| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Vpliv uvedbe petstopenjskega triažnega sistema na sprejem bolnikov v službi nujne medicinske pomoči
Petra Lavrenčič Zafošnik, 2013, magistrsko delo

Opis: Števila bolnikov v ambulantah nujne medicinske pomoči (ANMP) ni možno v naprej načrtovati, zato lahko postanejo razpoložljivi resursi v določenem trenutku preobremenjeni in zaradi tega pride do velikega tveganja glede varnosti bolnikov. Opisali smo različne modele triaže bolnikov, njihovo zanesljivost in kvaliteto odnosa med triažno medicinsko sestro in bolnikom. Želeli smo ugotoviti, kakšno je trenutno stanje izvajanja triaže bolnikov v večjih slovenskih ANMP. Prav tako smo želeli ugotoviti, ali je Manchesterski sistem triaže (MST) zanesljiv triažni sistem, ki zagotavlja pravočasno obravnavo bolnikov v ANMP glede na nujnost njihovega zdravstvenega stanja. Zanimalo nas je tudi, če je triažna medicinska sestra vzpostavila kvaliteten odnos z bolniki, ki jih triažira. Raziskovalna metodologija: Od devetih strokovnih vodij večjih ANMP v Sloveniji smo pridobili podatke o triažiranju. Za ugotavljanje zanesljivosti modela MST smo uporabili 20 scenarijev nujnih stanj, ki smo jih razdelili 30 medicinskim sestram. Za uvrstitev v triažne kategorije so uporabljale modela MST in Avstralsko-azijski sistem triaže (AST) ter lokalne protokole. Iz dobljenih odgovov smo naredili matrice nejasnosti, usklajenost ocenjevalk pa smo vrednotili s kappa. Iz ANMP Maribor smo pridobili podatke o 300 bolnikih, obravnavanih v obdobju od decembra 2010 do februarja 2011. Na osnovi primerjave med dejanskimi časi čakanja do obravnane in teoretičnimi časi ob odsotnosti triaže smo ocenili tveganje brez MST in zagotavljanje pravočasne obravnave ob uporabi MST. Razlike med skupinama smo testirali z Mann-Whitney U-testom. Rezultati: V Sloveniji se izvaja triaža po uveljavljenih modelih le v eni tretjini v raziskavi zajetih ANMP. Vse medicinske sestre so z uporabo modela MST pravilno uvrstile bolnike iz scenarijev. Z uporabo modela MST pravočasna obravnava sicer ni zagotovljena, se pa skrajšajo čakalni časi in verjetnost pravočasne obravnave je večja. Odnos medicinskih sester do bolnikov v ANMP je bil ocenjen kot zelo dober. Odstopanja so bila edino pri možnostih soodločanja, možnostih razgovora o težavah med obravnavo in občutku varnosti bolnika med obravnavo. Sklep: Pri slehernem bolniku, ki obišče ANMP, je potrebno izvesti triažo. Ministrstvo za zdravje je leta 2010 izdalo sklep, ki obvezuje vse ANMP k izvajanju triaže. Pričeli smo z licenciranim izobraževanjem za triažne medicinske sestre s strani Zbornice zdravstvene in babiške nege ter Ministrstva za zdravje. Proces triaže je potrebno nadgraditi z informacijskim sistemom ter tako doseči poleg nadzora bolnikov v čakalnici tudi nadzor v prostorih ANMP. V proces triaže je potrebno vedno vključevati tudi elemente humanih medsebojnih odnosov in skrbi za bolnike.
Ključne besede: triaža, MST, zanesljivost triaže, klinično tveganje, human medsebojni odnos in skrb za bolnike, triažna medicinska sestra
Objavljeno: 25.02.2013; Ogledov: 3131; Prenosov: 1164
.pdf Celotno besedilo (15,19 MB)

3.
PRAVNI IN ETIČNI VIDIKI PODAJANJA INFORMACIJ SVOJCEM S STRANI MEDICINSKE SESTRE
Andreja Obrez Mernik, 2015, magistrsko delo

Opis: Dobra komunikacija je temelj kvalitetnega odnosa medicinske sestre s svojci. Medicinske sestre se pri vsakodnevnem delu srečujejo s svojci, ki jih zanima stanje pacienta. Pri podajanju informacij svojcem se pojavijo pravne in etične dileme s strani medicinske sestre, saj le ta lahko poda informacije, ki se tičejo le zdravstvene nege in oskrbe pacienta, za kar je lahko medicinska sestra tudi kazensko, odškodninsko in moralno odgovorna. Namen raziskave je predstavitev odgovornosti in kompetenc medicinske sestre pri podajanju informacij pacientovim svojcem ter ugotovitev vzroka nepravilnosti podajanja informacij svojcem pacienta s strani medicinske sestre. V raziskovalnem delu smo uporabili kvantitativno metodologijo. Najprej smo uporabili deskriptivno metodo dela, ki je zajela pregled in analizo literature, iskanje literature po bazah podatkov in knjižnicah. Za raziskovalni inštrument smo uporabili delno strukturiran anketni vprašalnik, ki je zajemal 19 vprašanj. Uporabljen je bil naključni vzorec (n = 302) iz treh slovenskih bolnišnic. Podatki so bili zbrani, analizirani in predstavljeni s pomočjo programov Microsoft Office Word 2010, Excel 2010, IBM SPSS 20.0 ter spletno stranjo www.1ka.si. Raziskava je pokazala, da 51 % anketirancev podaja informacije svojcem, katere niso v njihovi pristojnosti, bodisi zaradi odsotnosti zdravnika, pritiska s strani svojcev (predvsem zaradi nerazumevanja informacij, negotovosti svojcev, strah svojcev pred zdravniki) ali po navodilu zdravnika. Prav tako je bilo z raziskavo potrjeno, da se medicinske sestre, ki posredujejo informacije pacientovim svojcem o njihovem zdravstvenem stanju, večkrat znajdejo v etičnih dilemah od sester, ki le teh ne posredujejo. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da je v Sloveniji premalo literature o kompetencah in odgovornostih medicinskih sester, ter da si večina (98 % anketirancev) medicinskih sester želi, da bi natančno opredelili, katere so pristojnosti medicinske sestre pri podajanju informacij ter da bi bilo le to dosegljivo na vpogled vsem medicinskim sestram. Po mnenju anketirancev je v Sloveniji na temo podajanja informacij svojcem premalo dosegljive literature, potreba je po natančnejši opredelitvi pristojnosti medicinske sestre pri podajanju informacij svojcem.
Ključne besede: medicinska sestra, svojci, medsebojni odnos, komunikacija, etika, pravo, podajanje informacij.
Objavljeno: 23.03.2015; Ogledov: 1477; Prenosov: 225
.pdf Celotno besedilo (2,39 MB)

4.
VLOGA IN POMEN ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE V OSNOVNI ŠOLI NA PODROČJU MEDIACIJE
Branka Berdnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Brezkonfliktnih družb ni – konflikti, nesoglasja in spori so sestavni del življenja, tudi sestavni del vsake vzgoje in vsakega izobraževanja. Sposobnost razreševanja konfliktov je tako danes ena izmed temeljnih veščin, ki jih človek potrebuje za kakovostno življenje v skupnosti. Mediacija na tej točki predstavlja priložnost za rešitev – gre za nov način soočanja in reševanja konfliktov. Posameznike navaja na odprto komunikacijo, vzpostavljanja dialogov, uči jih sklepanja kompromisov. Na vzgojno-izobraževalnem področju, kjer govorimo o t. i. šolski mediaciji, pa mediacija predstavlja priložnost za spremembo šolske klime in kulture; zmanjšuje nasilje, spodbuja otroke, da prisluhnejo drug drugemu, da razvijajo kritično mišljenje, uči jih soočanja z razlikami in drugačnostjo ter jih motivira za občutek pravičnosti. Prispeva k njihovi osebni rasti, povečuje občutek prijateljstva, pripadnosti, obvladovanja šolske situacije. Ključ uspešne šolske mediacije se skriva v dobrem, strokovno usposobljenem mediatorju, ki s pomočjo različnih komunikacijskih tehnik ter veščin pomaga udeležencem v sporu opredeliti problem, vzpostaviti pogajanje in rešiti konflikt na sporazumen način. Veliko vlogo pri tem odigra topel človeški odnos in sposobnost empatije. Kot nepogrešljiva se tudi na tem področju dela pokaže šolska svetovalna služba; z novim načinom reševanja problemov prispeva h kakovostnejši šoli. Njeno področje je široko, njen pomen je velik. V diplomskem delu Vloga in pomen šolske svetovalne službe v osnovni šoli na področju mediacije je obravnavana uporaba mediacije pri šolskih svetovalnih delavcih v osnovnih šolah v Pomurju. Rečemo lahko, da je v osnovnih šolah v Pomurju pri šolskih svetovalnih delavcih mediacija kot nov model obvladovanja konfliktov že zelo razširjena; poznajo jo vsi, uporablja oziroma izvaja pa jo polovica vseh šol v Pomurju. Uporabljajo jo včasih – nekajkrat na mesec, največkrat z učenci, pobudo za sestanek pa dajo največkrat sami. Kljub malemu številu izobraženih šolskih svetovalnih delavcev s področja mediacije, tudi želja po izobraževanju v prihodnje ni velika. Kar pa je popolnoma nerazumljivo, glede na to, da šolski svetovalni delavci sami priznavajo, da nimajo dovolj znanja za reševanje problemov. Zelo dobro pa prav vsi šolski svetovalni delavci poznajo temeljne značilnosti mediacije, veščine dobrega mediatorja ter njegove naloge. Priznavajo, da gre za dobro, uspešno, učinkovito metodo reševanja konfliktov, ki je na šolah še vse premalo razširjena.
Ključne besede: konflikti, medsebojni odnos, šolska mediacija, šolski mediator, šolska svetovalna služba.
Objavljeno: 22.06.2016; Ogledov: 883; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

5.
Funkciji odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter njun medsebojni odnos
Tamara Ilić, 2016, diplomsko delo

Opis: Funkciji odkrivanja in pregona kaznivih dejanj sta v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov – policije kot organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Oba delujeta z istim ciljem uspešnega boja proti kriminaliteti, kar jima omogočajo zakonsko natančno določena pooblastila, na podlagi katerih opravljata vsak svoje aktivnosti. Stičišče obeh funkcij je t. i. predkazenski postopek, katerega subjekt je poleg policije in državnega tožilstva tudi preiskovalni sodnik. Predkazenski postopek kot prva faza predhodnega postopka se začne, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Subjekti predkazenskega postopka pri tem opravljajo t. i. predprocesna dejanja. Policija, ki največkrat prva izve za storjeno kaznivo dejanje, opravlja v predkazenskem postopku operativno˗taktično dejavnost, z namenom, da bi odkrila kaznivo dejanje in njenega storilca ter zbrala dovolj informacij, ki so državnemu tožilcu potrebne za odločitev ali bo sprožil kazenski pregon ali da kaznivega dejanja ne bo preganjal. Poleg neformalnih dejanj opravlja policija tudi nekatera formalna dejanja, ki lahko imajo dokazno vrednost v kazenskem postopku. Dominus litis predkazenskega postopka je državni tožilec, saj mora biti obveščen o vseh kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, policijsko preiskovanje pa sme usmerjati z navodili, mnenji in predlogi. Preiskovalni sodnik v predkazenskem postopku vse bolj nastopa kot sodnik garant in ne kot aktiven preiskovalni organ. Odloča o izvedbi preiskovalnih dejanj policije ali o uporabi ukrepov, s katerimi policija posega v človekove pravice in svoboščine. Končni izid predkazenskega postopka je tako odvisen od skupnega dela vseh njegovih subjektov. Medsebojni odnos med policijo in državnim tožilcem se vzpostavi v predkazenskem postopku, predvsem pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, pri organiziranem kriminalu in pri težjih kaznivih dejanjih splošne kriminalitete. Zakon o kazenskem postopku ga ureja kot usmerjanje predkazenskega postopka, vendar ima širši pomen. Je zbir vseh možnih interakcij med policijo in državnim tožilcem v predkazenskem postopku. Policisti in državni tožilci se pri njihovem skupnem delu soočajo z nekaterimi težavami, ki med drugim izhajajo iz raziskave Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in ki vplivajo na uspešnost policijskega preiskovanja kaznivih dejanj, kot so npr. slabo obrazloženi predlogi policistov, slabo obrazložene tožilčeve zahteve, nezadostno povratno informiranje policistov o zadevah, ki jih usmerja državni tožilec, slaba komunikacija med policisti in tožilci. Predkazenski postopek kot ga poznamo danes, je bil vzpostavljen leta 1967. Številne spremembe prvega slovenskega Zakona o kazenskem postopku iz leta 1994 so počasi rušile idejno zasnovo kazenskega in s tem tudi predkazenskega postopka, zaradi česar kazenski postopek naj ne bi bil več konsistenten, saj so ga novele potiskale v bolj akuzatorno smer, medtem ko naše kazensko procesno pravo temelji na modelu mešanega kazenskega postopka. Posledično obstajajo težnje po novem modelu kazenskega postopka in tako Ministrstvo za pravosodje že dalj časa pripravlja osnutek novega Zakona o kazenskem postopku. Z vidika predkazenskega postopka bi predlagani model pomenil odpravo preiskovalnega sodnika in uvedbo policijsko˗tožilske preiskave. V literaturi obstajajo stališča za in stališča proti uvedbi takšne preiskave.
Ključne besede: predkazenski postopek, policija, državno tožilstvo, predprocesna dejanja, medsebojni odnos med policijo in državnim tožilcem, usmerjanje predkazenskega postopka, Zakon o kazenskem postopku, osnutek Zakona o kazenskem postopku, policijsko˗tožilska preiskava
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 671; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (870,22 KB)

6.
Tematizacija ljubezni in sovraštva v prozi Gorana Vojnovića
Patricija Bračič, 2019, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo se osredotočili na tematizacijo ljubezni in sovraštva v prozi Gorana Vojnovića. Gre za sodobnega slovenskega pisatelja, ki je za vse svoje do sedaj napisane romane, Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa, prejel kresnikovo nagrado. Temeljno raziskovalno vprašanje zaključnega dela je bilo, kako se temi ljubezen in sovraštvo kažeta v zgoraj naštetih literarnih delih. Kot izhodišče raziskovanja smo vzeli odnose, medsebojne in odnose do tujega – ¬imagologijo, saj je človek družbeno bitje, ki ne obstaja brez povezav z drugimi in z okoljem, v katerem živi. Pri tem mu pomagajo čustva, saj posameznik z njimi vzdržuje ravnovesje med seboj in z drugimi ter prispevajo k njegovemu boljšemu delovanju. Nas so zanimali prijateljski, sorodstveni in partnerski odnosi literarnih oseb, prav tako pa tudi odnosi do Drugega oziroma Tujega, saj pisatelj Goran Vojnoviča v romanih piše tudi o priseljenstvu, o vojni, o domovini, o priseljencih, asimilaciji/neasimilaciji in s tem odpira zanimiva vprašanja. Na tem mestu nas je zanimalo, ali se v romanih s temo sovraštva, prikrito ali odkrito, pojavljajo tudi stereotipi in predsodki v povezavi s priseljenci, ali se v romanih skozi oči priseljencev pojavljajo pozitivne podobe Tujega oziroma Drugega in na kakšen način se glavni protagonisti romanov spopadajo z negativnimi odzivi okolice na njihovo drugačnost. Teoretična podlaga zaključnega dela obsega značilnosti in tipologijo sodobnega slovenskega romana, teoretični pregled medsebojnih odnosov, imagologije ter razlago literarnoteoretičnih pojmov. Na podlagi teoretskih predpostavk smo nato analizirali romane Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa, ki smo jih izbrali glede na jezikovne, tematske in vsebinske podobnosti ter časovne razlike. S pomočjo motivno-tematske analize posameznih proznih del smo analizirali medsebojne odnose literarnih likov; odnos mati-sin, oče-sin, partnerski odnosi, prijateljski odnosi, odnosi do tujega; odnos Slovencev do priseljencev, odnos priseljencev do Slovencev. Pri tem sta tematizaciji ljubezni in sovraštva prikazani s pomočjo teorije in primerov iz romanov. Roman Čefurji raus! je postavljen v čas samostojne Slovenije, medtem ko romana Jugoslavija, moja dežela in Figa opisujeta čas pred, med in po drugi svetovni vojni. Protagonisti v romanih odkrivajo svojo identiteto, iščejo svoje korenine, smisel ter želijo izvedeti, kdo so, od kod prihajajo. Njihovi družinski odnosi so skrhani. Protagonista romana Čefurji raus! (najstnik Marko) in Jugoslavija, moja dežela (Vladan) odraščata v okolju, kjer se počutita kot tujca in ju kot taka obravnava tudi okolica. Protagonist romana Figa (Jadran) je odrasel moški, ki že ima družino in svojo preteklost raziskuje z namenom, da bi opravičil svoja dejanja in občutke. Tudi on se na trenutke počuti, da nikomur ne pripada.
Ključne besede: Goran Vojnović, tema ljubezni, tema sovraštva, medsebojni odnosi, odnos do tujega, sodobni slovenski roman.
Objavljeno: 23.01.2020; Ogledov: 50; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici