| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VPLIV RAZMERJA KOMONOMEROV NA MORFOLOGIJO POLI(DIVINILBENZEN-KO-ETILHEKSIL AKRILAT-KO-AKRILNE KISLINE)
Simona Jerenec, 2010, diplomsko delo

Opis: Porozni polimerni monoliti so bili pripravljeni s polimerizacijo obeh faz emulzije z visokim deležem notranje faze. V vodni fazi smo uporabili: kalijev peroksodisulfat, akrilno kislino in metilenbisakrilamid. Masni delež akrilne kisline je bil 2 % ali 5 %. V organski fazi so bili prisotni: span 80, 2-etilheksil akrilat, divinilbenzen in v nekaterih primerih še stiren. Monomer divinilbenzen je služil kot zamreževalo v organski fazi, monomer metilenbisakrilamid pa kot zamreževalo v vodni fazi. Monoliti so bili 2 %, 3 %, 5 % ali 10 % zamreženi z metilenbisakrilamidom. Kalijev peroksodisulfat je služil kot iniciator oziroma kot sredstvo, ki pospeši polimerizacijo. Elastičnost materiala smo povečali z 2-etilheksil akrilatom, ki je služil kot komonomer. Ugotovili smo, kako poliakrilna kislina glede na različen pH medij spreminja prostornino znotraj praznin monolita. Spreminjali smo delež 2-etilheksil akrilata in divinilbenzena ter preučevali mehanske lastnosti vzorcev ter njihovo morfologijo. Emulzijo z visokim deležem notranje faze smo prelili v plastičen kalup in jo izpostavili vplivom toplote (približno 60 oC), da smo sprožili polimerizacijo. Dobimo visoko porozen, zamrežen monoliten material. Zaradi razpada materiala pri čiščenju in sušenju smo začeli dodajati še stiren. Dodani stiren je izboljšal mehanske lastnosti polimerov. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo določili morfologijo monolitnega materiala in s tem potrdili njihovo poroznost ter ugotovili, kakšen je povprečen premer praznin monolita. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo monolitov. Monolitom smo izmerili povratni tlak s pomočjo visoke ločljivostne tekočinske kromatografije.
Ključne besede: polimerizacija emulzije, monolit, emulzija z visokim deležem notranje faze, polimerizacija, porozen material, poliHIPE
Objavljeno: 06.09.2010; Ogledov: 2496; Prenosov: 180
.pdf Celotno besedilo (10,16 MB)

2.
Vpliv naknadnega zamreženja poli(4-vinilbenzil klorida) na strukturo in površino.
Marko Turnšek, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu predstavljamo vpliv naknadnega zamreženja poli(4-vinilbenzil klorida) na njegovo strukturo. Porozni polimeri so bili pripravljeni s polimerizacijo v masi. Polimerizacija v masi poteka tako, da zmešamo monomer, zamreževalo in porogen ter dodamo iniciator in sprožimo polimerizacijo. Uporabili smo 4-vinilbenzil klorid kot monomer, kot zamreževalo je bil uporabljen divinilbenzen. Poiskati je bilo potrebno ustrezen porogen; najustreznejši je bil cikloheksan. Najti je bilo potrebno tudi primerno razmerje med monomerom in zamreževalom, ki je bilo 60:40 masnih odstotkov, v drugih primerih monolit ni nastal ali pa je prekomerno razpokal pri čiščenju. Kot radikalski iniciator je bil uporabljen azobisizobutironitril. Polimerizirali smo v plastičnem kalupu, pri povišani temperaturi (približno 60°C), ker je v tem območju delovanje iniciatorja optimalno. Polimer smo naknadno zamrežili s Friedel—Craftsovo reakcijo. Kot katalizator za to reakcijo smo uporabili FeCl3. Čas reakcije je bil pomemben faktor, saj smo z njim vplivali na stopnjo naknadnega zamreženja. Dlje časa je reakcija potekala, bolj se je povečala specifična površina polimera. Polimere je bilo potrebno očistiti s primernim topilom. Z elektronsko mikroskopijo smo preverili, če so se strukture polimerov pred in po reakciji spremenile. Z BET metodo smo določili specifično površino pred in po naknadnem zamreženju, določili smo tudi odstotek klora pred in po reakciji in z infrardečo spektroskopijo preverili kemijsko strukturo polimera. Opaziti je bilo, da se struktura materiala ni spremenila, povečala pa se je specifična površina. Posledično se je s povečanjem površine spremenila količina klora pri vsakem vzorcu in sicer z večanjem specifične površine se manjša količina klora, saj se klorometilni mostovi spremenijo v metilenske mostove.
Ključne besede: Ključne besede: polimeri, polimerizacija v masi, zamreženi polimeri, naknadno zamreženje, hiperzamreženje, monolit, VBC, 4-vinilbenzil klorid.
Objavljeno: 06.09.2010; Ogledov: 2409; Prenosov: 268
.pdf Celotno besedilo (2,14 MB)

3.
BIKONTINUIRNI POROZNI POLIMERI NA OSNOVI ZAMREŽENIH POLI(STIRENOV) IN POLI(N-IZOPROPILAKRILAMIDA)
Sandi Bukovšek, 2012, diplomsko delo

Opis: Porozne polimerne materiale, ki jih pripravljamo iz emulzij, ki vsebujejo visok delež notranje faze, imenujemo poliHIPE materiali. Zaradi odprte celične strukture so visoko porozni (tudi do 99 %). Uporabni so na različnih področjih, kjer rabimo veliko površino, glede na malo maso materiala, kot npr. pri filtrih za razna filtriranja, za molekularne separacije in sinteze ali kot nosilce v katalizi in v biotkivnem inženiringu. Predmet mojega diplomskega dela je bila priprava bikontinuirnih poroznih polimerov na osnovi poli(stirenov) in poli(N-izopropilakrilamida). Monomeri so bili prisotni v organski kot v vodni fazi emulzij. PoliHIPE materiali so v organski fazi vsebovali monomer stiren in zamreževalec divinilbenzen, ki sta tvorila hidrofoben skelet. Odprto strukturo celic materiala smo napolnili s hidrofilnim gelom iz poli-NIPAAm-a, ki smo ga zamrežili z MBA. Tako pripravljene bikontinuirne porozne polimere smo testirali s pretokom raztopine skozi monolitni material. Ker je poli-NIPAAm temperaturno odziven material, se je le-ta ob spremembi temperature pretočnega medija odzval. Odziv je bil nabrekanje ali skrčenje materiala v notranjosti por, kar je vplivalo na pretok raztopine in pritisk v koloni. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo določili morfologijo monolitnih materialov in s tem potrdili njihovo poroznost. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo monolitov. Monolitom smo izmerili povratni tlak s pomočjo HPLC črpalke.
Ključne besede: monolit, emulzija z visokim deležem notranje faze, stiren, DVB, polimerizacija, porozen material, poliHIPE, N-izopropilakrilamid, poli-NIPAAm
Objavljeno: 11.09.2012; Ogledov: 1700; Prenosov: 138
.pdf Celotno besedilo (5,93 MB)

4.
Sinteza poroznih materialov iz metakrilatov in vinilestrov
Marko Turnšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo s polimerizacijo v masi proučevali vpliv pogojev na pripravo glicidil metakrilatnih poroznih polimernih nosilcev. Proučili smo vplive zamreževala etilenglikol dimetakrilata in različnih porogenih topil na morfologijo poroznih nosilcev. Nosilce smo funkcionalizirali z različnimi amini in tioli. Dobljene porozne monolite smo tudi naknadno zamrežili, da smo povečali specifično površino. Pripravili smo tudi emulzije z visokim deležem notranje faze; v organski fazi smo imeli raztopljen monomer. Kot monomer smo uporabili divinil adipat, ki je difunkcionalen vinil ester. Proučevali smo: vpliv sestave emulzije, tipa termičnega iniciatorja, dodatka topil in reakcijskih pogojev na stabilnost emulzije, morfologijo pripravljenih monolitov, obliko in velikost por ter poroznost. Divinil adipat kot samostojno uporabljen monomer še ni bil opisan, zato smo raziskali vpliv razmerja med hidrofilno in hidrofobno fazo emulzije na pripravo stabilne emulzije. Potreben je bil izbor primernih surfaktantov, kombinacije različnih surfaktantov ter količine topila. Pripravljene emulzije smo termično polimerizirali. Za radikalsko iniciacijo smo uporabili različne termične iniciatorje; prav tako smo testirali uporabo fotokemičnih iniciatorjev. Proučili smo vpliv segrevanja in staranja emulzije na njeno stabilnost ter na združevanje kapljic emulzije. S segrevanjem emulzije smo dosegli 5-kratno povečanje kapljic, s staranjem 25 ur pa 0,4-kratno povečanje. Pripravili smo tudi emulzije brez soli v vodni fazi in tako povzročili Ostwaldovo rast in koalescenco kapljic v emulziji. Na ta način smo povečali velikost kapljic za dvakrat. Pri vseh metodah smo spremljali velikost kapljic emulzije in velikost primarnih por monolita, saj je velikost por polimera običajno sorazmerna z velikostjo kapljic notranje faze emulzije. Pripravljene monolite smo izpostavili različnim medijem z različnimi koncentracijami ter tako ugotavljali primernost medija in hitrost biorazgradnje. Pripravili smo tudi porozne polimere iz emulzije z visokim deležem notranje faze, nasičene z aluminijevim oksidom. Kot monomere smo uporabili propoksiliran trimetilol propan triakrilat in metil metakrilat, zamrežen z etilenglikol dimetakrilatom. Raziskali smo vpliv sestave emulzije na morfologijo monolitov: vpliv topila, surfaktanta, disperzanta in količino vodne faze. Z elektronsko mikroskopijo smo preučevali morfologijo pripravljenih monolitov. Vzorce z ustrezno poliHIPE morfologijo smo postpolimerizacijsko obdelali. V cevni peči smo s počasnim intervalom segrevanja do 1400°C izžgali organske komponente monolita. Ostal je skelet iz aluminijevega oksida, ki smo ga okarakterizirali z adsorpcijo/desorpcijo dušika, živosrebrno porozimerijo, helijevo piknometrijo in elektronsko mikroskopijo. Ustvarili smo visoko porozen polimer iz aluminijevega oksida z značilno poliHIPE morfologijo. Ugotovili smo tudi, da se med segrevanjem morfologija bistveno ne spremeni.
Ključne besede: polimeri, polimerizacija v masi, glicidil metakrilat, emulzije z visokim deležem notranje faze, divinil adipat, monolit, emulzija, poliHIPE, funkcionalizacija polimerov, biorazgradnja, kompozitni materiali, porozna keramika
Objavljeno: 07.07.2014; Ogledov: 1190; Prenosov: 242
.pdf Celotno besedilo (8,28 MB)

5.
Mikroemulzijska polimerizacija za pripravo nanoporoznih materialov
Jan Polak, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo z mikroemulzijsko polimerizacijo poskusili dobiti monolitni material s sferičnimi porami, ki bi bile manjše od 500 nm. V okviru tega smo najprej pripravili emulzijo z visokim deležem notranje faze, ki smo jo nato obdelali z ultrazvočno sondo in tako dobili mikroemulzijo, ki smo jo polimerizirali. Sintetizirali smo monolite na osnovi stirena in divinilbenzena ter glicidil metakrilata in etilen glikol dimetakrilata. Sinteza stirenskih monolitov, zamreženih z divinilbenzenom, je bila uspešna. Najprej smo optimirali pogoje za doseg stabilne emulzije. Ugotovili smo, da je za stirenski sistem najprimernejša amplituda ultrasonifikacije 21 % in čas sonificiranja 6 minut. Uspešno sintetizirane monolite smo nato ustrezno okarakterizirali. S FTIR spektroskopijo smo potrdili kemijsko sestavo monolitov, z vrstičnim elektronskim mikroskopom pa smo preverili njihovo morfologijo. Izmerili smo gostoto monolitov s helijevim piknometrom ter z geopycom. Z BET adsorpcijo ter desorpcijo dušika smo dobili specifično površino materiala. S pomočjo SEM posnetkov smo ugotovili, da smo uspeli sintetizirati materiale s povprečno velikostjo por 1,35 μm. Poskusili smo tudi z redoks iniciacijo, saj polimerizacija poteče pri nižji temperaturi in je hitrejša, a kljub temu pore niso bile manjše od 500 nm. V primeru glicidil metakrilatnih monolitov smo bili neuspešni, saj je uporaba ultrazvoka povzročila razpad emulzije.
Ključne besede: nanoporoznost, monolit, poliHIPE, mikroemulzija, ultrasonifikacija
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 12; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (4,84 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici