1. Primerjalnopravna analiza ureditev sorojenca rešitelja : magistrsko deloAnja Škamlec, 2023, magistrsko delo Opis: Človeška življenja se s presaditvijo organov rešujejo že več kot pol stoletja, in sicer tako pri nesrečah kot tudi v primeru bolezni posledica katerih je odpoved organov. Najpogosteje so darovalci odrasli, vendar pa so to lahko tudi otroci. Za slednje se zahtevajo strožji pogoji darovanja, zaradi česar do te situacije pride predvsem v primerih dednih genetskih bolezni pri njihovih sorojencih, takšnega otroka pa terminologija imenuje »sorojenec rešitelj«. Skozi desetletja napredkov reproduktivne veje medicine je nastal še en specifičen tip sorojenca rešitelja- otrok, ki se rodi z namenom, da svojemu že obstoječemu bolnemu sorojencu reši življenje. Pri tem gre za obliko selektivne reprodukcije, saj je za dosego cilja, za katerega se takšen otrok rodi, potrebna genetska kompatibilnost, ker bolni sorojenec trpi za dedno genetsko boleznijo. Z razvojem postopka so se pričela pojavljati vprašanja o etičnosti takšnega načina reševanja življenj hudo bolnih otrok in vplivu na kloniranje na področju medicine. V ospredju pa se je znašla predvsem pravna regulacija varnosti sorojenca rešitelja in njegova nezmožnost privolitve v darovanje ter posledično rešitev življenja svojemu sorojencu, prav tako pa so se pričele diskusije o posegih v temeljne človekove pravice in svoboščine. V magistrski nalogi so predstavljeni pristopi držav do regulacije sorojencev rešiteljev, razvijajoča sodna praksa na tem področju ter primerjalno-pravna analiza različnih zakonodaj.
Ključne besede: sorojenec rešitelj, reproduktivna medicina, selektivna reprodukcija, predimplantacijska genetska diagnostika (PGD), HLA metoda, načelo največje koristi otroka
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 533; Prenosov: 68
 Celotno besedilo (961,97 KB) |
2. Načelo prvenstva - enake odgovornosti staršev do otrok : magistrsko deloTjaša Godunc, 2019, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo podrobno predstavlja pravice in odgovornosti staršev skozi načelo prvenstva. Starši so tisti, ki imajo glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka morajo biti staršem njihova poglavitna skrb, pri čemer jim država pri izvajanju njihove odgovornosti nudi pomoč skozi različne programe in institucije. Starši morajo kot poglavitni steber skrbeti za otroke, njihov fizični, moralni in intelektualni razvoj. Država lahko v družinska razmerja med starši in otroki poseže zgolj v primerih, kadar starši ne želijo oziroma ne morejo skrbeti za koristi otroka, oziroma je korist otroka s strani staršev ogrožena. Starši so namreč tisti, ki otroka po svojih merilih in predstavah vzgajajo in država nima pristojnosti posegati v tovrstna razmerja, v kolikor za takšno ravnanje nima pravne podlage. Država v družinska razmerja ne sme posegati, če korist otroka ni ogrožena. Tako se lahko staršem pravica in dolžnost, da otroka vzgajajo, vzdržujejo in izobražujejo, odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih določa zakon z namenom varovanja otrokovih koristi. Ogrožanje koristi otroka s strani staršev nima za prvo posledico odvzema starševske skrbi, ali odvzema pravice do stikov med starši in otroki. Država oziroma center za socialno delo morata ravnati in izvajati ukrepe za zavarovanje otrokovih koristi postopoma, glede na konkreten primer, upoštevaje načelo najmilejšega ukrepa, s čimer bo uporabljen ukrep otroka zaščitil, ampak kljub temu čim manj posegel v pravice staršev. Primarnost starševske skrbi za mladoletnega otroka se v novem Družinskem zakoniku izraža tudi v 144. členu, po katerem lahko starši za primer smrti ali trajnejše nezmožnosti izvajanja starševske skrbi vnaprej izrazijo voljo glede osebe, kateri se naj otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Vnaprej izražena volja staršev bo prišla v poštev v primerih, kadar bo mladoletni otrok izgubil oba starša oziroma kadar bo izgubil še edinega živečega starša.
Čeprav se družinskopravni spori rešujejo v različnih postopkih, vedno stremijo k uresničevanju načela največje koristi otroka in načelu prvenstva. Sodišče stremi k izpolnjevanju obeh načel tudi in predvsem v postopkih dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitvi preživnine in stikov. K temu je pripomogel tudi nov Družinski zakonik, po katerem lahko skupno varstvo in vzgojo nad mladoletnim otrokom določi tudi sodišče. S tem se vloga obeh staršev pri izvajanju varstva in vzgoje nad skupnim mladoletnim otrokom izenačuje. Pred pričetkom sodnih postopkov in tudi tekom njih so sodiščem v pomoč Centri za socialno delo zaradi svoje svetovalne funkcije in pomoči pri sklepanju sporazumov med staršema.
Ključne besede: načelo prvenstva, enaka odgovornost staršev do otrok, načelo najmilejšega ukrepa, načelo največje koristi otroka, ukrepi za zavarovanje otrokovih koristi, Družinski zakonik, starševska skrb.
Objavljeno v DKUM: 19.10.2022; Ogledov: 587; Prenosov: 121
Celotno besedilo (1,26 MB) |
3. Odvzem starševske skrbi v luči sodobne teorije in sodne prakse : magistrsko deloAleks Pešić, 2022, magistrsko delo Opis: Starševska skrb je staršem dana z namenom, da se zagotavlja otrokova največja korist. Ker pa lahko starši izvajajo starševsko skrb tudi na način, ki krši otrokove pravice in povzroča ogroženost otroka, ima država nalogo, da v takšnem primeru, otroka in njegovo korist zaščiti z ukrepom za varstvo otrokove koristi. S tem namenom Družinski zakonik predvideva številne ukrepe za varstvo otrokove koristi in odvzem starševske skrbi, predstavlja ukrep, ki najhuje poseže v pravice staršev. Ta ukrep ne pomeni zgolj izločitve otroka iz družinskega okolja, temveč tudi prenehanje vseh upravičenj, ki gredo staršem iz naslova starševske skrbi. Odvzem starševske skrbi se izvede izključno zaradi varstva mladoletnih otrok in je praviloma trajne narave. Sodišče izreče ukrep odvzema starševske skrbi, če ugotovi, da je otrok ogrožen, iz okoliščin primera pa ne izhaja, da bodo lahko starši ponovno prevzeli skrb za njegovo varstvo in vzgojo. Takšne okoliščine bodo podane predvsem, ko starša huje kršita obveznosti ali zlorabljata pravice, ki izhajajo iz starševske skrbi ali ko otroka zapustita oziroma s svojim ravnanjem očitno pokažeta, da za otroka ne bosta skrbela. Starševska skrb se lahko odvzame enemu ali obema staršema. Skupaj z odvzemom starševske skrbi lahko sodišče omeji ali odvzame tudi pravico do izvajanja stikov in odloči o preživninski obveznosti staršev. Pravica do izvajanja stikov in otrokova pravica do preživljanja sta namreč samostojni in od starševske skrbi neodvisni pravici. Kadar sodišče odloči o ukrepu odvzema starševske skrbi, odloči tudi o namestitvi otroka k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod in o postavitvi pod skrbništvo, če o tem ni že predhodno odločilo.
Ključne besede: starševska skrb, načelo največje otrokove koristi, ukrepi za varstvo koristi otroka, odvzem starševske skrbi, razlogi za odvzem starševske skrbi, nepravdni postopek, Družinski zakonik
Objavljeno v DKUM: 17.10.2022; Ogledov: 754; Prenosov: 160
Celotno besedilo (1,26 MB) |
4. ZAVRNITEV VRNITVE OTROKA PO HAAŠKI KONVENCIJI O CIVILNOPRAVNIH VIDIKIH MEDNARODNE UGRABITVE OTROKATjaša Jovanovič, 2016, diplomsko delo Opis: Do pojava mednarodne starševske ugrabitve otroka pride v trenutku, ko en od staršev otroka protipravno odpelje v tujino oz. ga protipravno zadržuje v tujini, in na ta način ne samo krši pravico drugega starša do varstva, vzgoje in stikov s skupnim otrokom, ampak obenem krši tudi pravico otroka do osebnega odnosa in stikov z obema staršema.
Ena pomembnejših pravic vsakega otroka je namreč prav pravica živet s svojimi starši, poleg tega pa je tudi starševska skrb, razen izjemoma, pravica in dolžnost obeh staršev, tako matere kot očeta in jo morata izvrševati oba.
Družina je ne samo osnovna celica družbe, ampak tudi pomemben družbeni sistem, njene glavne funkcije pa poleg biološke, tudi psihološka in sociološka, kar je še posebej občutljivo v povezavi s varovanjem otrokovih pravic.
Ključne besede: otrok, mednarodna ugrabitev, protipraven odvzem, protipravno zadržanje, načelo največje koristi otroka, Haaška konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otroka, Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003.
Objavljeno v DKUM: 23.05.2016; Ogledov: 3064; Prenosov: 366
Celotno besedilo (918,57 KB) |
