Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Iskalni niz:	išči po
	išči po
	išči po
	išči po
Vrsta gradiva:	* po starem in bolonjskem študiju
Jezik:
Išči po:
Opcije:	Prikaži samo zadetke s celotnim besedilom
	Ponastavi

1 - 2 / 2

Odstranjevanje organskih polutantov iz vode s poroznimi polielektroliti : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Vita Trkulja, 2022, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Odstranjevanje organskih polutantov iz vode s poroznimi polielektroliti smo sintetizirali vzorce poliakrilne kisline z različnimi stopnjami zamreženosti. Zanimalo nas je, kakšen vpliv ima zamreženost polimernega materiala na njegove adsorptivne lastnosti. Monolite poliakrilne kisline smo pridobili s postopkom polimerizacije kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze. Za pripravo smo uporabili monomer akrilne kisline, zamreževalo N,N' – metilenbisakrilamid, deionizirano vodo, surfaktant Triton X – 405, natrijev hidroksid in iniciator amonijev persulfat. Dodali smo tudi toluen, ki je predstavljal notranjo fazo emulzije, in redoks iniciator N,N,N',N' – tetrametilenetilendiamin. Ker ob dodatku natrijevega hidroksida nastane sol akrilne kisline, smo enega izmed monolitov sintetizirali brez dodatka, saj nas je zanimalo kakšen vpliv ima to na sposobnosti adsorpcije. Reakcija, ki je potekla, je bila prosta verižna radikalska polimerizacija kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze tipa olje v vodi. Kot končne produkte smo dobili monolite z naslednjimi stopnjami zamreženosti: 10,9 mol%, 18,5 mol%, 25,0 mol% in 30,6 mol%. En monolit smo sintetizirali s 9,8 mol% zamreženostjo in brez dodatka natrijevega hidroksida. Preden smo izvedli karakterizacijo, smo vzorce očistili v Soxhletovem aparatu, kjer smo ekstrahirali nezreagirane reaktante. Po čiščenju smo monolite shranili v metanolu, pred samo izvedbo meritev absorpcije pa smo metanol zamenjali z deionizirano vodo, saj smo meritve izvajali z vodnimi raztopinami barvil. Ugotovili smo, da ima takšen material veliko boljše sposobnosti adsorpcije za barvilo metilen modro kot metiloranž. Del materiala smo posušili, ker smo meritve izvajali pri suhih in mokrih vzorcih. Rezultati kažejo, da je adsorpcija za barvilo metilen modro boljša pri mokrih vzorcih kot pri suhih.
Ključne besede: poliakrilna kislina, adsorptivne lastnosti, metiloranž, metilen modro, emulzija, poliHIPE
Objavljeno v DKUM: 21.09.2022; Ogledov: 621; Prenosov: 51
Celotno besedilo (2,08 MB)

Določitev konstante stabilnosti vključitvenih kompleksov metiloranž/β-ciklodekstrin in kvercetin/β-ciklodekstrin : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Maja Hrlec, 2020, diplomsko delo

Opis: Redno uživanje antioksidantov je izjemnega pomena za zdravje človeka, saj ti delujejo kot zaviralci številnih bolezenskih stanj. Vedno zanimivejši postaja naravni antioksidant kvercetin, ki se nevede pogosto znajde na našem dnevnem jedilniku. Kvercetin pa ni znan le po svojih antioksidativnih lastnostih, temveč naj bi deloval tudi protivnetno, preprečeval srčno-žilne bolezni, zniževal krvni tlak itd. Poleg številnih pozitivnih lastnosti ima kvercetin manjšo pomanjkljivost, namreč slabo je topen v vodi. Teoretično smo preučili, da bi tvorba vključitvenega kompleksa kvercetina z β ciklodekstrinom povzročila povečanje stabilnosti in izboljšanje topnosti kvercetina v vodi. Predpostavili smo, kako bi z metodo kompleksacije z izpodrivanjem molekule metiloranža z molekulo kvercetina indirektno določili konstanto stabilnosti brezbarvne molekule kvercetina. β-ciklodekstrin ima zaradi svoje edinstvene strukture sposobnost tvorbe vključitvenega kompleksa še s številnimi drugimi gostujočimi molekulami, med drugim tudi z zelo znanim indikatorjem metiloranžem. Mehanizem tvorbe kompleksa metiloranž/β-ciklodekstrin smo proučevali na osnovi spremembe absorbance raztopine metiloranža. Pripravili smo raztopine s koncentracijo metiloranža 2,5 · 10-5 M in koncentracijo β-ciklodekstrina od 1 · 10-3 M do 5 · 10-3 M. S spektrofotometrično metodo smo v kislem mediju pri 20 °C določili konstanto stabilnosti kompleksa metiloranž/β-ciklodekstrin, ki je znašala (247 ± 22) M-1. Iz absorpcijskih spektrov smo ugotovili, da je sprememba stopnje obarvanosti raztopine sorazmerna s koncentracijo β-ciklodekstrina v raztopini metiloranža. Na podlagi rezultatov sklepamo, da je tvorba kompleksa metiloranž/β-ciklodekstrin izboljšala fizikalno-kemijske lastnosti metiloranža, ter predvidevamo, da bi z eksperimenti potrdili tudi izboljšanje lastnosti kvercetina kot posledico tvorbe vključitvenega kompleksa kvercetin/β ciklodekstrin.
Ključne besede: β-ciklodekstrin, metiloranž, kvercetin, vključitveni kompleks, konstanta kompleksacije, absorbanca
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 1106; Prenosov: 104
Celotno besedilo (2,35 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.

Na vrh