1. |
2. A comparative study of virtual microscopy versus traditional microscopy for introduction into the histology curriculum at a Faculty of MedicineTanja Prunk Zdravković, Bogdan Zdravković, Miha Munda, 2015, izvirni znanstveni članek Opis: Purpose: We currently employ traditional microscopy with glass slides for teaching purposes. Here, we performed a pilot survey on the potential implementation of virtual microscopy. Experienced peer tutors were asked to participate in the evaluation of virtual microscopy versus traditional microscopy. Our main objectives were to determine: whether there is a statistically significant difference in time to locating a structure on a glass slide versus a virtual slide, the possible advantages and disadvantages of each microscopy method, and the benefits of virtual microscopy over traditional microscopy (1-3). Methods: Glass slides were scanned with the Aperio ScanScope CS slide scanner for use as virtual slides. Peer tutors were asked to locate the same structures on each glass slide and the corresponding virtual slides. Times needed to locate these structures were individually measured, and a question- naire (a modified and translated version of the College of Veterinary Medicine, North Carolina State University virtual microscopy survey) on the advantages of practical use of virtual microscopy provided at the end. Results: One sample t-test showed significant differences (p<0.01) in mean time to locate a structure on glass (23.0s) versus virtual slides (12.5s). In commentaries, peer tutors reported a preference for a combination of traditional and virtual microscopy in practical sessions. Conclusions: Assessors considered virtual microscopy easy to use. Time needed to locate a structure on virtual slides was significantly shorter. After additional surveys, we envisage successful implementation of virtual microscopy in conjunction with traditional microscopy in the histology curriculum.
Ključne besede: virtualna mikroskopija, virtualni diapozitivi, pilotna raziskava, histologija, kurikulum
Objavljeno v DKUM: 11.04.2024; Ogledov: 198; Prenosov: 10
 Celotno besedilo (95,45 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo! |
3. Vpliv inkretinov in njihovih analogov na dinamiko kalcija v celicah beta v svežih rezinah trebušne slinavkeEva Paradiž Leitgeb, 2024, doktorska disertacija Opis: Natančno uravnavanje sklopitve stimulacije in izločanja v celicah beta je ključnega pomena za vzdrževanje normoglikemije. Čeprav glukoza v tem procesu predstavlja primarni dražljaj, inkretini ključno prispevajo k povečanemu izločanju inzulina, delno tudi preko ojačitve znotrajcelične dinamike [Ca2+] ([Ca2+]IC). Podrobnosti o tem, kako inkretini vplivajo na rekrutacijo celic beta v fazi aktivacije, na aktivni čas in funkcionalno povezanost v fazi platoja in kako na njihovo deaktivacijo, še niso pojasnjene. S pomočjo konfokalne mikroskopije smo v svežih tkivnih rezinah trebušne slinavke z visoko resolucijo istočasno zajemali [Ca2+]IC signale v številnih celicah in tako sistematično proučili vpliv agonistov receptorjev GLP-1 (GLP-1RA), eksendina-4 (Ex-4) in GLP-1, na aktivnost sklopljenih celic beta. V nestimulativni koncentraciji glukoze (6 mM) je Ex-4 aktiviral približno četrtino celic beta v otočku. Kostimulacija z Ex-4 in glukozo (10 mM) je skrajšala zamik do aktivacije celic beta in pospešila dinamiko njihove aktivacije. Tako se je čas, ki je bil potreben, da so celice dosegle polovično vrednost maksimalnega aktivnega časa, v prisotnosti Ex-4 prepolovil. Aktivni čas in regularnost oscilacij [Ca2+]IC sta se povečala, zlasti v začetnem delu odziva celic beta. Kasnejše dodajanje Ex-4, ko so bile celice že aktivne, ni privedel do tako izrazitega porasta aktivnosti. Mrežne analize so potrdile povečano povezanost celic med fazo aktivacije in fazo platoja, pri čemer je vloga centralnih celic ostala stabilna tako v kontrolnih poskusih kot ob stimulaciji z Ex-4. Zanimivo je, da smo pri Ex-4 opazili dvojen učinek na deaktivacijo celic beta, tako da se je celična aktivnost pri nizkih koncentracijah podaljšala, pri visokih pa skrajšala. Naši poskusi so dosledno pokazali, da je GLP-1 šibkejši agonist. Kostimulacija z GLP-1RA in glukozo tako povzroči porast [Ca2+]IC med aktivacijo in aktivnostjo celic beta, kar kaže, da je učinek inkretinov v veliki meri mogoče pojasniti z ojačano dinamiko [Ca2+]IC. Predhodna stimulacija z inkretini ne privede do kritičnega podaljšanja aktivnosti celic beta, kar potrjuje njihovo nizko tveganje za razvoj hipoglikemije.
Ključne besede: celice beta, tkivna rezina, agonisti receptorjev GLP-1, konfokalna mikroskopija, kalcijeve oscilacije
Objavljeno v DKUM: 26.03.2024; Ogledov: 215; Prenosov: 35
Celotno besedilo (4,19 MB) |
4. Vpliv dolžine DNK zaporedij (G4C2), (G4C2)2 in (G4C2)4 na nastanek tekočekristalnih faz : magistrsko deloMelani Potrč, 2023, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi obravnavamo vpliv dolžine linearnih agregatov, ki jih tvorijo z gvaninom bogati oligonukleotidi treh različnih DNK zaporedij (G4C2), (G4C2)2 in (G4C2)4 na nastanek tekočekristalnih faz. Omenjena zaporedja imajo sposobnost tvorbe DNK kvadrupleksov in so povezana z nastankom nekaterih nevrodegenerativnih bolezni, kot sta amiotrofična lateralna skleroza in frontotemporalna demenca. Meritve so bile izvedene z eksperimentalnima metodama dinamično sipanje svetlobe in polarizacijska optična mikroskopija. V magistrskem delu predstavimo pripravo vzorcev DNK zaporedij za izvedbo meritev z obema metodama, postavitev eksperimenta in potek meritev. V prvem delu meritev smo z dinamičnim sipanjem merili intenziteto sipane svetlobe v odvisnosti od časa. Opazili smo dva difuzijska načina, hitrega in počasnega. Predpostavljamo, da hitri difuzijski način opisuje dinamiko kvadrupleksnih agregatov in iz izračunanih difuzijskih koeficientov določimo dolžine agregatov posameznih raztopin DNK zaporedij. Difuzijski koeficient za zaporedje (G4C2) je 0,2∙10^(-10) m^2/s, kar pomeni, da zaporedje tvori izjemno dolge agregate, z dolžinami več kot 80 nm. Za zaporedje (G4C2)2 so značilni kratki kvadrupleksi (≈3 nm), saj je difuzijski koeficient bistveno večji in znaša 1,2∙10^(-10) m^2/s. Zaporedje (G4C2)4 tvori srednje dolge agregate, z dolžino približno 10 nm, difuzijski koeficient pa znaša 0,8∙10^(-10) m^2/s. V drugem delu meritev smo se posvetili iskanju ustreznih pogojev za nastanek in opazovanje tekočekristalnih faz zaporedij (G4C2), (G4C2)2 in (G4C2)4. S pomočjo polarizacijske optične mikroskopije smo ugotovili, da vsa tri zaporedja pri dovolj visokih koncentracijah kažejo kromonično tekočekristalno obnašanje z nematsko in kolumnarno heksagonalno fazo. Ugotovili smo, da je za formiranje agregatov in tekočekristalnih faz značilen zapleten strukturni polimorfizem. Kljub podobni kemijski strukturi naših DNK zaporedij smo opazili tvorbo različno dolgih agregatov, kar se opazi tudi pri različnih teksturah nastalih kromoničnih faz.
Ključne besede: DNK, oligonukleotidi, kvadrupleksi, dinamično sipanje svetlobe, difuzijski koeficient, velikost agregatov, polarizacijska optična mikroskopija, tekoči kristali, tekočekristalne faze
Objavljeno v DKUM: 04.09.2023; Ogledov: 461; Prenosov: 83
Celotno besedilo (5,02 MB) |
5. Uporaba različnih načinov merjenja s tehniko mikroskopije na atomsko silo : magistrsko deloAnže Novak, 2023, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga prikazuje uporabo in primerjavo različnih načinov merjenja s tehniko mikroskopije na atomsko silo (AFM). Ta analizna tehnika temelji na fizikalni interakciji tipala s površino vzorca in omogoča proučevanje topografije in mehanskih lastnostih vzorca na njegovi površini. V nalogi so podrobno predstavljeni in proučevani kontaktni način delovanja, način potrkavanja in način merjenja prečnih sil.
Kontaktni način AFM je osnovni način delovanja za proučevanje topografskih značilnosti površine vzorcev. S pomočjo kontaktnega načina delovanja smo proučevali enakomerno porazdeljene valjaste strukture na površini kalibracijskega standarda HS 100MG. Na podlagi pridobljenih rezultatov smo določili višino in premer teh struktur in opazili boljšo točnost pri določevanju višine topografskih ovir z manjšanjem analiziranega območja. Poleg tega smo kontaktni način uporabili za proučevanje zelo ravne površine vzorca nerjavnega jekla AISI 316L z določeno vrednostjo aritmetične srednje hrapavosti 1,04 nm, na preiskovanem območju lateralnih dimenzij 5,00 µm ∙ 5,00 µm.
Kot drugi način delovanja AFM smo proučevali uporabo načina potrkavanja. V primeru analize kalibracijskega standarda HS 100MG, v primerjavi s kontaktnim načinom, je ta način delovanja pokazal boljšo točnost določevanja višine topografskih ovir na izbranih preiskovanih območjih, kar pomeni, da je ta način primernejši za vzorce z visokimi in ostrimi višinskimi prehodi na večjih preiskovanih območjih. Slednje pripisujemo načinu delovanja osciliranja tipala nad površino vzorca. Analiza vzorca nerjavnega jekla je z možnostjo beleženja faze oscilacije tipala prikazala dodatne informacije o mehanskih lastnostih površine vzorca, kar predstavlja veliko prednost v primerjavi s kontaktnim načinom merjenja.
Z načinom merjenja prečnih sil smo poleg osnovnih topografskih značilnosti površine proučevali tudi razliko v trenju na površini vzorca nerjavnega jekla, kar predstavlja pomembno prednost v primerjavi z načinom potrkavanja in kontaktnim načinom uporabe, kjer slednje ni mogoče.
Ključne besede: mikroskopija na atomsko silo, AFM, kontaktni način merjenja, način s potrkavanjem, način merjenja prečnih sil
Objavljeno v DKUM: 18.07.2023; Ogledov: 450; Prenosov: 74
Celotno besedilo (6,82 MB) |
6. Fiziologija acinarnih celic trebušne slinavke; pomen kalcijevih signalnih poti v fizioloških in patofizioloških pogojihUrška Marolt, 2023, doktorska disertacija Opis: Fiziologija in patofiziologija eksokrinega dela trebušne slinavke sta v tesni povezavi s spremembami znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov. Večina našega znanja o kalcijevih signalnih poteh v acinarnih celicah temelji na poskusih in vitro, kjer celice encimsko izoliramo, kar spremeni njihovo strukturo, fiziologijo in omeji naše razumevanje. Zaradi teh omejitev smo uvedli metodo tkivne rezine trebušne slinavke kot eksperimentalni model in situ. Ocenili smo sposobnost za preživetje in morfološke značilnosti acinarnih celic z uporabo testa preživetja celic (LIVE/DEAD assay), transmisijske elektronske mikroskopije in imunofluorescenčnih metod. V glavnem delu raziskave smo opredelili funkcionalni odziv acinarnih celic na stimulacijo z acetilholinom in ga primerjali z odzivi na cerulein. Spremembo znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov smo merili s konfokalno mikroskopijo. Pokazali smo, da so različni parametri kalcijevih oscilacij koncentracijsko odvisni in da je aktivnost precej dobro usklajena znotraj acinusov, ne pa med acinusi. Metoda tkivne rezine trebušne slinavke tako v naših očeh predstavlja pomemben nov in zanesljiv eksperimentalni model za oceno normalne in patološke morfologije in fiziologije acinarnih celic.
Ključne besede: trebušna slinavka, acinarna celica, kalcijeve oscilacije, metoda tkivne rezine, konfokalna mikroskopija
Objavljeno v DKUM: 19.04.2023; Ogledov: 806; Prenosov: 81
Celotno besedilo (6,86 MB) |
7. Interakcijska doza nanodelcev – uvedba novega koncepta in študij vpliva surfaktantov na novo definirano dozo : doctoral dissertationBoštjan Kokot, 2023, doktorska disertacija Opis: Preko dihanja, oralnega vnosa in drgnjenja ob kožo, smo vsakodnevno izpostavljeni inherentno toksičnim delcem nanometrskih velikosti (nanodelcem). Nanodelci v zraku so še posebej problematični, ker se jim težko izognemo in povzročajo dolgoročne posledice, kot so na primer srčno-žilne bolezni, vnetja, pljučni rak in poškodbe možganov. Za uspešno regulacijo nanodelcev je torej ključna pravilna določitev njihove toksičnosti.
Toksičnost v nanotoksikologiji je definirana kot kumulativna doza, dostavljena v sistem, pri kateri še lahko opazimo neželene stranske učinke. Trenutno je najpogosteje v uporabi definicija doze, opredeljena kot razmerje med celotno površino nanodelcev, dostavljenih v sistem, in celotno pričakovano površino tkiva oz. celic. Ta pa ne upošteva lokalnih interakcij in razporeditve doze, ki ključno vplivajo na določitev dejanskega učinka doze na opazovani sistem. Trenutni standard določitve doznega odziva in toksičnosti nanodelcev so tedne trajajoči poskusi na živalih. Kot hitrejša in cenejša alternativa so bili razviti preprosti in napredni modeli in vitro, osnovani na celičnih linijah, ki pa večinoma ne vsebujejo zelo pomembnega gradnika pljuč, pljučnega surfaktanta.
Pri razvoju definicije doze smo uporabili preprost model, sestavljen iz celic pljučnega epitelija, pljučnega surfaktanta in cevk iz titanovega dioksida. Stanje pri vdihu nanodelcev smo posnemali tako, da smo na celice najprej napršili pljučni surfaktant in nato nanodelce. V ta namen smo razvili inkubator, v katerem smo lahko surfaktant in nanodelce na sistem in vitro napršili v fizioloških pogojih direktno na mikroskopu z visoko ločljivostjo in hkrati zajemali slike takoj od napršitve nanodelcev vse do nekaj dni po napršitvi. Z izpostavitvijo celic več nanodelcem smo pokazali, da trenutna definicija doze nezadostno opiše dejanski učinek doze v biološkem sistemu.
Nezadostno definicijo smo nadgradili z uvedbo interakcijske površine in interakcijske doze, ki sta direktno upoštevali interakcije med površino membrane in nanodelcev. Nov koncept nam je omogočil, da smo dozo ovrednotili in vizualizirali v vsaki slikovni piki slike. Z dvema novo definiranima parametroma, povprečno interakcijsko dozo in povprečno lokalno interakcijsko dozo, smo poleg lokalnih interakcij med nanodelci in membrano upoštevali še neenakomernost porazdelitve doze ter s tem mnogo bolje ocenili njeno porazdelitev v sistemu. S spremljanjem časovnega razvoja povprečne lokalne interakcijske doze smo potrdili, da biološki sistem modulira dozo že brez dodanega surfaktanta.
Z analizo histogramov interakcijske doze v poskusih s surfaktantom in brez njega smo ovrednotili vpliv surfaktanta na modulacijo doze. Ugotovili smo, da v prisotnosti surfaktanta faza karantenizacije in raztapljanja nastopi hitreje, sledi ji pa nova faza raztapljanja, ki je brez surfaktanta ni in omogoča prerazporejanje doze v prostoru in času.
Sledenje surfaktantskim proteinom, nanodelcem in lipidom hkrati je bilo mogoče z razvitim trikanalnim slikanjem, osnovanim na zajemu življenjskega časa fluorescence. Iz sledenja vsem trem komponentam smo določili: 1) da se hidrofobni surfaktantski proteini kepijo skupaj s cevkami titanovega dioksida, 2) da nanocevke vdrejo globlje od fiziološke debeline surfaktanta v nekaj sekundah in 3) da se v surfaktantu pojavijo prehodne luknje, ki omogočajo neoplaščenim nanodelcem prehod čez pljučni surfaktant.
Trikanalno slikanje celic, nam je na koncu omogočilo prepoznati, da je doza nanodelcev odvisna od lokalne okolice, kot je meja med celičnim jedrom in plazemsko membrano, in od prisotnosti biomolekul v tem okolju. To je vodilo v razvoj novega koncepta vektorske doze nanodelcev, ki je odvisna od v sistemu prisotnih biomolekul. Novi koncept je pripraven za odkrivanje mehanizmov toksičnosti in njihove propagacije po sistemu, kar bi lahko vodilo do boljšega razumevanja ključnih molekularnih dogodkov, ki so osnova za uspešno napovedno toksikologijo, ki ni osnovana na poskusih na živalih.
Ključne besede: toksikologija, nanotoksikologija, doza, lokalna doza, površinska doza, interakcijska doza, lokalna interakcijska doza, fluorescenca, fluorescentna mikroskopija, mikroskopija s stimulirano emisijo, mikroskopija z visoko ločljivostjo, pljučni surfaktant, SP-B, SP-C, proteini pljučnega surfaktanta, nanocevke titanovega dioksida, nanodelci, model in vitro, nano-bio interakcije, analiza slik
Objavljeno v DKUM: 17.04.2023; Ogledov: 548; Prenosov: 49
Celotno besedilo (35,59 MB) |
8. Razvoj metodologije za proučevanje korelacije med aktivacijo mitohondrijev in tvorbo bionano-kompozitov v pljučnih epitelijskih celicah po izpostavitvi nanomaterialom : magistrsko deloTanja Vajs, 2022, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu smo preučili aktivno odzivanje celic in aktivacijo celičnih energijskih procesov ob karanteni izbranega nanomateriala – nanocevk titanovega dioksida (TiO2). Pri tem smo raziskovali povezavo med dolžino mitohondrijev in volumnom bionano-kompozitov celic LA-4 ob karanteni nanocevk TiO2 pri površinski dozi 1:10 (razmerje med površino celice in površino nanodelcev). Pri tem smo analizirali vsako celico posebej, s čimer smo pokazali variabilnost v dolžini mitohondrijev in nastankom bionano-kompozitov med posameznimi celicami, in s tem nadgradili dosedanje raziskave. V ta namen smo nadgradili obstoječo metodo detekcije bionano-kompozitov ter dodatno razvili primerno analizo za določanje njihovega volumna, poleg tega pa smo izboljšali obstoječe pristope za analizo dolžine mitohondrijev zato, da se zmanjša časovna zahtevnost slednje. Pokazali smo, da je po 3-urni inkubaciji celic z nanocevkami TiO2 (površinska doza 1:10) dolžina mitohondrijev primerljiva z negativno kontrolo, s časom izpostavljenosti nanocevkam TiO2 pa se dolžina mitohondrijev krajša – najkrajše mitohondrije smo opazili po 2-dnevni inkubaciji. V primerjavi s tem pa se povprečen volumen bionano-kompozitov povečuje z daljšim časom inkubacije celic z nanocevkami TiO2 in je največji po 2 dnevih inkubacije. Pokazali smo tudi, da je povprečno število bionano-kompozitov na celico po inkubaciji z nanocevkami TiO2 pri površinski dozi 1:10 najmanjše po 3 urah in največje po 1 dnevu, po 2 dnevih pa se povprečno število bionano-kompozitov ponovno zmanjša, saj se posamezni bionano-kompoziti, ki smo jih opazili po 1-dnevni inkubaciji združijo v večje bionano-kompozite. S tem delom smo dodatno osvetlili časovni potek vpliva nanocevk TiO2 na dolžino mitohondrijev in nastanek bionano-kompozitov na celični membrani celic LA-4, ter prikazali korelacijo med časovnim odzivom mitohondrijev in tvorbo bionano-kompozitov na posameznih celicah pri tej vrsti nanodelcev.
Ključne besede: bionano-kompoziti, nanocevke titanovega dioksida, dolžina mitohondrijev, fragmentacija mitohondrijev, fluorescenčna konfokalna mikroskopija
Objavljeno v DKUM: 13.07.2022; Ogledov: 717; Prenosov: 70
Celotno besedilo (11,80 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
9. Kapljična mikrofluidika za pripravo oljnih in tekočekristalnih emulzij v vodiRok Štanc, 2020, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je predstavljeno tvorjenje stabilnih oljnih in tekočekristalnih kapljic v vodi z metodo kapljične mikrofluidike. Delo je sestavljeno iz teoretičnega opisa kapilarnih čipov, režimov tvorjenja kapljic in osnov tekočih kristalov, predstavitve eksperimentalnih metod, uporabljenih materialov, raziskovalne opreme, postopkov izdelave mikrofluidičnih čipov in rezultatov eksperimentov. Preizkusil sem različne načine tvorjenja kapljic s čipom z zbiralno kapilaro in s čipom z injekcijsko in zbiralno kapilaro, pri čemer sem se osredotočil na vplive premerov kapilar, viskoznosti in dinamike tokov uporabljenih kapljevin na velikost nastalih kapljic. Izpopolnil sem se v izdelavi različnih geometrij kapilarnih čipov, pripravi mikroemulzij s površinsko aktivnimi snovmi in analizi optičnih posnetkov dobljenih kapljic. Primerjal sem tudi učinkovitost dveh naprav za poganjanje in kontrolo tokov tekočin v mikrofluidičnem okolju ter izpostavil nekaj prednosti piezokontrolerja tlaka v primerjavi s tlačno črpalko. Ugotovil sem, da čip z injekcijsko in zbiralno kapilaro omogoča najbolj predvidljivo in zanesljivo tvorjenje obstojnih kapljic iz različno viskoznih silikonskih olj v vodi, saj sem z njim uspel tvoriti kapljice s premeri od 20 do 250 mikrometrov in s frekvenco nastajanja med 30 in 3500 herci. Režim kapljanja oziroma curljanja sem okarakteriziral z brezdimenzijskimi števili, dimenzijami odprtin kapilar, viskoznostjo in razmerjem pretokov uporabljenih kapljevin. Pokazal sem, da je monodisperznost kapljic močno odvisna od premera injekcijske kapilare in je najvišja v režimu kapljanja, medtem ko režim curljanja omogoča bistveno hitrejše tvorjenje manjših, a bolj polidisperznih kapljic. V zadnjem sklopu raziskav sem se posvetil kontroliranemu sproščanju vodnih mikrokapljic z barvilom iz večjih tekočekristalnih kapljic. To sem dosegel z lokalnim segrevanjem kapljic z optično pinceto čez temperaturo prehoda nematskega tekočega kristala v izotropno fazo in z dodajanjem različnih koncentracij kationskega surfaktanta v okoliški vodni medij. Ugotovil sem, da ustrezna toplotna oziroma kemična stimulacija napolnjenih kapljic tekočega kristala omogoča kontrolirano in pospešeno sproščanje enkapsulirane vsebine v okolico. Predstavljena dognanja so zanimiva za uporabo v farmaciji in v raziskavah na področju fizike mehke snovi ter za nadaljnji razvoj metod kapljične mikrofluidike z oljem podobnimi materiali.
Ključne besede: mikrofluidika, kapljice, optična mikroskopija, tekoči kristali.
Objavljeno v DKUM: 20.07.2020; Ogledov: 1172; Prenosov: 135
Celotno besedilo (52,58 MB) |
10. Razvoj metode tkivne rezine in vpliv farmakoloških agensov ter pulzirajočega elektromagnetnega polja na delovanje gladkomišičnih celic sečnega mehurja mišiTamara Serdinšek, 2020, doktorska disertacija Opis: Fiziologija detruzorja je zelo zapletena, zaradi česar predstavlja preučevanje njegove fiziologije in odzivov na različne dražljaje velik izziv. Do danes je bilo v literaturi opisanih več in vitro metod preučevanja fiziologije sečnega mehurja, vsaka s svojimi omejitvami. Po drugi strani se uroginekologi v svoji klinični praksi srečujejo z naraščanjem incidence prekomerne aktivnosti sečnega mehurja (PASM). Vse to nakazuje potrebo po razvoju novih in učinkovitih metod preučevanja detruzorja, ki bi se potencialno lahko uporabile tudi pri preučevanju različnih terapevtskih možnosti zdravljenja PASM.
Namen naše raziskave je bil razviti novo metodo za preučevanje fiziološke aktivnosti GMC detruzorja, ki bi zajemala akutno pripravo tkivnega preparata in uporabo konfokalne mikroskopije. Dodatno smo želeli to metodo uporabiti še za opredelitev učinka pulzirajočega elektromagnetnega polja (PEMP), ki je ena izmed možnih metod zdravljenja PASM, na GMC detruzorja, saj po naših podatkih le-ta v literaturi še ni bil opredeljen.
Za pripravo tkivnega preparata smo uporabili izolirane delce detruzorja predhodno žrtvovane odrasle miši NMRI. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo GMC znotraj tkiva. Nato smo s pomočjo konfokalne mikroskopije preučevali kalcijevo dinamiko posameznih GMC med stimulacijo z naraščajočimi koncentracijami karbamilholina (CCh). GMC smo identificirali na podlagi njihove morfologije in kalcijevih odzivov. Odzive GMC smo opredelili z naslednjimi spremenljivkami: zamik do odziva, rekrutacija in relativna aktivnosti celic ter kontrakcija tkiva. Za opredelitev vpliva PEMP na GMC detruzorja smo dva preparata detruzorja iste živali dvakrat zapored dražili s 25 µM CCh. En delec smo med obema stimulacijama izpostavili PEMP, drugi pa je služil kot kontrola. Nato smo opredelili naslednje spremenljivke odziva GMC pred in po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino: število aktivnih GMC, kontrakcija tkiva, čas do kontrakcije tkiva, maksimalni premik tkiva in površina kontrahiranega tkiva.
S pomočjo stimulacije tkiva z naraščajočimi koncentracijami CCh smo opredelili tri različne fenotipe odzivov GMC: spontano aktivne GMC z in brez odziva na stimulacijo s CCh ter GMC brez spontane aktivnosti, ki so se odzvale na stimulacijo s CCh. Rekrutacija GMC v aktivno stanje je potekala znotraj ozkega koncentracijskega območja (1–25 µM), ki je povzročilo aktivacijo praktično vseh GMC. Maksimalna kalcijeva aktivnost GMC je bila pri koncentraciji 25 µM, kar je sovpadalo z vidno kontrakcijo tkiva. Dodatno smo pri višjih koncentracijah CCh opažali krajše zamike do pričetka odzivov celic. Ugotovili smo tudi, da bi PEMP lahko imelo neposreden učinek na GMC detruzorja, saj je bil po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino prisoten manjši maksimalni premik tkiva med drugo stimulacijo s CCh kot med prvo stimulacijo s CCh. Dodatno smo ugotavljali tudi statistično značilno manjše razmerje premika tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino in večjo razliko v površini kontrahiranega dela tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino.
Zaključimo lahko, da se je naša nova in situ metoda preučevanja morfologije in fiziologije detruzorja izkazala za učinkovito in reproducibilno. Odzivi GMC na stimulacijo s CCh so bili znotraj fiziološkega območja in primerljivi z rezultati drugih raziskav s tega področja. Ker sama metoda omogoča zadostno prostorsko in časovno ločljivost za preučevanje odzivov več GMC hkrati, verjamemo, da bi lahko imela velik doprinos k preučevanju fiziologije detruzorja. Dodatno smo uspeli dokazati možen učinek PEMP na GMC detruzorja, kar predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave. Te bodo v prihodnosti skušale raziskati terapevtski učinek na večjem vzorcu in za večjo translacijsko relevantnost modela tudi na človeškem tkivu, pridobljenem pri operacijah sečnega mehurja.
Ključne besede: sečni mehur, detruzor, gladkomišična celica, konfokalna mikroskopija, miš, fiziologija, disekcija tkiva, prekomerna aktivnost sečnega mehurja, pulzirajoče elektromagnetno polje, magnetna stimulacija
Objavljeno v DKUM: 17.07.2020; Ogledov: 1261; Prenosov: 229
Celotno besedilo (4,45 MB) |
