Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Novo stoletje je predrugačilo vrednostni sistem, medtem ko je moderni pluralizem spodkopal samoumevno védenje ter zamajal identiteto sveta, družbe in posameznika. Kljub temu pa vprašanje o smislu ni novo, življenjsko se mu je posvetil že nevrolog, psihoterapevt in utemeljitelj logoterapije Viktor Emil Frankl. »Tretja dunajska šola« psihoterapije je namreč spregledala človekov duhovni boj, zato si mu prizadeva ponuditi pomoč pri iskanju smisla; s poudarkom na pomenu specifično človekove duhovne razsežnosti pa zavrača ali vsaj blaži miselnost absolutnega determinizma. Zaradi svobodne volje ima posameznik vseskozi možnost zavzeti stališče, volja do smisla pa ga motivira, da najde in izpolni smisel oziroma namero. Če te ne uresničuje, lahko nastopi eksistencialni vakuum, ki je vzrok noogene nevroze in lahko kot posledico nosi življenjsko dezorientacijo, obup, omamljanje in/ali kakšna druga ekstremna dejanja. (Frankl 1994a: 303–304) Čas postmodernizma je dokončno odprl vprašanje izčrpane literature, umaknil velike zgodbe, obsežna spoznanja in definitivne zaključke, ob tem pa osvetlil dvome o resnici, duhovno votlost, krizo smisla, obsežnejšo eksistencialno resignacijo, odtujene in brezvoljne subjekte ter izpraznjene misli in šibke emocije. Sodobna kratka proza zaradi svojega obsega najbolje ponuja pregled večjega števila literarnih oseb, z izbrano rabo naracije in umikom v intimo pa odkriva kljubovalnost subjektovega duha in njegovo pozicijo v nekem usodnem položaju. Namen magistrskega dela je predstaviti neorealistične in minimalistične prvine, s katerimi je prežeta sodobna slovenska kratka proza, in izpostaviti obsežno brezvoljnost njenih subjektov. S tem ciljem sem analizirala dvajset kratkoproznih zbirk, ki so izšle po letu 2000.
Ključne besede: sodobna slovenska kratka proza, neorealizem, minimalizem, človekov smisel, kriza smisla, logoterapija, bivanjska prikrajšanost
Objavljeno v DKUM: 20.11.2020; Ogledov: 1310; Prenosov: 182
Celotno besedilo (920,68 KB)

Opis: V diplomski nalogi so obravnavane značilnosti minimalizma v kratki prozi Aleša Čara, pri čemer smo analizirali dve avtorjevi zbirki: V okvari in Made in Slovenia. V zbirki V okvari je štirinajst kratkih pripovedi, v katerih zunanjega dogodka skoraj ni, notranji svet akterjev pa je razdvojen zaradi nedovoljenih substanc, seksa, laži, ljubosumja, sadomazohizma. Vsem likom so skupne odtujenost, osamljenost, razklanost in naveličanost. Prva zgodba nas motivno-tematsko, čeprav je vsaka zase celota, zapelje v drugo, ta v tretjo in tako naprej, tako da Čarova kratka proza zahteva res discipliniranega bralca. Analiza je pokazala, da je pisanje precej realistično; nastopata prvoosebni in tretjeosebni pripovedovalec, prevladujejo napeta atmosfera, epifanija, eliptičnost in komunikacijsko blokirani dialogi. V zbirki gre za daljše zgodbe, kratkih skorajda ni, povprečno so dolge deset strani. Pri raziskovanju smo ugotovili, da so osrednja tema zbirke medosebni odnosi, ki so popolnoma odtujeni tako na področju seksualnosti kot eksistence; ljubezen nima dovolj moči, da bi uredila stisko vsakdanjih ljudi. V drugi Čarovi zbirki kratke proze Made in Slovenia so zgodbe izrazito kratke, obsegajo dve do štiri strani. S temami osebnih odnosov se prepletajo družbene, politične in gospodarske teme, ki so bile aktualne v letu 2006: konflikti v Afriki, ptičja gripa, družina Strojan, gradnja džamije v Ljubljani, onesnaževanje okolja, trgovanje z otroki, mučenje in ubijanje živali na brutalen način, nestrpnost do drugačnih ljudi (homoseksualci, Romi, muslimani, samohranilke). Obe zbirki sta tipično minimalistični. Glavni liki v Čarovih pripovedih skoraj nikoli niso zmožni sprememb, če pa se sprememba že zgodi, ni dolgotrajna. Tipična atmosfera, kratkost pripovedi, pogovorni jezik, značilna medosebna razmerja, dialogi, načelo ekonomičnosti: manj je več, ironija, prvoosebni in tretjeosebni pripovedovalec in ne nazadnje šokantni konci ali odsekanost le-teh so prvine, ki predstavljajo temeljno konstrukcijo Čarove kratke proze. Ob branju njegovih pripovedi dobimo občutek, da je človeška narava nepravična in nepredvidljiva, nestrpna do drugačnosti, zato so tudi medčloveški odnosi taki. Čarov minimalizem najbolj spominja na minimalistično poetiko Raymonda Carverja, predvsem po tematiki, značilnem razpoloženju in izrazitih premolkih.
Ključne besede: Aleš Čar, minimalizem, kratka proza, medosebni odnosi, komunikacija, zbirka, V okvari, Made in Slovenia, poetika
Objavljeno v DKUM: 26.09.2016; Ogledov: 1342; Prenosov: 125
Celotno besedilo (1,07 MB)

Opis: Magistrsko delo se posveča neorealistični kratki pripovedni prozi. Ta se pojavlja tako v slovenski kot v tuji literaturi. Neorealizem se je v sodobni slovenski književnosti v največji meri uveljavil in poetološko najbolj izčistil prav v kratki prozi. Ta zajema predvsem avtorje, rojene leta 1960 ali kasneje, ki so svoja dela začeli objavljati v devetdesetih letih, snov pa jemljejo iz vsakdanjega življenja (Čander 2004: 353–363). Študij zbirk kratke proze, izdanih med leti 2010–2015, je za namen naloge pokazal, da v ospredju niso več teme o nacionalni identiteti, ampak se pojavljajo predvsem "male teme" in "male zgodbe", najpogosteje o (spolni) identiteti (Zupan Sosič 2011: 96–97). Subjekti so največkrat moški, ki se v razvitih državah, kjer tudi ženske stopajo na trg dela in celo zavzemajo najvišje položaje, zaradi izgube prevlade in moči počutijo vedno bolj nepomembne ter se sprašujejo o svojem eksistencialnem bistvu. Kriza moškosti in "instant" družba, v kateri je dovoljeno vse, na novo strukturirata tudi ljubezenske in partnerske odnose. Ena glavnih neorealističnih značilnosti je postavljenost subjektov v urbano okolje oziroma velika mesta, kjer se tujci ali ti, ki so se v ta mesta preselili kasneje, in ti, ki v njih prebivajo že od nekdaj, na vsakem koraku počutijo odtujene. Tako intimni in fantazijski svetovi posameznikov, v katere se ti zatečejo, včasih predstavljajo edini pobeg pred realnostjo. Namen magistrskega dela je osvetliti termin neorealistična književnost in razloge, ki so botrovali nastanku sodobne kratke proze zadnjih desetletij na naših tleh, še posebej neorealistične kratke proze. Ključni del magistrskega dela predstavlja analiza kratkoproznih del slovenskih avtorjev in avtoric, ki so izšla med leti 2010–2015, s pomočjo katerih so podprta teoretična spoznanja. Največja omejitev je premajhna časovna distanca, zato je ob literarni smeri neorealizma ključna razjasnitev pojmov transrealizem, literarni eklekticizem, nova emocionalnost in literarni minimalizem. Prav tako je ključen pregled tematik, s katerimi se literarne smeri ukvarjajo, njihovih pripovednih postopkov in konkretizacij v slovenski sodobni kratki prozi (Perić Jezernik 2001: 7).
Ključne besede: sodobna družba, sodobna slovenska kratka proza, slovenska neorealistična kratka proza, 2010–2015, neorealistične značilnosti, neorealizem, transrealizem, literarni minimalizem
Objavljeno v DKUM: 22.08.2016; Ogledov: 1967; Prenosov: 307
Celotno besedilo (989,18 KB)

Opis: Kratke pripovedi Vinka Möderndorferja izražajo temeljne značilnosti postmoderne dobe, hkrati pa jim avtor doda svoj in individualen pečat. Diplomsko delo z naslovom Kratka proza Vinka Möderndorferja je sestavljeno iz analize medbesedilnosti (medbesedilnih figur), spolnih vlog (stereotipov moškega in ženskega spola) ter tipoloških značilnosti (tipologije sodobne slovenske kratke proze) posameznih pripovedi iz treh zbirk, in sicer Plava ladja (2010), Kino dom (2008) in Vsakdanja spominjanja (2008) ter kratke pripovedi z naslovom Punca brez imena iz zbirke Poletne zgodbe, ki je izšla v poletnih mesecih leta 2011 kot bralna priloga dnevnika Delo. Razlog za izbor zbirk z novejšo letnico izdaje so bila predvidevanja, da bo v novejši kratki prozi Vinka Möderndorferja veliko raznolikih medbesedilnih figur, veliko odstopanj od stereotipov tako moškega kot tudi ženskega spola in da Möderndorfer v svojih novejših kratkoproznih zbirkah uporablja realistični slog pisanja ter da njegove novejše kratkoprozne zbirke spadajo v neorealistični tip sodobne slovenske kratke proze. Obravnavane kratke pripovedi so z vidika medbesedilnosti zelo zanimive. Analiza vseh medbesedilnih figur je pokazala, da se avtor poslužuje predvsem citatov in aluzij, nekoliko manj pa ostalih medbesedilnih figur. Z uporabo medbesedilnosti skuša pisatelj doseči verodostojno posredovanje fabule in ustvariti poglobljeno idejno zasnovo, zaradi česar je razumevanje medbesedilnih navezav nepogrešljivo za uspešno celovito dojemanje literarnega dela. Analiza spolnih vlog prinaša spoznanje, da je v novejših kratkoproznih zbirkah obravnavanega avtorja pogosto odstopanje od stereotipov moškega in ženskega spola, kar je bilo tudi pričakovano. Moški in ženska v današnjem času nista več tako stereotipna, kot sta bila nekoč, saj moški niso več vsi agresivni, vase zagledani in neurejeni, ženske pa ne jokave, odvisne od drugih in neodločne (Avsec 2002: 2–3). Iz analize tipoloških značilnosti, torej tipologije sodobne slovenske kratke proze, je ugotovljeno, da spadajo izbrane kratke pripovedi Vinka Möderndorferja v neorealistični tip, in sicer deloma v minimalistični ali posteksistencialistični podtip. Prevladuje realistični način pisanja. Avtor navdih za pisanje črpa iz vsakdanjega življenja, opaziti je tudi lastna doživljanja in doživetja. V zbirkah Plava ladja in Kino dom, so kratke zgodbe skozi celotno zbirko med seboj tematsko povezane.
Ključne besede: Vinko Möderndorfer, slovenska kratka pripovedna proza, kratka pripoved, medbesedilnost, spolna vloga, tipologija sodobne slovenske kratke proze, neorealizem, minimalizem, posteksistencializem
Objavljeno v DKUM: 06.04.2012; Ogledov: 3692; Prenosov: 469
Celotno besedilo (850,28 KB)

Opis: Minimalistične kratke zgodbe Polone Glavan in Andreja Blatnika zaokrožajo temeljne lastnosti postmoderne dobe, hkrati pa ji dodeljujejo samosvoj in individualen pečat. Diplomsko delo z naslovom Kratka proza Polone Glavan in Andreja Blatnika je sestavljeno iz motivno-tematskih analiz posameznih kratkih zgodb, začenši z zbirko Gverilci Polone Glavan, nadaljuje pa se s štirimi zbirkami Andreja Blatnika: Biografije brezimenih, Šopki za Adama venijo, Menjave kož in Zakon želje. Iz podrobnih posameznih analiz je ugotovljeno, da vsebujejo kratke zgodbe Polone Glavan in Andreja Blatnika zgradbene elemente splošnih lastnosti kratke proze slovenske literarne postmoderne, kot tudi dejstvo, da kaotična metafizika Polone Glavan ni splet naključnih dejavnikov, ampak temeljno odseva prikrito obsesijo minevanja, ponavljajočih se življenjskih vzorcev in osebnostne, socialne ter kulturne identitete. Prav tako je izpostavljeno in ugotovljeno dejstvo, da se literarni ustroj Blatnikovega ustvarjanja spreminja iz zbirke v zbirko; temeljne spremembe razvojnega toka se kažejo v tematiki zgodb in skozi razločevalne tipološke elemente literarne postmoderne (modernizem, postmodernizem, minimalizem in intimizem). V pričujočem diplomskem delu je prav tako ugotovljeno, da so Blatnikove literarne osebe v svoji eksistenci podrejene nenehnemu iskanju cilja, ki bi osmislil njihovo bivanje, prav tako je podano tudi dejstvo, da je kratka proza Polone Glavan in Andreja Blatnika sestavljena iz treh sestavin, ki zaokrožajo bistvo eksistencialne tematike: iz (anti)junakov kot nosilcev nekega cilja, iz sveta, ki ima pomen eksistence brez pravega smisla, junaki pa poskušajo v njem doseči identiteto bivanja in bistva ter iz bistva, smisla, metafizične biti, ki se reproducira v junakovih ciljih in katerim je treba prilagoditi bivanje.
Ključne besede: postmoderna, slovenska kratka proza, kratka zgodba, minimalizem, motiv, tema, eksistencialna tematika, literarne osebe, tipološki elementi, Polona Glavan, Andrej Blatnik.
Objavljeno v DKUM: 04.01.2011; Ogledov: 4731; Prenosov: 1148
Celotno besedilo (879,08 KB)