SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 35
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
K poznavanju gregarin (Protozoa: Apicomplexa: Eugregarinorida) v žuželkah v Sloveniji
Manja Omerzu, 2012, diplomsko delo

Opis: Gregarine so parazitske praživali, ki jih sistematsko uvrščamo v deblo Apicomplexa. Njihov razvoji krog poteka znotraj enega nevretenčarskega gostitelja, kjer se gregarine pritrdijo na epitelne celice črevesja, po stadiju razmnoževanja pa se v obliki oocist izločijo na prosto. V diplomskem delu smo predstavili vrste gregarin, ki zajedajo v žuželkah v Sloveniji. Preiskali smo 80 potencialnih vrst gostiteljev, ki jih uvrščamo med Odonata, Orthoptera, Dermaptera, Blattodea, Hemiptera, Coleoptera, Neuroptera, Hymenoptera, Lepidoptera in Diptera. Med navedenimi redovi žuželk so gregarine vsebovali naslednji: Orthoptera, Dermaptera, Blattodea, Coleoptera ter Neuroptera. Gregarine smo identificirali do vrst na osnovi morfometrije. Zabeležili smo 14 vrst gregarin, ki jih uvrščamo v rodove Gregarina, Hirmocysits, Gamocystis, Hyalospora, Leidyana in Actinocephalus. Pokazali smo, da je stopnja okuženosti med gregarnimi žuželkami dokaj visoka ter da tudi za slovenske gregarine velja rodovna specifičnost.
Ključne besede: Gregarine, Eugregarinorida, paraziti, žuželke, morfometrija, Slovenija
Objavljeno: 06.02.2012; Ogledov: 1683; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

4.
EKOFIZIOLOŠKI ODZIVI VRSTE TRADESCANTIA FLUMINENSIS NA SUŠO IN POMANJKANJE SVETLOBE
Lea Šerbinek, 2012, diplomsko delo

Opis: V sklopu te diplomske naloge smo izvajali eksperimente na vrsti tradeskancija (Tradescantia fluminensis) v laboratorijih oddelka za biologijo na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v Mariboru. Eksperimentalno delo je potekalo od začetka marca do začetka aprila v letu 2012. Omenjeno vrsto smo izpostavili dvema stresnima dejavnikoma, suši in pomanjkanju svetlobe. V ta namen smo uporabili 4 vzorce za en stresni dejavnik in 4 za drugega ter ob tem uporabili še dva kontrolna vzorca. Skupaj smo tako imeli 10 vzorcev. Meritve, ki smo jih opravljali 30 dni, so zajemale fluorescenco zelenega barvila, ki smo jo merili z merilcem fluorescence klorofila Handy PEA (Hansatech), vsebnost zelenega barvila v listih, izmerjenih s pomočjo merilca vsebnosti klorofila SPAD – 502 (Minolta), odstotek vlage v tleh, pridobljenih z napravo za merjenje vlage HH2 (Delta – T). Merili smo prav tako dolžino poganjka, dolžino zadnjega internodija ter maksimalno širino in dolžino lista, na katerem smo opravljali meritve fluorescence. Tekom eksperimenta smo šteli tudi liste: vse liste na rastlini, zelene zdrave liste, liste s suhim robom in suho konico ter suhe liste. Na začetku izvajanja eksperimentov smo izmerili še svetlobne pogoje, v katerih smo imeli vzorce, ter temperaturo prostora. Bistvo oz. sklep eksperimentalnega dela je, da se je Tradescantia fluminensis odzivala na stresne dejavnike (pomanjkanje vode in svetlobe) ter tako izrazila fiziološke in morfološke spremembe. Naši rezultati so pokazali različne odgovore T. fluminensis na oba stresorja. Sušo tolerira bolje od teme. Prvi pridobljeni odgovor je bila fluorescenca klorofila, nato vrednosti SPAD in na koncu še morfometrične značilnosti. Rastline v suši so bile manjše z manjšimi listi, večjim številom poškodovanih listov in nižjimi vrednostmi SPAD. Rastline brez svetlobe so kazale hitre odgovore upadanja količnika Fv/Fm. Te imajo daljše korenine in liste ter propadejo hitreje kot rastline v suši.
Ključne besede: Tradescantia fluminensis, stres, suša, pomanjkanje svetlobe, fluorescenca klorofila, zelena barva lista, vlaga v tleh, morfometrija
Objavljeno: 04.07.2012; Ogledov: 1347; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (1,86 MB)

5.
Morfometrična variabilnost mandibule pri vrtnih voluharicah rod terricola
Maša Kladnik, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem analizirala medvrstno variabilnosti v velikosti in obliki mandibule pri štirinajstih vrstah voluharic iz rodu Microtus ter geografsko variabilnost vrste Microtus subterraneus. V analizo je bilo vključenih 635 mandibul. Analizo sem izvedla z metodami geometrijske morfometrije, na osnovi 13 oslonilnih točk, katere sem določila na labialni strani posamezne mandibule. Analizo morfološke variabilnosti med spoloma sem izvedla pri vrstah, kjer je bila zastopanost vsakega od spolov večja od 10 osebkov. Sekundarni spolni dimorfizem (SSD) v velikosti sem analizirala s t-testom, SSD v obliki pa z multivariatno analizo variance – MANOVA. Razlika ni bila signifikantna, niti v velikosti niti v obliki, zato sem spola obravnavala združeno. Medvrstno variabilnost v velikosti sem preverila z analizo variance oziroma F-testom, ki je bil visoko signifikanten: F 13, 621= 145,16 p<0,0001. S posteriornim testiranjem sem preverila razlike med posameznimi pari vrst. Iz rezultatov je razvidno, da se je 14 vrst voluharic statistično značilno razlikovalo v centroidni velikosti mandibule. Najmanjši so bili osebki M. subterraneus in M. daghestanicus. Nekoliko večji od povprečja so bili predstavniki vrst M. pyrenaicus in M. duodecimcostatus. Preostale vrste so izkazale podobne vrednsoti CS. Variabilnost oblike sem analizirala z multivariatnim F-testom. Vrednosti skorov za prvih deset glavnih komponent so predstavljale odvisno spremenljivko, vrstna pripadnost pa neodvisno. Vrednost testa je bila visoko signifikantna – Wilksonova lambda je znašala 0,071; F 130, 4912 =14,85; p<0,0001. Po obliki sta si bili najbolj podobni vrsti M. liechtensteini in M. daghestanicus. Geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandibule sem analizirala pri osmih geografskih vzorcih M. subterraneus. Variabilnost v velikosti sem preverila z analizo variance. Rezultati izkazujejo delitev v dve jasno prepoznavni velikostni skupini. Telesno manjšo skupino so sestavljali vzorci iz centralne Evrope (Avstrija in Nemčija), telesno večjo skupino pa vzorci iz Makedonije in Turčije. Analiza variance je bila visoko signifikantna F7, 222=28,85; p<0,0001. Le med vzorci, najdenimi v dveh nemških zveznih deželah - Porenje in Bavarska ni bilo zaznati signifikantnih razlik. Razlike v obliki sem preverjala z diskriminantno analizo. Rezultati so razvrstili vzorce v tri skupine. Prvo skupino so tvorile makedonske živali, v drugo sta uvrščena turška vzorca, v tretji so združeni avstrijski in nemški vzorci.
Ključne besede: Microtus, Terricola, geometrijska morfometrija, morfološka variabilnost, mandibula, oslonilna točka
Objavljeno: 19.09.2017; Ogledov: 326; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (3,36 MB)

6.
GREGARINE (APICOMPLEXA: EUGREGARINIDA) V SMRTNOGLAVEM ŠČURKU (BLABERUS CRANIIFER)
Nina Slemenjak, 2012, diplomsko delo

Opis: Gregarine so parazitske praţivali, ki sistematsko spadajo v deblo Apicomplexa. Njihov razvojni krog poteka znotraj nevretenčarskega gostitelja, v katerem se gregarine pritrdijo na celice črevesnega epitelija in po razmnoţevanju v obliki oocist prehajajo na prosto. V diplomskem delu sem predstavila vrste gregarin, ki zajedajo v ščurku Blaberus craniifer. Ta vrsta ščurka še ni bila raziskana, zato je bilo rezultate teţko primerjati z ţe znanimi. Preiskala sem prebavila desetih osebkov v stadiju nimfe ali odrasle ţivali, ki so bili odvzeti iz gojišča v Vivariju Fakultete, okuţeni pa so bili vsi osebki. Na podlagi morfometrije sklepam, sta v ščurku prisotni dve vrsti gregarin, Protomagalhaensia cf. granulosae Peregrine, 1970 in Blabericola sp. Clopton, 2009. Stopnja okuţenosti je bila pri tej vrsti ščurka visoka, saj se je v posameznem osebku lahko pojavljalo tudi do sto gregarin.
Ključne besede: Eugregarinorida, gregarine, Blaberus craniifer, Protomagalhaensia, Blabericola, paraziti, morfometrija.
Objavljeno: 18.10.2012; Ogledov: 1056; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (3,82 MB)

7.
Variabilnost lobanje dinarske voluharice Dinaromys bogdanovi (Rodentia: Cricetidae): spolni dimorfizem, alometrija in filogenija
Tina Klenovšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: Dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, je paleoendemični glodavec Balkana in filogenetski relikt. Kljub majhnemu arealu se deli na tri evolucijske linije, ki so geografsko ločene z rekami in v alopatriji ţe pribliţno 1,3 oz. 0,3 milijona let. Naš namen je bil analizirati morfološko variabilnost ventralne strani lobanje med spoloma, ontogenetskim razvojem in filogenetskimi skupinami. Zanimalo nas je ali je vzorec morfološke variabilnosti enak filogenetskemu ter ali imajo filogenetske skupine enaka ali različna vzorca spolnega dimorfizma in ontogenetske alometrije. Uporabili smo metode geometrijske morfometrije, s katerimi smo lahko velikost in obliko lobanje obravnavali ločeno. V raziskavo smo vključili 184 lobanj s celotnega območja poselitve, ki smo jih a priori razvrstili v tri filogenetske in pet starostnih skupin. Z analizo morfološke variabilnosti med spoloma nismo zaznali sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti ali obliki lobanje pri nobeni starosti ali filogenetski skupini. Iz tega sklepamo, da med osebki istega spola ni izrazite kompeticije za parjenje z nasprotnim spolom in da sta spola pod vplivom podobnih okoljskih selekcijskih pritiskov. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo ugotovili tesno povezanost oblike in velikosti lobanje. Odnos oblike in velikosti je bil pri vseh starostih linearen. Oblika lobanje se med ontogenetskim razvojem pri vseh treh filogenetskih linijah spreminja enako hitro. Alometrija torej nima pomembnega vpliva na nastanek razlik v obliki lobanje med filogenetskimi skupinami, saj le-te nastanejo ţe v prenatalnem obdobju. Vzorec morfološke variabilnosti se je skladal s filogenetskim. Najbolj se je od ostalih dveh skupin razlikovala severozahodna skupina, ki je v alopatriji z ostalima skupinama ţe pribliţno 1,3 milijona let. Osebki iz te skupine so imeli najširši gobčni del lobanje in moţganski del lobanje, najdaljšo in na stran pomaknjeno nebno odprtino, navzven ukrivljen niz meljakov in največjo zatilnično odprtino. Ugotovili smo, da ima ventralna stran lobanje dinarske voluharice determinacijsko vrednost, saj omogoča zanesljivo klasifikacijo v filogenetske skupine. Ker med filogenetskimi skupinami v velikosti lobanje ni bilo razlik in ker je bila morfološka variabilnost lobanje kljub alopatriji majhna, sklepamo, da je lobanja dinarske voluharice pod vplivom stabilizirajoče selekcije, razlike v obliki pa so nastale kot posledica procesov nevtralne evolucije.
Ključne besede: lobanja, geometrijska morfometrija, filogenija, alometrija, spolni dimorfizem
Objavljeno: 03.04.2014; Ogledov: 2364; Prenosov: 438
.pdf Celotno besedilo (2,57 MB)

8.
MORFOMETRIČNA ANALIZA MANDIBUL PRI RODU PODGAN, RATTUS (FISCHER, 1803)
Marko Grilanc, 2014, diplomsko delo

Opis: Tema tega diplomskega dela je bila morfometrična analiza variabilnosti leve čeljustnice pri treh vrstah podgan z različnih geografskih območij. Vir podatkov je predstavljalo 488 primerkov spodnjih čeljustnic, pridobljenih iz štirih muzejskih zbirk. Analiza je potekala na vrstah Rattus rattus (črna podgana), Rattus pyctoris (himalajska podgana) in Rattus tanezumi (orientalska podgana). Namen dela je bil s pomočjo geometrijske morfometrije analizirati geografsko variabilnost in sekundarni spolni dimorfizem znotraj vrste ter morfološko variabilnost med vrstami. Po določitvi 14 oslonilnih točk na čeljustnicah smo opravili uni- in multivariatne analize, pri čemer je analiza velikosti in oblike čeljustnic potekala ločeno. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen pri nobeni od vrst. Vrste so se med seboj razlikovale v velikosti in obliki čeljustnic. Največje čeljustnice so imeli osebki vrste R. rattus, najmanjše pa R. pyctoris. Med vrstama R. pyctoris in R. tanezumi ter R. pyctoris in R. rattus so bile odkrite signifikantne razlike v velikosti čeljustnic, medtem ko je bila razlika med vrstama R. rattus in R. tanezumi statistično naključna. Analiza geografske variabilnosti vrst je pokazala, da so bile znotraj vrst R. rattus in R. tanezumi razlike v velikosti in obliki čeljustnic signifikantne, medtem ko znotraj vrste R. pyctoris ni bilo geografske variabilnosti v velikosti in obliki. Velikost čeljustnic pri R. rattus v bližini in južneje od ekvatorja je bila manjša v primerjavi s čeljustnicami severnejših regij. Pri R. tanezumi so bile najdene razlike v velikosti čeljustnic osebkov iz otoških in celinskih regij, pri čemer so bile čeljustnice osebkov otoških regij večje od čeljustnic osebkov iz celinskih regij.
Ključne besede: Rattus rattus, Rattus pyctoris, Rattus tanezumi, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno: 11.12.2014; Ogledov: 912; Prenosov: 160
.pdf Celotno besedilo (2,21 MB)

9.
Velikost, oblika in modularna organizacija spodnje čeljustnice pri belonogih miših, Apodemus: primerjava med vrstami
Jasmina Belšak, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem se osredotočila na rod belonogih miši, Apodemus, kjer sem med različnimi vrstami analizirala variabilnost mandibul v velikosti in obliki. Preverila sem tudi ali posamezne vrste izkazujejo podobno modularno organizacijo mandibule. V pregled in analizo sem vključila 235 mandibul 8 različnih vrst (A. agrarius, A. alpicola, A. flavicollis, A. hermonensis, A. microps, A. mystacinus, A. sylvaticus, A. uralensis), od katerih sem vrsto A. flavicollis obravnavala z dveh različnih lokalitet. Uporabila sem metode geometrijske morfometrije, ki omogočajo ločeno analizo variabilnosti v velikosti in obliki organizmov ali njihovih struktur. Ugotovila sem, da so razlike v velikosti med vrstami statistično značilne. S pomočjo analize glavnih komponent in diskriminantno analizo sem preverjala variabilnost v obliki mandibul. Iz rezultatov je bilo razvidno, da se mandibule različnih vrst razlikujejo tudi v obliki. Vizualizacijo razlik v obliki sem izvedla z regresijo točk na prvo diskriminantno funkcijo. Ugotovila sem izrazito daljšanje mandibule predvsem na alveolarnem modulu (telo mandibule), ki je najbolj poudarjeno pri vrsti A. alpicola, in na drugi strani njeno krajšanje pri vrsti A. mystacinus. V sklopu naloge sem preverjala tudi hipotezo, da različne vrste miši izkazujejo podobno modularno organizacijo mandibule, to je na telo in vejo mandibule. Analizo modularnosti sem izvedla z metodami geometrijske morfometrije. Zastavljeno hipotezo sem potrdila, pri posameznih vrstah sem ugotovila podobno modularno organizacijo.
Ključne besede: belonoge miši, Apodemus, mandibula, velikost, oblika, modularnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno: 21.04.2015; Ogledov: 949; Prenosov: 145
.pdf Celotno besedilo (3,57 MB)

10.
Ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice pri srnjadi Capreolus capreolus (Linnaeus, 1758)
Maja Mikuž, 2015, magistrsko delo

Opis: Lobanje in čeljustnice so najbolj primerni objekti za morfometrične analize, saj se hitro razvijajo in rastejo. Skladno s slovensko zakonodajo morajo lovci za vsako odstreljeno ali najdeno poginulo srnjad (in večina drugih vrst prostoživečih parkljarjev) odvzeti in sledljivo označiti leve spodnje čeljustnice. Srnjad je razširjena po celotni Sloveniji, tako da smo lahko zbrali vzorce čeljustnic za različna geografska območja in smo jih primerjali med seboj. Namen naloge je bil analizirati variabilnost velikosti in oblike spodnje čeljustnice srnjadi med ontogentskim razvojem z morfometričnimi metodami. V analizo smo vključili 903 čeljustnic srnjadi iz petih geografskih območij (Savinjska, Pohorje, Slovenjsko-goriško, Pomurje in Primorska), saj smo želeli preveriti geografski vpliv na razvoj osebka in sinhronost poleganja mladičev. Vse analize smo ločili glede na spol, saj smo ugotovili, da se oblika in velikost čeljustnic odraslih osebkov razlikuje med spoloma. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo ugotovili, da sta oblika in velikost čeljustnice tesno povezani. Ugotovili smo, da se oblika in velikost čeljustnice najbolj spreminjata do 16-ega meseca starosti, nato se morfološko spreminjanje čeljustnice skoraj ustavi. Najintenzivnejše spremembe se dogajajo do četrtega meseca starosti, takrat je krivulja rasti najbolj strma. V tem obdobju se najbolj spreminja telo čeljustnice, predvsem njen sprednji in srednji del, torej območje, kjer izraščajo zobje. Z analizo geografske variabilnosti smo ugotovili, da od povprečne oblike in velikosti čeljustnic najbolj izstopajo vzorci iz Primorskega območja, in sicer so manjše od čeljustnic iz ostalih območij. Iz rezultatov smo tudi sklepali, da se v Primorskem območju mladiči polegajo malo prej, kot pa v ostalih območjih. Vzorci iz Savinjskega in Pohorskega območja so si zelo podobni in ne odstopajo od povprečja za celinsko območje. Čeljustnice iz Slovensko goriškega in Pomurskega območja so si po velikosti in rastni krivulji zelo podobne, vendar pri obliki med njimi opazimo statistične razlike.
Ključne besede: čeljustnice, srnjad, geometrijska morfometrija, ontogenija, alometrija, geografska variabilnost
Objavljeno: 04.05.2015; Ogledov: 1175; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (3,72 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici