Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V okviru doktorske disertacije smo s polimerizacijo v masi proučevali vpliv pogojev na pripravo glicidil metakrilatnih poroznih polimernih nosilcev. Proučili smo vplive zamreževala etilenglikol dimetakrilata in različnih porogenih topil na morfologijo poroznih nosilcev. Nosilce smo funkcionalizirali z različnimi amini in tioli. Dobljene porozne monolite smo tudi naknadno zamrežili, da smo povečali specifično površino. Pripravili smo tudi emulzije z visokim deležem notranje faze; v organski fazi smo imeli raztopljen monomer. Kot monomer smo uporabili divinil adipat, ki je difunkcionalen vinil ester. Proučevali smo: vpliv sestave emulzije, tipa termičnega iniciatorja, dodatka topil in reakcijskih pogojev na stabilnost emulzije, morfologijo pripravljenih monolitov, obliko in velikost por ter poroznost. Divinil adipat kot samostojno uporabljen monomer še ni bil opisan, zato smo raziskali vpliv razmerja med hidrofilno in hidrofobno fazo emulzije na pripravo stabilne emulzije. Potreben je bil izbor primernih surfaktantov, kombinacije različnih surfaktantov ter količine topila. Pripravljene emulzije smo termično polimerizirali. Za radikalsko iniciacijo smo uporabili različne termične iniciatorje; prav tako smo testirali uporabo fotokemičnih iniciatorjev. Proučili smo vpliv segrevanja in staranja emulzije na njeno stabilnost ter na združevanje kapljic emulzije. S segrevanjem emulzije smo dosegli 5-kratno povečanje kapljic, s staranjem 25 ur pa 0,4-kratno povečanje. Pripravili smo tudi emulzije brez soli v vodni fazi in tako povzročili Ostwaldovo rast in koalescenco kapljic v emulziji. Na ta način smo povečali velikost kapljic za dvakrat. Pri vseh metodah smo spremljali velikost kapljic emulzije in velikost primarnih por monolita, saj je velikost por polimera običajno sorazmerna z velikostjo kapljic notranje faze emulzije. Pripravljene monolite smo izpostavili različnim medijem z različnimi koncentracijami ter tako ugotavljali primernost medija in hitrost biorazgradnje. Pripravili smo tudi porozne polimere iz emulzije z visokim deležem notranje faze, nasičene z aluminijevim oksidom. Kot monomere smo uporabili propoksiliran trimetilol propan triakrilat in metil metakrilat, zamrežen z etilenglikol dimetakrilatom. Raziskali smo vpliv sestave emulzije na morfologijo monolitov: vpliv topila, surfaktanta, disperzanta in količino vodne faze. Z elektronsko mikroskopijo smo preučevali morfologijo pripravljenih monolitov. Vzorce z ustrezno poliHIPE morfologijo smo postpolimerizacijsko obdelali. V cevni peči smo s počasnim intervalom segrevanja do 1400°C izžgali organske komponente monolita. Ostal je skelet iz aluminijevega oksida, ki smo ga okarakterizirali z adsorpcijo/desorpcijo dušika, živosrebrno porozimerijo, helijevo piknometrijo in elektronsko mikroskopijo. Ustvarili smo visoko porozen polimer iz aluminijevega oksida z značilno poliHIPE morfologijo. Ugotovili smo tudi, da se med segrevanjem morfologija bistveno ne spremeni.
Ključne besede: polimeri, polimerizacija v masi, glicidil metakrilat, emulzije z visokim deležem notranje faze, divinil adipat, monolit, emulzija, poliHIPE, funkcionalizacija polimerov, biorazgradnja, kompozitni materiali, porozna keramika
Objavljeno v DKUM: 07.07.2014; Ogledov: 2360; Prenosov: 342
Celotno besedilo (8,28 MB)

Opis: V diplomskem delu predstavljamo vpliv naknadnega zamreženja poli(4-vinilbenzil klorida) na njegovo strukturo. Porozni polimeri so bili pripravljeni s polimerizacijo v masi. Polimerizacija v masi poteka tako, da zmešamo monomer, zamreževalo in porogen ter dodamo iniciator in sprožimo polimerizacijo. Uporabili smo 4-vinilbenzil klorid kot monomer, kot zamreževalo je bil uporabljen divinilbenzen. Poiskati je bilo potrebno ustrezen porogen; najustreznejši je bil cikloheksan. Najti je bilo potrebno tudi primerno razmerje med monomerom in zamreževalom, ki je bilo 60:40 masnih odstotkov, v drugih primerih monolit ni nastal ali pa je prekomerno razpokal pri čiščenju. Kot radikalski iniciator je bil uporabljen azobisizobutironitril. Polimerizirali smo v plastičnem kalupu, pri povišani temperaturi (približno 60°C), ker je v tem območju delovanje iniciatorja optimalno. Polimer smo naknadno zamrežili s Friedel—Craftsovo reakcijo. Kot katalizator za to reakcijo smo uporabili FeCl3. Čas reakcije je bil pomemben faktor, saj smo z njim vplivali na stopnjo naknadnega zamreženja. Dlje časa je reakcija potekala, bolj se je povečala specifična površina polimera. Polimere je bilo potrebno očistiti s primernim topilom. Z elektronsko mikroskopijo smo preverili, če so se strukture polimerov pred in po reakciji spremenile. Z BET metodo smo določili specifično površino pred in po naknadnem zamreženju, določili smo tudi odstotek klora pred in po reakciji in z infrardečo spektroskopijo preverili kemijsko strukturo polimera. Opaziti je bilo, da se struktura materiala ni spremenila, povečala pa se je specifična površina. Posledično se je s povečanjem površine spremenila količina klora pri vsakem vzorcu in sicer z večanjem specifične površine se manjša količina klora, saj se klorometilni mostovi spremenijo v metilenske mostove.
Ključne besede: Ključne besede: polimeri, polimerizacija v masi, zamreženi polimeri, naknadno zamreženje, hiperzamreženje, monolit, VBC, 4-vinilbenzil klorid.
Objavljeno v DKUM: 06.09.2010; Ogledov: 3624; Prenosov: 377
Celotno besedilo (2,14 MB)