Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: O smrti ne govorimo radi, ob njej nam je neprijetno. Ob smrti otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu pa ostanemo brez besed. V slovenskem prostoru ni veliko literature, ki bi lahko bila v oporo tako žalujočim staršem kot zdravstvenim delavcem in to predstavlja velik problem. Neustrezno izražena žalost, zapiranje vase, umik, nezainteresiranost in neustrezen odziv zdravstvenih delavcev, vse to lahko povzroči razvoj depresivne motnje pri materi, ki je doživela smrt svojega težko pričakovanega otroka. Diplomsko delo predstavlja rezultate raziskave, ki temelji na kvantitativni metodologiji z uporabo strukturiranega anketnega vprašalnika. Z njim opredeljujemo vlogo zdravstvenega tima v Psihiatrični kliniki Ljubljana in na Oddelku za psihiatrijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Rezultati raziskave so pokazali, da se zdravstveni delavci v obeh ustanovah srečujejo s pacientkami z depresivno motnjo ob smrti otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Anketiranci so v veliki meri mnenja, da si v času šolanja niso pridobili dovolj znanja, kako pristopiti in delovati v takšnih situacijah. Po večletnih delovnih izkušnjah ter z dobro organizacijo dela na oddelku medicinskim sestram delo s pacientkami z depresivno motnjo ob smrti otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu ne predstavlja večjih obremenitev in ne vzbuja večjih negativnih osebnih doživetij.
Ključne besede: splav, mrtvorojenost, zgodnja smrt novorojenčka, smrt otroka, žalovanje, depresivna motnja, medicinska sestra.
Objavljeno v DKUM: 15.02.2010; Ogledov: 3875; Prenosov: 622
Celotno besedilo (685,63 KB)