Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Predmet diplomskega dela je načelo avtonomije volje v mednarodnem zasebnem pravu na področju nepogodbenih obveznosti. Samo načelo se je sprva razvilo na področju pogodbenih obligacij, kjer ima dolgo zgodovino, s sprejetjem načela avtonomije volje v Rim II, pa so stranke prvič dobile tudi možnost izbire prava na področju nepogodbenih obligacij. Diplomsko delo se osredotoča na ureditev omenjenega načela v Rim II, predvsem na izbiro prava in omejitve, ki jih morajo stranke spoštovati. Izbiro prava lahko stranke sklenejo po nastanku škodnega dogodka, stranke, ki opravljajo gospodarsko dejavnost pa tudi pred nastankom škodnega dogodka. Eno izmed vprašanj, na katerega se koncentrira diplomsko delo, je zaščita šibkejše stranke za ex ante dogovore. Omejitve, ki so določene v Členu 14(1)(b) sicer do neke mere ščitijo šibkejše stranke, vendar ta zaščita ni absolutna. V določenih primerih še vedno lahko prihaja do izkoriščanja šibkejše stranke, zato se pojavljajo kritike omenjenega dogovora v Rim II. Prav tako je v diplomskem delu analizirano razmerje med načelom avtonomije volje ter splošnim pravilom Rim II (člen 4). Avtorica ugotavlja, da odstopna klavzula, ki jo vsebuje člen 4(3), v določenih primerih omogoča strankam uporabo izbranega prava tudi v primerih, ko je bila izbira opravljena pred nastankom škodnega dogodka, za samo izbiro pa niso bile izpolnjene zahteve, ki jih določa člen 14. V zadnjem poglavju se diplomsko delo dotakne tudi vprašanja o možnosti izbira prava na področju nepogodbenih obligacij v slovenskem mednarodnem zasebnem pravu.
Ključne besede: mednarodno zasebno pravo, kolizijsko pravo, načelo avtonomije volje, mednarodna pristojnost, Rimska uredba II
Objavljeno v DKUM: 27.10.2017; Ogledov: 1271; Prenosov: 107
Celotno besedilo (599,45 KB)

Opis: Notranja pravila mednarodnega zasebnega prava in pravila mednarodnih konvencij so do nedavnega urejala pristojnost, pravo, ki se uporablja, in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v družinskih zadevah, ki so vsebovale mednarodni element. Vse pogosteje prihaja do poenotenja teh pravil z uredbami EU, med katere sodi tudi Uredba o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti oziroma Uredba Rim III. Po dolgotrajnih pogajanjih je bila ta uredba prva, ki je za dosego svojih ciljev uporabila mehanizem okrepljenega sodelovanja. Države članice namreč zaradi nasprotovanja nekaterih držav članic niso mogle doseči soglasja v razumnem času. Uredba Rim III se uporabi v primeru kolizije zakonov pri razvezi zakonske zveze oziroma pri prenehanju življenjske skupnosti. Ker je avtonomija strank omejena, imata stranki možnost pod določenimi pogoji sami izbrati pravo, ki naj se uporabi v njunem sporu, možni pogoji pa so taksativno našteti v sami uredbi. Z izbiro se zakonca lahko izogneta uporabi prava, s katerim imata malo ali nobene povezave, in se omejita na pravo, ki je tesno povezano z njuno zakonsko zvezo. Tako lahko vnaprej predvidita posledice, ki jih bo imela njuna izbira. Na ta način se zavaruje šibkejša stranka. V primerih, ko stranki sami ne izbereta prava, daje uredba Rim III taksativno naštete pogoje, ki določajo, katero pravo se bo uporabilo. Prednost ima uporaba prava države običajnega prebivališča zakoncev pred razvezo, ne glede na sodišče, kjer bo potekal postopek. S tem uredba Rim III zagotavlja varstvo šibkejše stranke. Pri izbirni pristojnosti dopušča zakonodajalec možnost, da se stranke odločijo, katero sodišče bo odločalo v njunem primeru, slovensko ali tuje. Zaradi tega se lahko pojavi »forum shopping« (stranke lahko vplivajo na izid spora), ki mu teoretiki pripisujejo negativen pomen, saj lahko omogoča različne sodbe, kar pa je v nasprotju z načelom pravičnosti in harmonije med pravnimi redi. V praksi, ki je glede uporabe Uredbe Rim III ni prav veliko, je zaradi usklajenih skupnih pravil v zakonskih sporih možnost »hitenja na sodišče« enega od zakoncev zmanjšana. Zna se pojaviti tudi problem skupne dvojne narodnosti, zato bi bilo iz razlogov jasnosti priporočljivo vstaviti klavzulo o različnih narodnostih.
Ključne besede: uredba Rim III, kolizijsko pravo, ločitev, razveza, okrepljeno sodelovanje, mednarodno zasebno pravo, pravo, ki se uporablja
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2523; Prenosov: 337
Celotno besedilo (901,25 KB)

Opis: Prispevek obravnava uporabo Občega državljanskega zakonika kot pozitivnega prava Republike Avstrije v razmerjih z mednarodnim elementom, ki zahtevajo uporabo kolizijskih pravil. Določbe ODZ kot pozitivnega prava Republike Avstrije slovenska sodišča morajo uporabiti v primeru, da navezna okoliščina v dejanskem stanju primera odkaže na uporabo avstrijskega prava. Še posebej v zvezi s tem prispevek obravnava tiste situacije, ko se avstrijsko pravo in s tem OZD uporabi na podlagi dogovora strank o njegovi uporabi. Prispevek se osredotoča predvsem na pogodbena, nepogodbena, stvarnopravna in dednopravna razmerja z mednarodnim elementom in sklepoma prikaže, v katerih okoliščinah se pred slovenskimi sodišči uporabi ODZ kot pozitivno pravo Republike Avstrije. Pri tem so prikazane različne rešitve v zvezi z uporabo ODZ glede na to, kateri pravni akt, ki vsebuje kolizijska pravila, se v posameznem primeru uporabi.
Ključne besede: mednarodno zasebno pravo, kolizijske norme, navezne okoliščine, avtonomija volje, ODZ, dednopravno razmerje, nepogodbeno obligacijsko razmerje, stvarnopravno razmerje
Objavljeno v DKUM: 05.06.2012; Ogledov: 3640; Prenosov: 275
Povezava na celotno besedilo

Opis: Swap oziroma pogodbe o zamenjavi spadajo med derivativne finančne instrumente, s katerimi si stranki v prihodnosti običajno izmenjujeta denarne tokove ali druga sredstva, katerih vrednost je odvisna od enega ali več premoženj ali indeksov premoženj. V njeni kratki zgodovini se je trg zamenjav pospešeno večal, pri čemer se je vzporedno razvijala tudi njena standardizirana dokumentacija. Za povezovanje potencialnih strank so na voljo posredniki in trgovci, kateri pomagajo pri iskanju strank z ujemajočimi se potrebami. Gre za alternativo uradnim trgom, ki ima privatno okolje in je manj reguliran. Pogodbe o zamenjavi se lahko sklepajo tudi izključno po slovenskem obligacijskem pravu, pri čemer je potrebno predmetno pogodbo uvrstiti v določeno vrsto oziroma tip pogodbe ali izven njih, da se lahko na podlagi tega uporabi ustrezna norma, še posebej za primere, ko se stranki ne dogovorita o vseh sestavinah pogodbe. Ker pa je pogodba nemalokrat z mednarodnim elementom, lahko pride do kolizije pravnih redov več držav. Da bi se stranki izognili morebitnim bodočim negotovostim in sporom, je potrebno vnaprej dogovoriti določena vprašanja, vključno z izborom foruma ter prava, ki naj velja za njuno pogodbeno razmerje. Pri tem je potrebno paziti na vsa ostala pravila in institute, kateri veljajo v mednarodnem okolju in lahko posegajo v njun dogovor. Nazadnje je opredeljena vloga zamenjav kreditnega tveganja v gospodarski krizi iz leta 2008.
Ključne besede: swap, pogodba o zamenjavi, pogodbeno pravo, mednarodno zasebno pravo, gospodarska kriza
Objavljeno v DKUM: 02.04.2012; Ogledov: 3084; Prenosov: 226
Celotno besedilo (474,90 KB)