| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Položaj dolžnika v izvršilnem postopku v luči primera Vaskrsić proti Sloveniji
Aljaž Sagadin, 2018, magistrsko delo

Opis: Izvršilni postopek je sodni nepravdni postopek, urejen v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Namen sodnega varstva v izvršilnem postopku je izvršitev materialnopravnih dajatvenih zahtevkov, ki so nastali na podlagi pravnomočne odločbe ali druge izvršljive listine. Avtor v magistrski nalogi na podlagi sodbe Vaskrsić proti Sloveniji predstavlja položaj dolžnika v izvršilnem postopku. V navedeni sodbi je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da so bili izvršilni ukrepi v postopku zoper Vaskrsića nesorazmerni glede na znesek dolga. Dolžnikova nepremičnina je bila kljub majhnem znesku dolga prodana na dražbi. Sicer veljavna domača zakonodaja izrecno ni nalagala izvršilnemu sodišču, da se odloči za blažje izvršilne ukrepe po uradni dolžnosti oziroma zavrne predlog upnika zaradi nesorazmernosti. Prav tako ni bil določen minimalni prag glede višine dolga, tako da se je lahko tudi majhen dolg izterjal s prodajo nepremičnine. Vendar bi morale po stališču Evropskega sodišča oblasti kljub temu skrbno in izrecno upoštevati druge primerne, vendar manj skrajne možnosti. Avtor uvodoma predstavi temeljne institute v izvršilnem postopku. Nato predstavi dejansko stanje omenjene zadeve, potek izvršilnih postopkov zoper Vaskrsića, pritožbenih postopkov, postopka pred Ustavnim sodiščem in Evropskim sodiščem za človekove pravice. Nadalje opiše vpliv omenjene sodbe na obstoječi pravni red. Ob tem raziskuje pravice in dolžnosti dolžnika in upnika, ki so jih imeli na voljo v času teka postopka zoper Vaskrsića. Prav tako opisuje novosti, ki jih je prinesla novela ZIZ-L. Nazadnje še opiše postopek izvršbe in položaj dolžnika v drugih pravnih redih ter strne mnenja pravnih strokovnjakov glede predhodne in nove ureditve položaja dolžnika v izvršilnem postopku, vse v luči zadeve Vaskrsić proti Sloveniji.
Ključne besede: izvršilni postopek, izvršba, izvršba na nepremičnine, zadeva Vaskrsić proti Sloveniji, načelo sorazmernosti, javna dražba.
Objavljeno: 03.07.2018; Ogledov: 876; Prenosov: 275
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

2.
Davčna izvršba na nepremično premoženje s poudarkom na ustavnem načelu sorazmernosti
Radomir Gicić, 2016, magistrsko delo

Opis: V zadnjih letih je na področju Slovenije vse pogosteje prisotna plačilna nedisciplina. Upniki so na poti do poplačila svojih terjatev tako pogosto prisiljeni uporabiti skrajne ukrepe in svoje terjatve izterjati s pomočjo izvršbe oziroma sodnega postopka. Izvršba na nepremičnino je le eden izmed sredstev s katerim je mogoče poplačilo tudi dejansko doseči, vendar je smiselno, da se slednjega poslužujemo v skrajnem primeru, ko so vsi ostali postopki izkoriščeni. A tukaj se najpogosteje pojavi težava. Upnik pogosto nima na voljo vseh podatkov o dolžnikovem premoženju, zemljiška knjiga pa je javni register, v katerem lahko vsakdo dobi podatke o lastniku nepremičnine. Obupani upniki, ki na vse načine skušajo dobiti poplačilo za svojo terjatev, se tako pogosto oprimejo edine rešilne bilke, za katero menijo, da je lahko dobro orožje, s pomočjo katerega bodo dosegli poplačilo. Namreč ni ga človeka, ki se ne bi boril za svojo nepremičnino oziroma lastnino. V kolikor je dolg dokaj nizek je lahko predlog izvršbe na nepremičnino zelo učinkovito sredstvo, ki prisili dolžnika, da najde sredstva za poplačilo svojega dolga. Predmet naše obravnave je upoštevanje načela sorazmernosti in njegova smiselnost pri izvršbi na nepremičnino. Magistrska naloga je nakazala nekatere pereče probleme s kateri se srečujejo dolžniki, hkrati pa tudi problematiko izkoriščanja zakonodaje in sprenevedanja pri samem poplačilu dolga. Sodišče je tisto, ki bi moralo dejansko proučiti vsak posamezni primer in določiti, kdo je tisti, ki dejansko ni zmožen poravnati svojega batagelnega dolga in kako v slednjem primeru ukrepati, ter kdo je tisti, ki izkorišča morebitne pomanjkljivosti ali slabosti zakonodaje. Vsekakor je analiza pokazala, da bi bilo smiselno ponovno uvesti spodnji znesek dolga pri katerem bi bila mogoča izvršba na nepremičnine. S spodnjim zneskom dolga bi lahko obvarovali tudi tiste najbolj ranljive in razbremenili sodtvo primerov, ko prihaja do izvršbe na nepremičnino za pičlih nekaj deset ali sto evrov. Naša naloga kaže, da se sodstvo zaveda pomanjkljivosti in da se vso znanje in izkušnje usmerjajo v to, da lahko v prihodnje pričakujemo konkretne izboljšave, ki bodo odločilno vplivale na samo izvršbo na nepremičnine, hkrati pa bo dobilo na veljavi tudi načelo sorazmernosti.
Ključne besede: davek, pravo, načelo sorazmernosti, izvršba, nepremično premoženje, nepremičnina, ustavno načelo
Objavljeno: 07.03.2017; Ogledov: 1152; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

3.
SKLADNOST SISTEMA FINANCIRANJA LOKALNE SAMOUPRAVE V SLOVENIJI Z EVROPSKO LISTINO O LOKALNI SAMOUPRAVI (MELLS)
Srečko Aleksander Padovnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravica državljanov, da sodelujejo pri opravljanju javnih zadev, je eno od tistih demokratičnih načel, ki bi moralo biti skupno vsem državam sodobnega sveta in je zapisana v uvodu Evropske listine o lokalni samoupravi (MELLS). To načelo lahko najneposredneje uresničujemo na lokalni ravni.Prenos pristojnosti, odgovornosti in finančnih virov iz države na organe lokalnih oblasti (lokalne skupnosti) je demokratičen proces (fiskalne) decentralizacije. MELLS je mednarodna pogodba, veljavna tudi v Sloveniji. Občine so v Sloveniji temeljne enote lokalne samouprave, torej predstavljajo tisto raven oblasti, ki je najbližje državljanom. Odgovorne so za zagotavljanje široke palete javnih dobrin in storitev. Z nalogo preverjamo skladnost veljavnega sistema financiranja lokalnih skupnosti (občin) v Sloveniji z osnovnimi usmeritvami iz teorije (fiskalne) decentralizacije ter z načeli MELLS. Pri tem proučujemo področje pokrivanja stroškov nalog občin, njihovo strukturo ter stopnjo medsebojne povezanosti med računsko dodeljenimi sredstvi v okviru mehanizma primerne porabe in zbranimi podatki o stroških po občinah. Na teh podlagah želimo ugotoviti, ali sistem financiranja lokalne samouprave, ki je v veljavi v Republiki Sloveniji, izpolnjuje načelo sorazmernosti virov sredstev z nalogami, ki jih lokalne skupnosti izvajajo. Glede na rezultate lahko ugotovimo, da so načela MELLS zadovoljivo vgrajena v pravni red države. Odstopanja pa ugotavljamo na finančnem področju, kjer načelo sorazmernosti ni ustrezno upoštevano. V obdobju 2010 do 2014 občine niso bile ustrezno financirane glede na njihove naloge. Povprečni stroški na prebivalca so v tem obdobju povprečno za 1,8 odstotka višji od virov na osnovi zakonsko določene primerne porabe. Občine so odvisne predvsem od dohodnine, kot deljenega davka, stopnja avtonomija glede lastnih davkov in njihovih stopenj je nizka. Odhodki občin so se v proučevanem obdobju v povprečju zmanjšali za 6 odstotkov, vendar pa skrbi, da je glavni vzrok tega zmanjšanja v znižanju investicijskih odhodkov za 17,2 odstotkov in investicijskih transferov za 21,8 odstotkov, tekoči odhodki so se znižali za 1odstotek, povišali pa so se transferni odhodki za 4,6 odstotka. Skupaj so se tekoči stroški, ki se upoštevajo pri izračunu povprečnine v razmerju 2014/2010 zvišali za 1 odstotek, sama povprečnina pa se je znižala za 2,5 odstotka. To dokazuje, da se je bistveno poslabšala naložbena sposobnost občin, kot najpomembnejši element izvajanja razvojnih nalog občine. Obseg dodeljene primerne porabe po občini pa se je v povprečju zmanjšal za 1,14 odstotka, in zaostajal za dejansko občinsko porabo. Skupna zadolženost občin je sprejemljiva in znaša 899,2 mio EUR, kar pomeni 2,41odstotka BDP, v skupnem dolgu države pa 2,8 odstotkov. Delež občinskih investicij v skupnem BDP je narastel na 2,4 odstotkov BDP. Občine so investicije financirale predvsem z lastnimi viri (55 odstotkov), s sredstvi EU (24 odstotkov) in z zadolževanjem (5 odstotkov), s sredstvi države pa 16 odstotkov investicij. Glede na določila iz nove finančne perspektive EU za obdobje 2014 - 2020 se bistveno zmanjšujejo možnosti in sredstva za sofinanciranje občinskih investicij, kar bo imelo posledice za zmanjšanje občinskih investicij. Če teh virov ne bo možno nadomestiti, lahko pričakujemo iz tega naslova negativni vpliv na BDP države in razvojnih razlik med občinami. V primerjavi z obdobjem 2007 do 2009 ugotovimo povečanje trenda negativnega razkoraka sredstev primerne porabe in stroškov za izvajanje nalog občin. To kaže na to, da je potrebno izboljšati obstoječi model financiranja.
Ključne besede: Evropska listina o lokalni samoupravi, Fiskalna decentralizacija, Lokalna samouprava, Občinske finance, Načelo sorazmernosti
Objavljeno: 08.12.2016; Ogledov: 1331; Prenosov: 164
.pdf Celotno besedilo (1,50 MB)

4.
Davčni nadzor fizične osebe v luči ustavnega načela pravne države s poudarkom na načelu sorazmernosti
Natalija Njavro, 2016, magistrsko delo

Opis: Davčni nadzor fizične osebe je specifični davčni postopek namenjen razjasnjevanju in ugotavljanju dejstev, s pomočjo katerih davčni organ odmeri davek po 68. a členu Zakona o davčnem postopku. S 1.1.2014 je bila sprejeta novela Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2G) , s katero je obdavčitev nenapovedanih dohodkov dobila zakonsko podlago v samostojnem členu. Obdavčitev nenapovedanega dohodka se izvede pod pogojem, da davčni organ ugotovi nesorazmerje ali razliko med vrednostjo sredstev za privatno potrošnjo, ki vključuje premoženje, s katerim razpolaga davčni zavezanec in ta znatno presegajo dohodke, ki jih je zavezanec za plačilo davka napovedal. Davčni organ v tem primeru pozove davčnega zavezanca k predložitvi podatkov o svojem premoženju. Davčni organ ves čas postopka ravna v skladu z načeli davčnega postopka in načeli drugih zakonov, ki ga prav tako zavezujejo. Naloga najprej opredeljuje davčni nadzor fizične osebe v razmerju do najpomembnejšega načela – načela pravne države, s poudarkom na načelu sorazmernosti. Naloga se nanaša na upoštevanje omenjenih načel tako s strani zakonodajalca, kot s strani samega izvajalca zakona – davčnega organa.
Ključne besede: Davčni nadzor, davčni zavezanec - fizična oseba, dohodnina, davek po 68. a členu ZDavP-2G, prekomerna obdavčitev, načelo pravne države, načelo sorazmernosti, človekove pravice, davčna načela, načela Zakona o splošnem upravnem postopku, odmera davka od nenapovedanih dohodkov, odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, kaznovalna narava.
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 1096; Prenosov: 236
.pdf Celotno besedilo (2,14 MB)

5.
OBDAVČITEV NENAPOVEDANIH DOHODKOV POSAMEZNIKOV S POSEBNIM POUDARKOM NA SKLADNOSTI 70-ODSTOTNE DAVČNE STOPNJE Z USTAVO REPUBLIKE SLOVENIJE
Katja Erjavšek, 2016, magistrsko delo

Opis: Leta 2014 je slovenski zakonodajalec z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2G) spremenil in zaostril ureditev obdavčitve nenapovedanih dohodkov in dohodkov neznanega izvora. Posebnemu davku je namenil samostojen člen (zdaj 68.a člen ZDavP-2) in davek tudi prvič uradno poimenoval kot davek od nenapovedanih dohodkov. Podaljšal je obdobje, za katerega lahko davčni organi odmerjajo davek od nenapovedanih odhodkov, in sicer s petih na deset let in uvedel še nekatere druge spremembe, predvsem pa je povišal davčno stopnjo na 70 odstotkov. Po tolikšni davčni stopnji v Sloveniji ni obdavčen noben drug dohodek, avtorica pa v magistrski nalogi ugotavlja, da so posamezniki, ki morajo plačati kar 70 odstotkov davka na ugotovljene nenapovedane dohodke, pred zakonom v neenakem položaju glede na preostale posameznike, ki so svojo zakonsko obveznost izpolnili. Gre torej za kršitev načela enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije. Hkrati avtorica pokaže, da je 70-odstotna davčna stopnja neustavna tudi z vidika varstva pravice do zasebne lastnine (in dedovanja) iz 33. člena Ustave RS. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče, da so davčne stopnje pri davkih na dohodek, ki presegajo 50 odstotkov, poseg v pravico do zasebne lastnine, z uporabo t. i. testa legitimnosti in strogega testa sorazmernosti pa je avtorica ugotovila, da je tak poseg neustaven. Avtorica pokaže, da je bil interes zakonodajalca predvsem kaznovanje »kršiteljev« ter (specialna in generalna) prevencija, tj. preprečevanje ponavljanja tovrstnega neželenega vedenja posameznikov. Vendar pa namen davčne zakonodaje ni in ne more biti kaznovanje, temveč je temu namenjena prekrškovna in kazenska zakonodaja. Zato meni, da je 70-odstotna davčna stopnja že konfiskatorna.
Ključne besede: davek, dohodek, nezakonit dohodek, nenapovedan dohodek, davek od nenapovedanih dohodkov, načelo enakosti, test sorazmernosti
Objavljeno: 18.10.2016; Ogledov: 1653; Prenosov: 131
.pdf Celotno besedilo (922,81 KB)

6.
KRAJŠI DELOVNI ČAS
Helena Polič Kosi, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi obravnavam delovno razmerje za krajši delovni čas. Slovenska zakonodaja ureja dve obliki delovnega razmerja s krajšim delovnim časom. Prva oblika je klasična part-time zaposlitev, do katere pride na podlagi soglasja volj delavca in delodajalca. Razlogi za takšno delovno razmerje so lahko tako na strani delavca, kot tudi na strani delodajalca. Bistveni za to obliko sta načelo sorazmernosti ter prepoved diskriminacije. Druga oblika so primeri dela s krajšim delovnim časom, ko posebni zakoni določajo pravico delavca, da dela s krajšim delovnim časom, bodisi zaradi invalidnosti, zdravstvenih razlogov ali starševstva. Za to obliko je značilno, da se to razmerje približuje delovnemu razmerju za polni delovni čas. Sama pravica do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva je posebni ukrep, v sodni praksi poimenovan pozitivna diskriminacija. V nalogi obravnavam odprta vprašanja, ki se nanašajo na krajši delovni čas, med katerimi so delo nad dogovorjenim krajšim delovnim časom, plačilo za delo nad dogovorjenim krajšim delovnim časom ter opravljanje dela poleg sklenjene pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas. V nalogi sem posebej poudarila primere zlorab, ki se dogajajo v praksi. Za obe obliki delovnega razmerja za krajši delovni čas sem v nalogi primerjalno prikazala ureditev v Avstriji.
Ključne besede: Krajši delovni čas, krajši delovni čas zaradi starševstva, načelo sorazmernosti, prepoved diskriminacije, delo nad dogovorjenim krajšim delovnim časom, prikrito delovno razmerje, posebni ukrepi kot pozitivna diskriminacija
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 2481; Prenosov: 402
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

7.
OPCIJSKA OBDAVČITEV Z DAVKOM NA DODANO VREDNOST PRI PROMETU NEPREMIČNIN
Nevenka Simić Mićunović, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi so obravnavani problemi, ki so povezani z nepravočasno predložitvijo izjave, kot enim izmed pogojev za uporabo pravice do izbire za obdavčitev (opcijska obdavčitev) pri prometu z nepremičninami, ki jo predvideva Direktiva v 137. členu in ZDDV-1 v 45. členu. Slednji določa, da mora biti izjava predložena davčnemu organu pred opravljeno dobavo s strani obeh pogodbenih strank. Iz strokovne in sodne prakse izhaja, da pogodbeni stranki dostikrat ne znata pravilno opredeliti trenutka dobave z nepremičnino, kar je najpogosteje razlog, da pride do zamude pri predložitvi izjave. Posledica takega dejanja se izraža v nepriznavanju pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost pri kupcu, ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za opcijsko obdavčitev izpeljanega posla in v obveznosti popravka odbitka davka pri prodajalcu. Postavlja se vprašanje, ali taka posledica predstavlja kršitev načela nevtralnosti in sorazmernosti, ki sta dve izmed osnovnih načel skupnega sistema davka na dodano vrednost, zato je potrebno ugotoviti, ali so pogoji za opcijsko obdavčitev, predpisani z ZDDV-1 in predvsem pogoj predložitve izjave v skladu s smernicami Direktive in pravom EU. Dejstvo je, da morajo države članice pri določanju nacionalne zakonodaje in ukrepov spoštovati pravni red EU (npr. uredbe, direktive ipd.) in v okviru tega pri sprejemanju ukrepov ne smejo preseči tistega, kar je potrebno za dosego zastavljenih ciljev. Iz prakse Sodišča EU izhaja, da imajo države članice pri določanju pogojev za opcijsko obdavčitev široko diskrecijsko pravico, kar pomeni, da so samostojne pri določanju pogojev za izvajanje pravice do izbire za obdavčitev in tudi pri določanju omejitev obsega te pravice, vendar morajo pri tem spoštovati načela skupnega sistema davka na dodano vrednost, predvsem načeli davčne nevtralnosti in sorazmernosti.
Ključne besede: davek na dodano vrednost, opcijska obdavčitev, nepremičnine, pravica do odbitka vstopnega davka, nepravočasna predložitev izjave, transakcije z nepremičninami, oprostitve, trenutek dobave, diskrecijska pravica (pravica do proste presoje), načelo davčne nevtralnosti, načelo sorazmernosti
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1013; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

8.
NAČELA V POSTOPKU V SPORU MAJHNE VREDNOSTI PO ZPP IN PRIMERJAVA Z EVROPSKIM POSTOPKOM V SPORU MAJHNE VREDNOSTI
Iris Zakrajšek, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je osredotočeno na načela v postopku v sporu majhne vrednosti, ki je na ravni našega nacionalnega prava urejen z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter na evropski ravni z Uredbo (ES) št. 861/2007. Proti koncu magistrskega dela sledi primerjava obeh postopkov. Navedeni postopek je poseben zaradi nizke vrednosti zahtevka, ki znaša 2.000 evrov in ravno zaradi tega se načela pri tem posebnem postopku razlikujejo od načel rednega postopka. Ne glede na prirejenost načel in poenostavljenost postopka v sporu majhne vrednosti pa ni zmanjšana kakovost pravdnega varstva. Poleg notranjih sporov pa večkrat pride tudi do čezmejnih sporov, kajti vse več ljudi se poslužuje spletnih nakupov, s čimer se veča število čezmejnih sporov. Zaradi lažjega dostopa do sodnega varstva je bila na ravni Evropske unije sprejeta Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, ki poenostavlja in pospešuje čezmejne spore majhne vrednosti. Skozi čas pa se je pokazalo, da uredba ni zadostila ciljem, kar je tudi razvidno v nadaljevanju magistrskega dela. Zaradi tega je Komisija sprejela Predlog o spremembi Uredbe 861/2007, v kateri je bilo nekaj predlogov, ki niso obrodili sadov in predlogi, ki so dobili podporo s strani Evropskega parlamenta in Sveta. Slednja sta sprejela Uredbo 2015/2421 o spremembi Uredbe 861/2007, ki naj bi s številnimi popravki, med njimi najbolj pomembnim glede višine vrednosti zahtevka, povečala število zahtev v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti in omogočila bolj učinkovit postopek. Spremembe so podrobneje predstavljene v nadaljevanju magistrskega dela.
Ključne besede: nacionalni postopek v sporu majhne vrednosti, evropski postopek v sporu majhne vrednosti, načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, načelo pisnosti, načelo materialne resnice, načelo obojestranskega zaslišanja, načelo sorazmernosti, načelo pomoči prava nevešči stranki, primerjalno pravo.
Objavljeno: 29.06.2016; Ogledov: 1009; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

9.
JAVNOPRAVNE OMEJITVE LASTNINSKE PRAVICE
Tamara Lunežnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica je temeljna človekova pravica, ki jo je zakonodajalec v 37. členu SPZ opredelil kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Njena vsebina pa se oblikuje tudi skozi njene omejitve. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi le zakon. Omejitve lastninske pravice so v današnjem svetu nujne zaradi sožitja v družbi. Zaradi varovanja gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastninske pravice so potrebne javnopravne omejitve. Izhodišče za omejitev lastninske pravice zagotavlja 67. člen Ustave Republike Slovenije. Javni interes opravičuje omejitve in mora biti izkazan pri posegih v lastninsko pravico. Poseg v pravico pa mora biti minimalen, večji obseg namreč predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu. V slovenskem pravnem redu obstaja vrsta omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, ki so poleg temeljnega Zakona o urejanju prostora razpršene po številnih področnih zakonih. Posegi države v lastninsko pravico posameznikov so vedno močnejši, s čimer nam kmalu postane jasno, da naša lastninska pravica nikakor ni absolutna in neomejena.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravica, javna korist, načelo sorazmernosti, razlastitev, služnosti v javno korist, zakonita predkupna pravica, javno dobro.
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1838; Prenosov: 353
.pdf Celotno besedilo (797,65 KB)

10.
MEDNARODNO-PRAVNA UREDITEV KOLATERALNE ŠKODE V OBOROŽENIH SPOPADIH
Aljaž Pečnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Do kolateralne ali naključne škode pride takrat, ko so vojaški napadi usmerjeni na vojaške cilje, pri tem pa povzročijo izgube civilistov in/ali škodo civilnim objektom. To se pogosto zgodi, če so vojaški cilji, kot je na primer vojaška oprema ali vojaki, locirani v mestih ali vaseh blizu civinemu prebivalstvu. Napadi, od katerih se pričakuje, da lahko povzročijo kolateralno škodo, niso prepovedani sami po sebi. Pravo oboroženih spopadov prepoveduje napade na civile brez izjem. Člen 57 Prvega Dodatnega protokola iz leta 1977 k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 določa, da je v mednarodnem oboroženem spopadu “potrebna neprestana skrb za zaščito in izvzetost civilnega prebivalstva, civilistov in civilnih objektov iz oboroženih spopadov.” Prav tako člen 51 pravi, da je bombardiranje, ki bi zravnalo državo z zemljo, prepovedano, kot tudi napadi, pri katerih se uporabljajo metode in sredstva bojevanj, katerih učinke in posledice ne moremo kontrolirati. In končno, napadi so prepovedani, kadar kolateralna škoda, ki se pričakuje pri napadu, ni sorazmerna (proporcionalna) v zvezi s pričakovano vojaško prednostjo. Vojaški poveljniki se pri tem, ko odločajo o napadu, morajo zavedati vseh pravil o kolateralni škodi in odstopiti od napada, odpovedati napad, če bi prišlo do kršitve načela sorazmernosti ali ponovno načrtovati napad v skladu s pravili o oboroženih spopadih. V notranjih spopadih imajo civilisti manj pravne zaščite pred kolateralno ali naključno škodo, kot pa pri mednarodnih spopadih. Drugi Dodatni protokol iz leta 1977 k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 določa, da dokler posamezen civilist oziroma civilno prebivalsvo ne sodeluje neposredno v sovražnostih, uživa “splošno zaščito proti nevarnostim, ki izvirajo iz vojaških operacij” in “ne sme biti predmet napada”. Drugi protokol tudi prepoveduje dejanja ali grožnje z nasiljem, katere imajo za primarni namen “širjenje nasilja med civilnim prebivalstvom”. Vojskujoče se strani v večjih oboroženih spopadih, kot je bila na primer Zalivska vojna in vojne v bivši Jugoslaviji, so uporabljale termin kolateralna škoda kot prizadevanja, s katerimi bi prikazale, da so bili njihovi napadi upravičeni in v skladu z zakoni. Trdili so, da nobena kolateralna škoda ni bila povzročena oziroma, da je bila škoda minimalna ali proporcionalna. Tisti, ki so nevtralno opazovali te konflikte, so lahko prišli do drugačnih zaključkov, kot pa vojskujoče se strani v oboroženem spopadu. Mnogo civilistov med Zalivsko vojno je pomrlo zaradi pomanjkanja električne energije v bolnišnicah, kar so povzročila bombardiranja zračnih napadov zaveznikov, ko so uničevali iraške elektrarne in izvore energije, a so bile s strani Iraka okvalificirane kot disproporcionalna kolateralna škoda. Na drugi strani se posredovanje NATO-vih letal nad Zvezno Republiko Jugoslavijo v mednarodnem pravu označuje kot pravilno in da je obstranska škoda ostala v mejah, ki so sprejemljive. Termin kolateralna škoda se uporablja v pravnem svetu tudi, da se pridobi politično podporo oziroma vsili političen pogled na specifično metodo vojskovanja ali, da se nasprotuje navedbam in trditvam krštev humanitarnega prava. Pomembno je, da štejemo kakršnekoli so že, zahteve in trditve vlad ali oboroženih sil, ko so napadi usmerjeni neposredno na civilno prebivalstvo in ko gre za izgovore, kot kršitev osnovnega načela razlikovanja med vojaškimi in civilnimi cilji in da v takih primerih vedno gre za kolateralno škodo.
Ključne besede: oboroženi spopadi, civilno prebivalstvo, civilni objekti, kolateralna škoda, načelo sorazmernosti, načelo razlikovanja, predvidena vojaška prednost, vojaški cilji
Objavljeno: 11.01.2013; Ogledov: 1795; Prenosov: 170
.pdf Celotno besedilo (475,05 KB)

Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici