| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Značilnosti poteka bolezni pri žleznem raku pljuč glede na aktivirajoče mutacije gena za epidermalni rastni faktor
Karmen Stanič, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Uvod Zdravljenje žleznega raka pljuč je zaradi novih odkritij na področju molekularne biologije in novih tarčnih zdravil vse bolj prilagojeno posameznemu bolniku. Najbolj raziskan je receptor za epidermalni rastni dejavnik (EGFR), pri katerem aktivirajoče mutacije omogočajo zdravljenje z novimi tarčnimi zdravili. Pri kliničnem delu smo opažali precejšnje razlike med bolniki z žleznim rakom pljuč glede na EGFR-status, zato smo želeli ugotovili, ali se pri teh bolnikih mesta zasevkov ob diagnozi in njihovo pojavljanje med boleznijo, način zdravljenja, čas do napredovanja bolezni in preživetje, razlikujejo. Naša hipoteza je bila, da imajo bolniki z aktivirajočimi EGFR-mutacijami že ob diagnozi drugačen vzorec razsoja. Po kliničnih izkušnjah in do tedaj skromnih objavljenih podatkih smo domnevali, da imajo ti bolniki več zasevkov v centralni živčni sistem (CŽS) in kosti. Metode Raziskava je bila populacijsko observacijska, delno retrospektivna in delno prospektivna. Med bolniki z nedrobnoceličnim rakom pljuč, pri katerih je bilo opravljeno testiranje na aktivirajoče mutacije EGFR v letih 2010 in 2011, smo izbrali bolnike z žleznim rakom pljuč ter pregledali njihovo medicinsko dokumentacijo in njihovo zdravljenje spremljali do oktobra 2013. Rezultati Med 629 bolniki z žleznim rakom pljuč je imelo 137 (21,8 %) bolnikov prisotne aktivirajoče EGFR-mutacije. Značilno več bolnikov z EGFR-mutacijami je bilo med ženskami in nekadilci, mejno značilno več pa je bilo bolnikov z razsejanim stadijem bolezni. Bolniki z EGFR-mutiranimi tumorji, ki so kadarkoli med boleznijo razvili oddaljene zasevke, so imeli v primerjavi z bolniki brez mutacij značilno več zasevkov v CŽS (34 % proti 25 %), kosti (49 % proti 31 %), plevro (38 % proti 24 %) in pljuča (64 % proti 46 %). Razliko smo zaznali že ob diagnozi, saj so imeli EGFR-mutirani bolniki več zasevkov v kosti (35 % proti 22 %) in pljuča (37 % proti 22 %). Za CŽS je bila razlika ob diagnozi mejno značilna (19 % za mutirane in 13 % za nemutirane), vendar klinično pomembna. Pri tistih bolnikih, pri katerih je prišlo do razsoja bolezni, se je čas do razvoja zasevkov v posamezne organe razlikoval glede na EGFR-status. Zasevki so se značilno kasneje razvili pri EGFR-mutiranih bolnikih kot pri nemutiranih v CŽS (25,8 proti 11,8 meseca), pljuča (25,9 proti 9,9 meseca) in plevro (20,6 proti 9,9 meseca). Celokupno srednje preživetje vseh bolnikov je bilo 16,0 mesecev, značilno daljše za EGFR-pozitivne (32,7 meseca) kot za EGFR-negativne bolnike (13,7 meseca). Zaključki Bolniki z EGFR-mutacijami so imeli že ob diagnozi značilno več zasevkov v kosteh in pljučih, za CŽS pa je bila vrednost mejno značilna. Med potekom bolezni se je pojavilo pri bolnikih z EGFR-mutacijami več novih zasevkov v plevro, pri razsoju v druge organe pa ni bilo razlike med mutiranimi ter nemutiranimi tumorji. Bolniki z EGFR-mutiranimi tumorji so kasneje razvili zasevke v CŽS, pljuča in plevro kot nemutirani bolniki, pri napredovanju v ostale organe pa nismo beležili razlik glede na EGFR-status. Celokupno srednje preživetje bolnikov z EGFR-mutacijami je bilo značilno daljše kot za bolnike brez mutacij, ne glede na stadij bolezni in mesto ter število zasevkov. Pri polovici bolnikov z EGFR-mutacijami, lahko pričakujemo zasevke v kosti. Za bolnike, ki nimajo opravljene PET/CT preiskave v sklopu diagnostičnih preiskav za zamejitev bolezni, je zato kljub znanemu razsejanemu stadiju bolezni smiselno narediti scintigrafijo skeleta že ob diagnozi. Čas do razsoja bolezni v CŽS in preživetje sta za bolnike z odkritimi zasevki ob diagnozi za EGFR-mutirane bolnike ob ustreznem zdravljenju bistveno daljša kot za nemutirane bolnike, zato je tudi pri teh bolnikih pomembna skrbna diagnostika za prognozo ter zdravljenje bolezni.
Ključne besede: EGFR-mutacije, žlezni rak pljuč, zasevki, vzorec razsoja, preživetje
Objavljeno: 16.04.2015; Ogledov: 1354; Prenosov: 214
.pdf Celotno besedilo (5,75 MB)

3.
Mutacije in drugi redki genotipi ter njihova uporabnost pri nekaterih rastlinskih vrstah
Janez Pivec, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: V različnih okoljih smo več let opazovali pojavljanje nekaterih redkih genotipov, ki naj bi predstavljali hipotetske mutacije. Raziskava je obsegala tudi uporabo nekaterih umetnih mutagensov z namenom preverjanja njihove učinkovitosti. Semena oljnih buč, lana in evodije smo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani obsevali z X žarki z odmerki 20, 40 in 60 Gy, semena cigararja pa z gama žarki v laboratorijih IAEA (International Atomic Energy Agency) na Dunaju z odmerkom 75 Gy. Za tretiranje semen nekaterih lesnatih rastlin smo uporabili tudi dva kemijska mutagensa (KNO2, NH4NO3). Hipotetske mutacijske spremembe, ki smo jih opazili, so obsegale spremembo v rasti celotne rastline pri belem javorju in malolistni lipi, pojavljanje metlastih poganjkov pri ostrolistnem javorju, papirni murvi, velikem jesenu, navadni smreki, omoriki in rdečem boru ter spremembo oblike plodu pri jablani sorte 'Idared'. Pojavljanje metlastih poganjkov je bilo vsaj v nekaterih primerih najverjetneje posledica okužbe z določenimi patogeni. Evidentirali smo tudi nekatere povratne mutacije, in to pri ostrolistnem javorju sorte 'Drummondii', benjaminovcu sorte 'Variegata' in beli smreki sorte 'Conica'. Pri rastlinskih vrstah, kjer smo s KNO2 tretirali seme in nato še sejančke, smo opazili le eno hipotetsko mutacijo, to je bila sprememba obarvanosti listov pri magnoliji sorte 'Big Dude'. Tretiranje sejančkov s KNO2 je rezultiralo s spremembo morfotipa le eno rastlino, ki je bila pritlikave rasti (dwarfizem), kar pa bi lahko bila tudi posledica genetske segregacije zaradi križanja ali samooplodnje. Med rastlinami, ki smo jih tretirali z NH4NO3, nismo našli nobenih hipotetskih mutacij. Obsevanje semen oljnih buč in evodije z X žarki ni imelo nobenih opaznih posledic. V poskusu z lanom, kjer smo vključili semena, obsevana z različnimi omerki X žarkov, smo opazili dve rastlini z valovitim in bolj rumenim steblom ter listi (pri tretiranju s 60 Gy). Obsevanje semen cigararja ni imelo za posledico nobenih sprememb v rasti in obliki ali obarvanosti listov. Da bi lahko natančneje opredelili, katere morfološke spremembe so mutacije in katere niso, bi bilo potrebno preveriti generativna potomstva skozi več generacij ali pa opraviti odgovarjajoče analize na molekulskem nivoju.
Ključne besede: mutageneza, mutacijske spremembe, povratne mutacije, kemijski mutagensi, KNO2, NH4NO3, X žarki, gama žarki
Objavljeno: 27.06.2016; Ogledov: 537; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (3,66 MB)

4.
Optimizacija izolacije DNK iz tkivnih vzorcev ter analiza somatskih mutacij pri bolnicah z rakom dojk
Janina Gea Cvikl, 2018, diplomsko delo

Opis: Rak dojk je biološko in molekularno heterogena bolezen, zato je identifikacija podtipa ključna za pravilno izbiro zdravljenja. Pri tem nam pomagajo tudi somatske mutacije, to so mutacije DNK v somatskih celicah, ki lahko vodijo v razvoj tumorja. Analiza somatskih mutacij v tkivnih vzorcih predstavlja velik izziv. Zato je bil cilj diplomske naloge optimizirati postopek izolacije iz različnih tipov tkivnih vzorcev ter analizirati izbrane somatske mutacije v genih, najpogosteje povezanih z nastankom raka dojk. V prvem delu diplomske naloge smo se osredotočili na izolacijo DNK iz treh različnih tipov vzorcev in sicer iz krvnih limfocitov s fenol-kloroformno ekstrakcijo, iz sveže zamrznjenih tkiv, shranjenih v raztopini RNAlater s predhodno homogenizacijo tkiva ter nadaljno fenol-kloroformno ekstrakcijo, ter iz tkivnih vzorcev vpetih v parafin z uporabo komercialno dostopnega kompleta reagentov. Pri evalvaciji metod smo upoštevali parametre, kot so koncentracija, izkoristek, čistost in integriteta DNK, metode izolacije pa smo ovrednotili tudi stroškovno in časovno, ter primerjali intenziteto dela. Za določanje koncentracije, izkoristka in čistosti izolirane DNK smo uporabili spektrofotometrične meritve, za določevanje integritete DNK pa metodo gelske elektroforeze. Nadalje smo želeli optimizirati genotipizacijo vzorcev za izbrane somatske mutacije na genih BRCA1 (rs55770810), TP53 (rs587778720) in BRCA2 (rs8035971). Pri genotipizaciji smo uporabljali metodi PCR-RFLP in qPCR-HRM. V okviru diplomske naloge smo uspešno izolirali DNK iz vseh treh tipov vzorcev, pri čemer smo najvišji izkupiček in integriteto DNK pričakovano dosegli pri DNK, izolirani iz krvnih limfocitov, vendar je bila čistost izolirane DNK najnižja. Stroškovna in časovna analiza je pokazala, da je postopek izolacije DNK iz tkiva vpetega v parafin najdražji, vendar najhitrejši in najmanj zahteven postopek, predvsem v primerjavi z izolacijo DNK iz svežih tkiv. Pri analizi izbranih somatskih mutacij smo za SNP rs587778720 potrdili večjo frekvenco patogenega alela v somatskih celicah kot v DNK, izolirani iz krvnih vzorcev. Genotipizacija SNP-jev rs55770810 in rs8035971 je bila neuspešna. Oba SNP-ja se nahajata na delu DNK, kjer zaradi velike variabilnosti regije prihaja do številnih drugih variacij, ki interferirajo z genotipizacijo izbranega SNP-ja.
Ključne besede: rak dojk, SNP, genotipizacija, izolacija DNK, somatske mutacije
Objavljeno: 12.07.2019; Ogledov: 248; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (3,12 MB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici