1. Pot do samostojne države Slovenije v luči izbranih slovenskih in srbskih časnikovBorut Krog, 2020, magistrsko delo Opis: Slovenija je med drugo svetovno vojno kot članica Kraljevine Jugoslavije pristopila k trojnemu paktu, kar je kljub temu ni obranilo napada s strani Nemčije. Aprila 1941 je bilo slovensko ozemlje okupirano, okupatorji pa so si ga razdelili na tri dele. Italiji je pripadla ljubljanska pokrajina, Štajerska in Gorenjska sta pripadli Nemčiji, Prekmurje pa Madžarski. Kot odgovor je bila že aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta, ki je začela z oboroženim bojem proti okupatorjem. Osvobodilna fronta je narodnoosvobodilni boj postopoma spreobrnila v socialistično revolucijo, prav tako pa pomembno vplivala na priključitev Slovenije v okvir federativne Jugoslavije.
Po krizi v osemdesetih letih so zahteve po neodvisnosti postajale del vsakdana, k čemur so pripomogla tudi množična občila. Prve demokratične volitve, sprejetje ustavnih sprememb in sprejetje Deklaracije o suverenosti države so bili eni izmed prvih korakov na poti do samostojnosti.
Referendum o neodvisnosti in razglasitev neodvisnosti sta pomenila, da je slovenski narod v svoji dolgi zgodovini prvič dobil samostojno in lastno državo. A na tej poti so Sloveniji stale JLA, Jugoslavija in mednarodna skupnost.
Ključne besede: Slovenija, Jugoslavija, vojna, DEMOS, osamosvojitev, mednarodno priznanje
Objavljeno v DKUM: 17.05.2021; Ogledov: 1023; Prenosov: 119
 Celotno besedilo (2,45 MB) |
2. Zastopanje otroka glede na Bruseljsko uredbo IIaTina Pritekelj, 2012, diplomsko delo Opis: Starši so zakoniti zastopniki svojega mladoletnega otroka, ki še nima popolne poslovne sposobnosti. Svojega otroka zastopajo pred sodišči ter pred drugimi organi in organizacijami in sklepajo pravne posle v njegovem imenu in za njegov račun, ter tako skrbijo za osebo in za premoženje otroka. V moderni družbi in z modernim načinom življenja vse pogosteje prihaja do položaja, ko starši in otroci niso isti državljani ali ne prebivajo v isti državi članici EU. Ta socialni problem postane relevanten predvsem v primerih, ko pride med samimi starši ali med starši in otroki do sporov v zvezi z izvrševanjem starševske odgovornosti, v obseg katere spada tudi vprašanje pravice do zastopanja otroka. V teh primerih postane najprej pomembno vprašanje, v kateri državi članici je mednarodno pristojno sodišče za razrešitev spora. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa, ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se je pojavil v primeru mednarodnih družin ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. Uredba ima prednost pred nacionalno zakonodajo. Pojavi pa se tudi vprašanje, katero pravo bo pristojno sodišče uporabilo za razrešitev spora, kar pa se rešuje po nacionalnem pravu držav članic, kajti Bruseljska uredba IIa na področje uporabe prava ne posega.
Ključne besede: BU IIa, mednarodno zasebno pravo, mednarodna pristojnost, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, zastopanje otroka, starševska odgovornost, razmerja med starši in otroki, sposobnost otroka.
Objavljeno v DKUM: 14.12.2012; Ogledov: 3225; Prenosov: 635
Celotno besedilo (432,02 KB) |
3. PRIZNANJE IN IZVRŠITEV PREŽIVNINSKIH ODLOČB V EVROPSKI UNIJI NA PODLAGI BRUSELJSKE UREDBE IMaja Janjić, 2011, diplomsko delo Opis: Preživnina je eden pomembnejših institutov družinskega prava, ki omogoča zagotovitev sredstev za preživljanje mladoletnih otrok, otrok, ki se šolajo ali otrok, ki niso sposobni skrbeti sami zase. Poznamo tudi dolžnost preživljanja staršev, kadar se ti ne morejo preživljati sami. Dolžnost preživljanja obstaja samo med člani družine in temelji na solidarnosti.
Države imajo v svojem nacionalnem pravu razdelana pravila, ki zadevajo preživljanje, način uveljavljanja preživnine in sankcije, ki doletijo neplačnika.
S širjenjem Evropske unije in uvedbo evropskega državljanstva, ki je omogočil prosto prehajanje med državami Unije, se je povečalo število zakonskih zvez z mednarodnim elementom in posledično tudi število razvez. Problem se je pojavil pri uveljavljanju preživninskih odločb, ki jih je izdalo sodišče ene države članice v drugi državi članici, saj se pravila od države do države razlikujejo.
Na tem področju je pomembno vlogo odigrala Bruseljska uredba I, ki je omogočila hitro priznavanje in uveljavljanje preživninskih odločb v drugih državah članicah. Bruseljska uredba je bistveno olajšala uveljavljanje preživninskih zahtevkov in skrajšala sodne postopke.
Diplomska naloga obravnava način določitve pristojnosti ter postopek priznanja in izvrševanja preživninskih odločb kot ga ureja Bruseljska uredba I. Pojasnjuje postopek eksekvature ter položaj preživninskega dolžnika in preživninskega upravičenca v mednarodnih postopkih za priznanju in izvršitvi preživninskih zahtevkov.
Zaradi vse večjega števila preživninskih zahtevkov, dolgotrajnih postopkov, ki so bili rezultat eksekvaturnih postopkov, restriktivnih pravil o pristojnosti in ostalih ovir za uveljavitev in izvrševanje preživninskih odločb, je nastala potreba po prenovi režima, ki ga je na področju preživnin vzpostavila Bruseljska uredba I. Sprejeta je bila Preživninska uredba, ki je uvedla nekaj potrebnih sprememb.
Diplomska naloga na kratko obravnava tudi najpomembnejše vidike Preživninske uredbe, novosti, ki jih je uvedla in primerjavo z Bruseljsko uredbo I.
Ključne besede: preživnina, Bruseljska uredba I, družina, izvrševanje preživninskih odločb, priznanje preživninskih odločb, Preživninska uredba, pristojnost, mednarodno pravo, eksekvatura
Objavljeno v DKUM: 10.02.2011; Ogledov: 3845; Prenosov: 892
Celotno besedilo (547,03 KB) |
4. PREŽIVNINA IN NJENO UVELJAVLJANJE PO UREDBI O PREŽIVNINAHUrška Orešnik, 2010, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo je namenjeno ugotavljanju možnosti, ki se upravičencem ponujajo ob neplačilu preživnine, kot zneska, ki predstavlja vse tisto, kar je nekdo pravno dolžan nameniti za potrebno preživljanje bodisi otrok, staršev, zakonca, idr.
Preživljanje ali alimentacija je ustanova družinskega prava, ki temelji na enem od osnovnih načel družinskega prava, na načelu vzajemne pomoči med člani družine oz. na načelu družinske solidarnosti. Zato se problem neplačila preživnin največkrat pojavi v družinah, kjer so vezi razrahljane in ni trdnih, družinskih vrednot.
Pravila, ki določajo preživnine in same pravice, ki izhajajo iz njih so razpršena v številnih pravnih aktih. Posledično je uspešnost hitre izterjave preživnine odvisna od poznavanja prava na tem področju saj se razsežnost bistveno poveča, ko se vključi še mednarodni element (npr. zavezanec se preseli ali živi v drugi državi).
Upravičenci do preživnine imajo na razpolago več postopkov s katerimi lahko zahtevajo njeno plačilo in ti postopki se med sabo ne izključujejo. Najprej je potreben sodno potrjen dogovor o preživnini ali sodno določena preživnina oz. drug izvršljiv naslov, na podlagi katerega se lahko vloži predlog za izvršbo in/ali kazenska ovadba ter zahtevek za uveljavitev nadomestila preživnine.
Najlažjo in najlepšo rešitev za vse vpletene predstavlja dogovor oz. sporazum o preživnini. Zato bi na stopnji svetovanja bilo treba razširiti možnosti in vključiti poleg Centrov za socialno delo, še zakonske in družinske terapevte ter pravne svetovalce.
Ključne besede: preživnina, preživljanje, družina, otroci, starši, zakonec, zunajzakonska skupnost, registrirana skupnost istospolnih partnerjev, neplačilo preživnine, izvršilni postopek, izvršilna sredstva, kazenski postopek, kaznivo dejanje, nadomestilo preživnine, mednarodni element, mednarodno uveljavljanje preživnine, priznanje sodnih odločb
Objavljeno v DKUM: 08.09.2010; Ogledov: 3420; Prenosov: 614
Celotno besedilo (377,80 KB) |
