| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 44
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
Variabilnost lobanje snežnih voluharic (rod: Chionomys Miller, 1908): pristop z geometrijsko morfometrijo
Tea Lipovnik, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem s pomočjo geometrijske morfometrije analizirala medvrstno variabilnost v velikosti in obliki ventralne strani lobanje pri štirih vrstah voluharic iz rodu Chionomys: C. gud, C. nivalis, C. roberti in C. lasistanius, ter morfometrične odnose primerjala z genetskimi. V analizo sem vključila 362 osebkov. Geometrijska analiza je temeljila na 20 oslonilnih točkah, ki sem jih določila na ventralni strani lobanje. Prisotnost sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) sem preverjala ločeno za velikost in obliko lobanje za vsako vrsto posebej. Sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje (SSDV) sem analizirala s primerjavo centroidne velikosti samcev in samic, pri čemer sem uporabila t-test. Za preverjanje sekundarnega spolnega dimorfizma v obliki lobanje (SSDO) sem uporabila multivariatno analizo variance (MANOVA). Razlike med spoloma ni bila pri nobeni vrsti signifikantna, zato sem v nadaljnjih analizah spola obravnavala združeno. Variabilnost v velikosti lobanje med štirimi vrstami sem preverila z enosmerno analizo variance (ANOVA). V analizo sem vključila vseh 362 osebkov. Rezultati analize variance so bili visoko signifikantni (F=51,87; p<0,0001). Posteriorni test Je pokazal značilne razlike med pari vrst: lasistanius – roberti, lasistanius – gud in nivalis – roberti. Variabilnost v obliki lobanje sem preverila z diskriminantno analizo, kjer so Prokrustove koooridnate predstavljale odvisno spremenljivko, vrstna pripadnost pa neodvisno. Diskriminantna analiza je pokazala na signifikantne razlike med vrstami (Wilksova lambda=0,049 df1=108 df2=968,2 F=15,59 p<0,0001). Najbolj podobni sta bili vrsti C. lasistanius in C. gud, najbolj različni pa so bili pari med C. roberti in ostalimi vrstami. Ugotovitve o morfometričnih odnosih med vrstami sem primerjala z genetskimi odnosi. Podatke o nukletoidnih zaporedjih sem pridobila s pomočjo genetske banke (GenBank), pri čemer so bile lokalitete osebkov podobne lokalitetam vzorcev iz materiala za magistrsko nalogo. Na podlagi pridobljenih podatkov sem s pomočjo programa MAFFT izrisala dendrogram filogenetskih odnosov. Rezultati so pokazali, da vrsti C. lasistanius in C. gud tako na podlagi morfometričnih kot genetskih odnosov predstavljata sestrsko skupino. Par vrst gud-lasistanius je bil najbolj podoben C. nivalis, medtem, ko je bila vrsta C. roberti najbolj samosvoja. Rezultati morfometričnega drevesa se niso skladali s tipologijo genetskega drevesa. Zaključujem, da ima na obliko lobanje večji vpliv način življenja kot pa filogenetska sorodnost. Uvrščanje vrste C. roberti v skupine znotraj rodu Chionomys bi tako lahko bil predmet nadaljnih raziskav.
Ključne besede: Chionomys, Chionomys nivalis, Chionomys gud, Chionomys roberti, Chionomy lasistanius, geometrijska morfometrija, morfometrična varibilnost, spolni dimorfizem, ventralna stran lobanje, oslonilne točke
Objavljeno: 16.12.2020; Ogledov: 148; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (2,05 MB)

2.
Variabilnost krila metulja navadnega lešnikarja (maniola jurtina, lepidoptera): pristop z geometrijsko morfometrijo
Niko Gomboc, 2020, magistrsko delo

Opis: Cilj magistrske naloge je bil ovrednotiti morfološko variabilnost v obliki drugega krila ter razporeditvi in številu črnih pik na ventralni strani drugega krila metulja navadnega lešnikarja (Maniola jurtina). Vidik obravnave je bilo razmerje med znotrajpopulacijsko in medpopulacijsko variabilnostjo. Material je obsegal metulje iz petih različnih območij Balkanskega polotoka iz držav Bosna in Hercegovina ter Srbija. V analizo oblike drugega krila je bilo vključenih 221 osebkov, v analizo razporeditve in števila črnih pik pa 365 osebkov. Z metodami tradicionalne morfometrije sem ovrednotil variabilnost v številu in razporeditvi pik. Velika večina metuljev je imela dve ali tri pike, povprečno število vseh pik pa je bilo 2,61 pik. Prisotnih je bilo 16 različnih fenotipov razporeditve pik, najpogostejši pa je bil S2,5. S pomočjo Hi-kvadrat testa sem potrdil, da so statistično značilne razlike v razporeditvi pik prisotne med populacijami metuljev iz območij Čemernica-Fruška gora (p=0,018), Čemernica-Suva planina (p=0,028), Fruška gora-Uzlomac (p=0,013) in Suva planina-Uzlomac (p=0,002), druge primerjave niso imele statistično značilnih razlik. Izraženi sta tako znotrajpopulacijska kakor medpopulacijska variabilnost v številu in razporeditvi pik na drugem krilu, vendar je v večjem obsegu izražena znotrajpopulacijska variabilnost. Z metodami geometrijske morfometrije sem ovrednotil variabilnost v obliki drugega krila. Dokazal sem, da med populacijami ne prihaja do večjih razlik v obliki drugega krila, saj so se morfoprostori populacij izrazito prekrivali in niti za eno populacijo nisem mogel trditi, da je prepoznavno drugačna. Koeficienti variabilnosti so se med populacijami znatno razlikovali, s čimer sem potrdil, da prevladuje znotrajpopulacijska variabilnost. Razhajanja v obliki krila so prisotna znotraj populacij in so prisotna na celotnem krilu, največja pa so prisotna na stičišču osme vene (V8) z osrednjo celico in stičišču sedme vene (V7) in osrednjo celico.
Ključne besede: Maniola jurtina, tradicionalna morfometrija, geometrijska morfometrija, krilo, znotrajpopulacijska variabilnost, medpopulacijska variabilnost
Objavljeno: 13.08.2020; Ogledov: 186; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

3.
Variabilnost čeljustnice in spodnjih meljakov pri Prometheomys schaposchnikowi: pristop z geometrijsko morfometrijo
Ana Žunkovič, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost mandibule in spodnjih meljakov pri prometejevi voluharici (Prometheomys schaposchnikowi). V analizo je bilo vključenih 186 primerkov mandibul in 204 primerki spodnjih meljakov iz različnih muzejskih zbirk. Analizirala sem sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetsko variabilnost in geografsko variabilnost. Na mandibuli sem določila 14 oslonilnih točk, na spodnjih meljakih pa 32 oslonilnih točk, ki sem jih dalje uporabila v morfometrični analizi z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki mandibule ali spodnjih meljakov. Pri preverjanju ontogenetske variabilnosti sem ugotovila, da se juvenilni osebki razlikujejo od odraslih v velikosti, saj imajo manjšo mandibulo in spodnje meljake. Do razlik pa prihaja tudi v obliki mandibule in obliki spodnjih meljakov. Na mandibuli mladih in odraslih osebkov so odstopanja od povprečne oblike vidna tako v alveolni regiji (regija z zobmi) kot tudi na zadnjem delu manidbule. Odstopanja od povprečne oblike so opazna tudi na spodnjih meljakih mladih in odraslih osebkov. Preverila sem še geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandbule in spodnjih meljakov ter ugotovila, da se osebki z območja Malega Kavkaza razlikujejo od ostalih (Severni in Veliki Kavkaz) v velikosti mandibule in spodnjih meljakov. Do manjših odstopanj od povprečne oblike pa prihaja tudi v obliki mandibule in spodnjih meljakov.
Ključne besede: Prometheomys schaposchnikowi, mandibula, spodnji meljaki, sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetska variabilnost, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija.
Objavljeno: 30.07.2020; Ogledov: 176; Prenosov: 28
.pdf Celotno besedilo (2,26 MB)

4.
Ontogenetska variabilnost lobanje velikega hrčka, Cricetus cricetus (linnaeus, 1758)
Urška Breznik, 2019, magistrsko delo

Opis: Veliki hrček, Cricetus cricetus je velik in robusten glodavec s kratkim repom. V osnovi naseljuje kulturne in gozdne stepe. Razširjenost velikega hrčka sega od Evrope do Azije. Dlaka je za glodavce nenavadno obarvana. Za velikega hrčka je značilen barvni polimorfizem, ki je najpomembnejša značilnost posameznikov in populacijske variabilnosti. Naš cilj je bil analizirati morfološko variabilnost ventralne strani lobanje velikega hrčka med ontogenetskim razvojem ločeno po spolu. Uporabili smo metode geometrijske morfometrije, ki so nam omogočile ločeno obravnavo velikosti in oblike lobanje. Material so predstavljale lobanje hrčka, ki so bili rojeni v ujetništvu, rejeni in usmrčeni v okolici Prage na Češkem. Starost materiala je bila natančno znana - starostne kategorije od mladičev do odraslih živali. Vzorec je predstavljal 134 lobanj iz zbirke na Karlovi univerzi v Pragi, od katerih smo jih uporabili 125. Osebki so bili razdeljeni v 10 starostnih skupin, od najmlajših starih manj kot 30 dni, do najstarejših v četrtem koledarskem letu življenja. Potrdili smo prisotnost sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti lobanje, ne pa tudi v obliki. Sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje se je pojavil pri starosti 120 dni. Od starosti 120 dni dalje, so samice rastle počasneje od samcev, kar se je pokazalo v večji velikosti lobanj samcev. Na podlagi tega smo zaključili, da do razlik v starostnih manifestacijah spolnega dimorfizma in postnatalne rasti lobanje prihaja zaradi različnih smeri selekcije. Oblika lobanje se je spreminjala glede na starostne skupine. Primerjava najmlajših in najstarejših osebkov je pokazala, da imajo mlade živali širšo in bolj zaobljeno lobanjo, krajši in ožji gobčni del, relativno daljši niz zgornjih meljakov, večji bobnični mehur in ožja oziroma manj usločena lična loka. Primerjava velikosti in oblike lobanje med starostnimi skupinami je pokazala najvišjo stopnjo sprememb v velikosti in obliki do 150 dneva starosti. Po 450 dnevu so bile spremembe v velikosti in obliki neznatne. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo lobanje. Lobanja je rastla alometrično, kar pomeni, da so posamezni segmenti lobanje med ontogenetskim razvojem rastli z različno hitrostjo in se je tekom rasti posledično spreminjala tudi oblika lobanje. Iz tega smo sklepali, da alometrična rast pri velikem hrčku pomembno vpliva na razvoj in obliko lobanje v odraslem stanju.
Ključne besede: Cricetus cricetus, geometrijska morfometrija, lobanja, ontogenija, alometrija, spolni dimorfizem.
Objavljeno: 11.12.2019; Ogledov: 434; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (2,36 MB)

5.
Taksonomsko-Morfološka analiza mačjih ušes iz oblikovnega kroga ophrys holosericea agg. v sloveniji, istri in kvarneru
Nika Pavlec, 2019, magistrsko delo

Opis: S pomočjo klasične morfometrije cvetov in ob uporabi multivariantnih statističnih metod smo analizirali cvetove petih taksonov iz oblikovnega kroga čmrljelikega mačjega ušesa (Ophrys holosericea agg.). Morfološko smo ovrednotili cvetove tipske podvrste (O. holosericea s.s.) in jih primerjali s taksoni: O. holosericea subsp. untchjii, O. holosericea subsp. medea, O. cf. serotina in O. holosericea subsp. tetraloniae. Območje raziskave zajema področja Slovenije in Hrvaške. Analizirali smo cvetove iz 18 lokacij. Korelacijski testi so bili izvedeni na podlagi 19 bioklimatskih spremenljivk in prve glavne morfološke komponente. Rezultati so pokazali, da devet bioklimatskih spremenljivk statistično značilno vpliva na velikost in obliko cvetov. Dokazali smo, da na opazovane morfološke znake cvetov, ki se uporabljajo za razlikovanje taksonov Ophrys holosericea, vplivajo lokalne podnebne razmere. Pokazali smo tudi, kako težko je razmejiti taksone na podlagi 19 morfoloških znakov cvetov. Prav zato bi morali pri določanju taksonov iz rodu Ophrys upoštevati ekološke pogoje posameznih lokacij.
Ključne besede: Ophrys holosericea, Jugovzhodna Evropa, morfometrija, podnebje, klinalna variabilnost
Objavljeno: 26.11.2019; Ogledov: 546; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (2,21 MB)

6.
Ekomorfološka variabilnost lobanje poljskih voluharic (rod Microtus): pristop z geometrijsko morfometrijo
Selma Selimović, 2019, magistrsko delo

Opis: Skupina arvalis iz rodu Microtus je znana po morfološko podobnih vrstah ter zapletenih medsebojnih taksonomskih razmerjih. V okviru magistrske naloge sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost lobanje štirih vrst poljskih voluharic. V raziskavo sem vključila 289 osebkov, med katerimi sem analizirala sekundarni spolni dimorfizem, medvrstno variabilnost in znotrajvrstno geografsko variabilnost. Vpliv podnebja na variabilnost ventralne strani lobanje M. arvalis sem analizirala posebej. Med spoloma sem potrdila prisotnost različnih vzorcev spolnega dimorfizma. Medvrstno variabilnost v velikosti in obliki lobanje sem preverila za vrste M. arvalis, M. obscurus, M. mystacinus in M. ilaeus. Rezultati analize variance so visoko signifikantni (F3, 285 = 26,66; p < 0,0001), z izjemo M. arvalis in M. obscurus, ki med seboj ne kažeta signifikantnih razlik (p > 0,05). Največjo lobanjo so imeli predstavniki vrste M. ilaeus. Geografsko variabilnost sem preverjala znotraj štirih filogenetskih skupin M. arvalis (F5, 169 = 24,9; p < 0,0001), kjer so se le osebki iz Slovenije in BiH statistično razlikovali med posameznimi lokalitetami. Variabilnost v obliki lobanje med vrstami in populacijami M. arvalis sem preverila z diskriminantno analizo. P-vrednosti permutacijskega testa za matriko Prokrustovih razdalje so pokazale, da se vrste in filogenetske skupine med seboj signifikatntno razlikujejo (p > 0,05). Najbolj variabilni strukturi sta bili bobnični mehur in rostrum. V zadnjem delu naloge sem z analizo PLS ocenila odnos med podnebjem in obliko ventralno obliko lobanje. Na podlagi RV koeficienta sem ugotovila signifikatno povezavo med podnebjem in obliko lobanje (RV = 0,544; p < 0,0001). Multipla regresija ni potrdila povezave med podnebjem in velikostjo lobanje (p = 0,144). Sklepam, da signifikantna korelacija med obliko in bioklimatskimi spremenljivkami kaže morda na delovanja selektivnih pritiskov, ki jih predstavljajo okoljski dejavniki.
Ključne besede: Microtus, poljska voluharica, lobanja, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, medvrstna in znotrajvrstna variabilnost, podnebje
Objavljeno: 22.11.2019; Ogledov: 405; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (2,44 MB)

7.
Variabilnost spodnje čeljustnice navadnega jelena Cervus elaphus v Sloveniji; ontogenetski razvoj, spolni dimorfizem in geografska raznolikost
Polona Rupnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je bil analizirati morfološko variabilnost v velikosti in obliki leve polovice spodnje čeljustnice (leve spodnjočeljustne kosti) navadnega jelena Cervus elaphus z vidika spolnega dimorfizma, postnatalnega ontogenetskega razvoja ter morebitnih razlik med geografskimi območji. V raziskavi smo uporabili metode geometrijske mofrometrije, ki omogočajo ločeno analiziranje velikosti in oblike struktur. V analizo smo vključili 325 spodnjih čeljustnic mladičev (telet obeh spolov) in enoletnih živali (lanščakov in junic) z devetih lovskoupravljavskih območij (LUO) v Sloveniji. Pri nobeni od teh dveh starostnih skupin nismo zaznali sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti ali obliki spodnje čeljustnice. Spola smo zato v nadaljnjih analizah združili. Pri analizi ontogenetske alometrije smo ugotovili, da je variabilnost v obliki med rastjo tesno povezana z velikostjo čeljustnic. Območje največje variabilnosti med starostnima skupinama je bilo na mestu, kjer izraščajo meljaki. Razlika v velikosti in obliki čeljustnic med teleti in enoletnimi živalmi je bila opazna v vseh lovskoupravljavskih območjih. Z analizo geografske variabilnosti smo ugotovili, da so imele živali s Pomurskega LUO največje čeljustnice. Pri jelenjadi je prisotna tudi variabilnost v obliki čeljustnic. Največja razlika v obliki čeljustnic telet je bila med Pomurskim in Notranjskim LUO, pri enoletnih živalih pa med Gorenjskim in Pomurskim oz. Gorenjskim in Primorskim LUO.
Ključne besede: spodnje čeljustnice, jelenjad, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, ontogenija, alometrija, geografska variabilnost
Objavljeno: 20.11.2019; Ogledov: 412; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

8.
Prostorska in časovna variabilnost lobanje navadnega polha (Glis glis)
Eva Oblak Zvonar, 2019, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem analizirala variabilnost dorzalne strani lobanje navadnega polha (Glis glis). Preverjala sem obstoj razlik med spoloma, med različnimi starostnimi skupinami in med skupinami živali z različnih območij ter med polhi, ulovljenimi v različnih letih na istem območju. V analizo sem vključila 445 lobanj polhov, ulovljenih na šestih območjih Slovenije. Na dorzalni strani lobanje sem določila 14 oslonilnih točk in z metodami geometrijske morfometrije ovrednotili variabilnost v velikosti lobanje in v obliki lobanje. Kategorije, ki sem jih upoštevala v analizah so bile: spol (samci, samice), starost (šest starostnih skupin, glede na erupcijo zob in datum ulova), lokaliteta (Korinj, Krim in Prestranek) in leto ulova (1997, 1999 in 2001). Ugotovila sem, da se samci in samice navadnega polha, tako v velikosti, kot tudi v obliki lobanje, med seboj ne razlikujejo. Razlike so bile izrazite med starostnimi skupinami, saj tekom ontogenetskega razvoja lobanja raste in se razvija. V analizi variabilnosti dorzalne strani polšje lobanje sem ugotovila, da je velikost lobanje časovno, ne pa tudi prostorsko variabilna. Menim, da je za časovno variabilnost dorzalne strani lobanje, tako v velikosti kot v obliki, posledica dostopnosti hrane. Primarna hrana polha je bukov žir, njegov obrod se od leta do leta močno razlikuje. Za pojasnitev povezanosti obroda žira in morfološke variabilnosti bodo potrebne nadaljnje raziskave. Prostorska variabilnost je verjetno posledica prilagoditev na lokalne ekološke razmere, torej odziv fenotipa na klimo in druge dejavnike.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, prostorska variabilnost, časovna variabilnost, Glis glis, lobanja
Objavljeno: 20.11.2019; Ogledov: 519; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (2,38 MB)

9.
Raznolikost v obliki lobanje in meljakov pri mišjih hrčkih, Calomyscus
Klavdija Prot, 2019, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrske naloge sem s pomočjo geometrijske morfometrije preučevala razlike v variabilnosti lobanje ter morfometrične odnose med vrstami rodu Calomyscus. Uporabila sem material iz različnih muzejskih zbirk. Analizirala sem okluzalno površino zgornjih meljakov ter lobanjo iz treh perspektiv (ventralno, dorzalno in lateralno stran). Raziskava je vključevala štirinajst lobanj, ki so pripadale osmim različnim vrstam, in sicer C. bailwardi, C. baluchi, C. elburzensis, C. grandis, C. hotsoni, C. mystax, C. tsolovi in C. urartensis. Namen naloge je bil ovrednotenje morfometrične pestrosti med vrstami tako v obliki kot v velikosti obravnavanih struktur. Zanimalo me je, ali posamezni segmenti lobanje izkazujejo značilne razlike med obravnavanimi vrstami. Analizo velikosti sem izvedla z vrednostmi centroidnih velikosti. Izrazito sta odstopala C. tsolovi (nizke vrednosti centroidne velikosti) in C. baluchi mustersi (visoke vrednosti centroidne velikosti). Variabilnost v obliki sem ovrednotila s prvima dvema glavnima komponentama, dobljenima v analizi PCA. Na osnovi oblike je bila opazna variabilnost med vrstami in znotraj njih. Izrazito je odstopal C. tsolovi, in sicer v vrednostih dorzalne in lateralne strani lobanje. Morfometrične odnose med taksoni sem predstavila z Evklidovimi razdaljami za vsak lobanjski segment (meljaki, ventralna, dorzalna in lateralna stran lobanje) posebej. V obliki meljakov se je najbolj razlikoval C. hotsoni, v obliki lateralne in dorzalne strani lobanje pa C. tsolovi. Podobnost v morfometričnih odnosih v obliki različnih segmentov lobanje in meljakov sem ugotavljala s korelacijsko analizo med posameznimi matrikami. Signifikantno podobnost (p < 0,05) sem potrdila le med Evklidovimi razdaljami lateralne in dorzalne strani lobanje. V ostalih parnih primerjavah nisem ugotovila signifikantnih korelacijskih koeficientov (p > 0,05). Dokazano so lobanjske strukture neodvisne druga od druge. Zaključujem, da med vsemi analiziranimi vrstami najbolj izstopa C. tsolovi.
Ključne besede: Calomyscus, geometrijska morfometrija, lobanja, medvrstna variabilnost, meljaki, morfometrični odnosi
Objavljeno: 20.11.2019; Ogledov: 375; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (2,13 MB)

10.
Geografska variabilnost lobanje močvirske rovke, Neomys anomalus (Cabrera, 1907) v Sloveniji
Sabina Titan, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost lobanje močvirske rovke Neomys anomalus v Sloveniji. Predstavnike močvirske rovke najpogosteje najdemo ob stoječih vodnih telesih. V Sloveniji je splošno razširjena, saj jo najdemo od nižin do visokogorja. V tej raziskavi smo domnevali, da se selekcijski pritiski razlikujejo med okolji, kar se odraža kot medpopulacijska morfometrična heterogenost. Geografsko variabilnost močvirske rovke smo merili na lobanjah, pridobljenih iz muzejskih zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije. V analizo smo vključili 164 osebkov s petih geografskih območij (Kočevja, Kranja, Lendave, Ljubljanskega barja in Postojne). Z metodami geometrijske morfometrije smo ovrednotili variabilnost v velikosti in obliko lobanj. Dokazali smo, da med različnimi geografskimi območji obstajajo statistično značilne razlike tako v velikosti kot obliki lobanje. Na splošno sekundarni spolni dimorfizem ni bil statistično značilen ne v velikosti in ne obliki lobanje. Izjema so samice z Ljubljanskega barja, ki so imele nekoliko večje lobanje. Velikost osebkov se je večala od severa proti jugu in je bila v negativni korelaciji s povprečno temperaturo okolja ter je tako izkazovala pozitiven Bergmannov odziv. Odkrili smo, da sta za območji z največjimi (Postojna) in najmanjšimi lobanjami (Lendava) bili značilni tudi skrajni nadmorski višini (556 m in 161 m). Odkrili smo tudi, da se variabilnost v velikosti lobanje močvirske rovke v Sloveniji ujema z ugotovitvami, da so osebki močvirske rovke manjši v območjih, kjer živijo simpatrično z vodno rovko Neomys fodiens.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, selekcijski pritisk, geografska variabilnost, spolni dimorfizem, Bergmannovo pravilo
Objavljeno: 04.04.2019; Ogledov: 653; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici