| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Določanje genetske sorodnosti med divjimi malinami (Rubus idaeus L.) in nekaterimi znanimi sortami malin z uporabo mikrosatelitskih markerjev
Nika Weber, 2011, magistrsko delo

Opis: Divje maline so zelo pogosto prisotne trajnice slovenske pokrajine, ki tvorijo naravno populacijo. Zmožnost razlikovanja med posameznimi kultivarji malin, tako gojenimi kot divjimi, je pomembna tako iz znanstvenih kot ekonomskih razlogov. V genetsko analizo smo vključili 6 znanih sort in 19 divjih, ki smo jih nabrali v genski banki, na več območjih Pohorja in v Zasavju. Namen naloge je bil ugotoviti, kakšna je genetska sorodnost znotraj populacij malin, genetska čistost populacije in število močno odstopajočih genotipov znotraj populacije, ki so bili prenešeni iz neke druge populacije. Na dvanajstih mikrosatelitskih lokusih RhM001, RhM003, Rhm011, Rim015, RiM017, RiM019, RhM021, RhM023, RhM043, Rub228, Rub262 in Rub277 smo pri 25-ih preučevanih genotipih divjih in znanih sort malin skupaj namnožili 103 polimorfne alele, v povprečju 8,583 na lokus. Genetske razdalje med proučevanimi genotipi smo izračunali z Diceovim koeficientom in izdelali dendrogram.
Ključne besede: Ključne besede: divje maline, Rubus idaeus L., populacija, molekulski markerji, mikrosateliti, genetska sorodnost
Objavljeno: 19.09.2011; Ogledov: 2488; Prenosov: 185
.pdf Celotno besedilo (20,12 MB)

2.
Uporaba molekulskih markerjev pri določevanju kultivarjev in sledenju hipotetičnih starodavnih genotipov malin
Vesna Novak, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Naša raziskava je imela dva dela. V 1. delu smo proučevali genetske odnose med malinjaki (Rubus idaeus L.), zbranimi okoli nekaterih karakterističnih srednjeveških gradov, kartuzijanskih samostanov in v bližnjih vaseh. V 2.delu smo enako raziskavo opravili s sedmimi novejšimi kultiviranimi sortami, ki izvirajo iz Bolgarije, Francije, Slovenije in Švice, in z metodo s prstnimi odtisi s pomočjo mikrosatelitskih markerjev identificirali sorte. Predvidevali smo, da bi genotipe hipotetičnih srednjeveških malinjakov lahko zasledili ob ostankih srednjeveških naselij. Ti genotipi so preživeli v naravnih razmerah brez generativnega razmnoževanja vsaj 3 stoletja. Analiza je temeljila na mikrosatelitskih markerjih. Identificirali smo 155 alelov, povezanih z 18 mikrosatelitskimi lokusi. Dendrogram je razvrstil analizirane genotipe iz 1. dela raziskave v 7 glavnih skupin. Analize so pokazale, da sta bila najverjetnejša srednjeveška genotipa zbrana blizu 2 kartuzijanskih samostanov: Žiče in Jurklošter. Morfološko sta si bila podobna, primitivne in bujne rasti, vendar ne povsem divja genotipa. Iz podatkov, ki bazirajo na velikosti alelov, smo izbrali specifične mikrosatelitske lokuse (6 ali 7 izbranih lokusov), za vsako od 7-ih proučevanih sort. S kombinacijo uporabljenih mikrosatelitskih lokusov, smo dobili sortno specifičen »prstni odtis« za posamezne sorte, ki je omogočil njihovo identifikacijo.
Ključne besede: identifikacija sort, molekulski markerji, mikrosateliti, rdeči malinjak, Rubus idaeus, hipotetski srednjeveški genotipi
Objavljeno: 28.01.2015; Ogledov: 975; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (4,46 MB)

3.
MOLEKULSKA ANALIZA AKCESIJ SLIV (Prunus domestica L.) Z UPORABO MIKROSATELITSKIH MARKERJEV
Janja Kotnik, 2015, diplomsko delo/naloga

Opis: Ohranjanje in varovanje starih tradicionalnih sort in genotipov sliv (Prunus domestica L.) je bistvenega pomena za ohranjanje biodiverzitete ter vzdrževanje rastlinskih genetskih virov. Genetske materiale hranijo genske banke, ki so namenjene za učinkovito in kakovostno ohranjanje akcesij za daljše časovno obdobje. V raziskavo smo vključili 15 akcesij sliv, ki so locirane v genski banki Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. Namen diplomskega dela je bil ovrednotiti sorodnost med starimi genotipi sliv z uporabo molekulskih markerjev in morebitne duplikate izločiti iz uradne evidence genske banke FKBV. Ugotavljali smo tudi, ali lahko mikrosatelitske lokuse, ki so bili najdeni pri češnjah (Prunus avium L.), zaradi istega botaničnega rodu uporabimo tudi pri slivah. Na šestih mikrosatelitskih lokusih EMPA001, EMPA002, EMPA003, EMPA004, EMPA011 in EMPA029 smo pri 15 preučevanih genotipih sliv skupaj namnožili 46 polimorfnih alelov, v povprečju 7,666 alela na lokus. Genetske razdalje analiziranih akcesij smo izračunali z Diceovim koeficientom in izdelali dendrogram. Mikrosatelitske lokuse, najdene pri češnjah, smo uspešno uporabili za analize pri slivah. Med 15 analiziranimi akcesijami nismo našli duplikatov.
Ključne besede: akcesija slive, Prunus domestica L., molekulski markerji, mikrosateliti, genetska sorodnost
Objavljeno: 03.03.2015; Ogledov: 995; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (1,29 MB)

4.
5.
Vpliv genetske osiromašenosti na sposobnost preživetja majhnih populacij redkih rastlin: primer severne linejevke ( linnaea borealis )
Tea Kelc, 2018, magistrsko delo

Opis: Rastline, ki so omejene na majhne in izolirane populacije, so bolj občutljive na podnebne, življenjske in biogenetske dejavnike. V raziskavo smo vključili dve majhni izolirani populaciji severne linejevke (Linnaea borealis L.) iz vzhodnih Alp in eno populacijo iz osrednjega borealnega območja na Švedskem. Namen magistrskega dela je bil z uporabo mikrosatelitskih markerjev dokazati, da je rastlinska vrsta (L. borealis) na omenjenih območjih prisotna v več klonih. Ugotavljali smo tudi, ali je genetska variabilnost obeh alpskih izoliranih populacij iz Slovenije in Avstrije zmanjšana glede na borealno populacijo iz Skandinavije. Na devetih mikrosatelitnih lokusih A5, A102, D100a, D7, D110, D118, A112, B119 in C105 smo pri 45 vzorcih (15 iz vsakega območja) skupaj namnožili 70 alelov, v povprečju 7,78 alela na lokus. Genetske razdalje analiziranih genotipov smo izračunali z Diceovim koeficientom in izdelali dendrogram ter multivariatno analizo. Ugotovili smo zelo nizke genetske razlike v obeh izoliranih populacijah in zelo visoke genetske razlike med obema populacijama, čeprav je med njima le 73 km zračne razdalje. Sklepamo, da sta zaradi visoke genetske variabilnosti med njima obe izolirani alpski populaciji glacialna relikta, najverjetneje zaradi zaporednih ozkih grl in dolgoročne izolacije v posebnih okoljskih pogojih. Izolirani populaciji L. borealis nista popolnoma izgubili svoje sposobnosti spolnega razmnoževanja, zato je »in-situ« preživetje še zmeraj mogoče. Vendar pa so glacialni relikti običajno povezani z ranljivimi habitati, ki si zaslužijo nujno pozornost zaradi preživetja z ohranjanjem in s posebnimi protiukrepi, zlasti z vidika globalnega segrevanja.
Ključne besede: glacialni relikt, mikrosateliti, molekulski markerji, razpršena porazdelitev območja, vzhodne Alpe
Objavljeno: 23.04.2018; Ogledov: 407; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (880,09 KB)

6.
Ampelografska in molekulska karakterizacija sejancev vinske trte (vitis vinifera l.) iz spontanih križanj
Andrej Perko, 2019, magistrsko delo

Opis: V letih od 2015 do 2019 smo na UC za vinogradništvo in vinarstvo Meranovo, Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, Univerze v Mariboru, proučevali uspešnost naravnega križanja vinske trte. Leta 2015 so bila socvetja maternih sort oprašena s socvetji potencialnih očetnih sort iz obstoječega sortnega materiala v genski banki na ta način, da so mladike s socvetji moške in ženske komponente rasle ena ob drugi. Kalitev pečk in vzgoja sejancev je bila opravljena v rastlinjaku v letu 2016. 92 sejancev desetih maternih sort je bilo analiziranih z 20 izbranimi ampelografskimi OIV deskriptorji in 21 molekulskimi SSR markerji. Večina sejancev je bila morfološko zelo podobna maternim sortam (opisani trije odrasli listi med 8. in 12. nodijem). Ampelografske značilnosti so bile preveč variabilne in premalo informativne v primerjavi z SSR markerji. Vsi sejanci so imeli dolžino vsaj enega alela na vsakem opazovanem lokusu enako dolžini enega alela materne sorte. Večina sejancev (79,3 %) je bila posledica samooplodnje. Samo 2,2 % proučevane populacije je nastala z naravnim križanjem med materno sorto in potencialno očetno sorto. Ostali sejanci (18,5 %) pa so nastali z naravnim križanjem materne sorte z neznanim virom peloda. Največji delež sejancev iz naravnega križanja je bil pri starševskem paru sort ˈMuškat Ottonelˈ in ˈŠentlovrenka'.
Ključne besede: vinska trte, Vitis vinifera, sejanec, ampelografija, mikrosateliti, spontano križanje
Objavljeno: 04.09.2019; Ogledov: 341; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici