| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 1 / 1
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
MOČ TIŠINE V PSIHOANALIZI
Nuša Tojnko, 2014, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga se dotika področja psihoterapije, natančneje psihoanalize. Terapevti pri svojem delu uporabljajo tudi tišino in nekateri ji pripisujejo velik pomen in zasluge pri uspešnem psihoterapevtskem procesu. Osredotočila sem se na njeno moč in pravilnost tega, o čemer terapevti poročajo. Je lahko tišina diagnostično sredstvo za oceno lastnega stanja? Lahko govorimo o tišini kot korektivni izkušnji za pacienta? In katere vrste tišin se v času psihoanalitskega procesa pojavljajo? Glavna raziskovalna metoda izhaja s področja deskriptivne empirične fenomenologije, ki se osredotoča na opis subjektivnih stanj. Ničesar namreč ne moremo odkriti brez subjektivnega (Giorgi, 2009, str. 205). S pomočjo enostavnega vzorca in idiografske analize sem prišla do teorije, ki sem jo poskusno utemeljila (ang. grounded theory). V preučevanih primerih se je izkazalo, da je tišina pomembno orodje za pacienta, saj lažje diagnosticira lastno notranje stanje, ter za terapevta, ki lahko uporabi material iz tišine za nadaljnjo analizo. Tišina je prav tako pomembna za zagotavljanje sprejemajočega odnosa, kar pripelje do uspešnejšega psihoanalitičnega procesa (morda tudi korektivne izkušnje). Pojavijo se tudi različne vrste tišine, ki jih je mogoče umestiti v dimenzijo odnosa med terapevtom in pacientom.
Ključne besede: tišina, fenomenologija, psihoanaliza, moč tišine, psihoterapija
Objavljeno: 26.05.2014; Ogledov: 1521; Prenosov: 343
.pdf Celotno besedilo (983,73 KB)

Iskanje izvedeno v 0.01 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici