| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
MEDBESEDILNOST V ROMANIH DRAGA JANČARJA
Martina Potisk, 2011, diplomsko delo

Opis: Osnovni namen diplomske naloge je bila analiza romanov Draga Jančarja z vidika načinov medbesedilnega sklicevanja, tj. citatnih figur in zvrsti, in določitev prevladujočih navezav. Na podlagi dejstev o slovenski postmodernistični literarni produkciji je prikazan položaj slovenskega romana v postmodernizmu s kratkim pregledom Jančarjevih romanov. Ob tem je razložena povezanost med medbesedilnostjo, metafikcijo in postmodernizmom, s poudarkom na podrobnejši členitvi posameznih opredelitev, pojmovanj in pojavov medbesedilnosti. Popis vseh ključnih medbesedilnih navezav je pokazal, da so poleg tradicionalnih medbesedilnih figur in zvrsti ter postmodernistične citatnosti prisotne tudi številne inovativne navezave novejšega izvora. Z uporabo medbesedilnosti namreč skuša pisatelj doseči verodostojno posredovanje fabule in ustvariti poglobljeno idejno zasnovo, zaradi česar je razumevanje medbesedilnih navezav nepogrešljivo za uspešno celovito dojemanje literarnega dela.
Ključne besede: postmodernizem, roman, Drago Jančar, medbesedilnost, metafikcija, terminološke opredelitve, citatnost, načini medbesedilnega sklicevanja, predloge, medbesedilne figure in zvrsti
Objavljeno: 23.03.2011; Ogledov: 3275; Prenosov: 581
.pdf Celotno besedilo (3,02 MB)

2.
POSTMODERNISTIČNI POSTOPKI V IZBRANIH DELIH PAULA AUSTERJA
Tadej Vrbnjak, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem se ukvarjal s postmodernističnimi postopki v izbranih delih ameriškega pisatelja Paula Austerja, in sicer v tistih, ki so prevedeni v slovenščino. Postmodernizem je literarno obdobje, ki se je razvilo po letu 1960 in je trajalo nekje do 90ih let prejšnjega stoletja. Značilni postopki, ki jih uporabljajo postmodernistični pisci, so metafikcija, intertekstualnost, fabulacija, mešanje visoke in nizke literature. Ti postopki so obstajali že pred postmodernizmom, vendar so v postmodernističnih tekstih uporabljeni na način, da opozarjajo na odsotnost kakršnekoli resnice. Paul Auster spada med velika imena ameriškega postmodernizma predvsem zaradi svoje prve knjige, Newyorške trilogije. Sestavljajo jo tri novele, ki so variacije detektivskih zgodb. V njih se Auster poigrava z žanrom detektivske zgodbe in za to uporablja prej naštete postmodernistične postopke. Postmodernistični elementi se pojavljajo tudi v njegovih drugih romanih, a ne več v tolikšni meri kot v Newyorški trilogiji. Še posebej je ta odmik od postmodernizma viden v romanu Brooklynske norosti.
Ključne besede: Paul Auster, postmodernizem, metafikcija, intertekstualnost.
Objavljeno: 09.08.2016; Ogledov: 632; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (967,71 KB)

3.
ŽENSKI LIKI V ROMANIH MAG. ZBIRATELJ IN ŽENSKA FRANCOSKEGA POROČNIKA JOHNA FOWLESA Z VIDIKA POSTMODERNIZMA
Nastja Spasković, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu analiziramo najbolj brane romane Johna Fowlesa, angleškega pisatelja, ki ga mnogi predstavljajo kot enega temeljnih avtorjev postmodernizma: Zbiratelj, Mag in Ženska francoskega poročnika. Izhajamo iz postmodernizma v Fowlesovih romanih, ki ga zaznamuje vzpostavljanje fikcije, grajene na večplastni resničnosti, v kateri sta resničnost in neresničnost pogosto enačeni. Postmodernizem v romanih je izražen z avtorjevim poseganjem v zgodbo z avtorskimi komentarji, citiranjem avtorjev, njihovih književnih in znanstvenih del, mešanjem visoke in nizke literature, umetnostnih in neumetnostnih besedil, vnašanjem številnih zgodovinskih dejstev in natančnih opisov v zgodbi ter za Fowlesa še posebej izrazitimi odprtimi konci. Največ prostora v magistrskem delu posvečamo ženskim likom, ki jih opredeljujemo kot stereotipno zasnovane like, ki jih določajo brezobličnost, nestabilnost, pasivnost, omejenost, pobožnost, telesnost, duhovnost, iracionalnost in voljnost. V skladu s teorijo postmodernističnih likov ženske opredeljujemo tudi kot postmodernistične like, ki kažejo raznolikost, variabilnost, dvojnost, tudi znotraj enega romana, enigmatičnost, skrivnostnost, nejasnost in nerazumljivost, predvsem pa nepodrejenost mimesis, katero postmodernistični liki pogosto spodkopavajo. Ženske like določajo biološka, socialna in psihološka koda. Najizrazitejša postmodernistična značilnost ženskih likov je dejstvo, da predstavljajo svojo verzijo resničnosti, kar pomeni, da Fowles prav s sopostavljanjem ženskega in moškega sveta prikaže pluralnost resničnosti. V sklepnih poglavjih ugotavljamo, da se Fowles v romanih poslužuje prvoosebnega in tretjeosebnega pripovedovalca, s pomočjo katerih gradi ženske like kot stereotipne in postmodernistične. Prvoosebni pripovedovalec in prvoosebni avtorski komentarji so sredstvo, s katerim Fowles razbija eno izmed resničnosti, ki jih gradi. Prav raba prvoosebnega pripovedovalca in prvoosebnih avtorskih komentarjev sta namreč tista, ki Fowlesu omogočata izražanje stereotipnih mnenj o ženskah, ki predstavljajo eno od resničnosti v Fowlesovi fikciji.
Ključne besede: postmodernizem, John Fowles, metafikcija, ženski liki, pripovedovalec
Objavljeno: 24.08.2016; Ogledov: 775; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici