Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Zasnovani sistem varstva pravic prava EU je, kljub velikim spremembam na gospodarsko ekonomskem področju in tudi na socialnem področju, saj se je družba in posameznikov položaj v njej v tem času zelo spremenil, dolga leta deloval brezhibno. Odrekanje pravnega varstva oziroma pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva kot pomanjkljivost sistema ni bilo zaznano vse do zadeve Jégo-Quéré. Po opravljeni analizi pravnih sredstev, ki so v okvirih varstva pravic v zasebnem interesu, javnem interesu in v okviru ustavnega varstva pravic na voljo posamezniku, je zaključiti, da je za posameznika daleč najprimernejše varstvo pravic v zasebnem interesu. Direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena Pogodbe o delovanju EU pa je tisti institut varstva pravic EU, ki je za posameznika, če le izpolnjuje stroge legitimacijske pogoje, ki so po spremembi z Lizbonsko pogodbo upoštevaje interpretacijo pojma predpis, ki jo je Sodišče EU poudarilo v zadevi C-583/11 P, postali za posameznika, ki želi izpodbijani splošne akte, z izjemo zakonodajnih aktov, manj strogi, daleč najprimernejši. Kljub vsem možnostim varstva pravic, ki so posamezniku neposredno ali posredno na voljo, da bi lahko učinkovito zavaroval svoje pravic, ki izvirajo iz prava EU, se postavlja vprašanje ali se lahko vseeno znajde v situaciji, ko mu ustrezno oziroma učinkovito varstvo pravic (po načelu effet utile) ni zagotovljeno? Odgovor je pritrdilen. Varstvo pravic posameznika preko Sodišča EU je kljub namenu spremembe četrtega odstavka 263. člena PDEU, da se posameznikom omogoči, da pod manj strogimi pogoji vložijo ničnostno tožbo zoper predpise, omejeno in ni opaziti interesa, ne s strani Sodišča EU, kot tudi ne s strani držav članic (sodeč po Lizbonski pogodbi), da bi v prihodnje prišlo do širitve tega obsega na tak način, da bi posameznikom v okviru pojma predpis bila dana možnost izpodbijanja splošnih zakonodajnih aktov. Naloga je sestavljena iz treh poglavij. Prvo poglavje predstavlja kratek uvod v sisteme varstva pravic. V drugem poglavju sledi opis značilnosti posameznega sistem varstva pravic, s pregledom bistvenih lastnosti pravnih sredstev, znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic. Tretje poglavje je jedro magistrske naloge. V njem so najprej predstavljene možnosti, kako lahko posameznik zaščiti svoje pravice, ali se lahko odloči za uveljavljanje varstva pravic le znotraj enega sistema varstva pravic, na primer zasebnopravnega, ali pa lahko hkrati uporabi tudi pravna sredstva, ki mu jih nudi sistem javnega varstva pravic. Sledi analiza podobnosti in razlik ter medsebojne povezanosti posameznih pravnih sredstev, ki daje podlago za pregled prednosti in slabosti za posameznika, pri uveljavljanju varstva pravic. Magistrska naloga doseže svoj vrh pri presoji, ali je posamezniku, glede na novo ureditev po Lizbonski pogodbi in kljub pomanjkljivostim sistema varstva pravic, zagotovljeno učinkovito varstvo pravic prava EU. Temu pa sledijo še sklepne misli.
Ključne besede: Pravo EU, načelo primarnosti, načelo neposrednega učinka, sistem varstva pravic prava EU, varstvo pravic v zasebnem interesu, varstvo v javnem interesu, ustavno varstvo pravic, značilnosti posameznega sistem varstva pravic, pravna sredstva znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic, prednosti in slabosti za posameznika, učinkovito varstvo pravic prava EU, Lizbonska pogodba, direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena PDEU, strogi pogoji legitimacije pomanjkljivostim sistema
Objavljeno v DKUM: 28.05.2014; Ogledov: 3765; Prenosov: 1048
Celotno besedilo (1,55 MB)