SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VARSTVO POTROŠNIKA Z VIDIKA MEDNARODNO ZASEBNEGA PRAVA
Nataša Podgornik, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje varstvo potrošnika kot šibkejše stranke v mednarodnem zasebnem pravu, tako z vidika določanja mednarodne pristojnosti kot z vidika uporabe prava. Na področju določanja mednarodne pristojnosti je temeljni akt Bruseljska uredba I. V delu so predstavljeni pogoji za njeno uporabo ter določbe o mednarodni pristojnosti, ki dajejo osnovno znanje za podrobnejšo obravnavo določb o potrošniških razmerjih, kjer je analitično predstavljen pojem potrošnika ter pojem potrošniške pogodbe. S področja uporabe prava je obravnavana uredba Rim I, zaradi tega, ker se bo Rimska konvencija pred sodišči določen čas še vedno uporabljala, pa so primerjalno predstavljene določbe obeh aktov. Tematika varstva potrošnikov v mednarodnem zasebnem pravu vključuje tudi analizo pomembnih odločb Sodišča Evropske unije s tega pravnega področja, ki zagovarja načelo evro-avtonomne razlage. Varstvo potrošnikov v mednarodnem zasebnem pravu je vsebovano tudi v nacionalnem Zakonu o mednarodnema zasebnem pravu in postopku, glede katerega sta podrobneje predstavljena 22. in 52. člen, ki se navezujeta na uporabo prava ter določanje mednarodne pristojnosti za potrošnike. Čeprav je potrošniško varstvo doseženo z obravnavanima uredbama in nacionalnim zakonom, se kolizijske določbe o varstvu potrošnika nahajajo tudi v posameznih direktivah Evropske unije, ki se smiselno uporabljajo pri obravnavi posameznih pravil Bruseljske uredbe I in uredbe Rim I. Te direktive se nanašajo predvsem na usklajevanja obveznega prava varstva potrošnikov v državah članicah ter z natančnejšimi določbami pomagajo razlagati tudi pravila v Bruseljski uredbi I ter uredbi Rim I.
Ključne besede: mednarodno zasebno pravo, varstvo potrošnikov, načelo šibkejše stranke, mednarodna pristojnost, kolizijsko pravo
Objavljeno: 09.12.2010; Ogledov: 2710; Prenosov: 613
.pdf Polno besedilo (416,20 KB)

2.
PRAVNI VIDIKI SWAP POSLOV
Ladislav Kopinja, 2012, diplomsko delo

Opis: Swap oziroma pogodbe o zamenjavi spadajo med derivativne finančne instrumente, s katerimi si stranki v prihodnosti običajno izmenjujeta denarne tokove ali druga sredstva, katerih vrednost je odvisna od enega ali več premoženj ali indeksov premoženj. V njeni kratki zgodovini se je trg zamenjav pospešeno večal, pri čemer se je vzporedno razvijala tudi njena standardizirana dokumentacija. Za povezovanje potencialnih strank so na voljo posredniki in trgovci, kateri pomagajo pri iskanju strank z ujemajočimi se potrebami. Gre za alternativo uradnim trgom, ki ima privatno okolje in je manj reguliran. Pogodbe o zamenjavi se lahko sklepajo tudi izključno po slovenskem obligacijskem pravu, pri čemer je potrebno predmetno pogodbo uvrstiti v določeno vrsto oziroma tip pogodbe ali izven njih, da se lahko na podlagi tega uporabi ustrezna norma, še posebej za primere, ko se stranki ne dogovorita o vseh sestavinah pogodbe. Ker pa je pogodba nemalokrat z mednarodnim elementom, lahko pride do kolizije pravnih redov več držav. Da bi se stranki izognili morebitnim bodočim negotovostim in sporom, je potrebno vnaprej dogovoriti določena vprašanja, vključno z izborom foruma ter prava, ki naj velja za njuno pogodbeno razmerje. Pri tem je potrebno paziti na vsa ostala pravila in institute, kateri veljajo v mednarodnem okolju in lahko posegajo v njun dogovor. Nazadnje je opredeljena vloga zamenjav kreditnega tveganja v gospodarski krizi iz leta 2008.
Ključne besede: swap, pogodba o zamenjavi, pogodbeno pravo, mednarodno zasebno pravo, gospodarska kriza
Objavljeno: 02.04.2012; Ogledov: 1443; Prenosov: 146
.pdf Polno besedilo (474,90 KB)

3.
4.
Uporaba Občega državljanskega zakonika (ODZ/ABGB) v razmerjih z mednarodnim elementom
Martina Repas, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek obravnava uporabo Občega državljanskega zakonika kot pozitivnega prava Republike Avstrije v razmerjih z mednarodnim elementom, ki zahtevajo uporabo kolizijskih pravil. Določbe ODZ kot pozitivnega prava Republike Avstrije slovenska sodišča morajo uporabiti v primeru, da navezna okoliščina v dejanskem stanju primera odkaže na uporabo avstrijskega prava. Še posebej v zvezi s tem prispevek obravnava tiste situacije, ko se avstrijsko pravo in s tem OZD uporabi na podlagi dogovora strank o njegovi uporabi. Prispevek se osredotoča predvsem na pogodbena, nepogodbena, stvarnopravna in dednopravna razmerja z mednarodnim elementom in sklepoma prikaže, v katerih okoliščinah se pred slovenskimi sodišči uporabi ODZ kot pozitivno pravo Republike Avstrije. Pri tem so prikazane različne rešitve v zvezi z uporabo ODZ glede na to, kateri pravni akt, ki vsebuje kolizijska pravila, se v posameznem primeru uporabi.
Ključne besede: mednarodno zasebno pravo, kolizijske norme, navezne okoliščine, avtonomija volje, ODZ, dednopravno razmerje, nepogodbeno obligacijsko razmerje, stvarnopravno razmerje
Objavljeno: 05.06.2012; Ogledov: 1945; Prenosov: 124
URL Polno besedilo (0,00 KB)

5.
Zastopanje otroka glede na Bruseljsko uredbo IIa
Tina Pritekelj, 2012, diplomsko delo

Opis: Starši so zakoniti zastopniki svojega mladoletnega otroka, ki še nima popolne poslovne sposobnosti. Svojega otroka zastopajo pred sodišči ter pred drugimi organi in organizacijami in sklepajo pravne posle v njegovem imenu in za njegov račun, ter tako skrbijo za osebo in za premoženje otroka. V moderni družbi in z modernim načinom življenja vse pogosteje prihaja do položaja, ko starši in otroci niso isti državljani ali ne prebivajo v isti državi članici EU. Ta socialni problem postane relevanten predvsem v primerih, ko pride med samimi starši ali med starši in otroki do sporov v zvezi z izvrševanjem starševske odgovornosti, v obseg katere spada tudi vprašanje pravice do zastopanja otroka. V teh primerih postane najprej pomembno vprašanje, v kateri državi članici je mednarodno pristojno sodišče za razrešitev spora. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa, ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se je pojavil v primeru mednarodnih družin ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. Uredba ima prednost pred nacionalno zakonodajo. Pojavi pa se tudi vprašanje, katero pravo bo pristojno sodišče uporabilo za razrešitev spora, kar pa se rešuje po nacionalnem pravu držav članic, kajti Bruseljska uredba IIa na področje uporabe prava ne posega.
Ključne besede: BU IIa, mednarodno zasebno pravo, mednarodna pristojnost, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, zastopanje otroka, starševska odgovornost, razmerja med starši in otroki, sposobnost otroka.
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 1655; Prenosov: 411
.pdf Polno besedilo (432,02 KB)

6.
UPORABA PRAVA NA PODLAGI UREDBE "RIM III"
Anja Vodopivc, 2016, diplomsko delo

Opis: Notranja pravila mednarodnega zasebnega prava in pravila mednarodnih konvencij so do nedavnega urejala pristojnost, pravo, ki se uporablja, in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v družinskih zadevah, ki so vsebovale mednarodni element. Vse pogosteje prihaja do poenotenja teh pravil z uredbami EU, med katere sodi tudi Uredba o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti oziroma Uredba Rim III. Po dolgotrajnih pogajanjih je bila ta uredba prva, ki je za dosego svojih ciljev uporabila mehanizem okrepljenega sodelovanja. Države članice namreč zaradi nasprotovanja nekaterih držav članic niso mogle doseči soglasja v razumnem času. Uredba Rim III se uporabi v primeru kolizije zakonov pri razvezi zakonske zveze oziroma pri prenehanju življenjske skupnosti. Ker je avtonomija strank omejena, imata stranki možnost pod določenimi pogoji sami izbrati pravo, ki naj se uporabi v njunem sporu, možni pogoji pa so taksativno našteti v sami uredbi. Z izbiro se zakonca lahko izogneta uporabi prava, s katerim imata malo ali nobene povezave, in se omejita na pravo, ki je tesno povezano z njuno zakonsko zvezo. Tako lahko vnaprej predvidita posledice, ki jih bo imela njuna izbira. Na ta način se zavaruje šibkejša stranka. V primerih, ko stranki sami ne izbereta prava, daje uredba Rim III taksativno naštete pogoje, ki določajo, katero pravo se bo uporabilo. Prednost ima uporaba prava države običajnega prebivališča zakoncev pred razvezo, ne glede na sodišče, kjer bo potekal postopek. S tem uredba Rim III zagotavlja varstvo šibkejše stranke. Pri izbirni pristojnosti dopušča zakonodajalec možnost, da se stranke odločijo, katero sodišče bo odločalo v njunem primeru, slovensko ali tuje. Zaradi tega se lahko pojavi »forum shopping« (stranke lahko vplivajo na izid spora), ki mu teoretiki pripisujejo negativen pomen, saj lahko omogoča različne sodbe, kar pa je v nasprotju z načelom pravičnosti in harmonije med pravnimi redi. V praksi, ki je glede uporabe Uredbe Rim III ni prav veliko, je zaradi usklajenih skupnih pravil v zakonskih sporih možnost »hitenja na sodišče« enega od zakoncev zmanjšana. Zna se pojaviti tudi problem skupne dvojne narodnosti, zato bi bilo iz razlogov jasnosti priporočljivo vstaviti klavzulo o različnih narodnostih.
Ključne besede: uredba Rim III, kolizijsko pravo, ločitev, razveza, okrepljeno sodelovanje, mednarodno zasebno pravo, pravo, ki se uporablja
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 365; Prenosov: 49
.pdf Polno besedilo (901,25 KB)

7.
Vpliv direktiv o potrošnikih na uporabo Rimske uredbe I
Gregor Marjanović, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu predstavljam varstvo potrošnika, kot pogodbeno šibkejše stranke vis a vi podjetniku oziroma trgovcu, v okviru pravil mednarodnega zasebnega prava oziroma vprašanja merodajnega prava v potrošniških sporih z mednarodnim elementom. Zaradi varstva potrošnika kot pogodbeno šibkejše stranke in cilja vzpostavitve celovitega sistema varstva le teh, je bilo sprejetih več direktiv, ki poleg materialnih pravil vsebujejo tudi kolizijske norme. V ospredju obravnave je razvoj potrošniškega varstva v EU, analiza člena 6 Rim I, kot osrednjega instrumenta za določitev relevantnega prava v potrošniških sporih z mednarodnim elementom in kritična presoja pravne ureditve, po kateri potrošniške direktive izključujejo uporabo člena 6 Rim I o potrošniških pogodbah v smislu člena 23 Rim I, ki določa, da ta uredba ne posega v druge akte EU, ki vsebujejo kolizijska pravila za pogodbena obligacijska razmerja. Izključenost je zaradi vsebinske in nomotehnične neskladnosti določb o uporabi prava v potrošniških direktivah neprimerna in posledično povzroča dodatne težave pri določitvi merodajnega prava v potrošniških sporih z mednarodnim elementom. V ta namen so podrobneje analizirane potrošniške direktive, z namenom prikazati njihov praktični pomen in vpliv na določitev prava in utemeljiti neprimernost ureditve v Rim I. Posebej je izpostavljena Direktiva 2011/83/EU o pravicah potrošnikov, predvsem z vidika njene delne odprave vsebinske neskladnosti in njenim poskusom ureditve razmerja med Rim I in ostalimi instrumenti EU.
Ključne besede: varstvo potrošnika, mednarodno zasebno pravo, kolizijsko pravo, člen 6 Rimske uredbe I, potrošniške direktive
Objavljeno: 12.09.2017; Ogledov: 64; Prenosov: 14
.pdf Polno besedilo (1,04 MB)

8.
Avtonomija strank na področju nepogodbenih obveznosti
Erna Avberšek Obu, 2017, diplomsko delo

Opis: Predmet diplomskega dela je načelo avtonomije volje v mednarodnem zasebnem pravu na področju nepogodbenih obveznosti. Samo načelo se je sprva razvilo na področju pogodbenih obligacij, kjer ima dolgo zgodovino, s sprejetjem načela avtonomije volje v Rim II, pa so stranke prvič dobile tudi možnost izbire prava na področju nepogodbenih obligacij. Diplomsko delo se osredotoča na ureditev omenjenega načela v Rim II, predvsem na izbiro prava in omejitve, ki jih morajo stranke spoštovati. Izbiro prava lahko stranke sklenejo po nastanku škodnega dogodka, stranke, ki opravljajo gospodarsko dejavnost pa tudi pred nastankom škodnega dogodka. Eno izmed vprašanj, na katerega se koncentrira diplomsko delo, je zaščita šibkejše stranke za ex ante dogovore. Omejitve, ki so določene v Členu 14(1)(b) sicer do neke mere ščitijo šibkejše stranke, vendar ta zaščita ni absolutna. V določenih primerih še vedno lahko prihaja do izkoriščanja šibkejše stranke, zato se pojavljajo kritike omenjenega dogovora v Rim II. Prav tako je v diplomskem delu analizirano razmerje med načelom avtonomije volje ter splošnim pravilom Rim II (člen 4). Avtorica ugotavlja, da odstopna klavzula, ki jo vsebuje člen 4(3), v določenih primerih omogoča strankam uporabo izbranega prava tudi v primerih, ko je bila izbira opravljena pred nastankom škodnega dogodka, za samo izbiro pa niso bile izpolnjene zahteve, ki jih določa člen 14. V zadnjem poglavju se diplomsko delo dotakne tudi vprašanja o možnosti izbira prava na področju nepogodbenih obligacij v slovenskem mednarodnem zasebnem pravu.
Ključne besede: mednarodno zasebno pravo, kolizijsko pravo, načelo avtonomije volje, mednarodna pristojnost, Rimska uredba II
Objavljeno: 27.10.2017; Ogledov: 13; Prenosov: 3
.pdf Polno besedilo (599,45 KB)

Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici