Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Evropske države so kmalu po drugi svetovni vojni dojele, da medsebojno povezovanje predstavlja ključ do uspeha pri doseganju ciljev v globalnem gospodarstvu. Leta 1957 se je oblikovala EGS, ki je omogočila skupni trg in uresničevanje prostega pretoka blaga, delavcev, storitev in kapitala. Enotni evropski akt iz leta 1987 je pomenil zavezanost cilju uresničevanja enotnega in notranjega trga, s podpisom Maastrichtske pogodbe oz. Pogodbe o EU iz leta 1992, pa se je skupnost z vpeljavo novih oblik sodelovanja, poleg gospodarstva še na področju obrambe in pravosodja, preimenovala v EU. V času tega združevanja so se države članice prek harmonizacije pravnih sistemov, izpeljane s pomočjo direktiv in uredb, postopoma odpovedovale svoji davčni suverenosti, da se bi na ta način dosegla ureditev, ki ne bi izkrivljala konkurence in pospeševala prost pretok blaga in storitev. Leta 1993 je bil vzpostavljen enoten evropski trg, ki je predvideval prost pretok blaga, storitev, oseb in denarja. Od takrat naprej je tudi v veljavi t.i. prehodni sistem obdavčitve, ki je omogočil odpravo mejnih prehodov in mejne kontrole med državami članicami. Zaradi lažjega poslovanja poslovnih subjektov v takšnem sistemu, je bilo potrebno uvesti določene izjeme pri obdavčevanju oz. določene poenostavitve. Primer takšne poenostavitve prestavljajo tudi tristranski posli, ki so podvrsta verižnih poslov in jih delimo na prave in neprave. Z vidika davčne obravnave nepravi tristranski posli veljajo za najzahtevnejše, ker se razlikujejo od primera do primera. Za njih ne veljajo poenostavitve pri obračunu DDV, kot to velja za prave tristranske posle. Pri pravih tristranskih poslih sodelujejo trije davčni zavezanci, ki so identificirani za namene DDV in sicer vsak v svoji državi znotraj EU. Dobavitelj blaga iz ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj EU pridobitelju v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje prejemniku blaga v tretjo državo članico. V kolikor so izpolnjeni ti pogoji potem lahko v teh primerih upoštevamo predvidene oprostitve pri plačilu DDV. Tristranski posel je povezan z nakupom in prodajo blaga, pri katerem je pomembna identifikacija za DDV znotraj EU, ne pa tudi sedež zavezanca znotraj EU. Prav tako je zelo pomembna fizična pot blaga in pot računov. Trenutni sistem obdavčitve dovoljuje goljufije v poslovanju v okviru tristranskih poslov. Davčna zakonodaja je zapletena in zato marsikomu nejasna, tako da je občasno tudi Sodišče EU zaprošeno, da se v predhodnem postopku opredeli glede razlage ali veljavnosti zakonodaje EU.
Ključne besede: tristranski posli, DDV, triangulacija, pridobitev, dobava, verižni posli, samoobdavčitev, ID številka, rekapitulacijsko poročilo, davčni vrtiljak, missing trader, goljufija, davčna zatajitev, Direktiva Sveta št. 77/388/EGS, Direktiva Sveta št. 2006/112/ES, načelo namembne države, načelo države porekla, Sodišče EU
Objavljeno v DKUM: 21.09.2016; Ogledov: 3401; Prenosov: 306
Celotno besedilo (1,39 MB)

Opis: Naredili smo primerjavi dveh med sabo zelo podobnih držav glede stopnje gospodarske razvitosti. Prišli smo do spoznanja, da sta si tudi preučevana Zakona o davku na dodano vrednost zelo podobna in to samo zaradi članstva obeh držav v Evropski uniji, saj državi kot članici zavezujejo njene temeljne pogodbe, med drugim tudi Šesta direktiva, ki vsebuje temeljne predpise s področja DDV. Prav zaradi tega državi uporabljata enako kreditno metodo za izračun DDV-ja. Prav tako so obdavčljive transakcije pri obeh državah enake, tudi bistvo v definiciji davčnega zavezanca je podobno, glede kraja in časa obdavčitve razlik ni. Najbolj izstopajoča razlika med zakonoma je v davčni stopnji posamezne države. Slovenija ima dve davčni stopnji, splošno 20 % in znižano 8,5 %. Portugalska pa ima tri davčne stopnje, splošno 21 %, vmesno 13 % in znižano 6 %. Velika razlika je tudi v obdavčenju hrane in alkohola v trgovinah in restavracijah. Pri oprostitvah pride do manjših razlik pri oprostitvah za dejavnosti, ki so v javnem interesu. Prav tako pride do manjših razlik pri vračilu DDV glede zneska, pri katerem se vračilo lahko zahteva. Obveznosti davčnih zavezancev so enake v obeh državah, razlika je samo v času, v katerem je potrebno predložiti obračun in v tem, da je davčno obdobje trimesečje v primeru, ko je zavezance v enem letu dosegel obdavčljiv promet blaga/storitev do vključno 210.000 € v Sloveniji ali 650.000 € na Portugalskem. Glede posebnih ureditev imata določene posebne ureditve enake, vsaka država pa ima še kakšno svojo, ki je druga nima. Torej lahko zaključimo, da je veliko podobnosti in malo manj razlik, ki jih ne moremo zanemariti. Čeprav te razlike pa niso tako izstopajoče, da bi zaradi njih prišlo do večjih prednosti oziroma slabosti za davčne zavezance v posamezni državi, kot tudi ne za državni proračun.
Ključne besede: Računovodske obveznosti, Obračun davka, Obdavčljiv dogodek, Načelo namembnega kraja, Pravna/popolna oprostitev, Blago, Uvoz blaga, Pridobitev blaga znotraj Skupnosti, Zakon, Države članice, Premičnine, Obveznost plačila, Neprava/delna oprostitev, Načelo države porekla, Obrnjena davčna obveznost, Prodajni kupon, Storitve, Šesta direktiva, Davčni zavezanec, Obveznosti davčnega zavezanca, Oprostitev plačila DDV, Davek na dodano vrednost, Davčna utaja, Davčni zastopnik, Obdavčljive transakcij
Objavljeno v DKUM: 02.12.2010; Ogledov: 3960; Prenosov: 362
Celotno besedilo (938,61 KB)