| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Sodna ali tožilska preiskava?
Mojca Lešnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Vprašanje izbire med sodno preiskavo in preiskavo pod vodstvom državnih tožilcev je že leta predmet različnih razprav. Model kazenskega postopka, ki bi bil (bolj) adversaren in ki ne bi poznal instituta preiskovalnega sodnika, načela materialne resnice in instrukcijske maksime naj bi namreč bil učinkovitejši, pri čemer pa še zmeraj ni jasno, kaj naj bi učinkovitost v tem smislu sploh pomenila in v kakšnem smislu zdajšnji model postopka naj ne bi bil učinkovit. Kar se zdi v zvezi z vprašanjem pri izbiri sodne ali tožilske preiskave pomembno, je predvsem to, da bi bilo najprej treba razjasniti sam pojem "učinkovitost" v zvezi s kazenskim postopkom in določiti, v kakšnem smislu bi moral biti kazenski postopek učinkovit. Šele na podlagi tega je mogoče sploh ugotavljati, ali ima postopek kakšne pomanjkljivosti in presoditi, ali je postopek učinkovit ali ne. Če bi se izkazalo, da postopek ni učinkovit, pa bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi moral biti, da bi veljal za učinkovitega - ali bi torej moral biti postopek popolnoma adversaren in bi tako bilo treba zamenjati zdajšnji mešani model postopka za adversarnega ali pa so potrebne le določene spremembe oziroma prilagoditve. Za zdaj se tako zdi primerneje lotiti se težav sistematično, po korakih oziroma bolje rečeno, po posameznih ožjih sklopih oziroma fazah, kot pa popolnoma zamenjati model postopka in v postopek uvesti tožilsko preiskavo. Tožilska preiskava bi namreč pomenila, da bi od posameznega državnega tožilca zahtevali, da hkrati deluje v kar treh različnih vlogah - da se vede kot državni organ; da je aktivna stranka v postopku in da deluje kot preiskovalec skupaj s policijo. Težave v zvezi z uvedbo tožilske preiskave na način, kot je ta bila zamišljena v nekaterih osnutkih in predlogih sprememb kazensko-procesne zakonodaje - bodisi tako, da bi obstajala zgolj tožilska preiskava ali pa na način, da bi sodna preiskava sicer še vedno obstajala, ampak le kot subsidiarna in fakultativna faza predhodnega postopka - pa so se pokazale tudi v nejasno določenem začetku kazenskega postopka in posledično v nedoločenosti njegovega proceduralnega predmeta, v neenakih možnostih izvedbe preiskave obrambe, predvsem pa je iz pripravljalnih gradiv izhajal močno otežen oziroma celo močno podrejen položaj obdolženega v postopku v primerjavi z državnim tožilcem.
Ključne besede: Adversarnost, načelo materialne resnice, učinkovitost, predkazenski postopek, preiskava, preiskovalni sodnik, dokazni standardi, novela ZKP-N, obvezna obramba.
Objavljeno: 10.07.2019; Ogledov: 675; Prenosov: 104
.pdf Celotno besedilo (674,00 KB)

2.
NAČELA V POSTOPKU V SPORU MAJHNE VREDNOSTI PO ZPP IN PRIMERJAVA Z EVROPSKIM POSTOPKOM V SPORU MAJHNE VREDNOSTI
Iris Zakrajšek, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je osredotočeno na načela v postopku v sporu majhne vrednosti, ki je na ravni našega nacionalnega prava urejen z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter na evropski ravni z Uredbo (ES) št. 861/2007. Proti koncu magistrskega dela sledi primerjava obeh postopkov. Navedeni postopek je poseben zaradi nizke vrednosti zahtevka, ki znaša 2.000 evrov in ravno zaradi tega se načela pri tem posebnem postopku razlikujejo od načel rednega postopka. Ne glede na prirejenost načel in poenostavljenost postopka v sporu majhne vrednosti pa ni zmanjšana kakovost pravdnega varstva. Poleg notranjih sporov pa večkrat pride tudi do čezmejnih sporov, kajti vse več ljudi se poslužuje spletnih nakupov, s čimer se veča število čezmejnih sporov. Zaradi lažjega dostopa do sodnega varstva je bila na ravni Evropske unije sprejeta Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, ki poenostavlja in pospešuje čezmejne spore majhne vrednosti. Skozi čas pa se je pokazalo, da uredba ni zadostila ciljem, kar je tudi razvidno v nadaljevanju magistrskega dela. Zaradi tega je Komisija sprejela Predlog o spremembi Uredbe 861/2007, v kateri je bilo nekaj predlogov, ki niso obrodili sadov in predlogi, ki so dobili podporo s strani Evropskega parlamenta in Sveta. Slednja sta sprejela Uredbo 2015/2421 o spremembi Uredbe 861/2007, ki naj bi s številnimi popravki, med njimi najbolj pomembnim glede višine vrednosti zahtevka, povečala število zahtev v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti in omogočila bolj učinkovit postopek. Spremembe so podrobneje predstavljene v nadaljevanju magistrskega dela.
Ključne besede: nacionalni postopek v sporu majhne vrednosti, evropski postopek v sporu majhne vrednosti, načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, načelo pisnosti, načelo materialne resnice, načelo obojestranskega zaslišanja, načelo sorazmernosti, načelo pomoči prava nevešči stranki, primerjalno pravo.
Objavljeno: 29.06.2016; Ogledov: 953; Prenosov: 193
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

3.
DOKAZI, PRIDOBLJENI V TUJINI, IN NJIHOVA VELJAVNOST V SLOVENSKEM KAZENSKEM PROCESNEM PRAVU
Mitja Trstenjak, 2013, diplomsko delo

Opis: V slovenskem kazenskem postopku velja načelo iskanja materialne resnice. Za izpolnitev tega načela je včasih potrebno, da se pri sojenju uporabijo dokazi, ki so bili pridobljeni v tujini. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) nima nobenih specialnih določb, ki bi urejale dokaze, pridobljene v tujini. Ker se po ZKP dokazi, pridobljeni v tujini, načeloma obravnavajo enako, kot dokazi, pridobljeni doma, velja tudi za njih temeljno ekskluzijsko pravilo (drugi odstavek 18. člena ZKP). Do problemov pri uvozu dokazov iz tujine prihaja, ker ima država, ki dokaz pridobi, drugačen dokazni sistem od našega in tako ne postopa po pravilih, ki jih predpisuje ZKP in Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Temeljno vprašanje, ki se nam ob tem zastavlja je, ali za dokaze, pridobljene v tujini, veljajo drugačna pravila presojanja dopustnosti, kot veljajo za domače dokaze. Temu vprašanju je dalo odgovor Vrhovno sodišče s sodbo Kp 16/2007, ki je oblikovalo pravilo, da so posamezna procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini, veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Z oblikovanje tega pravila, pa sta se odprli novi dve vprašanji. Namreč ločiti moramo dokaze, ki so pridobljeni brez udeležbe slovenskih organov, in dokaze, ki so pridobljeni z udeležbo ali na iniciativo slovenskih organov. Za prvo omenjene dokaze ni bila sporna uporaba temeljnega pravila Vrhovnega sodišča. Pri drugi kategoriji dokazov pa je situacija povsem drugačna, saj slovenski organi lahko vplivajo na izvedbo procesnega dejanja v tujini in je zato povsem umestno vprašanje, ali bi morali tuji organi pri pridobivanju te kategorije dokazov postopati po pravilih slovenskega ZKP. Drugo vprašanje, ki se je odprlo z oblikovanjem temeljnega pravila pa je, katera ravnanja tujih organov so tista, ki kršijo ustavno zajamčene človekove pravice URS. Države članice EU so prvotno sodelovale na dokaznopravnem področju v obliki mednarodne pravne pomoči. Za ta namen sta bili sklenjeni dve konvenciji: Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20.4.1959 z dvema dodatnima protokola in Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU, ki uveljavlja pravilo forum regit actum, tako da morajo organi zaprošene države postopati v skladu z navodili države prosilke. Obe konvenciji temeljita na načelu reciprocitete, cilj EU pa je bil, da bi prešli na načelo vzajemnega priznavanja. Tako je bil sprejet Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ z dne 18. decembra 2008 o evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih. Evropski dokazni nalog ni prav zaživel, prav tako pa je imel številne slabosti, zato si je EU še dalje prizadevala, da bi vzpostavila enoten in učinkovit instrument za pridobivanje dokazov v drugi državi članici za potrebe kazenskega postopka. Leta 2009 se je pojavila ideja o evropskem preiskovalnem nalogu, ki bi odpravil slabosti evropskega dokaznega naloga in nadomestil vse do tedaj veljavne mehanizme na dokaznopravnem področju. Ker je bila prvotna ideja deležna številnih kritik, je skupina držav članic leta 2010 pripravila predlog Direktive o evropskem preiskovalnem nalogu, ki pa še do danes ni v veljavi.
Ključne besede: načelo iskanja materialne resnice, dokazi, pridobljeni v tujini, ekskluzijsko pravilo, sodba Kp 16/2007, mednarodna pravna pomoč, Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, forum regit actum, načelo vzajemnega priznavanja, Evropski dokazni nalog, Evropski preiskovalni nalog.
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 2534; Prenosov: 529
.pdf Celotno besedilo (288,37 KB)

4.
Kršitve temeljnih načel upravnega postopka - novejša judikatura
Majda Jesenek, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu predstavljamo temeljna pravna in načela upravnega postopka, ki so kot vrednostna merila oziroma vodila vsebovana v konvencijah, ustavi in zakonih. Vsebinsko usmerjajo opredeljevanje pravnih pravil in njihovo izvrševanje, ki so se uveljavila v pravni praksi. S pregledom novejših (od leta 2009) pravnih praks oziroma judikatov Ustavnega, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na področju njihovih kršitev pa nazorno prikazati kako pomembna je njihova vloga. Temeljna načela upravnega postopka so hkrati pravila za razlago posameznih procesnih institutov splošnih in posebnih upravnih postopkov, jim pomagajo pri pravilni presoji, služijo za njihovo usmerjaje in nakazujejo način vodenja upravnih postopkov ter odločanja v konkretnih zadevah. Obravnavana načela upravnega postopka zato strankam pomenijo minimalne procesno-varstvene standarde in vsem državnim organom obvezna pravila ravnanja v upravnem postopku. Z njihovim poznavanjem je strankam zagotovljena možnost, da od pooblaščene osebe, ki upravni postopek vodi, zahtevajo dosledno spoštovanje le-teh, jim omogočajo sodelovanje v postopku ter uveljavljanje pravic in pravnih koristi. Upravni organi svoje delo opravljajo samostojno, v okviru in na podlagi veljavne zakonodaje. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, morajo zato vedno temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. V kolikor pride do kršitev, je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi so ti odločali o pravicah ali pravnih interesih posameznikov. Upravni organi postopke vodijo in v njih odločajo samostojno, tudi v razmerju do organov drugih vej oblasti. Njihova odgovornost se pokaže v notranjih hierarhičnih razmerjih v okviru nadzorstvene pravice ter v vezanosti upravnih organov na odločitve sodišča. Pravni strokovnjaki ne opozarjajo zaman, da je potrebno sodbe Ustavnega sodišča spoštovati in jih izvajati. Njihovo nespoštovanje bi pomenilo kršitev temeljnih ustavnih načel pravne države z vgrajenim sistemom ravnovesij. V kolikor bi bilo odločanje prepuščeno zgolj javni upravi, bi vladavina prava zbledela ter bi prevlado prevzele vsakokratne politične struje. Zato je nujno, da nad delovanjem javne uprave bdi neodvisen strokoven organ kot je Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Ključne besede: temeljna načela upravnega postopka, načelo zakonitosti, načelo varstva pravic strank in javnih koristi, načelo materialne resnice, načelo zaslišanja strank, načelo proste presoje dokazov, načelo dolžnosti govoriti resnico, načelo samostojnosti pri odločanju, načelo pravice do pritožne, načelo ekonomičnosti postopka, sodna praksa
Objavljeno: 10.08.2012; Ogledov: 3820; Prenosov: 1023
.pdf Celotno besedilo (366,08 KB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici