaposlitve pri več delodajalcih, dopolnilno delo, krajši delovni čas v posebnih primerih, krajši delovni čas v Evropski Uniji.
Objavljeno: 10.03.2010; Ogledov: 3468; Prenosov: 519
.pdf Celotno besedilo (655,16 KB)

2.
SLUŽNOST V JAVNO KORIST
Živa Makovec, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava institut ureditve služnosti v javno korist z upoštevanjem normativne ureditve področja v Republiki Sloveniji. Služnosti v javno korist so služnosti, ki se ustanovijo v javnem interesu, in sicer v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov (gospodarske) javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. So neprave stvarne služnosti, ki nastanejo na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Njihovo trajanje je omejeno, razen če zakon izjeme izrecno predvideva. Prenehajo z odločbo upravnega organa, s pretekom časa, za katerega so ustanovljene oz. s pretekom 30 let, če so ustanovljene v korist pravne osebe. Služnosti v javno korist so prenosljive, vendar le s povsem enako vsebino. Za konec je v diplomski nalogi predstavljena še ureditev služnosti v javno korist v nekaterih zakonih.
Ključne besede: lastninska pravica, načelo sorazmernosti, služnost, stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist
Objavljeno: 20.07.2010; Ogledov: 4024; Prenosov: 519
.pdf Celotno besedilo (662,44 KB)

3.
4.
NUJNI DELEŽ ABSOLUTNIH DEDIČEV
Nataša Vrtovec, 2010, diplomsko delo

Opis: Nujni delež je institut, ki omejuje zapustnikovo svobodo razpolaganja s svojim premoženjem. Omejuje tako njegovo svobodo razpolaganja mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) kot tudi razpolaganje inter vivos (tj. z neodplačnimi razpolaganji oziroma darili v času njegovega življenja). V primeru, da zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine (če torej načne ali celo izčrpa nujni delež posameznega nujnega dediča), pride do t.i. prikrajšanja nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, se vrnejo tudi darila. Institut nujnega deleža je bil ustanovljen kot vmesna rešitev med dvema skrajnostima, in sicer na eni strani sistemom popolne prostosti testiranja (ta velja danes v anglosaškem pravu), kjer lahko lastnik prosto razpolaga s svojo lastnino tako med živimi kot tudi za primer smrti, in sistemom, kjer ima rodbina zakonito dedno pravico, ki ji je zapustnikova volja ne more odvzeti. Slednji je veljal v starem germanskem pravu, vendar ni prešel v nobeno današnje pravo. Ta dva skrajna sistema ustrezata dvema težnjama, ki se pojavljata pri dedovanju. Zapustniku je namreč do tega, da bi popolnoma prosto razpolagal s svojo lastnino, družina pa ima interes, da dobi zapustnikovo premoženje zase. Zaradi pomanjkljivosti enega in drugega sistema se je že v rimskem pravu kot vmesna rešitev, ki je najbolj skladna s stvarnostjo in najbolj ustreza obema težnjama, razvilo pravo nujnih dedičev, ki se je ohranilo vse do danes. Ustanovo nujnega deleža je namreč sprejela večina sedanjih modernih pravnih redov. Je pa institut v različnih državah različno urejen, glede na to, ali daje več poudarka prostosti testiranja ali težnjam nujnih dedičev. V rimskem pravu se je institut nujnega deleža razvil z namenom ohranitve premoženja v družini ter z namenom zagotovitve zapustnikovim potomcem sredstva za preživljanje. Vendar so se od takrat družbene razmere in način življenja zelo spremenile. Od tega, da se je življenjska doba ljudi podaljšala in ljudje ne puščajo za sabo nepreskrbljenih otrok, ampak že preskrbljene z ustvarjenimi lastnimi družinami ter velikokrat ostarelega in večinoma tudi nepreskrbljenega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Tudi sama družina se ne pojmuje tako široko kot nekdaj, ko je več rodov živelo in ustvarjalo skupaj, ampak se navezuje le na določene najožje osebe. Tako, da ureditev nujnega deleža danes ne ustreza več tem spremenjenim razmeram v družbi. Poseg v zapustnikovo svobodo razpolaganja s svojim premoženjem je prekomeren in ni sorazmeren s koristmi, ki jih daje. Nujni delež je mogoče danes upravičiti le še zaradi namena zagotoviti zapustnikovim najožjim svojcem sredstva za preživljanje, če jih le-ti potrebujejo. Smiselno bi bilo spremeniti zakonsko ureditev nujnega deleža tako, da bi se nujni dediči ujemali s krogom oseb, ki jih je zapustnik že za časa življenja dolžan preživljati po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakonodajalec ima namreč pri urejanju instituta nujnega deleža različne možnosti ureditve: od določitve kroga nujnih dedičev, določitve kvote nujnega deleža, določitve različnih razlogov za razdedinjenje, postavitve določenih pogojev za nujne dediče, in podobno. Tako, da bi bilo potrebno razmisliti, kako bi bilo treba zakonsko ureditev spremeniti, da bi najbolje ustrezala današnjim razmeram.
Ključne besede: nujni delež, nujni dediči, zapustnik, svoboda oporočnega razpolaganja, pravica do dedovanja, načelo sorazmernosti
Objavljeno: 08.09.2010; Ogledov: 2645; Prenosov: 408
.pdf Celotno besedilo (644,71 KB)

5.
MEDNARODNO-PRAVNA UREDITEV KOLATERALNE ŠKODE V OBOROŽENIH SPOPADIH
Aljaž Pečnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Do kolateralne ali naključne škode pride takrat, ko so vojaški napadi usmerjeni na vojaške cilje, pri tem pa povzročijo izgube civilistov in/ali škodo civilnim objektom. To se pogosto zgodi, če so vojaški cilji, kot je na primer vojaška oprema ali vojaki, locirani v mestih ali vaseh blizu civinemu prebivalstvu. Napadi, od katerih se pričakuje, da lahko povzročijo kolateralno škodo, niso prepovedani sami po sebi. Pravo oboroženih spopadov prepoveduje napade na civile brez izjem. Člen 57 Prvega Dodatnega protokola iz leta 1977 k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 določa, da je v mednarodnem oboroženem spopadu “potrebna neprestana skrb za zaščito in izvzetost civilnega prebivalstva, civilistov in civilnih objektov iz oboroženih spopadov.” Prav tako člen 51 pravi, da je bombardiranje, ki bi zravnalo državo z zemljo, prepovedano, kot tudi napadi, pri katerih se uporabljajo metode in sredstva bojevanj, katerih učinke in posledice ne moremo kontrolirati. In končno, napadi so prepovedani, kadar kolateralna škoda, ki se pričakuje pri napadu, ni sorazmerna (proporcionalna) v zvezi s pričakovano vojaško prednostjo. Vojaški poveljniki se pri tem, ko odločajo o napadu, morajo zavedati vseh pravil o kolateralni škodi in odstopiti od napada, odpovedati napad, če bi prišlo do kršitve načela sorazmernosti ali ponovno načrtovati napad v skladu s pravili o oboroženih spopadih. V notranjih spopadih imajo civilisti manj pravne zaščite pred kolateralno ali naključno škodo, kot pa pri mednarodnih spopadih. Drugi Dodatni protokol iz leta 1977 k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 določa, da dokler posamezen civilist oziroma civilno prebivalsvo ne sodeluje neposredno v sovražnostih, uživa “splošno zaščito proti nevarnostim, ki izvirajo iz vojaških operacij” in “ne sme biti predmet napada”. Drugi protokol tudi prepoveduje dejanja ali grožnje z nasiljem, katere imajo za primarni namen “širjenje nasilja med civilnim prebivalstvom”. Vojskujoče se strani v večjih oboroženih spopadih, kot je bila na primer Zalivska vojna in vojne v bivši Jugoslaviji, so uporabljale termin kolateralna škoda kot prizadevanja, s katerimi bi prikazale, da so bili njihovi napadi upravičeni in v skladu z zakoni. Trdili so, da nobena kolateralna škoda ni bila povzročena oziroma, da je bila škoda minimalna ali proporcionalna. Tisti, ki so nevtralno opazovali te konflikte, so lahko prišli do drugačnih zaključkov, kot pa vojskujoče se strani v oboroženem spopadu. Mnogo civilistov med Zalivsko vojno je pomrlo zaradi pomanjkanja električne energije v bolnišnicah, kar so povzročila bombardiranja zračnih napadov zaveznikov, ko so uničevali iraške elektrarne in izvore energije, a so bile s strani Iraka okvalificirane kot disproporcionalna kolateralna škoda. Na drugi strani se posredovanje NATO-vih letal nad Zvezno Republiko Jugoslavijo v mednarodnem pravu označuje kot pravilno in da je obstranska škoda ostala v mejah, ki so sprejemljive. Termin kolateralna škoda se uporablja v pravnem svetu tudi, da se pridobi politično podporo oziroma vsili političen pogled na specifično metodo vojskovanja ali, da se nasprotuje navedbam in trditvam krštev humanitarnega prava. Pomembno je, da štejemo kakršnekoli so že, zahteve in trditve vlad ali oboroženih sil, ko so napadi usmerjeni neposredno na civilno prebivalstvo in ko gre za izgovore, kot kršitev osnovnega načela razlikovanja med vojaškimi in civilnimi cilji in da v takih primerih vedno gre za kolateralno škodo.
Ključne besede: oboroženi spopadi, civilno prebivalstvo, civilni objekti, kolateralna škoda, načelo sorazmernosti, načelo razlikovanja, predvidena vojaška prednost, vojaški cilji
Objavljeno: 11.01.2013; Ogledov: 1242; Prenosov: 123
.pdf Celotno besedilo (475,05 KB)

6.
JAVNOPRAVNE OMEJITVE LASTNINSKE PRAVICE
Tamara Lunežnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica je temeljna človekova pravica, ki jo je zakonodajalec v 37. členu SPZ opredelil kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Njena vsebina pa se oblikuje tudi skozi njene omejitve. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi le zakon. Omejitve lastninske pravice so v današnjem svetu nujne zaradi sožitja v družbi. Zaradi varovanja gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastninske pravice so potrebne javnopravne omejitve. Izhodišče za omejitev lastninske pravice zagotavlja 67. člen Ustave Republike Slovenije. Javni interes opravičuje omejitve in mora biti izkazan pri posegih v lastninsko pravico. Poseg v pravico pa mora biti minimalen, večji obseg namreč predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu. V slovenskem pravnem redu obstaja vrsta omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, ki so poleg temeljnega Zakona o urejanju prostora razpršene po številnih področnih zakonih. Posegi države v lastninsko pravico posameznikov so vedno močnejši, s čimer nam kmalu postane jasno, da naša lastninska pravica nikakor ni absolutna in neomejena.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravica, javna korist, načelo sorazmernosti, razlastitev, služnosti v javno korist, zakonita predkupna pravica, javno dobro.
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1018; Prenosov: 238
.pdf Celotno besedilo (797,65 KB)

7.
Položaj dolžnika v izvršilnem postopku v luči primera Vaskrsić proti Sloveniji
Aljaž Sagadin, 2018, magistrsko delo

Opis: Izvršilni postopek je sodni nepravdni postopek, urejen v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Namen sodnega varstva v izvršilnem postopku je izvršitev materialnopravnih dajatvenih zahtevkov, ki so nastali na podlagi pravnomočne odločbe ali druge izvršljive listine. Avtor v magistrski nalogi na podlagi sodbe Vaskrsić proti Sloveniji predstavlja položaj dolžnika v izvršilnem postopku. V navedeni sodbi je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da so bili izvršilni ukrepi v postopku zoper Vaskrsića nesorazmerni glede na znesek dolga. Dolžnikova nepremičnina je bila kljub majhnem znesku dolga prodana na dražbi. Sicer veljavna domača zakonodaja izrecno ni nalagala izvršilnemu sodišču, da se odloči za blažje izvršilne ukrepe po uradni dolžnosti oziroma zavrne predlog upnika zaradi nesorazmernosti. Prav tako ni bil določen minimalni prag glede višine dolga, tako da se je lahko tudi majhen dolg izterjal s prodajo nepremičnine. Vendar bi morale po stališču Evropskega sodišča oblasti kljub temu skrbno in izrecno upoštevati druge primerne, vendar manj skrajne možnosti. Avtor uvodoma predstavi temeljne institute v izvršilnem postopku. Nato predstavi dejansko stanje omenjene zadeve, potek izvršilnih postopkov zoper Vaskrsića, pritožbenih postopkov, postopka pred Ustavnim sodiščem in Evropskim sodiščem za človekove pravice. Nadalje opiše vpliv omenjene sodbe na obstoječi pravni red. Ob tem raziskuje pravice in dolžnosti dolžnika in upnika, ki so jih imeli na voljo v času teka postopka zoper Vaskrsića. Prav tako opisuje novosti, ki jih je prinesla novela ZIZ-L. Nazadnje še opiše postopek izvršbe in položaj dolžnika v drugih pravnih redih ter strne mnenja pravnih strokovnjakov glede predhodne in nove ureditve položaja dolžnika v izvršilnem postopku, vse v luči zadeve Vaskrsić proti Sloveniji.
Ključne besede: izvršilni postopek, izvršba, izvršba na nepremičnine, zadeva Vaskrsić proti Sloveniji, načelo sorazmernosti, javna dražba.
Objavljeno: 03.07.2018; Ogledov: 296; Prenosov: 104
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

8.
SKLADNOST SISTEMA FINANCIRANJA LOKALNE SAMOUPRAVE V SLOVENIJI Z EVROPSKO LISTINO O LOKALNI SAMOUPRAVI (MELLS)
Srečko Aleksander Padovnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravica državljanov, da sodelujejo pri opravljanju javnih zadev, je eno od tistih demokratičnih načel, ki bi moralo biti skupno vsem državam sodobnega sveta in je zapisana v uvodu Evropske listine o lokalni samoupravi (MELLS). To načelo lahko najneposredneje uresničujemo na lokalni ravni.Prenos pristojnosti, odgovornosti in finančnih virov iz države na organe lokalnih oblasti (lokalne skupnosti) je demokratičen proces (fiskalne) decentralizacije. MELLS je mednarodna pogodba, veljavna tudi v Sloveniji. Občine so v Sloveniji temeljne enote lokalne samouprave, torej predstavljajo tisto raven oblasti, ki je najbližje državljanom. Odgovorne so za zagotavljanje široke palete javnih dobrin in storitev. Z nalogo preverjamo skladnost veljavnega sistema financiranja lokalnih skupnosti (občin) v Sloveniji z osnovnimi usmeritvami iz teorije (fiskalne) decentralizacije ter z načeli MELLS. Pri tem proučujemo področje pokrivanja stroškov nalog občin, njihovo strukturo ter stopnjo medsebojne povezanosti med računsko dodeljenimi sredstvi v okviru mehanizma primerne porabe in zbranimi podatki o stroških po občinah. Na teh podlagah želimo ugotoviti, ali sistem financiranja lokalne samouprave, ki je v veljavi v Republiki Sloveniji, izpolnjuje načelo sorazmernosti virov sredstev z nalogami, ki jih lokalne skupnosti izvajajo. Glede na rezultate lahko ugotovimo, da so načela MELLS zadovoljivo vgrajena v pravni red države. Odstopanja pa ugotavljamo na finančnem področju, kjer načelo sorazmernosti ni ustrezno upoštevano. V obdobju 2010 do 2014 občine niso bile ustrezno financirane glede na njihove naloge. Povprečni stroški na prebivalca so v tem obdobju povprečno za 1,8 odstotka višji od virov na osnovi zakonsko določene primerne porabe. Občine so odvisne predvsem od dohodnine, kot deljenega davka, stopnja avtonomija glede lastnih davkov in njihovih stopenj je nizka. Odhodki občin so se v proučevanem obdobju v povprečju zmanjšali za 6 odstotkov, vendar pa skrbi, da je glavni vzrok tega zmanjšanja v znižanju investicijskih odhodkov za 17,2 odstotkov in investicijskih transferov za 21,8 odstotkov, tekoči odhodki so se znižali za 1odstotek, povišali pa so se transferni odhodki za 4,6 odstotka. Skupaj so se tekoči stroški, ki se upoštevajo pri izračunu povprečnine v razmerju 2014/2010 zvišali za 1 odstotek, sama povprečnina pa se je znižala za 2,5 odstotka. To dokazuje, da se je bistveno poslabšala naložbena sposobnost občin, kot najpomembnejši element izvajanja razvojnih nalog občine. Obseg dodeljene primerne porabe po občini pa se je v povprečju zmanjšal za 1,14 odstotka, in zaostajal za dejansko občinsko porabo. Skupna zadolženost občin je sprejemljiva in znaša 899,2 mio EUR, kar pomeni 2,41odstotka BDP, v skupnem dolgu države pa 2,8 odstotkov. Delež občinskih investicij v skupnem BDP je narastel na 2,4 odstotkov BDP. Občine so investicije financirale predvsem z lastnimi viri (55 odstotkov), s sredstvi EU (24 odstotkov) in z zadolževanjem (5 odstotkov), s sredstvi države pa 16 odstotkov investicij. Glede na določila iz nove finančne perspektive EU za obdobje 2014 - 2020 se bistveno zmanjšujejo možnosti in sredstva za sofinanciranje občinskih investicij, kar bo imelo posledice za zmanjšanje občinskih investicij. Če teh virov ne bo možno nadomestiti, lahko pričakujemo iz tega naslova negativni vpliv na BDP države in razvojnih razlik med občinami. V primerjavi z obdobjem 2007 do 2009 ugotovimo povečanje trenda negativnega razkoraka sredstev primerne porabe in stroškov za izvajanje nalog občin. To kaže na to, da je potrebno izboljšati obstoječi model financiranja.
Ključne besede: Evropska listina o lokalni samoupravi, Fiskalna decentralizacija, Lokalna samouprava, Občinske finance, Načelo sorazmernosti
Objavljeno: 08.12.2016; Ogledov: 829; Prenosov: 118
.pdf Celotno besedilo (1,50 MB)

9.
Davčni nadzor fizične osebe v luči ustavnega načela pravne države s poudarkom na načelu sorazmernosti
Natalija Njavro, 2016, magistrsko delo

Opis: Davčni nadzor fizične osebe je specifični davčni postopek namenjen razjasnjevanju in ugotavljanju dejstev, s pomočjo katerih davčni organ odmeri davek po 68. a členu Zakona o davčnem postopku. S 1.1.2014 je bila sprejeta novela Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2G) , s katero je obdavčitev nenapovedanih dohodkov dobila zakonsko podlago v samostojnem členu. Obdavčitev nenapovedanega dohodka se izvede pod pogojem, da davčni organ ugotovi nesorazmerje ali razliko med vrednostjo sredstev za privatno potrošnjo, ki vključuje premoženje, s katerim razpolaga davčni zavezanec in ta znatno presegajo dohodke, ki jih je zavezanec za plačilo davka napovedal. Davčni organ v tem primeru pozove davčnega zavezanca k predložitvi podatkov o svojem premoženju. Davčni organ ves čas postopka ravna v skladu z načeli davčnega postopka in načeli drugih zakonov, ki ga prav tako zavezujejo. Naloga najprej opredeljuje davčni nadzor fizične osebe v razmerju do najpomembnejšega načela – načela pravne države, s poudarkom na načelu sorazmernosti. Naloga se nanaša na upoštevanje omenjenih načel tako s strani zakonodajalca, kot s strani samega izvajalca zakona – davčnega organa.
Ključne besede: Davčni nadzor, davčni zavezanec - fizična oseba, dohodnina, davek po 68. a členu ZDavP-2G, prekomerna obdavčitev, načelo pravne države, načelo sorazmernosti, človekove pravice, davčna načela, načela Zakona o splošnem upravnem postopku, odmera davka od nenapovedanih dohodkov, odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, kaznovalna narava.
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 538; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (2,14 MB)

10.
OPCIJSKA OBDAVČITEV Z DAVKOM NA DODANO VREDNOST PRI PROMETU NEPREMIČNIN
Nevenka Simić Mićunović, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi so obravnavani problemi, ki so povezani z nepravočasno predložitvijo izjave, kot enim izmed pogojev za uporabo pravice do izbire za obdavčitev (opcijska obdavčitev) pri prometu z nepremičninami, ki jo predvideva Direktiva v 137. členu in ZDDV-1 v 45. členu. Slednji določa, da mora biti izjava predložena davčnemu organu pred opravljeno dobavo s strani obeh pogodbenih strank. Iz strokovne in sodne prakse izhaja, da pogodbeni stranki dostikrat ne znata pravilno opredeliti trenutka dobave z nepremičnino, kar je najpogosteje razlog, da pride do zamude pri predložitvi izjave. Posledica takega dejanja se izraža v nepriznavanju pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost pri kupcu, ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za opcijsko obdavčitev izpeljanega posla in v obveznosti popravka odbitka davka pri prodajalcu. Postavlja se vprašanje, ali taka posledica predstavlja kršitev načela nevtralnosti in sorazmernosti, ki sta dve izmed osnovnih načel skupnega sistema davka na dodano vrednost, zato je potrebno ugotoviti, ali so pogoji za opcijsko obdavčitev, predpisani z ZDDV-1 in predvsem pogoj predložitve izjave v skladu s smernicami Direktive in pravom EU. Dejstvo je, da morajo države članice pri določanju nacionalne zakonodaje in ukrepov spoštovati pravni red EU (npr. uredbe, direktive ipd.) in v okviru tega pri sprejemanju ukrepov ne smejo preseči tistega, kar je potrebno za dosego zastavljenih ciljev. Iz prakse Sodišča EU izhaja, da imajo države članice pri določanju pogojev za opcijsko obdavčitev široko diskrecijsko pravico, kar pomeni, da so samostojne pri določanju pogojev za izvajanje pravice do izbire za obdavčitev in tudi pri določanju omejitev obsega te pravice, vendar morajo pri tem spoštovati načela skupnega sistema davka na dodano vrednost, predvsem načeli davčne nevtralnosti in sorazmernosti.
Ključne besede: davek na dodano vrednost, opcijska obdavčitev, nepremičnine, pravica do odbitka vstopnega davka, nepravočasna predložitev izjave, transakcije z nepremičninami, oprostitve, trenutek dobave, diskrecijska pravica (pravica do proste presoje), načelo davčne nevtralnosti, načelo sorazmernosti
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 545; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici