1. Prvih deset let kiparske zbirke Moderne galerije v LjubljaniVanja Dimc, 2019, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga obravnava nastajanje in oblikovanje kiparske zbirke Moderne galerije v Ljubljani, v obdobju od ustanovitve te nacionalne institucije za moderno in sodobno umetnost leta 1948 do konca petdesetih let 20. stoletja. Osrednji del naloge je posvečen analizi načinov pridobivanja kiparskih del za zbirko. Dela so bila delno prevzeta od Narodne galerije, delno so prišla v zbirko z odkupi neposredno od avtorjev, manjši delež skulptur pa je galerija pridobila z nakupom od Umetniške zadruge Ljubljana in z darovi od umetnikov oziroma Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo. V nalogi je najprej predstavljeno, kako sta bili razmejeni kiparski zbirki Narodne in Moderne galerije ter kako in kdaj so potekali prevzemi umetnin, dela katerih avtorjev so bila oddana za nastajajočo zbirko Moderne galerije, predstavljene pa so tudi ugotovitve raziskovanja provenience prenesenih del. V nadaljevanju so obravnavani nakupi umetnin, najprej od Umetniške zadruge Ljubljana, pri kateri je pojasnjen namen ustanovitve zadruge in njeno poslanstvo. S pregledom zakonskih uredb so bile ugotovljene zakonske podlage nakupovanja umetnin, na podlagi pregleda arhivskih virov pa je bilo mogoče ugotoviti, kdo je bil pri galeriji zadolžen za izpeljavo njihovega nakupa. Z analizo odkupljenih kiparskih del je prezentirana zbiralna politika Moderne galerije, pri čemer je posebno izpostavljen primer odkupa večjega števila del od umetnika Franceta Kralja. Sledi analiza podarjenih kiparskih del Sveta za prosveto in kulturo, ki je Moderni galeriji odstopil le nekaj kosov plastike, vendar so iz njih razvidni obrisi državne odkupne politike, pri plastiki podarjeni od umetnikov pa so predstavljena predvidevanja o razlogih za izročitev del galeriji. V zaključku naloge je novonastala zbirka postavljena v primerjalni kontekst s sočasno razstavno politiko Moderne galerije in z razvojem slovenskega kiparstva po drugi svetovni vojni. Magistrsko nalogo sklene katalog kiparskih del, v katerem so zbrani izsledki raziskovanja, predvsem podatki o provenienci del in o prezentiranosti posameznih kipov v stalni zbirki in na razstavah organiziranih v Moderni galeriji.
Ključne besede: moderna umetnost, zbirateljstvo, 20. stoletje, Ljubljana, kiparska zbirka, Moderna galerija, Narodna galerija, Narodni muzej Slovenije, Federalni zbirni center, France Gorše, raziskovanje provenience, petdeseta leta, zbiralna politika, nakupi umetnin, France Kralj, razstavna politika, slovensko kiparstvo, Svet za prosveto in kulturo
Objavljeno v DKUM: 20.09.2019; Ogledov: 1570; Prenosov: 115
 Celotno besedilo (2,45 MB) |
2. Literarno-likovna medmedialnost v izbranih besedilih slovenske književnosti 1. polovice 20. stoletjaManuela Dajnko, 2017, magistrsko delo Opis: V središče raziskovanja sem postavila pojavljanje likovnih umetnin v literarnih besedilih iz obdobja 1. polovice 20. stoletja, pa tudi s konca 19. stoletja. Ob tem sem izhajala iz medmedialnosti, pri čemer sem najprej predstavila njena teoretska izhodišča, nato pa le-ta prenesla še v praktični del. Medmedialnost je razmeroma mlad pojem, ki ga lahko opredelimo kot interakcijo med različnimi mediji, kar se odraža v medsebojnem prepletanju, vzajemnem prevzemanju in sklicevanju enega medija na drugega. Ker sem se sama osredotočila na odnose med literaturo in likovno umetnostjo, me bo zanimala literarno-likovna medmedialnost.
Ukvarjala sem se z besedili avtorjev, ki se uvrščajo bodisi v simbolizem bodisi v ekspresionizem oziroma se njihovo literarno snovanje umešča med obe književni smeri. Poleg Ivana Cankarja (1876–1918) vključujem še Izidorja Cankarja (1886–1958), Vojeslava Moleta (1886–1973), Ivana Preglja (1883–1960), Srečka Kosovela (1904–1926) in Ivana Dornika (1892–1968). Našteti literati so v svojih delih izpostavili različna umetniška dela.
Posvetila sem se predstavitvi opisov del likovnih umetnin. Posebej me je zanimala medmedialna vloga likovnih umetnin v literarnem delu in recepcija likovne umetnosti z vidika literarnih oseb oziroma z vidika lirskega subjekta.
Ugotavljala sem, katere umetnine so pisatelji izpostavili v svojih besedilih, kako so reprezentirane, kaj so pomenile v tistem času, kakšna je njihova vloga v določenem literarnem delu, kakšno mesto zavzemajo v besedilu idr. V sklepu sem strnila temeljna spoznanja iz analitičnega dela.
Ključne besede: medmedialnost, moderna, ekspresionizem, likovna umetnost, Ivan Cankar, Izidor Cankar, Vojeslav Molè, Ivan Pregelj, Srečko Kosovel, Ivan Dornik
Objavljeno v DKUM: 05.02.2018; Ogledov: 1911; Prenosov: 304
Celotno besedilo (2,08 MB) |
3. UMETNOST DRUGE POLOVICE 20. STOLETJA V MARIBORU V LIKOVNIH KRITIKAH SERGEJA VRIŠERJA (1920-2004)Tjaša Karba, 2013, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi je obravnavan umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer (1920–2004), ki je poznan predvsem kot poznavalec baročnega kiparstva. Manj znano in zlasti manj upoštevano pa je dejstvo, da je bil sistematičen in pronicljiv opazovalec sodobnega likovnega dogajanja in je s svojo kritično mislijo veliko pripomogel k razvoju in uveljavljanju sodobne likovne umetnosti v Mariboru. Svoja opažanja in mnenja je sistematično objavljal v več slovenskih revijah in časopisih, tako da je s tem ustvaril celovit vpogled v tedanjo umetniško sceno. Skozi njegov kritični pogled je predstavljeno takratno aktualno mariborsko kulturno dogajanje, ki se je po drugi svetovni vojni zelo razmahnilo in doseglo svoj prvi višek z ustanovitvijo Umetnostne galerije Maribor (7. februar 1954), ki je imela pomembno vlogo pri rasti in razvijanju umetniških hotenj.
Na osnovi Vrišerjevih zapisov sem sestavila kronološki pregled takrat delujočih umetnikov, za katerih opus se je zanimal Sergej Vrišer. S tem sem želela podati Vrišerjev pogled na mariborsko likovno dogajanje in izpostaviti poudarke, ki so se njemu zdeli najpomembnejši, in ki so tudi sicer najvidnejše vplivali na razvoj mariborske likovne umetnosti ter sočasnega kulturnega dogajanja. Med slikarji starejše generacije v Vrišerjevih prispevkih izstopata Ivan Kos in Ante Trstenjak, v srednji generaciji slikarja Maks Kavčič in Lajči Pandur. Janez Vidic in Rudolf Kotnik sta zaznamovala mlajšo generacijo slikarjev. Najvidnejši med mariborskimi grafiki je Bojan Golija. Predstavljeno pa je tudi kiparstvo, ki je bilo kljub manjši zastopanosti, kvalitetno. Najpomembneje je likovno sceno zaznamoval akademski kipar Slavko Tihec. Pomembno mesto pa so zasedali tudi Gabrijel Kolbič, Milan Vojsk ter kiparka Vlasta Zorko Tihec, ki je prijateljevala s Sergejem Vrišerjem in v Mariboru postavila mnogo kiparskih del.
Ključne besede: Sergej Vrišer, Umetnostna galerija Maribor, mariborska likovna kritika, mariborska moderna umetnost, mariborski likovni umetniki
Objavljeno v DKUM: 20.09.2013; Ogledov: 3134; Prenosov: 415
Celotno besedilo (1,63 MB) |
4. UMETNIŠKA STVARITEV V MODERNI UMETNOSTI IN NJENO MESTO V AVTORSKEM PRAVUTjaša Bobek, 2010, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga obravnava probleme, ki se pojavljajo v zvezi z varstvom del moderne umetnosti na področju avtorskega prava in skuša najti rešitve, ki bi trenutno situacijo izboljšale. Tematika je omejena predvsem na ureditev v Republiki Sloveniji, kjer avtorsko pravo ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah.
Dela moderne umetnosti so s strani umetniške stroke sicer priznana kot umetniška dela, vendar pa je njihova zaščita v avtorskem pravu velikokrat negotova. Ker ne izpolnjujejo vedno vseh predpostavk, ki jih avtorsko pravo določa za opredelitev nekega umetniškega dela kot avtorskega dela, se ne morejo vedno opredeliti kot individualne intelektualne stvaritve, avtorsko pravo pa jim zato ne more nuditi ustreznega varstva.
Problem definicije avtorskega dela, ki je za avtorsko pravo osrednji problem, se povezuje s težavno definicijo umetniškega dela. S tem, ko je v 20. stoletju prišlo do dematerializacije umetnosti in razvoja t. i. konceptualne umetnosti, je postala središče umetniškega dela ideja. Prav zaradi tega je prišlo do razkola med avtorskim pravom in umetnostjo, saj so ideje tiste, ki avtorskopravno niso varovane, v moderni umetnosti pa so ravno te v veliki večini primerov tiste, ki predstavljajo integralni del umetniške stvaritve in so pomembnejše od same končne oblike umetniškega dela. Diplomsko delo izpostavlja kot problematično tudi uporabo že obstoječih vsakodnevnih predmetov v umetniških delih (t. i. ready-mades), s čimer umetniškemu delu primanjkuje avtorskopravni element stvaritve, težko pa je poiskati tudi osebnostni, individualni pečat, ki bi ga naj umetnik pustil v svojem delu.
Avtorica ugotavlja, da se lahko dela moderne umetnosti 20. stoletja, gledano tako z umetniškega vidika kot tudi z vidika avtorskega prava, opredelijo kot umetniške stvaritve. Ker je avtorsko pravo fleksibilno, dinamično in odprto, tako da lahko v domet svojega varstva sprejme nove kategorije stvaritev in se prilagodi novim umetniškim tehnikam, je kot rešitev vsekakor možna razširitev same razlage zakonskih predpostavk za ocenjevanje umetniških del kot avtorskih del, če že ne dodajanje novih. Na podlagi takšne široke razlage se hitro pokaže, da gre pri delih moderne umetnosti brez dvoma za individualne intelektualne stvaritve in da je neizpolnjevanje avtorskopravnih predpostavk zgolj navidezno.
Ključne besede: avtorsko pravo, individualna intelektualna stvaritev, moderna umetnost, ideja, individualnost, izraženost, ready-mades
Objavljeno v DKUM: 30.09.2010; Ogledov: 2665; Prenosov: 196
Celotno besedilo (1,25 MB) |
