1. Umetnik in umetnostni zgodovinar Marijan Tršar (1922-2010)Tjaša Šavorič, 2017, magistrsko delo Opis: Predmet pričujočega magistrskega dela je umetnik in umetnostni zgodovinar Marijan Tršar (1922–2010), ki ga je oblast zaradi kršitve kulturnega molka uvrstila v krog izdajalcev domovine. Marijan Tršar je z opremo Balantičevega Sonetnega venca in ilustriranjem domobranskih publikacij kršil predpisani kulturni molk in zato že med vojno naletel na neodobravanje s strani Osvobodilne fronte.
Marijan Tršar je študiral slikarstvo v prvi generaciji študentov ljubljanske akademije za likovno umetnost, ki je bila vzgojena v tradicionalnem realizmu in se je nato pod vplivom zahodnoevropske umetnosti preusmerila k novemu likovnemu jeziku. Bil je eden od ustanoviteljev prve modernistične Skupine 53, član Ljubljanske grafične šole in pomemben kopist srednjeveških fresk. S svojimi umetnostnozgodovinskimi besedili in kritikami ter pedagoško dejavnostjo (bil je dolgoletni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani) je pomembno zaznamoval slovenski prostor druge polovice 20. stoletja. Razstavljal je na več kot dvestotih razstavah in napisal več kot dvajset knjig, med njimi tudi kot prvi v Jugoslaviji poglobljeno študijo o Vasiliju Kandinskem.
Magistrska naloga je razdeljena na dva dela. V prvem je predstavljeno stanje raziskav, življenjepis o umetniku ter njegovo likovno in teoretično delovanje.
Stanje raziskav o Marijanu Tršarju ponuja vrsto iztočnic in možnih smeri, v katerih bi umetnika veljalo raziskovati naprej. Pokazalo se je, da je Tršar bil in še zmeraj je deležen le malo pozornosti umetnostnozgodovinske stroke, zato se pri preučevanju umetnikovega življenja in ustvarjanja soočamo z umanjkanjem njunega ovrednotenja in družbene kontekstualizacije. V nalogi je biografija predstavljena s podatki, pridobljenimi iz že obstoječe literature o umetniku, dopolnjena je s pričevanji Tršarjeve družine in z dokumenti, ki se hranijo v različnih nacionalnih ustanovah in umetnikovi zapuščini. V poglavjih o likovnem in teoretičnem ustvarjanju je predstavljeno Tršarjevo delo in njegova recepcija; pri tem je izpostavljena umetnikova slaba poznanost in izločenost iz povojnega likovnega dogajanja na Slovenskem (do leta 1991).
V drugem delu naloge je Tršarjevo ustvarjanje analizirano v luči njegovih dnevniških zapisov, ki so nastali med letoma 1947 in 1959. Predstavljena so Tršarjeva razmišljanja, ki jih je med drugim zaznamoval vpliv Božidarja Jakca, študij na novoustanovljeni ljubljanski akademiji upodabljajočih umetnosti, socialistični realizem in vpliv evropskih pionirjev modernistične umetnosti. V nalogi so dnevniški zapisi soočeni s sočasnimi slikarskimi, risarskimi in grafičnimi deli, ki ilustrirajo likovne težnje in poskuse mladega slikarja. Medsebojni vpliv teoretičnega in umetniškega ustvarjanja je bil zelo močan. Tršarjeve dnevniške izpovedi odražajo neposredno osebno izkušnjo slikarja, ki je preizpraševal lastno slikarsko delo in se soočal s potrebo, da v besedi predstavi zakonitosti likovnega jezika, ki so sicer skrite gledalcu in publiki. Avtorica magistrske naloge Tršarjeva neprestana razmišljanja o umetnosti, ki se kasneje kažejo v obsežni kritiški dejavnosti, razume kot nujno pomembno dodano vrednost likovne ustvarjalnosti.
Ključne besede: Marijan Tršar, dnevniški zapisi, socialistični realizem, Skupina 53, Akademija za upodabljajočo umetnost, slovenska povojna likovna umetnost, kulturni molk, nadzor umetnikov
Objavljeno v DKUM: 08.05.2017; Ogledov: 2421; Prenosov: 230
 Celotno besedilo (2,01 MB) |
2. MATERIALNA IN FORMALNA OBRAMBA OBDOLŽENCAMaja Vornšek, 2015, diplomsko delo Opis: Naš sodoben kazenski postopek v Republiki Sloveniji obdolžencu, kot domnevnemu storilcu kaznivega dejanja, zagotavlja številne pravice tako na ustavni kot mednarodnopravni ravni. V boju proti kriminaliteti, ki je v interesu vsake družbe, noben zakon ne omogoča toliko posegov v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine kot Zakon o kazenskem postopku. Večina načel je povzetih iz Ustave Republike Slovenije, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah.
V slovenskem kazenskem postopku velja pravilo, da je oseba nedolžna, dokler ji krivda ni dokazana s pravnomočno odločbo sodišča. To je ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki se kot ovrgljiva domneva lahko ovrže na nepristranskem, objektivnem in z zakonom ustanovljenim sodiščem, ki ima pred seboj nalogo oziroma cilj presoditi ali je oseba, ki je v kazenskem postopku, nedolžna ali kriva, ter določiti kazensko sankcijo za storitev kaznivega dejanja. Sodišče, ki ima predvsem nalogo ločiti krive od nedolžnih, dejstva in posledično tudi sodbo, podkrepi z dokazi, ki so lahko v prid ali škodo obdolženca. V kazenskem postopku ima obdolženec pravico do zagovornika, ki si ga sam izbere, ali pa mu ga izbere sodišče, če je to določeno z zakonom. Prav tako obrambo obdolžencu omogoča tudi sodišče, državni tožilec in policija, tako da obramba z zagovornikom, ki omogoča da sta državni tožilec in obdolženec enakopravni strank, ni podana samo z strani obdolženca, ampak tudi iz nasprotne stranke in sodišča samega.
Pred sodiščem vsak obdolženec, glede na njegovo naravo, težo kaznivega dejanja in mnenja odvetnika ubere svojo taktiko zagovora. Poznamo 3 temeljne strategije obrambe: zagovor, v katerem obdolženec priznava kaznivo dejanje, zagovor, v katerem ga zanika in obrambo z molkom. Tekom kazenskega postopka lahko obdolženec svojo strategijo tudi zamenja.
Obdolženec je subjekt kazenskega postopka, njegova izjava pa dokazno sredstvo na sodišču. Novela ZKP-K je prinesla sedanji kazenski postopek nove spremembe in sicer predobravnalni narok, na katerem se obdolženec izjavi o obtožbi, možnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter odpoved določenim procesnim jamstvom.
Ključne besede: obdolženec, domneva nedolžnosti, zagovornik, obramba, molk, priznanje, zanikanje
Objavljeno v DKUM: 10.06.2015; Ogledov: 2876; Prenosov: 397
Celotno besedilo (838,72 KB) |
3. STRATEGIJA OBDOLŽENČEVE OBRAMBE IN NJENA DOKAZNA PRESOJAAndreja Filipančič, 2012, diplomsko delo Opis: V sodobnem kazenskem postopku so obdolžencu kot temeljnemu procesnemu subjektu, ki opravlja funkcijo obrambe, zagotovljene številne pravice, mnoge že na ustavni in tudi na mednarodni ravni. Ena njegovih najpomembnejših pravic je tudi pravica do obrambe, ki temelji na domnevi nedolžnosti in izhaja iz temeljne pravice do poštenega postopka. Gre za obdolženčevo pravico, da aktivno in po lastni presoji deluje v svojo korist pri zavračanju obtožbe, ki pa ni hkrati tudi njegova dolžnost, saj lahko njegova obramba temelji tudi na molku. V okvir pravice do obrambe sodi tudi obdolženčeva pravica, da oblikuje in izvaja strategijo obrambe po svoji presoji in v skladu s svojimi interesi.
Glede na to, da je moč iz posameznih obrambnih načinov oziroma taktik obdolžencev najti nekatere skupne značilnosti, lahko govorimo o nekaterih tipičnih strategijah obrambe. Temeljne tri strategije obrambe so: obramba z molkom; zagovor, v katerem obdolženec zanika storitev kaznivega dejanja ter zagovor, v katerem obdolženec priznava kaznivo dejanje. Katero strategijo bo obdolženec izbral, je odvisno od več faktorjev, in sicer od same vrste kaznivega dejanja, nasveta odvetnika, osebnih značilnosti obdolženca, dokazne situacije ipd. Izbira strategije obrambe je odvisna tudi od kazenskopravne zakonodaje. Zadnja novela ZKP-K tako prinaša nove možnosti oziroma nove pomisleke pri odločitvi obrambe, katero obrambno strategijo uporabiti. Nova vmesna faza- predobravnavni narok tako predvideva obdolženčevo izjavo o obtožbi že v tej fazi postopka, novost je tudi možnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter možnost odpovedi določenim razpoložljivim procesnim jamstvom zaradi hitrejšega poteka glavne obravnave. Obdolženec lahko strategijo obrambe glede na konkretno dokazno situacijo tekom postopka tudi spreminja.
Obdolženec je po eni strani subjekt kazenskega postopka, po drugi strani pa je njegova obramba dokazno sredstvo. Zaslišanje je procesno dejanje, s katerim se pride do obdolženčeve izpovedbe. Če obdolženec na zaslišanju, ki je opravljeno v skladu z zakonom, poda svojo izpovedbo oziroma zagovor, je le-to aktivno dokazno sredstvo, na katerem lahko v zvezi z odločilnimi pravno relevantnimi dejstvi temelji sodna odločba. Sodišče pri presoji dokazne vrednosti posameznih dokazov (tudi obdolženčevega zagovora) ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, ampak v skladu z načelom proste presoje dokazov (ne glede na strategijo obrambe) odloča, katerim dokazom verjame in v kolikšni meri.
Ključne besede: Obdolženec, pravica do obrambe, strategije obrambe, molk, zanikanje, priznanje, zaslišanje, dokazna presoja, pogajanja o priznanju krivde.
Objavljeno v DKUM: 14.03.2012; Ogledov: 5681; Prenosov: 461
Celotno besedilo (808,26 KB) |
4. GOSPODARSKI KRIMINAL IN MOLK REVIZORJEVKaja Černjavič, 2010, diplomsko delo Opis: Zakonsko prepovedana dejanja, povzročena na področju gospodarstva z namenom osebnega prilaščanja in okoriščanja, pojmujemo kot gospodarski kriminal. V diplomski nalogi izpostavljamo vlogo revizorja v povezavi z gospodarskim kriminalom v primerih, ko zanj ve, ampak o njem ne govori. Govorimo o molku revizorjev, o prekrških zaposlenih, katere bi bilo potrebno javiti poslovodstvu, lastnikom in drugim izven podjetja, saj je revizor odgovoren za mnenje, ki ga izrazi v računovodskih izkazih. Gospodarski kriminal je kaznivo dejanje, sankcionirano po kazenskem pravu države.
V nalogi smo obravnavali molk revizorjev in sankcije, ki jih predvidevajo strokovne in pravne podlage. Izpostavljamo problematiko podanega pozitivnega mnenja na računovodske izkaze podjetja v letnem ali medletnem poročilu ter nenadno napoved insolventnosti podjetja. Pomembno je, da revizor razpolaga z zadostno količino informacij in ima dovolj časa za pogovor z zaposlenimi na podlagi katerega lahko oceni kakovost njihovega dela ter opazi tudi manjše ali večje napake. Menimo, da obstaja v primeru, če revizor ne razpolaga z zadostno količino informacij in časom v katerem bi lahko te informacije preveril večja možnost, da pomembno napačne navedbe, ki nakazujejo na goljufijo, ne bodo odkrite. V primeru, da so odkrite, ampak se o njih ne poroča, le-to pa lahko ustrezno dokažemo, so revizorji lahko tudi kaznovani z odvzemom prostosti.
Zakon o revidiranju kazenskih sankcij za napačno izraženo mnenje revizorja javnosti ne predvideva, predvideva le globe katerih velikost je odvisna od velikosti prestopka. Agencija za javni nadzor nad revidiranjem ima možnost odvzema dovoljenja za opravljanje dela, če ugotovi, da pooblaščeni revizor krši pravila revidiranja in je zaradi te kršitve poročilo o revidiranju, ki ga je podpisal, pomanjkljivo oziroma zavajajoče.
Kazenski zakonik (KZ-1) na podlagi 235. člena kaznuje vsakogar, ki lažno poslovni listino, knjigo ali spis uporabi kot resnično ali kdor uniči, skrije, precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne poslovne knjige. Izdaja poslovne skrivnosti je lahko po KZ-1 kaznovana, vendar slednje ne velja v primeru, če je revizor zaznal kaznivo dejanje (38. člen ZRev-2).
Poznavanje in upoštevanje strokovnih in pravnih podlag v revidiranju je zelo pomembno, saj je od ustreznega strokovnega znanja odvisno tudi kvalitetno in pravilno opravljanje posla revizije. Vsi udeleženci posla, tako revizor kot zaposleni v revidiranem podjetju, se morajo zavedati svojih dolžnosti in pravic ter sankcij, ki nastopijo ob njihovem neupoštevanju. Pomembno je slediti kodeksom poslovne etike, ki narekujejo poslovno obnašanje; le na tak način je možno ohranjati dober poslovni odnos, za katerega menimo, da je podlaga za dobro in kvalitetno opravljeno revizijo podjetja.
Ključne besede: revizor, molk revizorjev, gospodarski kriminal, prevare, strokovne in pravne podlage, revizorjevo mnenje brez pridržka, revizorjevo mnenje na računovodske izkaze
Objavljeno v DKUM: 14.12.2010; Ogledov: 2645; Prenosov: 336
Celotno besedilo (1,07 MB) |
