| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
MNENJE VZGOJITELJIC IN UČITELJIC O OPISMENJEVANJU UČENCEV NA OSNOVNIH ŠOLAH V KOROŠKI REGIJI
Tonja Krevh, 2009, diplomsko delo

Opis: Namen mojega dela je ugotoviti in predstaviti načine učenja branja in pisanja, ki se jih uporabljajo vzgojiteljice in učiteljice v prvi triadi devetletne osnovne šole. Zanimalo me je predvsem, kdo po mnenju učiteljic in vzgojiteljic največ prispeva k uspešnemu opismenjevanju otrok, katera dejavnost priprave na opismenjevanje je najučinkovitejša, kako učiteljice in vzgojiteljice motivirajo otroke in kako spodbujajo njihov interes za branje in pisanje, ter kako vpliva na mnenje vzgojiteljic in učiteljic njihova izobrazba. Želela sem tudi izvedeti, katere metode so po mnenju učiteljic in vzgojiteljic najprimernejše za poučevanje branja in pisanja, kako pogosto učiteljice oziroma vzgojiteljice berejo otrokom in kaj po mnenju učiteljic in vzgojiteljic zavira razvoj opismenjevanja oziroma kaj povzroča otroku največje težave pri opismenjevanju. Da bi prišla do rezultatov in ugotovitev, sem trenutno stanje preverila z vprašalnikom na osnovnih šolah po Koroškem. V raziskovalni vzorec so bile zajete vzgojiteljice prvih razredov in učiteljice prve triade dvaindvajsetih osnovnih šol Koroške regije. Rezultati ankete so odgovorili na vprašanja, ki so se mi zastavljala. Rezultati so pokazali, da po mnenju vzgojiteljic največ k uspešnemu opismenjevanju prispevata učiteljica in vzgojiteljica skupaj. Učiteljice pa menijo, da največ prispevajo starši. Vzgojiteljice menijo, da sta najpomembnejši dejavnosti priprave na opismenjevanje govorna ustvarjalnost in poslušanje. Učiteljice so podobnega mnenja, le da je po njihovem mnenju pomemben tudi sproščen govor. V odgovorih na vprašanje o motivaciji vzgojiteljice in učiteljice menijo, da je najbolje motivirati in spodbujati otrokov interes za branje in pisanje tako, da jim veliko pripoveduješ. Najučinkovitejša metoda za učenje branja in pisanja je po mnenju vzgojiteljic metoda igre, učiteljice pa menijo, da je najučinkovitejša metoda pripovedovanja. Raziskava je tudi pokazala, da vzgojiteljice berejo otrokom nekajkrat na teden, učiteljice pa vsak dan. Mnenja glede zaviranja razvoja opismenjevanja so bila s strani učiteljic in vzgojiteljic zelo podobna. Večina jih meni, da sta za to kriva nestimulativno okolje in slaba grafomotorika.
Ključne besede: Opismenjevanje, metode opismenjevanja, poslušanje, pisanje, branje
Objavljeno: 08.07.2009; Ogledov: 3476; Prenosov: 332
.pdf Celotno besedilo (399,20 KB)

2.
MNENJE UČITELJIC IN VZGOJITELJIC O OPISMENJEVANJU UČENCEV
Katja Juhart, 2011, diplomsko delo

Opis: Opismenjevanje je zelo pomemben proces v okviru izobraževanja. Temeljna naloga učitelja v prvem triletju pri pouku slovenskega jezika je učence opismeniti, kar pomeni naučiti jih brati in pisati. Problematika opismenjevanja je še posebej aktualna, zaradi pričakovanega izida nove Bele knjige, kar naj bi prineslo številne novosti, ki bodo uvedene s področja opismenjevanja v naslednjem šolskem letu. V teoretičnem delu diplomske naloge so opisane značilnosti grafomotorike ter predstavljene metode in postopki opismenjevanja. Predstavljene so prednosti hkratnega pridobivanja črk in glasov ter značilnosti poslušanja, branja in pisanja. Opredelili smo tudi opismenjevanje v učnem načrtu in predstavili motnje in težave, ki se pojavljajo pri opismenjevanju. Z empiričnim delom naloge smo želeli ugotoviti, kakšno je mnenje učiteljic in vzgojiteljic, ki poučujejo v prvi triadi, o opismenjevanju učencev ter kaj bi glede na sedanji učni načrt spremenile pri načinu opismenjevanja. Do rezultatov in ugotovitev smo prišli s pomočjo anketnega vprašalnika. V raziskovalni vzorec smo vključili 170 učiteljic in vzgojiteljic prve triade, iz skupno dvaintridesetih osnovnih šol v podravski regiji. Na anketni vprašalnik jih je odgovorilo enaindevetdeset, te smo nato vključili v obdelavo podatkov. Iz tabelaričnih prikazov lahko razberemo, kakšne so bile razlike v odgovorih učiteljic in vzgojiteljic glede na njihovo delovno dobo in končano izobrazbo. Pri raziskavi smo uporabili deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo. Rezultati so pokazali, da imajo anketirane učiteljice in vzgojiteljice željo po nekaterih spremembah učnega načrta, saj bi jih skoraj polovica začelo z obravnavo velike tiskane abecede že v prvem razredu, vse ostale pa bi jo obravnavale v drugem razredu.
Ključne besede: Ključne besede: opismenjevanje, metode opismenjevanja, postopki opismenjevanja, grafomotorika, učni načrt.
Objavljeno: 12.05.2011; Ogledov: 2449; Prenosov: 273
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

3.
STOPNJA PISMENOSTI UČENCEV V 1. RAZREDU
Laura Belak, Sonja Grošelj, 2011, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Opismenjevanje je naraven jezikovni pojav, ki se začne že v zgodnji predšolski dobi, saj otroka simbolni svet znakov obkroža tako rekoč od rojstva. Pri procesu opismenjevanja gre za razvoj vidnih in slušnih procesov, grafomotorike, vidno-gibalne usklajenosti in za pridobivanje spoznanj, da je moč govorjeno zapisati in zapisano prebrati.Pouk opismenjevanja je tako za učitelja zahtevna naloga, saj se zaveda, da je končni cilj vsakega posameznika funkcionalna pismenost, otroci pa vstopajo v šolo na različnih stopnjah pismenosti. V teoretičnem delu diplomske naloge sva predstavili opismenjevanje, kjer sva se osredotočili predvsem na vse štiri komunikacijske dejavnosti (poslušanje, govorjenje, pisanje in branje), ki se razvijajo v prvih treh letih opismenjevanja. Posebno poglavje pa sva namenili tudi motnjam branja in pisanja ter posodobljenemu učnemu načrtu, ki začne veljati z novim šolskim letom 2011/2012 in po katerem bodo učenci morali biti opismenjeni do zaključka 2. razreda. V empiričnem delu pa sledijo rezultati in interpretacija najine raziskave, ki sva jo izvajali na petih mariborskih osnovnih šolah. S preizkusom pismenosti sva z deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo raziskovali, v kakšni meri je pri otrocih prvih razredov razvita stopnja pismenosti in kakšen je napredek učencev v štirih mesecih. Obe preverjanji, z razmahom štirih mesecev, sta bili izvedeni z istim instrumentarijem, saj le tako lahko govorimo o realnem napredku učencev.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: opismenjevanje, metode opismenjevanja, poslušanje, govorjenje, pisanje, branje, preizkus pismenosti
Objavljeno: 04.10.2011; Ogledov: 2859; Prenosov: 343
.pdf Celotno besedilo (2,75 MB)

4.
PRIMERJAVA PISMENOSTI UČENCEV NA KONCU PRVEGA IN NA ZAČETKU DRUGEGA RAZREDA
Mojca Motaln, 2012, diplomsko delo

Opis: Opismenjevanje je celoživljenjski proces, ki se začne že v predšolskem obdobju. Učitelji mu v šoli pripisujejo veliko vlogo predvsem v prvem triletju, ko je opismenjevanju v šoli namenjeno največ ur. Sprva je pri učenju branja in pisanja pomembno le dejstvo, da ti dve zmožnosti učenci avtomatizirajo, v višjih razredih in kasneje v življenju pa opismenjevanje pomeni učenje iz knjig in sproščujoče branje, pisanje za učenje ali za zapomnitev obveznosti in še mnogo več. Ključnega pomena pri opismenjevanju je funkcionalna pismenost. Pri opismenjevanju igra pomembno vlogo tudi poslušanje, od česar je odvisen razvoj branja, pisanja in govorjenja. Razločujoče poslušanje pripomore k hitrejši zapomnitvi črk in k uspešnemu zapisovanju slišanega. V teoretičnem delu diplomske naloge sem predstavila opismenjevanje, pri čemer sem se osredotočila predvsem na branje, pisanje in poslušanje, ki jih v začetnem obveznem izobraževanju najbolj razvijamo. Predstavila sem metode opismenjevanja, postopke pridobivanja črk in motnje, ki se pri opismenjevanju velikokrat pojavijo. Posebno poglavje sem namenila trem komunikacijskim zmožnostim, in sicer poslušanju, branju in pisanju. Pri branju sem veliko vlogo predpisala strategijam, ki jih učenec postopoma obvlada pri stopnjah razvoja branja, prav tako pa dejavnikom, ki bistveno vplivajo na učenje branja. Učenje pisanja poteka hitreje in bolj gladko, če ima učenec dobro razvito grafomotoriko in če jih učitelji opozarjajo na nepravilnosti pri pisanju, zaradi česar lahko imajo učenci kasnejše težave pri zapisovanju črk in besed. V empiričnem delu sledi moja raziskava pismenosti, kjer so rezultati in interpretacija učencev petih mariborskih osnovnih šol. Raziskava je potekala s preizkusom pismenosti, in sicer z dvakratnim preverjanjem učencev, pri čemer je bil preizkus zaradi objektivnosti rezultatov na obeh preverjanjih enak. Pri raziskavi me je zanimala stopnja pismenosti učencev in individualni napredek. Rezultate sem nato prikazala še glede na spol.
Ključne besede: začetno opismenjevanje, metode opismenjevanja, motnje opismenjevanja, poslušanje, branje, pisanje ter preizkus pismenosti
Objavljeno: 12.07.2012; Ogledov: 2073; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (2,43 MB)

5.
USPEŠNOST PRAVOPISNIH ZMOŽNOSTI UČENCEV 3. IN 4. RAZREDOV
Melita Verhnjak, 2012, diplomsko delo

Opis: Opismenjevanje pomeni naučiti se brati in pisati. Učenci se v devetletni osnovni šoli že precej zgodaj seznanijo z opismenjevanjem. V šoli med drugim spoznavajo branje, pisanje, grafomotoriko pisanja in osnove pravopisa. Vse to sem na opisala v teoretičnem delu. Posebno poglavje sem namenila motnjam branja in pisanja. Učenci se med seboj močno razlikujejo po intelektualnih sposobnostih, motivaciji in še po mnogo drugih dejavnikih. Učiteljevo poznavanje učenčevega predznanja je pomembno, saj lahko na ta način individualizira pouk in spremlja njegov napredek. Namen diplomskega dela je preveriti uspešnost pravopisnih zmožnosti učencev 3. in 4. razredov. V raziskavi so sodelovali učenci štirih mariborskih šol. V empiričnem delu sledijo rezultati in interpretacija moje raziskave, ki sem jo izvajala na štirih mariborskih osnovnih šolah. Pravopisno znanje smo preverjali prvič meseca marca 2011 v tretjem razredu, drugo preverjanje pa sem izvedla v mesecu decembru 2011 z istimi učenci, ki so takrat obiskovali 4. razred. S preizkusom pismenosti sem z deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo raziskovala, v kakšni meri so pri učencih razvite pravopisne zmožnosti in kakšen je napredek učencev v roku devetih mesecev. Obe preverjanji sta bili izvedeni z istim preizkusom znanja, saj lahko le tako govorimo o realnem napredku učencev.
Ključne besede: Grafomotorika, načini usvajanja črk, metode opismenjevanja, pisanje, branje, pravopis, motnje branja in pisanja
Objavljeno: 13.07.2012; Ogledov: 2668; Prenosov: 166
.pdf Celotno besedilo (1,80 MB)

6.
STOPNJA PISMENOSTI V 1. RAZREDU
Tjaša Gašper, 2013, diplomsko delo

Opis: Človek postaja pismen skozi daljše časovno obdobje. Od zgodnjega otroštva dalje poteka seznanjanje z branjem in pisanjem spontano in neformalno, saj se otrok srečuje z raznimi napisi ob cestah, v trgovinah, na raznih stavbah ipd. Z vstopom v šolo pa se prične proces formalnega opismenjevanja, ki poteka načrtno in sistematično. Proces učenja branja in pisanja poteka celotno prvo vzgojno-izobraževalno obdobje. V teoretičnem delu diplomske naloge sem predstavila opismenjevanje, postopke pridobivanja črk, metode opismenjevanja, dejavnike, ki vplivajo na učenčevo uspešnost, in pomen motivacije učenca. Ker se z leti sistem opismenjevanja v šolah spreminja, sem se odločila, da zaradi uvedbe novega učnega načrta izvedem raziskavo v zvezi s stopnjo pismenosti učencev prvega razreda. V empiričnem delu diplomske naloge so predstavljeni rezultati in interpretacija učencev petih mariborskih šol. Preverjanje je potekalo dvakrat, v razmahu štirih mesecev. Zanimalo me, je kakšno znanje imajo učenci glede členjenja besed, zapisa besed, branja in razumevanja prebranega. Zanimal me je njihov individualni napredek. Prikazani so tudi rezultati posameznih šol.
Ključne besede: začetno opismenjevanje, metode opismenjevanja, predznanje, pisanje, branje, razumevanje branja, 1. razred
Objavljeno: 27.03.2013; Ogledov: 1859; Prenosov: 276
.pdf Celotno besedilo (3,31 MB)

7.
Uporaba fonomimične metode v vrtcu in osnovni šoli
Kaja Krajnc, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu nas je zanimala uporaba fonomimične metode v vrtcu in osnovni šoli. V teoretičnem delu smo najprej opredelili pismenost in opismenjevanje, nato pa smo se osredotočili na fonomimično metodo. V empiričnem delu smo predstavili rezultate raziskave, ki smo jo izvedli na vzorcu 223 učiteljev razrednega pouka, ki poučujejo v 1. in 2. razredu redne osnovne šole, ter vzgojiteljev v vrtcu v oddelkih drugega starostnega obdobja. Osredotočili smo se na ocene pedagoških delavcev o poznavanju in usposobljenosti za izvajanje fonomimične metode ter njenem vključevanju v vzgojno-izobraževalno delo. Ugotovili smo, da pedagoški delavci srednje dobro poznajo fonomimično metodo, so jo pa po lastnem mnenju najbolj spoznali ravno izven službe (s samoizobraževanjem, delavnicami …). Glede na ocene anketiranih smo ugotovili, da so tudi srednje dobro usposobljeni za izvajanje omenjene metode, izrazili pa so visoko stopnja strinjanja s trditvijo, da se želijo usposobiti oziroma izpopolniti svoje znanje za izvajanje fonomimične metode. Rezultati raziskave so pokazali, da učitelji razrednega pouka in vzgojitelji fonomimično metodo včasih vključujejo v svoje pedagoško delo. Z vključevanjem fonomimične metode pri otrocih najbolj spodbujajo razvoj artikulacije glasov in slušnega razločevanja, najmanj pa razvoj motorike. Glede na delovno mesto so anketirani ocenili, da učitelji razrednega pouka bolje poznajo fonomimično metodo, so bolje usposobljeni za njeno izvajanje in jo tudi v večji meri vključujejo v vzgojno-izobraževalno delo kot vzgojitelji.
Ključne besede: opismenjevanje, metode opismenjevanja, fonomimična metoda, vrtec, osnovna šola
Objavljeno: 21.11.2018; Ogledov: 479; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (4,85 MB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici