| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
OKUPACIJSKA POLITIKA TRETJEGA RAJHA – MOBILIZACIJA V NEMŠKO VOJSKO V OBSOTELJU 1941–1945
Mojca Valenčak, 2009, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga prikazuje življenje mobilizirancev v nemško vojsko med drugo svetovno vojno, ki so prihajali iz območja Obsotelja. Namen naloge je predstaviti problem okupacijske politike ter opredelitev problema mobilizacije v nemško vojsko na primeru Obsotelja. Kljub temu da je Obsotelje poznano po tem, da je bil tukaj med II. svetovno vojno t.i. izselitveni pas, se je tudi na tem območju vršila prisilna mobilizacija v nemško vojsko. Z območja občin Kozje in Podčetrtek so nacisti prebivalstvo leta 1941 rasno ocenili in jim na podlagi rasnih razredov podelili državljanstvo. Podelitev državljanstva in članstvo v Štajerski domovinski zvezi pa je imelo posledice predvsem za moške, ki so morali prisilno v nemško vojsko. Najbolj je uspešno potekala nemška mobilizacija leta 1942 zaradi tega, ker je bil vsak vojni obveznik obveščen, da bo, če se ne bo odzval pozivu, žrtvoval svojo družino. Mobilizacijo je spremljalo nasilje, izrazita močna nemška nacionalna in socialna propaganda ter antikomunizem. Naloga se nato osredotoči na potek mobilizacije (vpoklice v vojsko, odpor proti mobilizaciji, druge vojaške formacije, v katere so Nemci izvajali mobilizacijo. Naloga se zaključi z analizo števila žrtev iz Obsotelja v II. svetovni vojni.
Ključne besede: zgodovina, druga svetovna vojna, Obsotelje, raznarodovalni ukrepi, mobilizacija, Podčetrtek, Kozje, Bistrica ob Sotli
Objavljeno: 29.08.2009; Ogledov: 4060; Prenosov: 446
.pdf Celotno besedilo (17,52 MB)

2.
BOJ ZA SLOVENSKO SEVERNO MEJO 1918-1920
Sara Klokočovnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Ob koncu prve svetovne vojne smo Slovenci s koroškim plebiscitom izgubili Koroško, z Rapalsko mirovno pogodbo pa Primorsko. Te izgube sta z vidika ohranjevanja narodove celote ublažila le zasedba slovenskega narodnega mejnega območja na Štajerskem novembra 1918 in priključitev Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V Mariboru in severno od njega je pogumno in odločno nastopil Rudolf Maister, ki ga je Narodni svet pooblastil, da je z vojaki prevzel mesto in vso vojsko v severovzhodni Sloveniji. Kljub nasprotovanju vlade v Ljubljani so bili Maistrovi prostovoljci tisti, ki so rešili, kar se je rešiti dalo. Prav tako je narodna zavest pomagala k zmagi generala Maistra in slovenskih železničarjev, da je bila zlomljena stavka na železnici, ki je imela namen zadušiti slovensko vojsko v mestu in onemogočiti promet. Vojaška in politična zasluga Maistrovih borcev je, da so s svojim bojem rešili za Slovenijo štajersko Podravje in od Koroške Mežiško dolino. Brez njih bi izgubili večji del Spodnje Štajerske, tako kot smo izgubili Koroško.
Ključne besede: deklaracijsko gibanje, državni prevrat, mobilizacija, boj za slovensko severno mejo, Rudolf Maister, boji za Radgono, Koroška v prevratnem času, koroški plebiscit, propaganda.
Objavljeno: 17.11.2009; Ogledov: 4405; Prenosov: 862
.pdf Celotno besedilo (1,39 MB)

3.
VSAKDANJE ŽIVLJENJE V MESTU MARIBOR MED LETI 1941 IN 1945 V LUČI ČASNIKA MARBURGER ZEITUNG
Urška Balažič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom Vsakdanje življenje v mestu Maribor med letoma 1941 in 1945 v luči Marburger Zeitung obravnava življenje prebivalstva tako v luči Marburger Zeitunga kakor tudi povojne literature. Vključena so tudi pričevanja ljudi, ki so bodisi svoja doživetja spisali sami bodisi to prepustili drugim. Okupacija je z vseh treh vidikov vsekakor prikazana drugače, tako Marburger Zeitung propagira nacizem, povojna literatura navaja dejanska dejstva, pričevanja pa vsemu temu dodajajo življenjsko noto, ki človeka tudi čustveno postavi v ta čas. Leto 1941 je bilo za prebivalce Maribora ogromna prelomnica. Od vzklikanju kralju Petru II. Karađorđeviću bi skoraj čez noč morali začeti vzklikati Adolfu Hitlerju, popolnoma drugačnemu režimu, v popolnoma drugem jeziku. Kmalu so se tudi tisti, ki so upali in verjeli, da okupacija le ni tako slaba za njihovo domovino, zdramili in uvideli ter celo občutili grozodejstva novega režima. Nemci so takoj po prevzemu oblasti začeli ukrepati proti narodu, začeli so z raznarodovanjem, spreminjanjem mestne podobe, manjkalo ni niti nasilja. Velika pomoč pri tem je bila peta kolona, pred enim tednom prijatelj, zdaj sovražnik, ki bi te za vsako ceno prodal oblasti.
Ključne besede: Marburger Zeitung, Maribor 1941–1945, pričevanja, okupacija, preseljevanje, raznarodovanje, Štajerska domovinska zveza, Spodnja Štajerska, Druga svetovna vojna, mobilizacija
Objavljeno: 06.10.2016; Ogledov: 969; Prenosov: 162
.pdf Celotno besedilo (3,81 MB)

4.
OKUPACIJSKI SISTEMI V ČASU II. SVETOVNE VOJNE NA OZEMLJU DANAŠNJE RS
Kristina Brezjan, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje pregled politične ureditve ter stanje razmer na ozemlju današnje republike Slovenije pred začetkom druge svetovne vojne, t.j. v Kraljevini Jugoslaviji, Hitlerjev pohod na oblast v Nemčiji z orisom pomembnejših dogodkov ter glavne značilnosti okupacijskih sistemov nemškega, italijanskega in madžarskega okupatorja, ki so razkosali ozemlje Slovenije na tri dele ter njihove ukrepe za priključitev ozemlja k njihovim državam, politiko raznarodovanja, mobilizacije, prisilnega preseljevanja slovenskega prebivalstva s ciljem postopnega uničenja slovenskega naroda. Okupacije in okupatorjevi ukrepi so predstavljeni skozi prizmo določb Haaškega pravilnika o vojskovanju na kopnem, kot priloge IV Haaške konvencije iz leta 1907, ki države podpisnice in pristopnice zavezuje spoštovati pravila o vojskovanju na kopnem, ki so jih vsi trije okupatorji pri okupaciji ozemlja današnje Republike Slovenije grobo kršili. Sile osi so kršile tudi 27.8.1928 sklenjen Mednarodni pakt o odpovedi vojni – t.i. Kellogg-Briandov pakt, katerega podpisnice so bile Nemčija, ZDA in Francija, Avstralija, Belgija, Kanada, Češkoslovaška, Irska svobodna država, Italija, Japonska, Nova Zelandija, Poljska, Južna Afrika in Združeno kraljestvo.
Ključne besede: okupacija, okupatorji, raznarodovanje, priključitev, mobilizacija, Haaški pravilnik o vojskovanju na kopnem 1907
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 623; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (835,25 KB)

5.
Gorenjski mobiliziranci v nemški vojski 1943-45
Monika Kokalj Kočevar, 2016, doktorska disertacija

Opis: Po začetku druge svetovne vojne v Sloveniji in razdelitvi ozemlja je nemški okupator po odhodu okupacijskih enot vzpostavil svojo civilno upravo v Spodnji Štajerski in v t. i. Južni Koroški. To upravno enoto, ki jo je sestavljalo šest nekdanjih gorenjskih okrajev, pozneje preoblikovanih v tri okrožja in jugoslovanski del Koroške, je najprej vodil namestnik koroškega deželnega vodje Franz Kutschera, od decembra 1941 naprej pa koroški deželni vodja Friedrich Rainer. Teritorialno je ozemlje spadalo pod XVIII. vojaško okrožje. V dogovoru med vodjo civilne uprave in skupino oboroženih oddelkov nemške nacionalsocialistične stranke, ki je bila pristojna za Južno Koroško, so poleti 1941 po nemškem modelu in podobnih vzpostavitvah v zasedenih deželah s civilno upravo ustanovili na Spodnjem Štajerskem in Južni Koroški enote vermanšafta, ki so bile podrejene SA skupini Südmark. Po organizacijski vzpostavitvi in imenovanju vodij je potekalo do oktobra 1941 evidentiranje gorenjskih mož v starosti od 18 do 45 let. Čeprav je bilo po odloku o vzpostavitvi enot SA Wehrmannschaft iz leta 1939 služenje prostovoljno, so ga na Gorenjskem predstavljali kot dolžnost in obveznost. Enote vermanšafta so v nasprotju z vermanšaftom na Štajerskem opravljale le polvojaško urjenje, sodelovale na različnih dogodkih in zbirale sredstva za različne formacije in skupine. Vodje in podvodje vermanšafta so se usposabljali v šoli za vodje v Rogaški Slatini, skupaj s štajerskimi vermani. Do spomladi 1942 število vermanov na Gorenjskem ni preseglo 17.000 mož. Vermani so bili po hierarhičnem sistemu SA v okviru enot vključeni v »Wehrmannschaftsbrigade Oberkrain«. Od zgodnje pomladi so vermane vključevali v različne enote krajevnih straž, h orožnikom in t. i. Nujni tehnični pomoči. Od januarja 1942 je bila na Gorenjskem ustanovljena nacionalsocialistična stranka NSDAP. Že od spomladi so pozivali Gorenjce k prostovoljni priključitvi v Waffen SS, vendar je bilo zelo malo odziva. 7. julija 1942 je gauleiter Friedrich Rainer uvedel t. i. dolžnost do služenja v državni delovni službi in vojaško dolžnost. Z razglasom je 27. septembra 1942 podelil Gorenjcem državljanstvo na preklic, in sicer v povezavi z odlokom nemškega notranjega ministrstva z dne 14. oktobra 1941. Formalnopravno sicer Gorenjske zaradi različnih razlogov niso nikoli vključili v Tretji rajh, so pa za prebivalce Gorenjske s podelitvijo državljanstva začeli veljati isti zakoni kot na ozemlju matične Nemčije. Tako so tudi vojaški prijavni uradi, ki so bili vzpostavljeni decembra 1941 pozvali občinske urade, naj pripravijo evidence letnikov, ki bi bili vpoklicani v nemško vojsko. Od novembra 1942 so potekali nabori moških letnikov od 1916 do 1926, pričeli so z naborom letnikov 1923 in 1924, na koncu so avgusta 1943 vpoklicali v državno delovno službo RAD letnik 1926. Prvi vpoklicanci so bili letniki 1923 in 1924, v RAD taborišča pa so bili poslani januarja 1943. Po polletnem služenju v RAD so vpoklicance pošiljali v različne rezervne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto. Skupno število prisilno mobiliziranih presega 11.000. Na bojiščih jih je umrlo čez 1700, številni so padli v anglo-ameriško ali rusko ujetništvo. Iz slovenskih ujetnikov, ki so bili zajeti na fronti v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske brigade, v Sovjetski zvezi pa je bila ustanovljena 1. jugoslovanska brigada in tankovska brigada. Številni so na fronti dezertirali in se priključili osvobodilnim gibanjem po Evropi. Več tisoč jih je uspelo dezertirati v partizanske enote v Sloveniji, nekaj sto se jih je priključilo tudi Gorenjski samozaščiti. Po koncu vojne so se iz različnih ujetniških taborišč vračali še vse do sredine petdesetih let. Status prisilnega mobiliziranca po vojni je bil odvisen od situacije v ožjem domačem okolju. Veliko jih je bilo obravnavanih kot državljani drugega razreda, imeli so težave pri šolanju, zaposlitvi,
Ključne besede: druga svetovna vojna, Gorenjska, vermanšaft, prisilna mobilizacija, nemška vojska, ujetniška taborišča, zavezniki, partizanske enote, protipartizanske enote
Objavljeno: 12.10.2016; Ogledov: 1699; Prenosov: 237
.pdf Celotno besedilo (6,62 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici