| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Vzorčni postopek po ZPP in analiza skupinskih tožb v slovenski ureditvi
Urška Kupec, 2016, magistrsko delo

Opis: Civilni postopek poteka med strankami in sodiščem, katero preko sodnikov išče odgovore na vprašanja in sprejme odločitev, ki mora biti čim bolj pravična. Civilni postopek je v svojem bistvu individualističen postopek namenjen posameznikom, da v pravdi uveljavljajo svoje pravice in koristi. V nasprotju s to individualistično naravo civilnega postopka pa večine razvitih držav poznajo institute skupinski tožb v več različicah in pa druge institute, ki omogočajo, da se na podlagi enega postopka odloči v vseh drugih postopkih z enakim ali podobnim dejanskim stanjem in isto pravno podlago ter pa institute na podlagi katerih so možne združitve pravd ali pa več oseb na strani tožečih oziroma toženih strank. Takšni instituti so bili vpeljani v pravne sisteme prav zaradi zagotovitve hitrosti postopka in posledično zaradi čim nižjih stroškov. Pri tem pa se postavi vprašanje kje je meja med zagotovitvijo določenih ekonomskih koristi in med zagotovitvijo ustrezne ravni pravnega varstva posameznikov. Različne države so izbrale različne načine. Denimo, Združene države Amerike (v nadaljevanju: ZDA) so vpeljale institut razredne tožbe, ki omogoča, da določene organizacije oziroma odvetniške družbe v imenu razreda vodijo postopek v njihovo korist. Medtem, ko je razred zelo določno opisan pa ne velja enako za člane razreda, za katere je potrebna zgolj možnost seznanitve z vložitvijo tožbe oziroma z okoliščino, da v tej zvezi poteka postopek. Pri tem pa ni potrebno, da so vsi posamezniki dejansko bili seznanjeni s tem. Pomembno je zgolj, da so imeli možnost, pa čeprav je bila ta možnost zagotovljena z obvestilom na hrbtni strani plačilnega naloga. Na ta način se celoten postopek obveščanja zagotovo pospeši. Prav tako sodba učinkuje za vse člane razreda, ne glede na to ali so se dejansko seznanili s postopkom. V kolikor tega ne bi želeli, bi morali podati izrecno izjavo, da ne želijo biti del pravdnega postopka. Ravno nasprotno temu ima urejeno Anglija, kjer morajo posamezniki izrecno podati izjavo, da želijo biti del civilnega postopka, sicer jih sodba ne zavezuje. Za enak pristop se v svojih, sicer zaenkrat še nezavezujočih aktih, zavzema Evropska unija (v nadaljevanju: EU). Slednja prav tako na podlagi negativne izkušnje ZDA, kjer si odvetniki oziroma odvetniške družbe zagotovijo visoke nagrade na podlagi odstotka prisojenega zneska, stremi k drugačni ureditvi. Pri večini država članic EU je opaziti zelo velike razlike v ureditvah, prav tako večina držav članic, me drugimi tudi Slovenija, nimajo urejenega instituta skupinske tožbe v svojih civilnih procesnih zakonikih, ampak se možnost vložitve skupinske tožbe pojavlja v področnih zakonih. Takšna neenakost v ureditvah ni dopustna. Že zgolj z vidika mednarodnih sporov je nesprejemljivo, da možnost vložitve skupinske tožbe oziroma možnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov znotraj skupinske tožbe ni zagotovljena v vseh državah članicah. Zagotovo je v interesu vseh, da se zagotovi enotna pravna varnost in enakost za vse. Opaziti je, da se na področju EU pripravljajo pomembne spremembe. Zaenkrat se te spremembe kažejo zgolj v nezavezujočih pravnih aktih, vendar bo zanimivo spremljati razvoj in potek teh sprememb v bodoče. Republika Slovenija (v nadaljevanju: Slovenija, tudi RS) sicer sodi med države članice EU, ki še nima uzakonjene kolektivne tožbe bodisi v posebnem zakonu bodisi v civilnem procesnem zakoniku. Ampak, ne glede na to pa je potrebno upoštevati, da je v Sloveniji v letu 2009 z novelo D Zakona o pravdnem postopku, z namenom zagotoviti hitrejši in bolj ekonomični postopek, bila zagotovljena tudi možnost uporabe vzorčnega postopka. Slednji v svojem bistvu ni skupinska tožba, ampak je pa ena izmed možnosti kako bolj smotrno voditi množične postopke. Predvsem pa predstavlja institut na podlagi katerega se lahko doseže višja raven pravne varnosti, saj je sodba, ki jo sodišče izda v vzorčnem postopku, dejansko precedens v vseh ostalih prekinjenih postopkih.
Ključne besede: vzorčni postopek, skupinske tožbe, kolektivne tožbe, načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 1202; Prenosov: 170
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

2.
NAČELA V POSTOPKU V SPORU MAJHNE VREDNOSTI PO ZPP IN PRIMERJAVA Z EVROPSKIM POSTOPKOM V SPORU MAJHNE VREDNOSTI
Iris Zakrajšek, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je osredotočeno na načela v postopku v sporu majhne vrednosti, ki je na ravni našega nacionalnega prava urejen z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter na evropski ravni z Uredbo (ES) št. 861/2007. Proti koncu magistrskega dela sledi primerjava obeh postopkov. Navedeni postopek je poseben zaradi nizke vrednosti zahtevka, ki znaša 2.000 evrov in ravno zaradi tega se načela pri tem posebnem postopku razlikujejo od načel rednega postopka. Ne glede na prirejenost načel in poenostavljenost postopka v sporu majhne vrednosti pa ni zmanjšana kakovost pravdnega varstva. Poleg notranjih sporov pa večkrat pride tudi do čezmejnih sporov, kajti vse več ljudi se poslužuje spletnih nakupov, s čimer se veča število čezmejnih sporov. Zaradi lažjega dostopa do sodnega varstva je bila na ravni Evropske unije sprejeta Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, ki poenostavlja in pospešuje čezmejne spore majhne vrednosti. Skozi čas pa se je pokazalo, da uredba ni zadostila ciljem, kar je tudi razvidno v nadaljevanju magistrskega dela. Zaradi tega je Komisija sprejela Predlog o spremembi Uredbe 861/2007, v kateri je bilo nekaj predlogov, ki niso obrodili sadov in predlogi, ki so dobili podporo s strani Evropskega parlamenta in Sveta. Slednja sta sprejela Uredbo 2015/2421 o spremembi Uredbe 861/2007, ki naj bi s številnimi popravki, med njimi najbolj pomembnim glede višine vrednosti zahtevka, povečala število zahtev v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti in omogočila bolj učinkovit postopek. Spremembe so podrobneje predstavljene v nadaljevanju magistrskega dela.
Ključne besede: nacionalni postopek v sporu majhne vrednosti, evropski postopek v sporu majhne vrednosti, načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, načelo pisnosti, načelo materialne resnice, načelo obojestranskega zaslišanja, načelo sorazmernosti, načelo pomoči prava nevešči stranki, primerjalno pravo.
Objavljeno: 29.06.2016; Ogledov: 985; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

3.
Nasprotna tožba po zakonu o pravdnem postopku
Tadej Pauman, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem se osredotočil na celotno predstavitev instituta nasprotne tožbe, ki ga ureja zakon o pravdnem postopku. Najprej sem predstavil procesna dejanja toženca, med katera spada tudi nasprotna tožba. Na kratko sem povzel preostale možnosti, ki jih tožena stranka lahko uporabi kot obrambno sredstvo proti tožniku. Brani se lahko z materialnimi, procesnimi in pobotnimi ugovori ali pa v pravdi sploh ne sodeluje ter prizna dejstva oziroma pripozna tožbeni zahtevek. Bistvo vsebinskega dela v jedru tožbe predstavljajo pogoji, ki jih mora izpolnjevati tožena stranka, da iz obrambe preide v nasprotni napad. Izpolnjevati mora pogoje, zahtevka iz nasprotne in samostojne tožbe morata biti v medsebojni zvezi, lahko se med seboj pobotata, če gre za predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločba o tožbenem zahtevku in hkrati predpisana enaka vrsta postopka in enaka stvarna pristojnost sodišča, ki odloča o obeh zahtevkih. Institut nasprotne tožbe utrjuje načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, saj strankam ponuja možnost, da rešijo sporna razmerja v enem postopku. Če na kratko povzamem ključne ugotovitve, ki sem jih spoznal med pisanjem diplomskega dela, lahko trdim, da je nasprotna tožba samostojna tožba stranke, ki je tožena, saj se glede vsebine in preostalih vprašanj uporabljajo identična pravila kot za tožbo. Ko pogoji za uveljavljanje nasprotne tožbe niso podani v zadostni meri, je sodišče ne zavrne, ampak šteje za samostojno tožbo in obravnava v novem postopku. Poudariti moram, da vložitev nasprotne tožbe ni le dolžnost, ampak pravica toženca. Praktičen pomen nasprotne tožbe je, da imajo nekatera obrambna dejanja toženca učinek le v konkretni zadevi, z nasprotno tožbo pa si toženec lahko zagotovi pravnomočno odločitev sodišča.
Ključne besede: procesna dejanja toženca, nasprotna tožba, medsebojna zveza, pobotanje, predhodno vprašanje, načelo ekonomičnosti, učinek pravnomočnosti
Objavljeno: 10.05.2016; Ogledov: 2518; Prenosov: 414
.pdf Celotno besedilo (843,88 KB)

4.
FIKCIJA VROČITVE PO PRAVILIH ZPP IN EVROPSKI UREDBI 1393/2007
Nik Fanedl, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana fikcija vročitve v pravdnem postopku po pravilih slovenskega prava in prava EU. Gre za institut, ki bistveno pripomore k učinkovitosti pravdnega postopka, vendar zaradi posega v procesne pravice predstavlja relativno problematično tematiko. V nalogi je predstavljena načelna podlaga za ureditev vročanja, nadalje pa so obravnavana slovenska pravila in pravila EU o vročanju nasploh. Nato se delo ukvarja s fikcijo vročitve, kot je urejena v Zakonu o pravdnem postopku in Uredbi 1393/2007 o vročanju ter osvetli najbolj bistveno problematiko uporabe te fikcije. Bralec tega dela lahko spozna pomembnost vročanja v pravdnem postopku in se seznani s slovenskimi pravili ter pravili EU, po katerih poteka vročanje, se seznani z ureditvijo fikcije vročitve in spozna dva najbolj problematična primera uporabe obravnavanega instituta, skozi navajanje literature in pravnih virov pa je vseskozi spodbujan, da se sam loti poglobljenega študija katerega izmed posameznih aspektov fikcije vročitve in vročanja nasploh.
Ključne besede: pravdni postopek, načelo kontradiktornosti, načelo ekonomičnosti, vročanje, Zakon o pravdnem postopku, Uredba 1393/2007, slovensko pravo, pravo EU, fikcija vročitve
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1930; Prenosov: 371
.pdf Celotno besedilo (603,26 KB)

5.
Kršitve temeljnih načel upravnega postopka - novejša judikatura
Majda Jesenek, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu predstavljamo temeljna pravna in načela upravnega postopka, ki so kot vrednostna merila oziroma vodila vsebovana v konvencijah, ustavi in zakonih. Vsebinsko usmerjajo opredeljevanje pravnih pravil in njihovo izvrševanje, ki so se uveljavila v pravni praksi. S pregledom novejših (od leta 2009) pravnih praks oziroma judikatov Ustavnega, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na področju njihovih kršitev pa nazorno prikazati kako pomembna je njihova vloga. Temeljna načela upravnega postopka so hkrati pravila za razlago posameznih procesnih institutov splošnih in posebnih upravnih postopkov, jim pomagajo pri pravilni presoji, služijo za njihovo usmerjaje in nakazujejo način vodenja upravnih postopkov ter odločanja v konkretnih zadevah. Obravnavana načela upravnega postopka zato strankam pomenijo minimalne procesno-varstvene standarde in vsem državnim organom obvezna pravila ravnanja v upravnem postopku. Z njihovim poznavanjem je strankam zagotovljena možnost, da od pooblaščene osebe, ki upravni postopek vodi, zahtevajo dosledno spoštovanje le-teh, jim omogočajo sodelovanje v postopku ter uveljavljanje pravic in pravnih koristi. Upravni organi svoje delo opravljajo samostojno, v okviru in na podlagi veljavne zakonodaje. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, morajo zato vedno temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. V kolikor pride do kršitev, je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi so ti odločali o pravicah ali pravnih interesih posameznikov. Upravni organi postopke vodijo in v njih odločajo samostojno, tudi v razmerju do organov drugih vej oblasti. Njihova odgovornost se pokaže v notranjih hierarhičnih razmerjih v okviru nadzorstvene pravice ter v vezanosti upravnih organov na odločitve sodišča. Pravni strokovnjaki ne opozarjajo zaman, da je potrebno sodbe Ustavnega sodišča spoštovati in jih izvajati. Njihovo nespoštovanje bi pomenilo kršitev temeljnih ustavnih načel pravne države z vgrajenim sistemom ravnovesij. V kolikor bi bilo odločanje prepuščeno zgolj javni upravi, bi vladavina prava zbledela ter bi prevlado prevzele vsakokratne politične struje. Zato je nujno, da nad delovanjem javne uprave bdi neodvisen strokoven organ kot je Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Ključne besede: temeljna načela upravnega postopka, načelo zakonitosti, načelo varstva pravic strank in javnih koristi, načelo materialne resnice, načelo zaslišanja strank, načelo proste presoje dokazov, načelo dolžnosti govoriti resnico, načelo samostojnosti pri odločanju, načelo pravice do pritožne, načelo ekonomičnosti postopka, sodna praksa
Objavljeno: 10.08.2012; Ogledov: 3897; Prenosov: 1024
.pdf Celotno besedilo (366,08 KB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici