| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 22
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Vloga genov iz družine dejavnika tumorske nekroze pri nastanku in poteku multiple skleroze
Martina Krušič, 2019, diplomsko delo

Opis: Multipla skleroza (MS) je kompleksna vnetna bolezen, ki prizadane osrednji živčni sistem. Bolniki so v povpečju stari med 20 in 40 let, za boleznijo pa pogosteje zbolevajo ženske. Točen vzrok nastanka sicer ni znan, vendar ga povezujemo z genetskimi dejavniki in vplivi iz okolja. K velikemu napredku v raziskovanju genetike MS so največ doprinesle asociacijske študije celotnega genoma (GWAS, ang. genome wide association studies), ki so do danes odkrile že več kot 100 lokusov, ki jih povezujemo z MS. Eden izmed znanih in pomembnih genetskih dejavnikov je tudi dejavnik tumorske nekroze. Pri pregledu objavljenih študij smo ugotovili močno statistično povezavo med SNP-ji rs1800693 (na genu TNFRSF1A), rs1077667 (na genu TNFSF14) in rs67297943 (na genu TNFAIP3) kot vzročnimi variantami, ki vplivajo na nastanek in potek MS. V okviru diplomske naloge smo omenjene SNP-je preiskovali na 180 slovenskih bolnikih obolelih z MS in 123 kontrolah. Za izbrane polimorfizme smo najprej načrtali začetne oligonukelotide, izvedli optimizacijo verižne reakcije s polimerazo (PCR) ter vzorce slovenskih bolnikov z MS in zdravih posameznikov genotipizirali z metodo analize talilne krivulje visoke ločljivosti (HRM). Rezultati za SNP rs1800693 so pokazali, da je frekvenca alela G povišana pri bolnikih z MS (0,489) v primerjavi z zdravimi kontrolami (0,418), razlika pa ni statistično signifikantna (p=0,069). Za SNP rs1077667, ki je lociran na genu TNFSF14, smo ugotovili povišano frekvenco alela A pri bolnikih z MS (0,279) v primerjavi z zdravimi posamezniki (0,215), za ta polimorfizem pa smo ugotovili tudi statistično značilne razlike v frekvenci genotipov glede na spol (p=0,042). Za SNP rs67297943 nismo odkrili statistično značilnih razlik med skupinami. Rezultati naše študije nakazujejo na vlogo genov iz družine dejavnika tumorske nekroze pri poteku in nastanku MS v slovenski populaciji.
Ključne besede: multipla skleroza, TNFRSF1A, TNFSF14, TNFAIP3, polimorfizmi
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 469; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (2,34 MB)

3.
Analiza bioloških poti povezanih z odgovorom na biološko terapijo pri bolnikih z multiplo sklerozo z uporabo orodij genske ontologije
Suzana Stokić, 2019, magistrsko delo

Opis: Multipla skleroza (MS) je najbolj pogosta kronična avtoimuna bolezen centralnega živčnega sistema. Epidemiološki podatki kažejo, da tako genetski kot tudi okoljski dejavniki prispevajo k tveganju za razvoj MS. Zdravljenje se navadno začne z biološkimi zdravili interferoni beta (INF-beta) in glatiramer acetat (GA). Iz literature je razvidno, da 30-50 % bolnikov ne odgovarja na terapijo prvega reda, na kar vplivajo tudi razlike v genetski variabilnosti med posamezniki. Zato je zelo pomembno identificirati biooznačevalce, s katerimi bi lahko napovedali odziv na terapijo še pred zdravljenjem ter s tem zmanjšali stranske učinke in dosegli maksimalno učinkovitost in varnost v zgodnji fazi bolezni. V tem magistrskem delu smo želeli s pomočjo spletnih podatkovnih zbirk ter z ustreznimi bioinformatskimi orodji in orodji genske ontologije raziskati farmakogenomiko MS, na podlagi pridobljenih podatkov predpostaviti molekularno biološko pot odziva na farmakološko zdravljenje ter poiskati skupne biološke mehanizme, ki napovedujejo najboljši odziv na zdravljenje MS. Pri zdravljenju z INF-beta so se pokazale kot pomembne biološke poti signalna pot interferona tipa 1, celični odgovor na interferon tipa 1 ter odgovor na interferon tipa 1, kar je smiselno glede na samo zdravilo, vendar smo opazili, da te poti vključujejo le malo genov, ki bi lahko sodelovali pri odzivu. Pri zdravljenju z GA pa so ključne biološke poti imunski odziv, proces imunskega sistema ter citokine signalne poti. Gene povezane z odzivom na zdravljenje smo povezali v mrežo, s katero smo dobili vpogled v proteinsko povezavo med posameznimi geni. Iz mrež je razvidno veliko več povezav kot smo pričakovali, kar pomeni, da imajo proteini več interakcij sami med seboj kot bi to pričakovali od naključnega seta. Poleg tega so geni, povezani z odzivom na zdravljene z določenim biološkim zdravilom, prav tako vključeni še v druge biološke poti povezane s sami imunskim sistemom in njegovo kompleksnostjo.
Ključne besede: multipla skleroza, zdravljenje MS, biološka zdravila, INF-beta, GA, humana monoklona protitelesa, genska ontologija, GWA študije
Objavljeno: 04.09.2019; Ogledov: 552; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (2,22 MB)

4.
Vpliv adherence pri zdravljenju multiple skleroze z imunomodulatornimi zdravili
Metka Škofič, 2018, magistrsko delo

Opis: Multipla skleroza (MS) je kronično vnetno avtoimunsko obolenje osrednjega živčnega sistema in je najpogostejši vzrok invalidnosti pri mladih. Ženske zbolevajo pogosteje od moških. Vzrok za bolezen ni poznan, prav tako nimamo zdravila s katerim bi bolezen pozdravili. Imamo pa zdravila s katerimi lahko vplivamo na potek bolezni, z zmanjšanjem števila zagonov, upočasnitvijo napredovanja invalidnosti ter izboljšanja kakovosti življenja. Za slednje je pomembna tudi dobra adherenca jemanja zdravil. Namen raziskave je ugotoviti adherenco zdravljenja, vzroke za izpustitev odmerka zdravila in morebitno potrebo po predčasnem obisku pri zdravniku. Prav tako nas je zanimalo ali sta oblika bolezni ter način jemanja zdravila povezani z adherenco. Metodologija raziskovanja. Raziskovalne metode: V raziskavo smo vključili 90 bolnikov zdravljenih na Oddelku za nevrološke bolezni UKC Maribor Glede na vrsto učinkovine smo bolnike razvrstili v tri skupine po 30 bolnikov. Za ugotavljanje vzrokov in razlogov izpuščenih odmerkov zdravila smo uporabili prirejen anketni vprašalnik (MSTEQ Multiple Sclerosis Experience Questionnare). Vsi bolniki so bili seznanjeni z namenom in vsebino raziskave. Za raziskavo smo pridobili soglasje Komisije za medicinsko etiko UKC Maribor. Rezultati raziskave. V obeh naših skupinah bolnikov zdravljenih s peroralno terapijo smo ugotovili, da jih je 25 % izpustilo odmerek zdravila. Prav tako je v skupini 3, ki je bila na injekcijski terapiji, odstotek bolnikov z izpuščenim odmerkom podoben in znaša 26,7 %. Če upoštevamo kriterij izpuščen ≥1 odmerek, je bila pri naših bolnikih adherenca zdravljenja prisotna kar pri 74,4 % bolnikov z MS. Pri upoštevanju kriterija izpuščenega odmerka ≥ 25 % pa je adherenca 97,4 %. Na podlagi slednjega kriterija smo v vseh treh skupinah dobili visoko adherenco, saj je v skupini 1 bila 99,2 %, v skupini 2 95,2 % in v skupini 3 97,8 %. Ko smo primerjali adherenco posameznih skupin med seboj ter ko smo primerjali skupini na peroralni terapiji z injekcijsko terapijo ni bilo statistično značilnih razlik. Le enemu bolniku (6,7 %) od 15 na peroralni terapiji, ki so izpustili odmerek zdravila, se je zdravstveno stanje spremenilo iv in je potreboval predčasen obisk pri zdravniku. Nobenemu bolniku od osmih, ki so prejemali injekcijsko terapijo in so izpustili odmerek zdravila, se zdravstveno stanje ni spremenilo in nihče ni potreboval zdravniške pomoči. Največ težav so imeli bolniki zaradi občutka pekoče bolečine med injiciranjem (80 %), ter krvavenja na mestu injiciranja (80 %). Najpogostejši vzrok za izpustitev odmerka zdravila pri injekcijski terapiji je bila odsotnost z doma s posledično nedostopnostjo do zdravila. Najpogostejša vzroka izpustitve odmerka peroralne terapije sta bila prezaposlenost (60 %) ter pozabljivost (40 %). Diskusija in zaključek: Pri doseganju adherence smo ugotovili, da je izobraževanje bistvenega pomena. Dobra adherenca je povezana z dobro podporo bolnikov s strani tima za multiplo sklerozo.
Ključne besede: multipla skleroza, adherenca jemanja zdravil, oblike in načini zdravljenja, MSTEQ vprašalnik.
Objavljeno: 03.07.2018; Ogledov: 654; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (1,64 MB)

5.
Motnje v spolnosti in načrtovanje družine pri multipli sklerozi
Nina Klampfer, 2018, diplomsko delo

Opis: Izhodišča: Multipla skleroza je kronična vnetna bolezen, za katere pogosteje zbolijo ženske kot moški, v starostni meji med 20. in 40. letom starosti. V času, ko šele začnejo živeti, iskati življenjskega partnerja in načrtujejo družino. Sama bolezen neposredno ne vplivana rodnost, ima pa za posledico motnje v spolnosti. Namen diplomskega dela je predstaviti multiplo sklerozo, najpogostejše motnje v spolnosti, ki se pojavijo ob dolgotrajni bolezni ter vpliv bolezni pri načrtovanju družine. Raziskovalne metode: Pri pisanju diplomskega dela je uporabljena deskriptivna metoda dela. V okviru empiričnega dela pa kvantitativna metodologija raziskovanja. Za raziskovalno orodje je bil uporabljen anketni vprašalnik s šestnajstimi vprašanji. V raziskavo smo vključili 87 oseb z multiplo sklerozo med 18. in 50. letom starosti, ki so zboleli za multiplo sklerozo. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da ima kar 47 % anketiranih motnje v spolnosti. Pri moških je zaznalo težave 44 % anketiranih, najpogosteje so prisotne motnje erekcije, pri ženskah (56 %) pa se najpogosteje pojavlja odsotnost želje po spolnosti. Večina se o težavah v spolnosti ne pogovarja z nikomer. Pri snovanju družine 13 % anketiranih najbolj skrbi ali bodo otroci podedovali multiplo sklerozo. Diskusija in zaključek: Ker gre za bolezen tisočih obrazov, je pomembno, da se bolniki z multiplo sklerozo pogovarjajo o svojih težavah odkrito, kar pomeni tudi o motnjah v spolnosti in načrtovanju družine. Vsakega posameznika je potrebno obravnavati individualno glede na njegove potrebe, saj bodo le tako s strani zdravstvenih delavcev deležni ustrezne oskrbe in zdravljenja, kar jim bo omogočilo kakovostno življenje.
Ključne besede: multipla skleroza, spolnost, motnje, družina, dedovanje
Objavljeno: 23.02.2018; Ogledov: 1019; Prenosov: 189
.pdf Celotno besedilo (1,48 MB)

6.
Povezava med polimorfizmi in geni oksidativnega stresa pri bolnikih s pogostimi kompleksnimi boleznimi
Matic Broz, 2017, diplomsko delo

Opis: Avtoimune kompleksne bolezni, kot so kronična vnetna črevesna bolezen, multipla skleroza in astma, nastanejo kot posledica delovanja genetskih in okoljskih dejavnikov. Pomembno vlogo pri nastanku teh bolezni ima oksidativni stres, saj poveča vnetje, sproži apoptozo celic ter zniža imunsko odpornost. Diplomsko delo prikazuje vpliv sprememb v genih oksidativnega stresa na razvoj astme, multiple skleroze in kronične vnetne črevesne bolezni v slovenski populaciji. V diplomskem delu smo pri slovenskih bolnikih z astmo, multiplo sklerozo in kronično vnetno črevesno bolezenijo ter pri kontrolni skupini zdravih posameznikov s tehniko talilne krivulje visoke ločljivosti genotipizirali polimorfizme posameznega nukleotida (SNP) v genih oksidativnega stresa, in sicer SNP rs4880 na genu SOD2 in SNP rs2107538 na genu CCL5. Ugotovili smo statistično značilno povezavo med polimorfizmom SNP rs4880 na genu SOD2 in multiplo sklerozo. Pri bolnikih z multiplo sklerozo je bila frekvenca alela C višja (0,559) v primerjavi s kontrolno skupino (0,471, p=0,019). To pripišemo izgubi funkcije MnSOD, do katere pride zaradi zamenjave timina s citozinom na 47. mestu. Povezave med rs2107538 na genu CCL5 in analizirami boleznimi nismo potrdili. Ugotovili smo, da SNP rs4880 na genu oksidativnega stresa SOD2 prispeva k patogenezi multiple skleroze in prav tako nakazuje na povezavo z razvojem astme. Rezultati diplomskega dela nakazujejo na vlogo genov oksidativnega stresa pri nastanku kompleksnih bolezni.
Ključne besede: oksidativni stres, multipla skleroza, astma, kronična vnetna črevesna bolezen, HRM
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 818; Prenosov: 164
.pdf Celotno besedilo (1,61 MB)

7.
Motivacija bolnikov z multiplo sklerozo za izvajanje telesne aktivnosti in dejavniki, povezani z njo
Urška Mravljak, 2017, magistrsko delo/naloga

Opis: Multipla skleroza je kronična bolezen centralnega živčnega sistema, ki prizadene mlade odrasle osebe. Nastanek bolezni še ni popolnoma razjasnjen, v večini primerov pa bolezen postopoma napreduje in vodi v invalidnost bolnika. Postopna odpoved živčevja povzroča različne okvare, kot so okvara vida, sluha in drugih senzorjev, gibalne okvare, utrujenost, zadrževanje in odvajanje vode in blata, težave kognitivnega mišljenja ter razne druge težave. Posledice bolezni vplivajo tako na njihovo fizično kot tudi psihološko in socialno stanje. Bolniki sicer prejmejo medicinsko zdravljenje, vendar je zaradi širine posledic potrebna pomoč raznih strokovnjakov, ki pomagajo pri vzdrževanju kakovosti življenja bolnika. Velik pomen za izboljšanje stanja bolezni je telesna dejavnost, ki pozitivno vpliva tako na vzdrževanje telesne moči kot tudi na zmanjševanje drugih posledic bolezni. Za izvajanje telesne dejavnosti morajo biti bolniki ustrezno motivirani, zato smo v tem magistrskem delu raziskali, kakšna je motivacija bolnikov z multiplo sklerozo za izvajanje telesne dejavnosti, da bi s tem izboljšali svoje stanje. Naše ugotovitve so, da so bolniki z multiplo sklerozo visoko motivirani za izvajanje telesnih dejavnosti, da se motivirajo pretežno sami in da želijo predvsem vzdrževati čim boljše stanje oziroma preprečiti poslabšanje bolezni. Njihova motivacija ni usmerjena v izboljšanje stanja, saj ozdravitve ne pričakujejo, ampak v ohranjanje kakovosti svojega življenja.
Ključne besede: multipla skleroza, motivacija, motivacija bolnikov z multiplo sklerozo, kakovost življenja
Objavljeno: 09.06.2017; Ogledov: 708; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (776,90 KB)

8.
KAKOVOST ŽIVLJENJA PACIENTOV Z MULTIPLO SKLEROZO
Lucija Romih, 2017, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: Multipla skleroza je kronična avtoimunska bolezen osrednjega živčevja. Za to bolezen največkrat zbolijo ljudje v aktivni dobi življenja, med 20. in 40. letom starosti. Pacienti so največkrat zaskrbljeni, da se bo s postavitvijo diagnoze njihova kakovost življenja zmanjšala. Metoda: Z metodo prostovoljnega pisnega anketiranja smo zbrali podatke o kakovosti življenja pacientov z multiplo sklerozo. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kako se pacienti vsakodnevno spopadajo s psiho-fizičnimi težavami, ki jim jih povzroča multipla skleroza, ali življenjskih aktivnostih občutijo omejitve zaradi bolezni in ali menijo, da je njihova kakovost življenja slabša zdaj kot pred diagnosticiranjem multiple skleroze. Raziskava je bila izvedena v zdravstvenem zavodu na območju Štajerske v kateri je sodelovalo 50 naključno izbranih pacientov z multiplo sklerozo. Rezultati: Med 50 anketiranci je 30 odstotkov moških in 70 odstotkov žensk, starih med 23 in 71 let. Večina se zdravi za recidivno-remitentno obliko, in sicer 58 odstotkov. Prevladuje 20 odstotkov pacientov, ki so zboleli med 31. in 35. letom starosti. Med anketiranimi jih 54 odstotkov meni, da je njihova kakovost življenja dobra. Med njimi jih ima 54 odstotkov težave z ukvarjanjem z različnimi športi. Za vsakodnevno življenje jih 66 odstotkov ne potrebuje pripomočkov, ki bi jim olajšali gibanje. 64 odstotkov anketirancev je psihično stanje navedlo kot dobro. Razprava: Paciente z multiplo sklerozo je strah in skrbi jih, kako dolgo bodo še lahko samostojni in ali bodo kmalu odvisni od drugih. Raziskava je pokazala, da so pozitivno usmerjeni glede poteka svoje bolezni. Če jih svojci podpirajo, lažje prenašajo psihične in fizične težave, ki jih prinese bolezen.
Ključne besede: multipla skleroza, kakovost življenja, zdravstvena nega
Objavljeno: 07.06.2017; Ogledov: 2127; Prenosov: 419
.pdf Celotno besedilo (732,45 KB)

9.
Encimi v likvorju
Matej Kravos, Grega Kralj, Ivan Malešič, 2008, izvirni znanstveni članek

Opis: Izhodišča: V Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor smo za leto 2006 hoteli ugotoviti število punkcij in spekter naročenih preiskav s poudarkom na encimski diagnostiki v likvorju. Možgani so zelo bogati z glutamat-dehidrogenazo (GLDH). Ker v literaturi ni podatkov o njegovi aktivnosti v likvorju, smo poskušali ugotoviti, ali obstajajo merljive aktivnosti GLDH. Poškodbe celic centralnega živčnega sistema (CŽS) povzročijo sproščanje encimov in dvig njihove aktivnosti v likvorju enako kot povzročijo poškodbe drugih tkiv sproščanje encimov v zunajcelično tekočino. Krvno-likvorska pregrada je normalno neprepustna za številne encime krvi, zatougotovljene encimske aktivnosti v likvorju večinoma ne izvirajo iz krvi. GLDH je parenhimski encim in se nahaja v mitohondrijih vseh celic, v možganih pa v celicah nevronov in glije. Njegova znižana aktivnost v možganih lahko privede do degenerativnih okvar oziroma bolezni. Bolniki in metode: V UKC Maribor je bilo opravljenih 1241 lumbalnih punkcij. Določanje beljakovin in glukoze je bilo opravljeno v vseh vzorcih. Izvršene ni bilo nobene encimske preiskave v likvorju. Do sedaj smo na aktivnost GLDH analizirali 71 likvorjev. Encimske aktivnosti so variirale od 0-340 nkat/L. Samo v petih primerih nismo ugotovili aktivnosti GLDH. Raziskava še poteka. Rezultati: V večini analiziranih likvorjev (92,96%) smo ugotovili merljive aktivnosti GLDH.Največ (32,08%) jih je bilo od oseb, obolelih z multiplo sklerozo in pri vseh smo ugotovili merljivo aktivnost GLDH. Podatek še ni objavljen v strokovni literaturi. Zaključki: Ugotovitev merljivih aktivnosti GLDH v likvorju je pomembna glede na njegovo specifično vlogo v možganih. Nadaljnje raziskave bodo ugotovile, ali so tudi diagnostično značilne za določene bolezni CŽS.
Ključne besede: lumbalna punkcija, likvor, encimska diagnostika, glutamat-dehidrogenaza, glutamat, multipla skleroza
Objavljeno: 27.03.2017; Ogledov: 884; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (120,89 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
Zdravstvena obravnava nosečnice z multiplo sklerozo
Sabina Bricman, 2017, diplomsko delo

Opis: Izhodišča: Multipla skleroza je ena izmed pogostejših avtoimunskih kroničnih bolezni, ki najpogosteje prizadene mlajše odrasle osebe oz. ljudi v obdobju zgodnjih srednjih let. Ženske, ki še nimajo otrok, so zaradi bolezni pogosto v veliki dilemi, ali naj družino sploh načrtujejo. Čeprav multipla skleroza na nosečnost ne vpliva negativno, je pomembno, da ženske, ki se odločijo za naraščaj, o tem dobro premislijo. Namen diplomskega dela je predstaviti multiplo sklerozo nasploh, opisati vpliv nosečnosti na multiplo sklerozo in na podlagi študije primera predstaviti obravnavo pacientke s to boleznijo med nosečnostjo po procesni metodi dela. Raziskovalne metode: V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno in kvalitativno metodo dela. Izvedena je bila študija primera nosečnice z multiplo sklerozo, s pomočjo intervjuja na podlagi delno strukturiranega vprašalnika. V pomoč pri zbiranju podatkov nam je bila tudi medicinska dokumentacija in opazovanje pacientke. Rezultati: Ugotovili smo, da pri pacientki z blažjim potekom bolezni nosečnost nima hujšega vpliva na splošno stanje pacientke. V nosečnosti se je pojavilo glede na stanje pred nosečnostjo nekaj novih negovalnih diagnoz, vendar pa so nekatere bile le posledica same nosečnosti. Bolezen je v nosečnosti nekoliko vplivala le na določene življenjske aktivnosti, in sicer najbolj na spanje in počitek, izločanje in odvajanje ter na vzdrževanje normalne telesne temperature. Prav tako smo ugotovili, da pri pacientki z blažjim potekom bolezni ni potrebe po carskem rezu, zato je pri pacientki načrtovan naravni porod. Diskusija in zaključek: Spoznali smo, da nosečnost pri obravnavani pacientki z multiplo sklerozo ni povzročala večjih težav. Ko se pacientka z multiplo sklerozo odloči za otroka, je dobro, da nosečnost načrtuje skupaj s svojim ginekologom in nevrologom, ki ji nudita strokovna mnenja, nasvete, navodila in podporo. Pred zanositvijo je priporočljivo, da pacientka dobro pozna svoj potek bolezni ter spozna, kako bolezen vpliva na partnerski odnos, saj breme, ki se pojavi z rojstvom otroka precej vpliva tudi na partnerja.
Ključne besede: multipla skleroza, nosečnica, multipla skleroza v nosečnosti, porod, družina
Objavljeno: 01.03.2017; Ogledov: 1264; Prenosov: 158
.pdf Celotno besedilo (533,14 KB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici