| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 23
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
IMPLEMENTACIJA IZBRANIH MEDNARODNIH INKRIMINACIJ V SLOVENSKI PRAVNI RED
Ines Antolinc, 2009, diplomsko delo

Opis: Republika Slovenija je z osamosvojitvijo ter vstopom v mednarodne institucije nase prevzela tudi obveznost, da bo svojo zakonodajo prilagodila ureditvi, ki izhaja iz mednarodnopravnih aktov. V pričujočem diplomskem delu sem skušala na kratko prikazati uspešnost ali neuspešnost izpolnjevanja omenjene obveznosti s strani Republike Slovenije in oceniti skladnost slovenskega (kazenskega) prava z izbranimi mednarodnimi inkriminacijami, uzakonjenimi v različnih univerzalnih in regionalnih mednarodnopravnih dokumetih. Uvodoma vzpostavljam povezavo med mednarodnim pravom, mednarodnim varstvom človekovih pravic, kazensko odgovornostjo posameznika in notranjim pravom posameznih držav z namenom bralca seznaniti z nekaterimi pomembnimi dosežki sodobnega mednarodnega (kazenskega) prava. Diplomsko delo je vsebinsko razdeljeno na dva dela. V prvem delu opredeljujem teoretično problematičen pojem mednarodnih hudodelstev in mednarodnih zločinov ter njihovo še vedno nedorečeno delitev. Nadalje zaradi razumevanja implementacije mednarodnopravnih pravil v nacionalne zakonodajne sisteme obravnavam razmerje tako med mednarodnim in nacionalnim pravom kot med nacionalnim in mednarodnim kazenskim pravom, saj je eden izmed temeljnih problemov pri slednjem kot posebni pravni disciplini v nastajanju vprašanje, ali in kako se norme mednarodnega kazenskega prava uveljavljajo v domačem pravu in v pravni praksi držav članic globalne ali regionalnih mednarodnih skupnosti. Mednje sodi tudi Republika Slovenija. V drugem delu obravnavam šest izbranih mednarodnih hudodelstev in mednarodnih zločinov (genocid, mučenje in sorodna ravnanja, nezakonit promet z mamili in psihotropnimi substancami, ogrožanje mednarodne varnosti zračnega prometa, pranje denarja in ogrožanje okolja) z vidika njihove prepovedi v pomembnejših univerzalnih in regionalnih mednarodnopravnih aktih. Ob koncu vsakega podpoglavja pa kot najpomembnejše analiziram in primerjam vsebino inkriminacij v slovenskem pravnem redu (predvsem v novem Kazenskem zakoniku (KZ-1)) in ugotavljam njihovo skladnost s prej omenjenimi mednarodnimi inkriminacijami.
Ključne besede: mednarodna hudodelstva, mednarodnopravni akti, nacionalna implementacija, genocid, mučenje, nezakonita proizvodnja in promet z mamili, ogrožanje mednarodne varnosti zračnega prometa, pranje denarja, ogrožanje okolja, Kazenski zakonik (KZ-1)
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 2681; Prenosov: 274
.pdf Celotno besedilo (853,92 KB)

2.
PRAVNO VARSTVO ŽIVALI PRED MUČENJEM: PRIMERJALNI PREGLED UREDITVE V DRUGIH DRŽAVAH IN REŠITVE PRIMERNE ZA IZBOLJŠANJE SLOVENSKE ZAKONODAJE
Tina Tement, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana slovenska pravna ureditev varstva živali pred mučenjem, pri čemer je poudarek na analiziranju rešitev, ki bi to ureditev lahko izboljšale. Najprej je predstavljen sam pravni položaja živali, kot ga opredeljujejo teoretiki ter stanje na področju pozitivnopravnega priznavanja pravic živali (tj. lastnosti omejenega ali pasivnega pravnega subjekta z določenimi upravičenji, ne pa obveznostmi) v Sloveniji in tujini. Avtorica ugotavlja, da je moralne in teoretične podlage sistema živalskih pravic še potrebno utrditi, da bi ga lahko celovito izgradili ter naredili vzdržnega, do takrat pa je potrebno še naprej izpopolnjevati sistem zaščite živali. Sledi predstavitev obstoječega slovenskega sistema pravne zaščite živali pred mučenjem, pri čemer avtorica opozarja na njegove pomanjkljivosti, in sicer zlasti na nejasnosti pri opredeljevanju posameznih prepovedanih oblik mučenja, na potrebo po zakonski prepovedi nekaterih novih oblik povzročanja trpljenja živalim ter po drugi strani na neumestnost določb, ki dopuščajo trpljenje živali za doseganje tako neprimernih in nevrednih ciljev kot sta estetika ali prihranek denarja. Posebej izpostavlja trenutno najbolj aktualno in perečo problematiko izvršljivosti slovenske zakonodaje o varstvu živali pred mučenjem, kjer so spremembe najnujnejše. Avtorica nadalje analizira ureditev varstva živali pred mučenjem v nekaterih drugih državah ter identificira najboljše primerjalnopravne rešitve. Na tej podlagi podaja teze ter predloge za spremembe slovenske zakonodaje na tem področju. V tej zvezi med drugim predlaga uvedbo kazenskopravnega sankcioniranja mučenja živali iz malomarnosti ter odgovornosti skrbnika živali za dovolitev mučenja oz. opustitev ukrepov za preprečitev mučenja vsaj za prekršek mučenja živali. Podrobno se posveti pripravi najustreznejših predlogov rešitev za izboljšanje nadzorstva nad izvajanjem zakonodaje o varstvu živali pred mučenjem in v tem okviru možnostim uvedbe t.i. »živalske policije« (animal police), kot jo poznajo v tujini, tudi pri nas. Pri tem pride do sklepa, da bi bilo najbolje, da bi se takšna organizacija, namenjena izključno opravljanju nadzora nad izvajanjem zakonodaje o zaščiti živali, organizirala v okviru državne uprave. Namesto ustanovitve novega organa v sestavi ministrstva, pristojnega za veterinarstvo predlaga reorganizacijo že obstoječih organov znotraj VURS ter ustanovitev zavetišč v njihovem okviru oziroma vzpostavitev tesnega sodelovanja z obstoječimi zavetišči. Po njeni zamisli bi znotraj takšne organizacije nadzorstvo samostojno ali skupaj z uradnimi veterinarji opravljali uniformirani »uradni nadzorniki za zaščito živali«, kot je poimenovala osebe, ki bi za opravljanje tovrstnega dela morale izpolnjevati milejše pogoje kot uradni veterinarji. Tem bi poleg obstoječih pravic in dolžnosti podelila nekatera nova pooblastila. Na koncu je predmet razprave kaznovalna politika. V tej zvezi avtorica opozarja na potrebo po zvišanju obstoječih sankcij za prekrške mučenja živali, ki so nezadostne in tudi primerjalno med najnižjimi ter zato ne morejo delovati preventivno. Predlaga še uvedbo dveh novih sankcij, tj. sankcijo prepovedi imetništva živali ter sankcijo psihološkega svetovanja za kaznivo dejanje mučenja živali tudi poleg izrečene denarne ali zaporne kazni.
Ključne besede: pravice živali, varuh pravic živali, mučenje živali, društva s področja zaščite živali, zavetišča za živali, mučenje živali iz malomarnosti, odgovornost skrbnika živali za dovolitev mučenja oz. opustitev ukrepov za preprečitev mučenja, živalska policija, prepoved imetništva živali, psihološko svetovanje.
Objavljeno: 20.04.2010; Ogledov: 7780; Prenosov: 993
.pdf Celotno besedilo (574,96 KB)

3.
TRGOVINA Z LJUDMI SKOZI VIDIK ČLOVEKOVIH PRAVIC
Saša Skutnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Vse premalo se zavedamo obstoja trgovine z ljudmi, njenih pasti in nevarnosti. To je globalno zakoreninjen pojav, prisoten v različnih oblikah že od nastanka civilizacij, danes pa pereč problem v skoraj vseh državah sveta. Je oblika organiziranega kriminala , ki prinaša enormne dobičke na račun grobih, neopravičljivih kršitev več temeljnih človekovih pravic. Dejansko gre za nelegalno gospodarsko dejavnost kupo-prodajnega procesa, kjer blago predstavljajo ljudje. Ocenjujejo jo na tretjo najbolj profitno kriminalno dejavnost, takoj za trgovino z drogami in orožjem. Po ocenah ILO trgovina z ljudmi letno prinaša 31.6 bilijonov dolarjev, polovica tega dobička se ustvari v industrijsko razvitih gospodarstvih (Severna Amerika, Evropa). Najpogostejše oblike izkoriščanja so prostitucija in druge oblike spolnega izkoriščanja, prisilno delo, suženjstvo, služabništvo ter trgovina z organi. Kar 70 odstotkov deklet in žensk je izkoriščenih v namene komercialne spolne industrije. Poleg naštetih pa seveda obstajajo tudi druge oblike izkoriščanja, ki so pogojene s kulturo družbe in povpraševanjem po določenih oblikah na trgu. Ker je trgovina z ljudmi tajna in prikrita dejavnost, je število trgovanih ljudi po svetu zgolj plod približne ocene. Na podlagi ocen Ameriškega Department of State's TIP se število žrtev giblje med 4 in 27 milijoni, od tega je 800.000 ljudi letno trgovanih preko nacionalnih meja. Otroci predstavljajo kar polovico vseh žrtev mednarodne trgovine, od tega je milijon otrok letno trgovanih samo v namene spolnega izkoriščanja. ILO ocenjuje število žrtev na 2.5 milijona. Z vidika zakonodajne ureditve in kazenskega pregona trgovcev z ljudmi, številke nakazujejo na majhno učinkovitost; letna TIP beležijo od pet do šest tisoč vseh kazenskih pregonov, od katerih se jih le dobra polovica konča z obsodbo. To pomeni, da je v svetovnem merilu obsojen en trgovec na 800 žrtev trgovine z ljudmi. Pravna zaščita žrtev trgovine z ljudmi je v večini držav urejena le v primerih vzajemnega sodelovanja z organi pregona, vendar državne in mednarodne NGO skozi različne projekte ter v sodelovanju z državnimi organi stremijo k izboljšanju obstoječe zaščite žrtev ter k zvišanju standardov nudene pomoči in oskrbe. Kot sem že omenila je v procesu trgovanja grobo kršenih veliko človekovih pravic; nekatere neposredno, druge posredno. Prve temeljne človekove pravice, ki so v procesu trgovine z ljudmi posamezniku odvzete, so pravica do svobode, svobode gibanja in varstva osebnega dostojanstva. Kršitev pravice do življenja načeloma ni namen trgovcev z ljudmi, vendar je včasih rezultat okoliščin, medtem pa je kršitev povezujoče pravice do življenja - pravica do telesne nedotakljivosti - sestavni del procesa trgovine z ljudmi. Raziskave v posameznih evropskih državah so pokazale, da je 95 odstotkov vseh žrtev procesa trgovanja podvrženih fizičnemu ali spolnemu nasilju. Oblike mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja so konstanta izvrševanja nadzora nad žrtvami in posledica oblik njihovega izkoriščanja. Tudi prepoved suženjstva in prisilnega dela je ena izmed neposredno kršenih pravic. Kljub temu, da je bila prepoved suženjstva prva človekova pravica zaščitena z mednarodno pogodbo ob koncu 19. stoletja, danes njena kršitev še vedno predstavlja nevarnost in dejstvo za milijone ljudi po vsem svetu.
Ključne besede: trgovina z ljudmi, človekove pravice, suženjstvo, žrtev, svoboda gibanja, telesna nedotakljivost, mučenje, prisilno delo
Objavljeno: 11.05.2011; Ogledov: 3212; Prenosov: 351
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

4.
5.
Organizacija in delovanje policije za živali v RS : diplomsko delo
Daša Špela Ropret, 2011, diplomsko delo/naloga

Ključne besede: živali, mučenje, preprečevanje, preiskovanje, policija, policisti, diplomske naloge
Objavljeno: 18.05.2011; Ogledov: 2647; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (441,34 KB)

6.
MOŽNOST ODVZEMA ŽIVALI
Helena Klinc, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana tematika možnosti odvzema živali v Sloveniji glede na posamezne predpise. Predstavljene so težave, nedorečenosti, slabe in dobre rešitve v postopku, predlaganih pa je tudi nekaj novih. Predstavljena je situacija, ko je možnost odvzema živali predvidena, če je storjen prekršek, ne pa tudi, kadar je storjeno kaznivo dejanje mučenja živali. Nadalje je predlagana uvedba sankcije prepovedi posedovanja živali in sankcije psihološkega svetovanja v določenih primerih mučenja živali. Poudarjena je pomembnost registracije in identifikacije živali, saj je včasih to edini način, da se identificira lastnika trpeče živali. Uzakoniti bi bilo potrebno obvezno mikročipiranje mačk. Predlagan je popis vseh pasjih legel, ne le rodovniških - vsaka kotitev bi morala biti prijavljena (mladiči pa cepljeni in mikročipirani še preden gredo v nove domove), sicer naj se lastnika kaznuje. Onemogoči naj se oddajanje oglasov in trgovanje z mladiči, če dejavnost ni prijavljena oziroma registrirana. To bi pri tistih, ki se jim »dogajajo« legla iz malomarnosti oziroma neželena legla, spodbudilo kastriranje in steriliziranje živali. Verjetno pa bi se v izogib stroškom (kastracije, sterilizacije ali pa cepljenja in mikročipiranja mladičev) še naprej dogajali primeri pobojev mladičev, ki pa bi morali biti strogo sankcionirani. Predpostavka seveda je, da ljudje kršitelje prijavijo. Ena izmed rešitev za zmanjšanje števila neželenih legel bi bila možnost brezplačne kastracije in sterilizacije psov in mačk. Na koncu so analizirani trije novejši dejanski primeri, ki jih obravnava Veterinarska uprava Republike Slovenije (VURS), z namenom pokazati, kakšen in kako dolg je postopek, preden pristojni lahko ukrepajo.
Ključne besede: mučenje živali, možnost odvzema živali, prepoved posedovanja živali, psihološko svetovanje, registracija in identifikacija živali, Veterinarska uprava Republike Slovenije
Objavljeno: 06.10.2011; Ogledov: 3096; Prenosov: 231
.pdf Celotno besedilo (925,37 KB)

7.
8.
Mučenje osumljencev kot oblika pridobivanja podatkov : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Patricija Zobec, 2012, diplomsko delo

Opis: Pridobivanje podatkov je temeljna funkcija obveščevalnih služb. Podatke pridobivajo na različne načine in z različnimi metodami, kot so zbiranje podatkov s pomočjo človeških virov (HUMINT), s tehničnimi sredstvi (SIGINT), iz javno dostopnih virov (OSINT) in s pomočjo mednarodnega sodelovanja. Včasih uporabljajo tudi manj humane metode, kot je mučenje ljudi, ki je bilo značilno predvsem za nekdanje politične policije. Po terorističnem napadu 11. septembra 2001 so mučenje kot metodo pridobivanja podatkov začele uporabljati tudi ZDA. V različnih državah po svetu so ustanovile tajne zapore, v katerih so domnevne teroriste izpostavile različnim metodam mučenja. Najbolj odmevni so bili zapori, ki so se nahajali v Iraku (Abu Ghraib), Afganistanu (Bagram) in na Kubi (Guantanamo). Kasneje so odkrili še tajne zapore v Evropi, natančneje na Poljskem in v Romuniji. Z nezakonitimi aretacijami in zapiranjem domnevnih teroristov, ki so jih v tajnih zaporih mučili in poniževali, so ZDA kršile Ženevske konvencije o ravnanju s civilisti in vojnimi ujetniki. Čeprav so bili zapori pod nadzorom ameriške vojske, je pomembno vlogo pri mučenju osumljencev imela tudi CIA.
Ključne besede: obveščevalne službe, pridobivanje podatkov, osumljenci, mučenje, diplomske naloge
Objavljeno: 07.05.2013; Ogledov: 994; Prenosov: 155
.pdf Celotno besedilo (340,87 KB)

9.
NORMATIVNA UREDITEV DOBROBITI ŽIVALI
Ana Mrak, 2014, diplomsko delo

Opis: Ljudje bivamo z živalmi že od nastanka človeštva. V času rimske civilizacije je bila žival stvar v pravnem prometu, prostoživeče živali pa res nullius, kar je pomenilo, da jo je lahko vsak vzel v posest. Pravna zaščita živali se je začela kot zaščita tuje lastnine, kar pomeni, da so imele status objekta. Saksonski kazenski zakonik iz 18. stoletja je bil eden prvih, ki je kaznoval njihovo zlorabo. Šele leta 1824 je bila v Angliji s strani Arthurja Brooma ustanovljena prva organizacija za zaščito živali. Sodobno pravo jim priznava pravno zaščito. Ta obsega človeške normativne in dejanske aktivnosti, ki naj preprečijo mučenje, izboljšajo življenjske razmere, zmanjšajo njihovo trpljenje ipd. V Sloveniji je zaščita živali določena v Zakonu o zaščiti živali , ki je bil sprejet leta 1999 in določa odgovornost ljudi za zaščito živali, s Kazenskim zakonikom ter drugimi zakoni in podzakonskimi akti. Na nacionalni ravni za zaščito živali skrbijo različni organi in organizacije, ki imajo pristojnosti določene z zakoni. Ko je v Evropi začel naraščati pomen dobrobiti živali, so se intenzivno lotili reševanja te problematike tudi v okviru Sveta Evrope in v okviru njihovega delovanja je bilo sprejetih več konvencij, ki so jih ratificirale tudi države zunaj Evrope. Združene države Amerike so sprejele Animal Welfare Act na zvezni ravni, posamezne države pa imajo lokalne predpise in zakone za zaščito živali. Španija predstavlja primer države, ki zaradi močnega krščanskega vpliva ni zaščitniško naravnana do živali, vendar se v zadnjih letih zadeve bistveno spreminjajo, dokaz za to predstavlja tudi prepoved bikoborb v Kataloniji, ki pomenijo eno izmed glavnih značilnosti in znamenitosti Španije. Danes je skrb za dobrobit živali postala pomembna tematika, vendar še vedno obstajajo dejavnosti, ki so dovoljene in nesankcionirane, pri katerih prihaja do mučenj, kot je testiranje na živalih, prav tako pa obstajajo pomanjkljivosti v zakonodajah, ki jih bo potrebno odpraviti, da se zagotovi tako dobrobit živali, kot tudi zdravje ljudi, ki uživajo meso in mlečne izdelke.
Ključne besede: Dobrobit živali, zaščita živali, Zakon o zaščiti živali, mučenje živali, zaščita živali v ZDA, zaščita živali v Španiji, bikoborbe, vivisekcija.
Objavljeno: 07.10.2014; Ogledov: 785; Prenosov: 235
.pdf Celotno besedilo (434,55 KB)

10.
ANALIZA SODNE PRAKSE KAZNIVIH DEJANJ ZOPER OKOLJE, PROSTOR IN NARAVNE DOBRINE V SLOVENIJI
Katja Andrinek, 2015, diplomsko delo

Opis: Varstvo okolja je vse bolj popularna in pereča tema v medijih, politiki in civilni družbi. Mnogi bi se strinjali s trditvijo, da imajo Slovenci danes mnogo bolj okrepljeno ekocentrično zavest kot pred leti. Pa vendar, koliko Slovencev, po sprehodu v gozdu, ko naleti na divje odlagališče, poda ovadbo kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja? Koliko Slovencev, ki gredo vsak dan mimo sosedovega psa, za katerega vedo, da je skoraj vse življenje pripet na verigi in več dni brez pitne vode, poda ovadbo kaznivega dejanja mučenja živali? Takih Slovencev je malo. In to potrjujejo statistike o številu podanih ovadb kaznivih dejanj zoper okolje, prostor in naravne dobrine. V primerjavi z ovadbami vseh kaznivih dejanj, je letno tovrstnih ovadb podanih le okoli 0,5 odstotka. Analiza kaže, da je dejanske kriminalitete mnogo več, torej je problem v zatiskanju oči očividcev, ki se ne odločijo za prijavo. Pa vendar v okoljski kriminaliteti vendar le ni vse tako črno. Namreč, ko je enkrat ovadba podana, obstaja velika verjetnost, da bo dobila sodni epilog. Statistika vloženih obtožb kaže, da so državni tožilci v predkazenskem postopku uspešni, saj dobro polovico primerov ovadb privedejo do vložitve obtožbe. Tudi v nadaljnjem, sodnem postopku se iz odstotka obsodb v primerjavi z obtožbami, kaže njihova učinkovitost, saj ta, po letu 2010, presega 60 odstotkov in še vedno raste. Državni tožilci kažejo svojo aktivnost tudi v vlaganju pritožb, saj statistika kaže, da se pritožijo ob skoraj vsaki oprostilni sodbi. Za visoko število obsodilnih sodb pa niso zaslužni le tožilci, ampak tudi sodstvo, saj je slednje tisto, ki na koncu odloči, ali bo sodba obsodilna ali zavrnilna. Iz izdajanja vse več obsodilnih sodb, z vse večjimi kaznimi, ki zadnja leta niso le denarne, ampak tudi zaporne, je mogoče sodstvu priznati vse večjo kritičnost do okoljske kriminalitete. Poleg ovaditeljev, državnih tožilcev in sodstva, pa imajo svojo vlogo tudi mediji, ki s šokantno predstavitvijo tovrstnih kaznivih dejanj, dosežejo ogorčenje splošne javnosti, in imajo tako funkcijo zastraševanja in s tem prevencijski učinek za potencialne storilce. Sklepna ugotovitev je torej, da državni tožilci in sodstvo delajo dobro. Morda bi lahko bili še bolj učinkoviti ob ustreznejši zakonodaji, saj je obstoječi, mogoče očitati pretirano blanketnost kazenskopravnih norm, težko določljivo terminologijo ter razdrobljenost in številčnost zakonskih in podzakonskih okoljevarstvenih določb. Iz uvodnih vprašanj, je mogoče razbrati namig na največji problem okoljske kriminalitete, to je podajanje ovadb. S še večjo angažiranostjo in ozaveščanjem slovenske javnosti je potrebno doseči tako stopnjo ekocentrične zavesti Slovencev, da ovadba okoljske kriminalitete ne bo več vprašanje, ampak pravilo.
Ključne besede: kazenskopravno varstvo okolja, kazniva dejanja zoper okolje, ekocentrizem, obremenjevanje in uničevanje okolja, onesnaženje morja in voda s plovili, protipravno ravnanje z jedrskimi ali drugimi nevarnimi radioaktivnimi snovmi, onesnaženje pitne vode, onesnaženje živil ali krme, protipravno zavzetje nepremičnine, uničenje nasadov s škodljivo snovjo, uničevanje gozdov, mučenje živali, nezakonit lov, nezakoniti ribolov, nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami, prenašanje kužnih bolezni pri živalih in rastlinah, izdelovanje škodljivih zdravil za zdravljenje živali, nevestna veterinarska pomoč
Objavljeno: 16.07.2015; Ogledov: 1124; Prenosov: 266
.pdf Celotno besedilo (910,07 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici