Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: We examined activation patterns of the gastrocnemius medialis (GM), gastrocnemius lateralis (GL), soleus (SO), and tibialis anterior (TA) muscles in eight older (58.4 ± 3.3 years) and seven young (23.1 ± 2.9 years) participants, before and after 14 days of horizontal bed rest. Visual feedback on the exerted muscle torque was provided to the participants. The discharge patterns of individual motor units (MUs) were studied in three repetitions of isometric plantar flexion at 30 and 60% of Maximum Voluntary Contraction (MVC), before, and 1 day after the 14-day bed rest, respectively. In the GL and GM muscles, the older participants demonstrated higher MU discharge rates than the young, regardless of the contraction level, both before and after the bed rest. In the TA and SO muscles, the differences between the older and young participants were less consistent. Detailed analysis revealed person-specific changes in the MU discharge rates after the bed rest. To quantify the coactivation patterns we calculated the correlation coefficients between the cumulative spike trains of identified MUs from each muscle, and measured the root mean square difference of the correlation coefficients between the trials of the same session (intra-session variability) and between different sessions (inter-session variability) in each participant (intra-person comparison) and across participants (inter-person comparison). In the intra-person comparison, the inter-session variability was higher than the intra-session variability, either before or after the bed rest. At 60% MVC torque, the young demonstrated higher inter-person variability of coactivation than the older participants, but this variability decreased significantly after the bed rest. In older participants, inter-person variability was consistently lower at 60% than at 30% MVC torque. In young participants, inter-person variability became lower at 60% than at 30% MVC torque only after the bed rest. Precaution is required when analyzing the MU discharge and coactivation patterns, as individual persons demonstrate individual adaptations to aging or bed rest.
Ključne besede: mišičnoskeletni sistem, mišice, bed rest, staranje, elektromiografija, high density electromyography, muscle disuse, motor units, discharge rate, aging
Objavljeno v DKUM: 07.07.2023; Ogledov: 539; Prenosov: 61
Celotno besedilo (4,31 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Magistrsko delo v sodelovanju s podjetjem TNG Oprema, d. o. o., obravnava razvoj in oblikovanje fitnes naprave za moč, natančneje napravo za vadbo in krepljenje nožnih mišic. Namen naprave je uporabniku omogočiti pravilno in predvsem varno izvedbo vaje za nožni potisk. V delu so predstavljene ergonomske zahteve in rešitve, ki temeljijo na antropometričnih ugotovitvah z namenom oblikovati funkcionalno fitnes napravo, ki se prilagaja uporabniku in mu omogoča popolno izolacijo nožnih mišic za doseganje najboljših rezultatov. Vse ugotovitve so nato prenesene v proces oblikovanja, ki sledi standfordski metodologiji »Design Thinking« in podrobno prikazuje vsak korak oblikovalskega procesa od preučevanja potreb uporabnikov do testiranja funkcionalnega prototipa. Končni izdelek oz. naprava, predstavljena na koncu dela, je rezultat upoštevanja želja strank podjetja, preučitve obstoječega trga, inovativnega in kreativnega reševanja izzivov ter podrobnega in predvsem kritičnega testiranja končnega funkcionalnega prototipa.
Ključne besede: fitnes naprava, naprava za moč, nožna preša, počep, nožne mišice, ergonomija, oblikovanje izdelka
Objavljeno v DKUM: 18.05.2020; Ogledov: 1364; Prenosov: 34
Celotno besedilo (4,79 MB)

Opis: Namen raziskave je bil primerjati kontraktilne lastnosti mišic spodnjih okončin med športnicami in nešportnicami. Primerjali smo asimetrije sedmih skupin mišic, in sicer notranje široke mišice (vastus medialis), lateralne široke mišice (vastus lateralis), preme stegenske mišice (rectus femoris), dvoglave stegenske mišice (biceps femoris), polkitaste mišice (semitendinosus), lateralne dvoglave stegenske mišice (gastrocnemius lateralis), notranjo dvoglavo stegensko mišico (gastrocnemius medialis). V raziskavi je sodelovalo 18 športnic, igralk Ženskega košarkarskega kluba Cinkarna Celje, in 20 nešportnic. Za merjenje kontraktilnih lastnosti mišic smo uporabili neinvazivno metodo tenziomiografije. Za ugotavljanje razlik med športnicami in nešportnicami smo uporabili t–test za neodvisne spremenljivke. Pridobljene podatke meritev smo statistično obdelali in tabelarično prikazali. Rezultati meritev so pokazali, da obstajajo statistično značilne razlike med športnicami in nešportnicami v posameznih parametrih. Čas relaksacije (Tr) leve gastrocnemius lateralis in leve gastrocnemius medialis, je pri športnicah krajši kot pri nešportnicah. Čas kontrakcije (Tc) desne gastronemius medialis je pri nešportnicah krajši kot pri športnicah. Čas skrčka (Ts) leve gastrocnemius medialis in desne rectus femoris je pri športnicah krajši kot pri nešportnicah. Maksimalni odmik trebuha mišice (Dm) leve in desne gastrocnemius medialis je pri nešportnicah manjši kot pri športnicah, na desni semitendinosus je odmik trebuha mišice manjši pri športnicah. Čas zakasnitve (Td) desne semitendinosus in desne gastrocnemius medialis je krajši pri nešportnicah. Ugotavljamo, da med športnicami in nešportnicami ne obstajajo statistično značilne razlike v lateralnih in funkcionalnih simetrijah. Tako lahko sklepamo, da udejstvovanje na ravni vrhunskega športa ne povzroča dodatnih medmišičnih nesladnosti v primerjavi z nešportnicami.
Ključne besede: skeletne mišice, krčljivost, športna aktivnost, mišična neskladja
Objavljeno v DKUM: 24.08.2018; Ogledov: 1533; Prenosov: 173
Celotno besedilo (2,35 MB)

Opis: Izhodišče. Za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 je značilna diabetična okvara srčne mišice z diastolično disfunkcijo levega prekata ob ohranjenem iztisnem deležu. Tudi pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 (SBT1) je po nekaterih podatkih diastolična disfunkcija levega prekata pogostejša kot v splošni populaciji, malo pa je podatkov o morebitni okvari krčenja levega prekata in prizadetosti desnega prekata. Cilji. Cilji raziskave so bili opredeliti zgodnje ultrazvočne spremembe v strukturi in delovanju srca pri bolnikih s SBT1 brez znanih srčno-žilnih bolezni, ugotoviti pomen tkivne doplerske preiskave pri zgodnjem odkrivanju diabetične okvare srca in raziskati vpliv dolgoročne urejenosti glikemije na delovanje srca. Metode. Pri 53 bolnikih s SBT1 brez arterijske hipertenzije in drugih pridruženih srčno-žilnih bolezni (povprečna starost 44,3 ± 5,4 let; 56,6 % moških, 43,4 % žensk) smo opravili dvodimenzionalno ultrazvočno preiskavo srca in rezultate primerjali s skupino 48 zdravih preiskovancev primerljive starosti in spola. S pulznim doplerjem smo izmerili hitrosti pretoka čez mitralno in trikuspidalno zaklopko. S pulznim tkivnim doplerjem smo izmerili sistolično in diastolično hitrost pomika mitralnega in trikuspidalnega obroča in pospešek izovolumetričnega krčenja obeh prekatov. Na delovni postaji smo opravili analizo vzdolžne deformacije levega prekata z metodo sledenja karakterističnih vzorcev v dveh dimenzijah (angl. two-dimensional speckle tracking). Pri bolnikih s SBT1 smo zbrali podatke o glikiranem homoglobinu v zadnjih petih letih. Rezultati. Večina srednjih vrednosti meritev srčnih votlin, meritev s pulznim in s pulznim tkivnim doplerjem je bila pri obeh skupinah v normalnem območju glede na veljavna priporočila. Znotraj še normalnih vrednosti pa smo ugotovili pomembne razlike med skupinama. Indeks prostornine levega preddvora in indeks površine desnega preddvora sta bila pomembno večja pri bolnikih s SBT1. Bolniki s SBT1 so imeli manjšo diastolično hitrost vzdolžnega pomika septalnega (E´sept) in stranskega dela (E´lat) mitralnega obroča ter stranskega dela trikuspidalnega obroča (E´t) v primerjavi z zdravimi preiskovanci. Razmerja E/E´sept, E/E´lat and E/E´t so bila višja pri bolnikih s SBT1. Iztisni delež levega prekata je bil pri obeh skupinah primerljiv. S tkivnim doplerjem določena pospeška izovolumetričnega krčenja levega in desnega prekata sta bila manjša pri bolnikih s SBT1. Pri bolnikih s SBT1 smo ugotovili manjšo področno vzdolžno deformacijo levega prekata (angl. longitudinal strain) v apikalnem preseku štirih votlin v primerjavi z zdravimi preiskovanci (–23,4 ± 2,5 vs. –25,5 ± 1,8, p < 0,001). Celokupna vzdolžna deformacija levega prekata (angl. global longitudinal strain) se med skupinama ni pomembno razlikovala. Pulzna tkivna doplerska preiskava je glede na ROC krivuljo diagnostično zanesljivejša kot konvencionalna pulzna doplerska preiskava za odkrivanje zgodnjih sprememb v diastolični funkciji obeh prekatov pri bolnikih s SBT1. Ugotovili smo zmerno povezavo med petletnim povprečjem glikiranega hemoglobina in nekaterimi pokazatelji diastolične funkcije obeh prekatov. Povezave med petletnim povprečjem glikiranega hemoglobina in sistolično funkcijo obeh prekatov nismo potrdili. Zaključek. Bolniki s SBT1 srednjih let imajo večja preddvora in spremembe v diastolični funkciji obeh prekatov v primerjavi z zdravimi vrstniki. Zmanjšan pospešek izovolumetričnega krčenja nakazuje možnost klinično neme okvare sistolične funkcije obeh prekatov pri bolnikih s SBT1. Pulzna tkivna doplerska preiskava je bolj občutljiva kot konvencionalna pulzna doplerska preiskava za ugotavljanje zgodnjih sprememb v diastolični funkciji obeh prekatov pri bolnikih s SBT1. Dolgoročna urejenost glikemije je povezana z diastolično funkcijo obeh prekatov.
Ključne besede: sladkorna bolezen tipa 1, disfunkcija levega prekata, disfunkcija desnega prekata, pulzna doplerska preiskava, tkivna doplerska preiskava, sledenje karakterističnih vzorcev, deformacija srčne mišice
Objavljeno v DKUM: 27.02.2017; Ogledov: 2474; Prenosov: 157
Celotno besedilo (6,98 MB)

Opis: V magistrskem delu analiziramo primernost in uporabnost zapestnice Myo za merjenje površinskih elektromiogramov (EMG) in analizo gibov zgornjih okončin. Najprej preučimo karakteristike inercijskih meritev zgornjih okončin in signalov EMG in pokažemo, da zapestnica Myo krši Nyquistov teorem. Primernost zajetih signalov EMG za klasifikacijo ekstenzije, fleksije, supinacije, pronacije ter ulnarne in radialne deviacije zapestja preverimo na osmih zdravih preiskovancih. Vse omenjene gibe so preiskovanci izvedli pri dveh različnih stopnjah mišičnih skrčitev in pri dveh različnih namestitvah zapestnice, in sicer v najbolj distalni poziciji, ki jo je zapestnica Myo še dopuščala in v optimalni poziciji glede na anatomijo preiskovančeve podlahti. Rezultati analize so pokazali, da je najbolj razpoznavna ulnarna deviacija zapestja, sledi ji ekstenzija zapestja, na tretjem mestu pa je fleksija zapestja, ki je pri slabih pogojih že precej nenatančno razpoznana. Ostali gibi imajo manj kot 50 % natančnost razpoznave.
Ključne besede: zapestnica Myo, površinski elektromiogrami, ponovljivost gibov, vmesnik mišice-stroj
Objavljeno v DKUM: 25.04.2016; Ogledov: 1782; Prenosov: 193
Celotno besedilo (16,27 MB)