Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu smo z uporabo genske ontologije preučevali farmakogenomiko bioloških zdravil pri imunsko pogojenih boleznih, s poudarkom na atopijskem dermatitisu, astmi in multipli sklerozi. Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv bioloških označevalcev na učinkovitost zdravljenja z biološkimi zdravili ter identificirati skupne in specifične molekularne poti teh bolezni. S sistematskim pregledom literature smo analizirali že objavljene članke, ki poročajo o genih povezanih z odzivom na zdravljenje z biološkimi zdravili pri vseh treh boleznih, nato pa smo izvedli analizo genske ontologije s pomočjo programske opreme Cytoscape. Primerjali smo individualne analize za vsako bolezen posebej in izvedli komparativno analizo genske ontologije. Ugotovili smo, da so statistično najbolj pomembni pojmi za vse tri bolezni vključujejo: aktivacijo B celic (p vrednost = 1,16 × 10-17), diferenciacijo T celic (p vrednost = 2,15 × 10-33), diferenciacijo CD4+ alfa-beta T celic (p vrednost = 6,65 × 10-25) ter celično apoptozo (p vrednost = 5,28 × 10-18). Pri vseh posameznih analizah so se pojavili tudi statistično pomembni pojmi, kot so mikroglialna aktivnost, regulacija imunoglobulina E in vitamina D, ki posredno ali neposredno vplivajo na odziv na biološka zdravila. Diferenciacija Bergmannovih glialnih celic (p vrednost = 1,67 × 10-4) je bil statistično pomemben pojem, ki se je pojavil le pri analizi multiple skleroze. Povzamemo lahko, da je v tej nalogi razkritih več GO izrazov, ki so vključeni v molekularne poti atopijskega dermatitisa, astme in multiple skleroze ter služijo kot pokazatelji odziva na zdravljenje z biološkimi zdravili za te bolezni.
Ključne besede: genska ontologija, biološka zdravila, biološki označevalci, atopijski dermatitis, astma, multipla skleroza
Objavljeno v DKUM: 16.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 17
Celotno besedilo (2,36 MB)

Opis: Uvod: Multipla skleroza je kronična vnetna bolezen osrednjega živčevja, ki najpogosteje prizadene mlade odrasle. Pogost simptom, ki se pojavlja pri večini bolnikov z multiplo sklerozo, je bolečina. Za zmanjšanje bolečine se ob farmakoloških uporabljajo tudi nefarmakološke intervencije. Namen zaključnega dela je na podlagi pregleda znanstvene literature raziskati, kako nefarmakološke intervencije zmanjšajo bolečino pri bolnikih z multiplo sklerozo. Metode: Pregledana je bila znanstvena literatura. Iskani so bili članki izključno v angleškem jeziku v naslednjih podatkovnih bazah: MEDLINE, PubMed, CINAHL, Cochrane Library, Web of Science, Wiley ter SAGE. Potek iskanja literature je prikazan s pomočjo PRISMA diagrama. Opravljena je bila analiza in sinteza zbranih virov. Rezultati: V podatkovnih bazah smo našli 993 člankov, v analizo je vključenih 9 člankov. Na osnovi teh člankov obstajajo relevantni dokazi da nefarmakološke intervencije vplivajo na zmanjševanje bolečine pri bolnikih z multiplo sklerozo. Število raziskav o nefarmakoloških intervencijah za zmanjšanje bolečine je majhno. Razprava in zaključek: Nefarmakološke intervencije učinkovito zmanjšajo bolečino pri bolnikih z multiplo sklerozo. Pri večini intervencij so bolniki navajali opazno zmanjšanje bolečine. Nefarmakološke intervencije so dostopne, ugodne in učinkovite. Menimo, da bi se nefarmakološke intervencije morale pogosteje uporabljati za lajšanje bolečine pri bolnikih z multiplo sklerozo tako v bolnišničnem kot v domačem okolju.
Ključne besede: multipla skleroza, bolečina, zmanjšanje, nefarmakološke intervencije
Objavljeno v DKUM: 10.08.2023; Ogledov: 650; Prenosov: 186
Celotno besedilo (828,41 KB)

Opis: Uvod: Multipla skleroza kljub vsemu zdravljenju in aktivnostih, ki pripomorejo k ustavitvi poslabšanja bolezni, ostaja bolezen, ki bistveno spremeni življenjski slog obolelega in ima velik vpliv na kakovost življenja bolnikov in njihovih svojcev. Namen zaključnega dela je pregledati in sintetizirati raziskave o paliativni oskrbi pri bolnikih z multiplo sklerozo. Metode: Izvedli smo narativni pregled literature. Literaturo smo iskali v mednarodnih podatkovnih bazah: PubMed, CINAHL, Medline, Web of Science, ter z iskalnikom Google Scholar. Potek iskanja literature smo prikazali v PRISMA diagramu. Za sintezo zbranih identificiranih raziskav smo uporabili vsebinsko analizo. Rezultati: V končno analizo literature smo vključili deset člankov, ki so ustrezali izbranim vključitvenim kriterijem. Vključevanje v proces paliativne oskrbe izboljša zadovoljstvo bolnikov z multiplo sklerozo in njihovih pomembnih drugih, posledično pa vpliva na izboljšano kakovost življenja bolnikov, saj jih razbremeni, omogoča več komunikacije z zdravstvenim osebjem in lajša telesne simptome bolezni. Razprava in zaključek: Življenje z multiplo sklerozo predstavlja velik izziv tako za bolnike kot tudi za njihove svojce, a vključevanje v paliativno oskrbo zviša raven kakovosti življenja. Paliativna oskrba izboljša kakovost življenja na fizičnem, socialnem, psihološkem in ekonomskem področju.
Ključne besede: multipla skleroza, paliativna oskrba, kakovost življenja
Objavljeno v DKUM: 19.12.2022; Ogledov: 1139; Prenosov: 415
Celotno besedilo (967,91 KB)

Opis: Uvod: V zadnjih letih je bilo zaslediti povečan trend opravljenih študij na osnovi izdanih receptov, kar nam je omogočilo zajeti velik raziskovalni vzorec uporabnikov imunomodulatornih zdravil (IMZ) pri multipli sklerozi med letoma 2011 in 2015. Na osnovi teh smo izračunali adherenco in persistenco IMZ uporabnikov na zdravila. Metode: Adherenca je bila ocenjena na osnovi metode CMA5 v persistentnem obdobju z dovoljenimi vrzelmi do 180 dni. Vpliv neodvisnih spremenljivk na adherenco in persistenco je modeliran z multivariatno logistično regresijo in Coxovo regresijo. Rezultati: Mediana CMA5 in delež adherentnih terapevtskih epizod je pri enem letu uporabe in več kot enem letu uporabe IMZ pri peroralnih IMZ (teriflunomid (TERI) in dimetilfumarat (DMF)) enaka (0,994, 86,8 %) in (0,994 in 85,9 %), pri fingolimodu (0,96, 81,7 %) in (0,983, 88 %), ter pri injekcijskih IMZ (0,966, 59,9 %) in (0,968, 75,4 %). Stopnja persistence terapevtskih epizod med 2011 in 2013 je po šestih mesecih in enem letu enaka (prekinitve, zamenjave), (95,3 %, 88,8 % in 98,4 %, 96,8 %) za fingolimod ter (91,4 %, 86,7 % in 97,1 %, 95,2 %) za injekcijska IMZ. Med letoma 2014 in 2015 je persistenca enaka (94,5 %, 93,2 % in 97,7 % in 95,4 %) za fingolimod, (91 %, 89 % in 92,4 %, 89,6 %) za injekcijska IMZ ter (95,5 %, 95,4 % in 97,7 % in 96,6 %) za TERI in DMF skupaj. Terapija z drugim zdravilom, izkušena kohorta in druga peroralna IMZ pozitivno vplivajo na adherenco (OR = 2,899, IZ (1,659−5,357)), (OR = 0,301, IZ (0,223−0,405), (OR = 3,478, IZ (1,959−6,174)). Razprava in sklep: Prejemniki peroralnih IMZ (TERI in DMF) in fingolimoda so bolj adherentni in persistentni na predpisano terapijo kot prejemniki injekcijskih IMZ.
Ključne besede: multipla skleroza, Kaplan–Meier krivulja, imunomodulatorna zdravila, populacijska študija, retrospektivna analiza.
Objavljeno v DKUM: 17.08.2021; Ogledov: 1203; Prenosov: 103
Celotno besedilo (1,03 MB)

Opis: Multipla skleroza (MS) je kompleksna vnetna bolezen, ki prizadane osrednji živčni sistem. Bolniki so v povpečju stari med 20 in 40 let, za boleznijo pa pogosteje zbolevajo ženske. Točen vzrok nastanka sicer ni znan, vendar ga povezujemo z genetskimi dejavniki in vplivi iz okolja. K velikemu napredku v raziskovanju genetike MS so največ doprinesle asociacijske študije celotnega genoma (GWAS, ang. genome wide association studies), ki so do danes odkrile že več kot 100 lokusov, ki jih povezujemo z MS. Eden izmed znanih in pomembnih genetskih dejavnikov je tudi dejavnik tumorske nekroze. Pri pregledu objavljenih študij smo ugotovili močno statistično povezavo med SNP-ji rs1800693 (na genu TNFRSF1A), rs1077667 (na genu TNFSF14) in rs67297943 (na genu TNFAIP3) kot vzročnimi variantami, ki vplivajo na nastanek in potek MS. V okviru diplomske naloge smo omenjene SNP-je preiskovali na 180 slovenskih bolnikih obolelih z MS in 123 kontrolah. Za izbrane polimorfizme smo najprej načrtali začetne oligonukelotide, izvedli optimizacijo verižne reakcije s polimerazo (PCR) ter vzorce slovenskih bolnikov z MS in zdravih posameznikov genotipizirali z metodo analize talilne krivulje visoke ločljivosti (HRM). Rezultati za SNP rs1800693 so pokazali, da je frekvenca alela G povišana pri bolnikih z MS (0,489) v primerjavi z zdravimi kontrolami (0,418), razlika pa ni statistično signifikantna (p=0,069). Za SNP rs1077667, ki je lociran na genu TNFSF14, smo ugotovili povišano frekvenco alela A pri bolnikih z MS (0,279) v primerjavi z zdravimi posamezniki (0,215), za ta polimorfizem pa smo ugotovili tudi statistično značilne razlike v frekvenci genotipov glede na spol (p=0,042). Za SNP rs67297943 nismo odkrili statistično značilnih razlik med skupinami. Rezultati naše študije nakazujejo na vlogo genov iz družine dejavnika tumorske nekroze pri poteku in nastanku MS v slovenski populaciji.
Ključne besede: multipla skleroza, TNFRSF1A, TNFSF14, TNFAIP3, polimorfizmi
Objavljeno v DKUM: 10.10.2019; Ogledov: 1582; Prenosov: 163
Celotno besedilo (2,34 MB)