| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
OKOLJEVARSTVENA DOVOLJENJA PO IPPC DIREKTIVI
Lea Grosek, 2014, diplomsko delo

Opis: Izboljšanje kakovosti okolja in varstva okolje je ena izmed temeljnih nalog Evropske unije. Za uresničitev tega cilja je bila med drugim sprejeta Direktiva o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja (IPPC direktiva). IPPC direktiva določa okvir celotnega preprečevanja in nadzorovanja onesnaževanja okolja. Prinaša zahtevo po uveljavitvi okoljevarstvenih dovoljenj, ki se izdajajo pred začetkom obratovanja ali spremembi obratovanja naprav, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega. Vsebina okoljevarstvenega dovoljenja mora vsebovati ukrepe s katerimi se zagotovi visoka stopnja varstva okolja kot celote. Za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, morajo naprave slediti razvoju najboljših razpoložljivih tehnik. Pri izbiri najboljših razpoložljivih tehnik je potrebno upoštevati geografski položaj obrata ter klimatske razmere. V dovoljenju morajo biti določene mejne vrednosti emisij za snovi, za katere je verjetno da jih bo posamezni obrat izpuščal v velikih količinah. Mejne vrednosti emisij temeljijo na najboljših razpoložljivih tehnikah. Države članice morajo pogoje v dovoljenju redno preverjati in posodabljati. Zaradi pomanjkljivosti pri izvajanju direktive IPPC, je bila leta 2010 sprejeta nova direktiva – Direktiva o industrijskih emisijah (IED direktiva), ki je združila sedem obstoječih direktiv s področja industrijskih emisij v eno samo.
Ključne besede: Celoviti nadzor in preprečevanja onesnaževanja okolja, IPPC direktiva, okoljevarstveno dovoljenje, najboljše razpoložljive tehnike, mejne vrednosti emisij, IED direktiva.
Objavljeno: 19.12.2014; Ogledov: 1293; Prenosov: 217
.pdf Celotno besedilo (170,60 KB)

3.
Porazdelitve ekstremnih vrednosti za potrebe določanja lastnih deležev pri pozavarovanju
Aleša Cipot, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava teorijo ekstremnih vrednosti in njene porazdelitve, ki imajo velik pomen pri modeliranju velikih premoženjskih škod v pozavarovalništvu. Delo je razdeljeno na dva dela, in sicer teoretični ter empirični del. V prvem poglavju so zapisani osnovni pojmi iz verjetnosti in statistike. V drugem poglavju je podrobneje obravnavana teorija ekstremnih vrednosti in splošna parametrična pristopa, to sta: model maksimumov skupin podatkov in model preseganja mejne vrednosti. V tretjem poglavju sta predstavljeni grafični orodji, graf kvantilov in graf povprečnih odmikov, ki nam pomagata pri določanju mejne vrednosti pri drugem parametričnem pristopu. V četrtem poglavju je definirana mera tveganja, njene lastnosti in pogosto uporabljeni meri tveganja, tvegana vrednost ter pričakovani primanjkljaj. V petem poglavju obravnavamo pozavarovanje in na kratko predstavimo oblike ter načine pozavarovalnega kritja. Teoretični del zaključujemo z uporabo teorije ekstremnih vrednosti v pozavarovalništvu. V empiričnem delu naloge je obravnavana teorija ekstremnih vrednosti na realnih podatkih izbrane zavarovalnice. Tu določimo porazdelitveno funkcijo ekstremnih škod in podamo rezultate mer tveganj, ki predstavljajo pravo dodano vrednost uporabe teorije ekstremnih vrednosti v pozavarovalništvu. Tako z grafičnimi in teoretičnimi metodami, opisanimi v prvem delu naloge, upravičimo uporabo teorije ekstremnih vrednosti na danih podatkih.
Ključne besede: teorija ekstremnih vrednosti, model maksimumov skupin podatkov, posplošena porazdelitev ekstremnih vrednosti, model preseganja mejne vrednosti, posplošena Paretova porazdelitev, mera tveganja, tvegana vrednost, pričakovani primanjkljaj, pozavarovanje, lastni delež.
Objavljeno: 19.07.2016; Ogledov: 794; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (4,89 MB)

4.
Monitoring pesticidov v pitni vodi v obdobju 2005-2015 v Sloveniji
Natalija Bohinc, 2018, magistrsko delo

Opis: Izhodišča in namen: Pesticidi so umetno pripravljene organske spojine, namenjene zatiranju plevelov, mrčesa, škodljivih organizmov ter povzročiteljev bolezni. Nepravilna raba pesticidov lahko povzroči onesnaženje pitne vode. Pesticidi so okolju in zdravju škodljivi, zato je spremljanje vsebnosti le-teh v pitni vodi zelo pomembno. Mejna vrednost posameznega pesticida v pitni vodi je 0,1 μg/L in vsote pesticidov 0,5 μg/L. Namen magistrskega dela je predstaviti vsebnost pesticidov v pitni vodi v Sloveniji v obdobju 2005–2015. Raziskovalna metodologija: V teoretičnem delu magistrskega dela smo naredili pregled literature v različnih bazah podatkov. Pri empiričnem delu smo naredili analizo podatkov monitoringa pitne vode v obdobju 2005–2015 v Sloveniji in rezultate prikazali v obliki grafov in tabel. Rezultati: Pitna voda v Sloveniji je najbolj onesnažena s pesticidi na območju Murske Sobote, Maribora in Novega mesta. Najvišja izmerjena vrednost posameznega pesticida v izbranem časovnem obdobju v Sloveniji je znašala 3,2 μg/L, izmerjena je bila na merilnem mestu Murska Sobota v letu 2010, v istem letu je bila tudi izmerjena vsota pesticidov 3,4 μg/L na merilnem mestu Murska Sobota. Diskusija in zaključek: Pitna voda je onesnažena s pesticidi predvsem zaradi intenzivne kmetijske dejavnosti ter tako posledično največje uporabe fitofarmacevtskih sredstev, in sicer na območju severovzhodne Slovenije (Murska in Dravska kotlina). V prihodnje bi bilo potrebno posvetiti več pozornosti predvsem izobraževanju in ozaveščanju uporabnikov glede pravilne uporabe pesticidov. Na področjih, kjer je pitna voda prekomerno onesnažena s pesticidi, bi bilo potrebno spodbujati ljudi k izvajanju biološkega kmetijstva in uporabe bioloških sredstev za zatiranje plevelov in škodljivcev.
Ključne besede: fitofarmacevtska sredstva, onesnaženost, mejne vrednosti, zdravje, okolje
Objavljeno: 28.03.2018; Ogledov: 482; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (953,36 KB)

5.
Analiza hrupa v urbanem okolju proizvedenega v industrijski coni
Anja Polajžer, 2019, magistrsko delo

Opis: Hrup je problem civilizacije. Povzroča poškodbo sluha in vrsto psihofizioloških motenj. Vpliva tudi na delovno učinkovitost. Hrup je tako problem varstva okolja in humanizacije delovnega mesta. Stroji in naprave so glavni povzročitelji hrupa tako na delovnem mestu kot v naravnem in življenjskem okolju. Tihi izdelek je zelo dober prodajni argument. Da bi znali izdelati tihi stroj ali zmanjšati hrup delujočega stroja moramo znati vir hrupa locirati, definirati, ga popisati v časovni in frekvenčni domeni in določiti njegovo zvočno moč. V magistrski nalogi se seznanimo z merilno opremo, potrebno akustično okolico in predpisi, katere je treba upoštevati za pravilno merjenje in definiranje vira hrupa. Seznanimo se z metodami in tehnikami za zmanjševanje hrupa na mestu vira, na poti prenosa ali sprejema hrupa.
Ključne besede: okoljski hrup, motnje, merjenje, mejne vrednosti
Objavljeno: 07.10.2019; Ogledov: 57; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (2,54 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici