Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V zadnjih petnajstih letih je Evropska unija prestala dve gospodarski krizi, prvo v letih 2008 in 2009, drugo pa leta 2020 med pandemijo covida-19. V tem diplomskem delu smo preučili, kako je EU v preteklosti uravnavala fiskalno politiko posameznih držav članic in kako to počne danes. Pri tem opazujemo spreminjanje javnih dolgov držav članic in posamezne probleme, s katerimi so se članice Evropske unije soočale. Leta 2012 so vse države članice, razen Velike Britanije in Češke, podpisale medvladno Pogodbo o stabilnosti in usklajevanju v ekonomski in monetarni uniji, del katere je bil tudi fiskalni pakt (za stabilnost in rast – SGP). Osnovni cilj pakta je zagotoviti vzdržne javne finance, kar naj bi podpiralo druge temeljne makroekonomske cilje (stabilnost cen, gospodarska rast in zaposlenost). Pakt je sestavljen iz preventivnega in korektivnega dela. Preventivni del zagotavlja vzdržno fiskalno politiko čez ekonomski cikel, medtem ko korektivni del odpravlja prekomerne primanjkljaje držav članic. Ob ogledu javnofinančnih prihodkov in odhodkov držav članic smo ugotovili, da je med gospodarsko krizo v letih 2008 in 2009 javnofinančni primanjkljaj držav članic v povprečju narastel za 4,1 % BDP, se nato stalno zmanjševal do leta 2019, ko je ta znašal le še 0,4 % BDP, ter nato med pandemijo covid-19 ponovno narastel na 6,7 % BDP. Ugotovili smo, da so prihodki držav članic skozi leta ostali približno enaki, odhodki pa so se ob pojavu krize povečali, v trudu, da se posledice krize zmanjšajo. V obdobju po veliki recesiji so se vse države članice, razen Estonije, Luksemburga in Švedske, znašle v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Vse države, razen Romunije, so čezmerni primanjkljaj primerno hitro odpravile, Romunija pa je deležna zaporednih postopkov v zvezi s pomembnimi odstopanji v okviru preventivnega dela SGP. Čeprav se postopek odvija vse od leta 2017, Romunija zanj še ni bila sankcionirana.
Ključne besede: fiskalna politika, fiskalna unija, monetarna unija, bančna unija, gospodarska kriza
Objavljeno v DKUM: 25.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 17
Celotno besedilo (1,56 MB)

Opis: Pandemija covida-19 je bila zdravstvena kriza, ki je grozila, da se bo hitro spremenila še v gospodarsko krizo. Evropska centralna banka (ECB) se je na začetku krize v letu 2020 odzvala z ukrepi, ki so omogočili ohranitev likvidnosti bank in vzdrževanje nizke inflacijske stopnje. Trg dela je bil zaradi pretrganja nabavnih verig in restriktivnih zdravstvenih ukrepov moten ter so ga poskušale regulirati vlade prizadetih držav. Zaradi povečanih izdatkov so se pojavili primanjkljaji v državnih proračunih ter se je hkrati poslabšala likvidnost podjetij in bank. Svet ECB je predlagal nadaljevanje izvajanja standardnih operacij monetarne politike s politiko nizkih ključnih obrestnih mer. Kot enega dodatnih ciljev so definirali tudi visoko likvidnost. Z operacijami dolgoročnejšega refinanciranja (LTRO), ciljno usmerjenimi operacijami dolgoročnejšega refinanciranja (TLTRO), izrednimi operacijami dolgoročnejšega refinanciranja (PELTRO) in programi nakupa vrednostnih papirjev (APP in PEPP) je ECB uspešno zagotovila potrebno likvidnost Evrosistema brez posledičnega vpliva na povečevanje inflacije. Letna stopnja inflacije v letih 2020 in 2021 ni bila visoka, se je pa povišala v letu 2022. Monetarna politika ECB ni bila kriva za povečanje inflacije, saj je bil glavni generator višje inflacije dvig cen energentov, kovin, barvnih kovin in hrane kot posledica vojne v Ukrajini in motenih dobavnih poti. Čeprav smo v nalogi največ pozornosti namenili ukrepom ECB v času COVID-19, pa smo proučili tudi ukrepe ECB v času finančne krize leta 2008 in te ukrepe primerjali z ukrepi v času pandemije covida-19. Ugotovili smo, da je bilo delovanje ECB od leta 2020 do leta 2022 mnogo izrazitejše. Kombinacija uporabljenih ključnih obrestnih mer ob velikosti in raznolikosti ukrepov je bila ustrezna za dosego dobre likvidnosti in ustrezne inflacijske stopnje. V letu 2022 je bila razlika med inflacijsko stopnjo in ključnimi obrestnimi merami že zelo velika ter je ECB začela septembra 2022 dvigovati ključne obrestne mere. Sprememba ključnih obrestnih mer pa ni posledica zgrešenih odločitev vodenja monetarne politike v času pandemije covida-19. V letu 2023 se inflacija znižuje, vendar še ne bo dosegla načrtovanih 2 % letno. ECB je v letu 2023 nadaljevala z dvigi ključnih obrestnih mer.
Ključne besede: Evropska centralna banka, EMU, monetarna politika, pandemija COVID-19, globalno finančno kriza
Objavljeno v DKUM: 07.11.2023; Ogledov: 555; Prenosov: 56
Celotno besedilo (1,62 MB)

Opis: Magistrska naloga obravnava Program dokončnih monetarnih transakcij, s katerim je ECB nameravala na sekundarnem trgu odkupovati državne obveznice držav članic v krizi, je imel namen odpraviti motnje mehanizma transmisije monetarne politike ECB, ki so posledica položaja državnih obveznic nekaterih držav članic, in ohraniti enotnost monetarne politike. V nalogi ugotavljam, da je ECB z nekonvencionalnim programom, sprejetim v času krize, želela umiriti stanje na trgih državnih obveznic in narediti konec krizi evroobmočja. Premije državnih obveznic so bile pred programom pretirano visoke in niso ustrezale dejanskim makroekonomskim položajem zadevnih držav. Te so občutno vplivale na stroške financiranja države članice, zaradi česar so nekatere razmišljale o odhodu iz evroobmočja. S samo napovedjo nakupov na sekundarnem trgu je ECB uspela preprečiti povečanje donosnosti obveznic nad nesprejemljive ravni, s čimer je prišlo do umiritve trgov državnih obveznic. V nalogi ugotavljam, da je program naletel na neodobravanje nemških politikov zaradi domnevne škodljivosti programa nacionalnim davkoplačevalcem, saj bi zaradi reševanja drugih držav članic z davkoplačevalskim denarjem ostalih držav, državljane izpostavila prevelikemu tveganju. Zaradi prepričanja o nezakonitosti tovrstnega ukrepa je nemško ustavno sodišče na Sodišče Evropske unije naslovilo prvo nemško vprašanje za predhodno odločanje v zgodovini. V njem si je želelo pridržati zadnjo besedo v odločitvi, zaradi česar je prišlo do napetosti v retoriki sodišč. Sodišče Evropske unije je v zadevi Gauweiler in drugi sprejelo pomembno odločitev, kjer je potrdilo zakonitost programa in njegovo skladnost s 123. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije ter način njegovega izvajanja. Odločitev Sodišča Evropske unije, kateremu nekateri pripisujejo politično odločitev, je uspešno ohranilo evroobmočje in ob tem tudi Evropsko unijo.
Ključne besede: evroobmočje, dolžniška kriza, obveznice, sekundarni trg, pristojnost ECB, monetarna politika, zakonitost OMT, Gauweiler, finančno reševanje
Objavljeno v DKUM: 23.05.2019; Ogledov: 2441; Prenosov: 232
Celotno besedilo (1,35 MB)

Opis: Gospodarske krize se periodično ponavljajo in so značilne za razvoj kapitalizma, ki zaradi svoje tendence "produkcije profita, zaradi ustvarjanja profita", ciklično pregreva ekonomijo v času ekspanzije in ohlaja, ko je evforije konec. Takrat se najprej pokaže kriza likvidnosti in solventnosti vseh igralcev na finančnem ali nepremičninskem trgu, ki so zaradi pričakovanj o rasti cen v nedogled, poviševali svoje vzvode preko svojih zmožnosti. Takšno je bilo predkrizno obdobje pred Veliko depresijo leta 1929 in pred Veliko recesijo leta 2007. Nato se je vse sesulo. Keynesijanska ekonomska teorija in neoliberalna ekonomsko-politična doktrina sta si enotni; kriva je nepravilna državna intervencija. Keynes je verjel, da je kontrola nad pretokom kapitala predpogoj za učinkovito upravljanje kapitala in da naj država zagotavlja pogoje za efektivno povpraševanje v času krize s povečevanjem javne porabe. Po drugi strani je Friedman zagovarjal tezo, da bi gospodarstvo morala utrditi politika Zveznih rezerv oz. centralnih bank in ne povečevanje javne porabe, kar je nenazdanje pripeljalo do dolžniške krize. Neoliberalne dogme samo-regulativnega svobodnega trga, strogega laissez-faire, financializacije, finančno-poslovnega načela "ustvari in posreduj" ter ustvarjanje podjetij "prevelikih, da bi lahko padli" in "prepovezanih, da bi lahko padli", so ob poku balona priredile svojo politiko. Zdaj je potrebna državna intervencija, vendar kakšna re-regulacija je lahko učinkovita? ZDA in evropske države so za reševanje gospodarske krize oblikovale številne programe. Medtem ko je Veliko depresijo reševala ekspanzivna fiskalna politika (New Deal, protekcionizem in enormno povečana javna poraba, predvsem ob izbruhu 2. svetovne vojne), je pri reševanju Velike recesije veliko vlogo odigrala tudi ekspanzivna monetarna politika centralnih bank, z uporabo nestandardnih ukrepov pri operacijah na odprtem trgu (različni aranžmaji, avkcije, jamstva, neposredna trgovanja s toksičnimi obveznicami in neposredne pomoči "velikim", ki bi lahko s svojim propadom ogrozili poslovne partnerje itd.), ki je nazadnje s kvantitativnimi sproščanji poskušala izvleči gospodarstvo iz likvidnostne pasti. Rezultati makroekonomskih indikatorjev gospodarske rasti, brezposelnosti, medbančnega zaupanja, stabilnosti cen, ipd., že nekaj časa prikazujejo okrevanje gospodarstva, reševalne akcije pa pozitiven stimulus. Vendar, kako nam gre danes, bomo videli jutri.
Ključne besede: poslovni cikelj, finančna kriza, ekspanzivna fiskalna politika, ekspanzivna monetarna politika z nestandardnimi ukrepi, neoliberalizem
Objavljeno v DKUM: 23.05.2017; Ogledov: 1732; Prenosov: 159
Celotno besedilo (2,39 MB)

Opis: Pretresi na finančnih trgih so bili posledica zloma trga drugorazrednih hipotekarnih posojil leta 2007. Finančne inovacije so učinke finančne krize potencirali preko izvedenih instrumentov. Nezaupanje tržnih udeležencev se je dodatno zaostrilo po zlomu investicijske banke Lehman Brothers. Centralne banke so na pomanjkanje likvidnosti odgovorile s takojšnjimi ukrepi denarne politike. ECB je v letu 2009 znižala obrestno mero na 1 %, FED na 0,25 %. Politika nizkih obrestnih mer in uporaba standardnih instrumentov nista dajali želenih rezultatov. Nekonvencionalne ukrepe monetarne politike ECB lahko razdelimo na okrepljeno kreditno podporo in obsežne intervencije na primarnem in sekundarnem finančnem trgu (CBPP2, CBPP3, SMP, OMT, ABSPP in QE). Evropske države so se na reševanje dolžniške krize odzvale z restriktivno fiskalno politiko, kar se je odrazilo v negativnih stopnjah gospodarske rasti in nizkih stopnjah rasti inflacije v letu 2012 in 2013. Evroobmočje je med decembrom 2014 in marcem 2015 celo zapadlo v deflacijo. Ogrožen je bil primarni cilj ECB, zato je Svet ECB januarja 2015 napovedal program kvantitativnega sproščanja v obsegu 1,14 bilijona EUR, ki bo trajalo do septembra 2016. Tudi FED je aktiviral štiri programe kvantitativnega sproščanja med 2008–2015 v višini 3,5 bilijona USD. Drugi pomembni programi denarne politike FED v času krize so bili TAF, PDCF, TSLF, CPFF, AMLF, TALF in valutni posli. Ameriška vlada je v času Busheve in Obamove administracije sprejela številne zakone (TARP, ARRA, EESA), ki so z ekspanzivno fiskalno politiko pripomogli k doseganju boljših rezultatov makrooekonomskih indikatorjev kot v evropskem primeru.
Ključne besede: finančna kriza, monetarna politika, fiskalna politika, instrumenti denarne politike, FED, ECB.
Objavljeno v DKUM: 23.11.2015; Ogledov: 2778; Prenosov: 578
Celotno besedilo (1,58 MB)