Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V diplomskem delu smo proučevali selitve predšolskih otrok in sicer njihove odzive oziroma doživljanje procesa selitve. Navezanost lahko označimo kot odnos med otrokom in določeno osebo, ki je z njim v vsakodnevnem stiku (največkrat so to starši). Razvija se že na podlagi prirojenih signalov, ki jih pošilja otrok in daje staršem vedeti, da nekaj potrebuje. Jasna, specifična navezanost se prične kazati že pri približno osmem mesecu otrokove starosti, najbolj pomembna za njegov razvoj pa je varna navezanost. Otrok je v času svojega življenja v vsakodnevnem stiku z okoljem, kar pomeni, da se lahko naveže tudi na kraj bivanja. Najboljši pokazatelj otrokove navezanosti na kraj je njegov odziv oziroma doživljanje procesa selitve. Naš primarni cilj je ugotoviti značilnosti zadnje selitve predšolskih otrok in kako predšolski otroci doživljajo selitev. Z analizo podatkov, ki smo jih zbrali z anketnim vprašalnikom, smo ugotovili, da je večina predšolskih otrok pozitivno doživljala selitev. Otroci niso iskali bližine s starim bivališčem, protest ob selitvi ni bil prisoten, prav tako ne negativni čustveni odzivi. Do zastoja ali nazadovanja v razvoju otrok ni prišlo. Ugotovitve, ki smo jih pridobili med pisanjem diplomskega dela, smo podrobneje predstavili v sklepnem delu.
Ključne besede: predšolski otrok, navezanost, kraj bivanja, menjava bivališča, odziv na selitev
Objavljeno v DKUM: 31.01.2020; Ogledov: 1209; Prenosov: 243
Celotno besedilo (1,78 MB)