| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Razgradnja lignina med preraščanjem gobe pleurotus ostreatus na lignoceluloznem substratu
Melisa Gjura, 2019, diplomsko delo

Opis: Lignocelulozni substrati so v večji meri sestavljeni iz lignina, vsebujejo pa tudi hemicelulozo in celulozo. Če želimo lignocelulozne materiale uporabljati v različne industrijske namene, je razgradnja lignina pomemben predkorak. Lignin se lahko razgrajuje v fazi preraščanja z določeno gobo. Gobe izločajo specifične encime, ki pomagajo razgrajevati lignin do te mere, da se lahko nadalje vršijo reakcije s celulozo in hemicelulozo. Razgradnja lignina je v naravi počasen proces. V laboratorijskem merilu smo želeli preveriti vpliv prisotnosti gobe Pleurotus ostreatus na razgradnjo lignina. Zanimala nas je razlika med razgradnjo lignina dveh substatov in sicer slame ter miskantusa. Oba substrata spadata med lignocelulozne materiale, vendar ima pšenična slama v osnovi večji delež lignina, kot pa miskantus. Eksperiment je temeljil na različnih substratih, ki so bili predobdelani z isto gobo. Inkubacijski čas vzorcev je bil 30 dni. Merili smo razliko v vsebnosti lignina na začetku in na koncu preraščanja, ter v različnih vmesnih časovnih intervalih. Vzorci so bili predhodno pripravljene mešanice piščančjega gnoja z žagovino in substatom, preraščenim z gobo v različnih razmerjih. Kot kontrolne vzorce smo pripravili tudi mešanice substrata, ki ni bil predobdelan z gobo P. ostreatus ter piščančjega gnoja z žagovino v enakih razmerjih. Opazovali smo razliko v razgradnji lignina. Da bi rezultate podkrepili, smo kvantificirali nekatere monosaharide, ki bi morali nastajati, medtem ko se lignin razgraja. Ugotovitve diplomskega dela so, da je inkubacijski čas 30 dni bistveno prekratek za znatno zmanšanje koncentracije lignina v lignoceluloznih substratih. Žal nismo dokazali niti, da goba pozitivno vpliva na razgradnjo lignina. Rezultati, ki smo jih pridobili s pomočjo Klasonove metode, so razpršeni in ne dajejo jasnega vpogleda, kako in koliko lignina je moč razgraditi na izbranih substratih. Z raziskavami nismo uspeli dokazati neposredne korelacije med razgradnjo lignina in vsebnostjo monosaharodov, saj dobljeni rezultati nakazujejo na to, da gobe nastale monosaharide porabijo kot vir enegije za svojo nadaljno rast.
Ključne besede: lignin, monosaharidi, Klasonova metoda, Pleurotus ostreatus
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 380; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (3,84 MB)

2.
Biološka predobdelava lignoceluloznih materialov z glivami bele trohnobe
Jasna Cizl, 2018, diplomsko delo

Opis: Namen raziskave je bil izvesti predobdelavo piščančjega gnoja z nastiljem, ki je iz mešanice slame in žagovine. Za izboljšanje razmerja C/N smo mešanici piščančjega gnoja z nastiljem dodali še slamo v razmerjih 80:20 in 60:40 (razen mešanice 100:0, ki je brez dodane slame). Predobdelavo smo izvedli z dvema glivama bele trohnobe in sicer z osmojeno bjerkandero (Bjerkándera adústa (BJA)) in z zimsko panjevko (Flammulina velutipes (FL)) ter preko produktov razgradnje spremljali proces glivne predobdelave. Tekom raziskave smo merili količino sproščenega CO₂ v različnih z glivo predobdelanih mešanicah pri različnih časih predobdelave in različnih razmerjih gnoja in slame. Pri dobro preraščenih mešanicah smo spremljali tudi deleže lignina, ogljikovih hidratov ter ekstrahiranega materiala. Ker je v literaturi navedeno, da glive razgradijo lignocelulozo v monosaharide glukozo, ksilozo, manozo, galaktozo, ramnozo in arabinozo, smo ugotavljali še prisotnost monosaharidov. To smo ugotavljali za preraščen nehidroliziran in hidroliziran material z glivo BJA. Za spremljanje količine sproščenega CO₂ in porabljenega kisika smo uporabili CO₂ in O₂ senzorja in plinski kromatograf. Ugotovili smo, da se CO₂ sprošča, vendar je bilo preraščanje gliv neenakomerno, zato je bilo neenakomeeno tudi sproščanje CO₂. Več CO₂ se sprošča pri glivi BJA, ki je tudi bolje preraščala material. Najboljša preraščenost substratov je bila pri mešanici z razmerjem 60:40. Glivi sta preraščali tudi mešanice brez dodatka slame (mešanica 100:0), vendar precej slabše. Količina lignina se zmanjšuje s časom preraščanja, ker glive razkrajajo lignin, delež ogljikovih hidratov pa se povečuje. Z metodo GC-MS nismo uspeli dokazati, da bi glive razgradile lignocelulozo v monosaharide oz. je bila prisotnost monosaharidov pod mejo zaznave za analizo s tako metodo.
Ključne besede: lignocelulozni material, predobdelava, glive bele trohnobe, proizvodnja CO₂, monosaharidi, količina lignina
Objavljeno: 05.10.2018; Ogledov: 443; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (3,26 MB)

3.
DOLOČANJE IZBRANIH MONOSAHARIDOV V EKSOPOLISAHARIDIH S PLINSKO KROMATOGRAFIJO IN MASNO SPEKTROMETRIJO
Saša Pušaver, 2016, magistrsko delo

Opis: V tem delu smo razvili metodo za določevanje posameznih monosaharidov s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo (GC-MS). V vzorcu hemiceluloze smo določali štiri enostavne sladkorje, in sicer D-glukozo, L-arabinozo, D-ksilozo in L-ramnozo. Ker monosaharidi niso hlapne spojine, smo jih s pomočjo derivatizacije oz. sililiranja pretvorili v lažje hlapne spojine. Kot sililirno sredstvo smo uporabljali MSTFA (N-metil-N-trimetilsilil trifluoroacetamid), kot katalizator pa sušen piridin. Reakcijo sililiranja smo izvajali 60 minut pri temperaturi 80 °C. Posamezne vrhove smo identificirali tako, da smo vselej primerjali retencijske čase in masne spektre posameznih monosaharidov v vzorcih z retencijskimi časi in masnimi spektri standardnih spojin, posnetih pri enakih eksperimentalnih pogojih ali s pomočjo masnih spektrov iz knjižnice (Wiley, NIST) masnih spektrov. Fenil β-D-glukopiranozid smo uporabili kot interni standard (ISTD). Pridobljene rezultate smo statistično ovrednotili in dokazali, da je metoda ponovljiva ter natančnost metode z RSD<20%. Linearnost smo preverjali v koncentracijskih območjih od 20 pa vse do 200 mg/L. Metoda je linearna, s korelacijskimi koeficienti med 0,9934 in 0,9995. Vzorec hemiceluloze smo ekstrahirali z metanolizo. Vzorec smo raztopili v metanolu z dodatkom HCl (2 M ali 5 M) ali H2SO4 (2 M ali 5 M). Vzorec smo ekstrahirali 3,5 ure pri temperaturi 100 °C. V vseh vzorcih smo od preiskovanih analitov zaznali in določili le glukozo, ostalih monosaharidov (arabinozo, ksilozo in ramnozo) nismo identificirali. Iz rezultatov smo ugotovili, da je največ glukoze (povprečno 340,9 mg/g hemiceluloze) v vzorcu ekstrakta hemiceluloze, ekstrahiranem s 5 M HCl v metanolu pri 100 °C 3,5 ure. Nižjo vsebnost glukoze (povprečno 201,8 mg/g hemiceluloze) pa smo določili v vzorcu hemiceluloze, ekstrahiranem z 2 M HCl v metanolu pri 100 °C 3,5 ure. Pri naših eksperimentih se je pokazalo, da H2SO4 v metanolu (2 M, 5 M) ni najbolj primeren medij za uporabo pri hidrolizi vzorcev hemiceluloze. Že med samo ekstrakcijo so vzorci potemneli, nekatere smo uspeli analizirati, vendar iz kromatogramov sklepamo, da je prišlo do razgradnje vzorca med samo ekstrakcijo. Čeprav je v znanstveni literaturi zaslediti uporabo H2SO4 pri hidrolizi, bi bilo potrebno narediti dodatne eksperimente in metodo bolje optimirati.
Ključne besede: hemiceluloza, monosaharidi, plinska kromatografija, masna spektrometrija, derivatizacija
Objavljeno: 06.04.2016; Ogledov: 1273; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (4,07 MB)

4.
DOLOČEVANJE MONOSAHARIDOV S KAPILARNO ELEKTROFOREZO
Natalija Virant, 2012, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil s pomočjo kapilarne elektroforeze kvalitativno in kvantitativno ovrednotiti sestavo monosaharidov v vzorcih kefirana. Optimirali smo celoten postopek z uporabo različnih dolžin kapilare ter različnih dodatkov acetonitrila k boratnemu pufru. Vzorce kefirana smo hidrolizirali s H2SO4, derivatizacijo pa smo izvedli z reduktivno aminacijo, ob uporabi natrijevega cianoborohidrida. Rezultati so pokazali, da kefiran vsebuje glukozo in galaktozo. Določili smo, da je skupna vrednost monosaharidov v območju od 29,2 % do 55,8 %. Koncentracija glukoze je bila v območju od 62,8 mg/L do 113,7 mg/L, medtem ko se je koncentracije galaktoze gibala med 55,2 mg/L in 110,1 mg/L. Ugotovili smo, da je najboljša ločljivost komponent potekla ob uporabi kapilare dolžine 37 cm in 30 % dodatkom acetonitrila k boratnemu pufru.
Ključne besede: kapilarna elektroforeza, elektroosmotski tok, monosaharidi, kefiran
Objavljeno: 04.10.2012; Ogledov: 1604; Prenosov: 227
.pdf Celotno besedilo (2,87 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici