| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
POSTOPEK PRED STALNIM MEDNARODNIM KAZENSKIM SODIŠČEM
Mateja Novak, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava postopek pred Stalnim mednarodnim kazenskim sodiščem (v nadaljevanju Mednarodno kazensko sodišče, MKS). Mednarodno kazensko sodišče, ki je bilo ustanovljeno na podlagi Rimskega statuta, pogodbe, ki je bila sprejeta 17. julija 1998 v Rimu na diplomatski konferenci, je kot prvo stalno mednarodno kazensko sodišče pristojno za vodenje preiskav in sodnih postopkov zoper posameznike, osumljene najresnejših mednarodnih zločinov, kot so genocid, hudodelstva proti človeštvu, vojna hudodelstva in hudodelstvo agresije. V skladu z obravnavano tematiko je tako predstavljena pristojnost, sestava in delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča. Podrobneje so prikazane posamezne faze postopka pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, kazenske sankcije, izvrševanje kazenskih sankcij, sodelovanje držav z Mednarodnim kazenskim sodiščem in njihova vloga pri izvrševanju kazenskih sankcij sodišča ter pravna sredstva, ki so strankam na voljo v postopku pred Mednarodnim kazenskim sodiščem.
Ključne besede: Mednarodno kazensko sodišče, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, Pravila o postopku in dokazih, mednarodno kazensko pravo, osebna kazenska odgovornost, pristojnost, komplementarnost, sprožitveni mehanizmi, notitia criminis, proprio motu.
Objavljeno: 29.09.2010; Ogledov: 2564; Prenosov: 615
.pdf Celotno besedilo (998,16 KB)

3.
Genocid v Bosni in Hercegovini in Ruandi : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varstvoslovje
Mateja Koren, 2012, diplomsko delo

Opis: Živimo v času, ki ga kljub domala nepregledni množici pravnih dokumentov s področja spoštovanja, zagotavljanja in varovanja človekovih pravic, še vedno zaznamujejo številne vojne, z njimi pa zločini proti človečnosti. Pričujoča diplomska naloga je primerjalna analiza zločina genocida v Bosni in Hercegovini in v afriški državi Ruandi. V primeru genocida v Bosni in Hercegovini, ki se je zgodil med vojno v letih 1992-1995, so bosanski Srbi leta 1995 v Srebrenici izvedli etnično čiščenje, v katerem je bilo pobitih več kot 8.000 muslimanov. V drugem primeru, pa gre za genocid, ki se je zgodil med državljansko vojno od leta 1990-1994 v Republiki Ruandi. V genocidu, ki so ga izvedli Hutuji, je bilo pobitih med 800.000 in 1.000.000 Tutsijev in zmernih Hutujev. V obeh državah je pobijanje potekalo na zelo krute in nehumane načine, žrtve pa so bile izbrane zgolj na osnovi etnične pripadnosti. Oba genocida sta usodno zaznamovala življenja mnogih ljudi. Zaradi obsežnosti mednarodnega humanitarnega prava, so v diplomski nalogi na kratko zajeta le bistva, zaradi lažje razumljivosti. V mednarodnih oboroženih spopadih pa je vedno prihajalo tudi do kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato je nekaj besed namenjeno tudi pomenu človekovih pravic in pravu o le-teh. Genocidna morija se je začela z genocidom Turkov nad Armenci, sledil je Holokavst Nemcev nad Židi, po 2. svetovni vojni pa se je število zločinov proti človečnosti le še stopnjevalo. Eno najodmevnejših je bilo krvavo obdobje Rdečih Kmerov v Kambodži in krizno žarišče v Sudanu (Darfurju), sledili so poboji v Burundiju in Ruandi ter na področju bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije. Prav zaradi vseh teh množičnih pobojev in genocidov bi lahko to stoletje poimenovali kar »stoletje genocida«.
Ključne besede: genocid, zločini proti človečnosti, človekove pravice, mednarodno pravo, mednarodno kazensko pravo, diplomske naloge
Objavljeno: 29.05.2012; Ogledov: 3662; Prenosov: 568
.pdf Celotno besedilo (1,79 MB)

4.
MEDNARODNA PRAVNA POMOČ V KAZENSKIH ZADEVAH (TEMELJNI POJMI) S POUDARKOM NA SODELOVANJU MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO
Marko Filip Kolbl, 2014, diplomsko delo

Opis: Predmet obravnave v mojem diplomskem delu je mednarodna pravna pomoč v kazenskih zadevah s poudarkom na sodelovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki predstavlja obliko mednarodne kazenskopravne pomoči med dvema državama kot subjektoma kazenskopravnega sodelovanja. Kazenskopravna pomoč med državami pa je edina prava rešitev za odkrivanje in preprečevanje čezmejnega kriminala. Zato sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška odločili, da bosta sklenili meddržavne sporazume, ki urejajo t.i. malo mednarodno kazenskopravno pomoč, medsebojno izvrševanje sodnih odločb v kazenskih zadevah in izročitev . Vendar kasneje sta republiki Slovenija in Hrvaška postali članici Evropske unije in tako vstopili v njen pravni red. Pravila pravnega reda Evropske unije pa prav tako urejajo določbe o mednarodni kazenskopravni pomoči med državami članicami Evropske unije. Tako se postavi vprašanje, kateri pravni akt se uporabi v primeru kazenskopravnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško? Ali je to pravni akt Evropske unije ali ratificiran meddržavni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško? To vprašanje pride v poštev samo takrat, kadar pravni akt Evropske unije in ratificiran meddržavni sporazum urejata isto materijo mednarodnega kazenskega procesnega prava. Da v tem primeru pridemo do odgovora, je potrebno upoštevati pravila o hierarhiji mednarodnih pravnih aktov, ki urejajo mednarodno kazensko procesno pravo, mednje spadajo tudi ratificirani meddržavni sporazumi med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško in predhodne in končne določbe pravnih aktov Evropske unije, ki urejajo isto materijo. Da bi razumeli koncept mednarodne kazenskopravne pomoči, je potrebno predstaviti in opredeliti osnovne pojme, ki se pojavljajo v zvezi z mednarodno kazenskopravno pomočjo in temeljna načela, na katerih osnovni pojmi slonijo. Ta temeljna načela so produkt načel najbolj civiliziranih narodov in imajo dvojno naravo: kot temeljna načela prava Evropske unije in temeljna načela mednarodnega kazenskega procesnega prava. Zato je moje diplomsko delo posvečeno tudi tej temi. Seveda pa mora mednarodna kazenskopravna pomoč slediti svojemu cilju. Ta cilj pa je uspešen pregon čezmejnega kriminala v najboljši možni meri. Zato se postavlja naslednje vprašanje, kateri pravni akti omogočajo boljši kazenski pregon čezmejnega kriminala? Ali so to pravni akti Evropske unije ali ratificirani meddržavni sporazumi med RS in RH? Odgovor na to vprašanje bo potekal sočasno s primerjavo obeh vrst pravnih aktov. Pri pregonu čezmejnega kriminala med posameznima državama pa odigrajo svojo vlogo tudi nacionalni predpisi držav. Ti se uporabljajo takrat, kadar mednarodni pravni akti določene materije ne urejajo . V Republiki Sloveniji je ta predpis Zakon o kazenskem postopku (ZKP) . V Republiki Hrvaški pa je takšen predpis Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoći (ZOMPO) . Takšno uporabo imenujemo subsidiarna uporaba nacionalnega predpisa države. --------------------------------------------- 1 Pogodba o pravni pomoči v kazenskih in civilnih zadevah z dne 7.2.1994, Uradni list RS-MP, št. 10/94, Hrvaška; Pogodba o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah z dne 7.2.1994, Uradni list RS-MP, št.10/94, Hrvaška; Pogodba o izročitvi z dne 7.2.1994, Uradni list RS-MP, št. 2/95,Hrvaška. 2 Republika Slovenija je postala članica Evropske unije 1.4.2004, Republika Hrvaška pa je postala članica Evropske unije 1.7.2013. 3 Mednarodna kazenskopravna pomoč se daje po določbah ZKP zgolj, če ni z mednarodno pogodbo določeno drugače (514. člen ZKP). 4 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, Ljubljana 1994. 5 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, Ljubljana 1994.
Ključne besede: Republika Slovenija, Republika Hrvaška, mednarodna kazenskopravna pomoč, mednarodno kazensko procesno pravo, meddržavni sporazum, pravni akti Evropske unije
Objavljeno: 08.05.2014; Ogledov: 1567; Prenosov: 254
.pdf Celotno besedilo (780,28 KB)

5.
RAZVOJ INDIVIDUALNE KAZENSKE ODGOVORNOSTI NAJVIŠJIH POLITIČNIH IN VOJAŠKIH PREDSTAVNIKOV V MEDNARODNEM PRAVU
Tajda Glazer, 2014, diplomsko delo

Opis: Temelji ureditve individualne kazenske odgovornosti najvišjih političnih in vojaških predstavnikov v mednarodnem pravu so bili postavljeni po II. svetovni vojni s sprejetjem Nürnberškega in Tokijskega statuta, kljub temu pa je k njenemu razvoju nedvoumno največ prispevala sodna praksa v okviru Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando ter Mednarodnega kazenskega sodišča. Na tem področju smo bili priča izrednemu napredku, čeprav je bil časovni okvir, v katerem so bili sprejeti temeljni dokumenti in v katerem je nastajala sodna praksa, razmeroma kratek. Da bi razumeli, kako se je individualna kazenska odgovornost najvišjih političnih in vojaških predstavnikov razvijala, smo pogledali njeno ureditev skozi zgodovino ter opisali institucije, pred katere so najvišji politični in vojaški predstavniki lahko poklicani na odgovornost. Po predstavitvi temeljnih značilnosti individualne kazenske odgovornosti smo podrobneje pogledali njene modalitete in osvetlili še prihodnost ter probleme, s katerimi se mednarodni tribunali soočajo pri sojenju najvišjim političnim in vojaškim predstavnikom. Ugotovili smo, da kljub neizmernim napredkom ni mogoče reči, da vse poteka brez težav. Nekateri pravni instituti na področju individualne kazenske odgovornosti najvišjih političnih in vojaških predstavnikov so še vedno nejasni oziroma nedorečeni, kultura nekaznovanosti je še vedno prisotna, nenazadnje pa oviro predstavljajo tudi problemi pri sojenju, na primer oteženo dokazovanje najvišjim političnim in vojaškim predstavnikom ter vmešavanje držav in politike v delo sodišč.
Ključne besede: individualna kazenska odgovornost, mednarodno kazensko pravo, najvišji politični in vojaški predstavniki, modalitete individualne kazenske odgovornosti, kultura nekaznovanosti
Objavljeno: 17.12.2014; Ogledov: 683; Prenosov: 118
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

6.
Odvzem premoženja nezakonitega izvora z obrnjenim dokaznim bremenom
Sven Godec, 2014, diplomsko delo

Opis: Odvzem premoženja nezakonitega izvora je eden izmed ključnih elementov v boju zoper organiziran kriminal in druga huda kazniva dejanja z motivom koristoljubja, saj udari tovrstno kriminaliteto tja kjer to najbolj boli - v zaslužek. Ker tradicionalni ukrepi kazenskega prava niso bili več kos vse večji ekonomski in družbeni moči organizirane kriminalitete, ki je izvirala iz ogromnih kriminalnih dobičkov, so države tako začele iskati nove ukrepe, s katerimi bi zagotovile učinkovit odvzem takšnega protipravno pridobljenega premoženja. Rezultat takšnih prizadevanj je bil institut odvzema premoženja nezakonitega izvora z obrnjenim dokaznim bremenom, ki je z namenom večje učinkovitosti pri odvzemu kriminalnih zaslužkov močno presegal okvirje in možnosti tradicionalnih ukrepov ter s tem posegal v sama načela pravnih sistemov. Ta institut je uvedla v svoj pravni red tudi Slovenija, ko je jeseni 2011 sprejela Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Zakon je tako na področje odvzema protipravno pridobljenega premoženja prinesel vrsto pomembnih novosti, ki so v strokovni javnosti sprožile določene dileme glede ustavnosti in primernosti tega pravnega instituta. Razvidno je torej, da institut odpira vrsto vprašanj, na del katerih skušamo odgovoriti tudi v diplomskem delu. V diplomskem delu institut tako na splošno predstavimo in z namenom primerjave na pregleden ter sistematičen način pokažemo, kako je urejen v slovenskem, nacionalnem, evropskem in mednarodnem pravu, prav tako pa predstavimo tudi dejansko učinkovitost, prednosti in slabosti samega instituta, kot tudi ureditve odvzema premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI. V diplomskem delu smo tako ugotovili, da institut odvzema premoženja nezakonitega izvora z obrnjenim dokaznim bremenom predstavlja učinkovit način povračila kriminalno pridobljenih sredstev in s tem preprečevanja težjih oblik kriminala, predvsem v primerih, ko so tradicionalnimi ukrepi nemočni. Enako velja tudi za slovensko ureditev tega instituta po ZOPNI, za katero smo še ugotovili, da je v skladu z obvezujočimi mednarodnimi in nadnacionalnimi pravnimi akti, kot tudi primerljiva z ureditvami drugih visoko razvitih demokratičnih držav. Prav tako smo kot neutemeljene zavrnili določene pomisleke glede ustavnosti in primernosti tega instituta in posledično njegove ureditve po ZOPNI, saj po našem mnenju omogoča večjo učinkovitost odvzema brez kršenja temeljnih pravic posameznika.
Ključne besede: kazensko pravo, odvzem premoženja nezakonitega izvora, odvzem premoženjske koristi, obrnjeno dokazno breme, pravna ureditev, mednarodno pravo, diplomske naloge
Objavljeno: 02.12.2014; Ogledov: 944; Prenosov: 261
.pdf Celotno besedilo (1008,93 KB)

7.
8.
Report from the conference "Lubanga: Lessons Learned"
Sabina Zgaga, 2012, drugi članki ali sestavki

Ključne besede: mednarodno kazensko pravo, mednarodna sodišča, posvetovanja, poročila
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 678; Prenosov: 20
URL Povezava na celotno besedilo

9.
POLOŽAJ ŽRTVE IN PRIČE V KAZENSKEM POSTOPKU – PRIMERJALNO PRAVNA ANALIZA UREDITVE V/NA MEDNARODNEM SODIŠČU ZA VOJNE ZLOČINE NA OBMOČJU NEKDANJE JUGOSLAVIJE, MEDNARODNEM KAZENSKEM SODIŠČU IN SLOVENSKI KAZENSKI ZAKONODAJI
Vanja Svetec Leaney, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravice žrtve in priče v mednarodnih kazenskih postopkih so novejše področje, ki postaja vedno bolj pomembno. Skozi analize in ugotovljene pomanjkljivosti sistemov mednarodnih pravnih in nacionalnih sistemov lahko pridemo do zelo zanimivih in ustreznih rešitev za naš nacionalni pravni red pri ureditvi področja pravic žrtev mednarodnih kaznivih dejanj, upoštevajoč pravice obdolženca do pravičnega in hitrega sojenja. Naloga temelji na analizi določb podlag Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (v nadaljevanju ICTY), Mednarodnega kazenskega sodišča (v nadaljevanju ICC), našega nacionalnega reda RS ter sodni praksi vseh treh sistemov. Njen namen in cilj je pripomoči k boljšemu razumevanju lastnega pravnega sistema, postopkov in njegovih inštitutov ter k boljšemu razumevanju posebnosti mednarodnega kazenskega prava in mednarodnih kaznivih dejanj v luči pravic in obveznosti žrtev ter prič. Skozi pomankljivosti vsakega sistema smo prišli tudi do predlogov za spremembo oz. dopolnitve zakonodaje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS).Dikcije mednarodnih dokumentov po večini niso samoizvršljive. Treba jih je prenesti oz. implementirati v nacionalni kaznovalni sistem. Pri tem se pojavijo vprašanja o ustreznosti ureditve tj. ali implementacija dejansko zagotavlja ustrezne rešitve, kot jih predvidevajo statuti in pravila mednarodnih sodišč, v tem primeru ICC in ICTY. Naloga zajema predstavitev ureditve položaja, pravic (vrste in oblike povrnitve škode) in obveznosti žrtve in priče v mednarodnih kazenskih postopkih ter slovenski kazenski zakonodaji, predstavitev in kritično opredelitev do stališč teorije v zvezi z navedeno tematiko, analizira primere iz sodne prakse, predvsem mednarodno pravne, ter je poskus odgovora ureditve pravic in dolžnosti žrtev in prič v primeru pregona mednarodnih kaznivih dejanj v povezavi z načelom komplementarnosti Rimskega statuta, načelom prvenstvenosti in pravili ICTY ter slovenske kazenske zakonodaje.ICC se v mednarodnem kazenskem sistemu bistveno razlikuje od ostalih mednarodno pravno kazenskih ureditev, saj poskuša uveljavljati načela restorativne pravičnosti (pravičnost je dosežena, ko se sliši glas žrtve in se njihovo trpljenje vzame v obzir pred sodiščem). ICTY ima v zvezi z zagotavljanjem pravic žrtvi kar nekaj pomanjkljivosti, ki pa jih je odpravil ICC. Po primerjalno pravni analizi vseh treh sistemov se je pokazalo, da slovenski pravni red ne ureja pravic žrtve genocida, kazniva dejanja zoper človečnost in vojne zločine drugače od pravic žrtev katerega koli kaznivega dejanja, čeprav so značilnosti mednarodnih kaznivih dejanj drugačne. Ustrezna ureditev pravic in statusa žrtve je nujna za zagotovitev učinkovitega pregona mednarodnih kaznivih dejanj. Diskurz o pravičnosti v mednarodnih kazenskih postopkih ni več omejen samo na obtoženca, pač pa vključuje tudi priznanje pravice drugih strank v postopku. V sklepnem delu so povzete ključne misli in ugotovitve, ki izhajajo iz primerjalne analize. Nacionalni pravni red RS še vedno zagotavlja več pravic žrtvam in pričam kot ostala dva mednarodno pravna sistema, upoštevajoč možnosti prevzema pregona s strani subsdiarnega tožilca ter pravico do udeležbe vsake žrtve v postopku in neomejevanjem pravic udeležbe žrtve na zastopanje s strani pravnega zastopnika. Vendar pa nacionalni sistem ni brez pomanjkljivosti. Izsledki te naloge lahko služijo kot uporabna informacija zakonodajalcu, saj mu je s strnjeno in izčrpno predstavitvijo pravic in obveznosti žrtve v kazenskem postopku omogočen vpogled v pomen oz. vsebino posameznih ureditev. V nalogi pa je tudi nakazano, v katerih določbah in za katere primere bi bilo treba nacionalno zakonodajo dopolniti.
Ključne besede: pravice žrtve in priče, mednarodno kazensko pravo, mednarodna kazniva dejanja, ICTY, ICC, pravni red RS, kazniva dejanja zoper človečnost, genocid, agresija, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 559; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (1,92 MB)

10.
Silobran - primerjalna analiza med izbranimi državami
Mateja Koblar, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga primerja ureditev instituta silobrana v izbranih državah z evropskim kontinentalnim pravom in državah t. i. sistema common law. Obrambno dejanje silobrana je navadno posledica protipravnega napada na življenje ali telesno integriteto posameznika. V sodobnem pravnem svetu takšno ravnanje ne more biti skladno z zakonom, zato večina držav dovoli obrambo zoper njega. Posamezniku nudi možnost obrambe zoper takšen napad, ne da bi mu grozila kazen za njegovo dejanje. Seveda mora tak posameznik upoštevati zakonske omejitve, če se želi uspešno sklicevati na institut silobrana. V nalogi so primerjane tovrstne zakonske omejitve v izbranih evropskih državah in državah sistema common law. Primerjava je bila izvedena s pomočjo različnih raziskovalnih metod. Institut silobrana v vseh primerjanih državah, če je uspešno dokazan in sprejet na sodišču, pomeni, da storilec ne bo odgovarjal za dejanje, ki v drugačnih okoliščinah pomeni kaznivo dejanje. Ugotovljeno je bilo, da se največje razlike v ureditvi instituta silobrana pojavljajo med evropskim kontinentalnim pravnim sistemom in sistemom common law, kar je tudi pričakovano, saj imata sistema drugačno pravno podlago. Večje razlike med izbranimi državami v ureditvi v evropskem kontinentalnem sistemu niso bile ugotovljene. Še najbolj izstopa Republika Avstrija, ki za razliko od ostalih sprejema ozko pojmovanje varovanih dobrin. Institut silobrana ima po našem mnenju dvojno naravo: po eni strani je bistven za pravičen pravni sistem, po drugi strani pa storilcu nudi izhod in opravičilo za kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje in dejanje silobrana se razlikujeta po okoliščinah, v katerih se je dejanje zgodilo. Prav zaradi te dvojne narave je nujno potrebno, da je silobran strogo pravno in zakonsko reguliran, opredeljen in nadzorovan.
Ključne besede: silobran, kazensko pravo, kazenski zakonik, mednarodno kazensko pravo, anglosaški pravni sistem, primerjalna analiza, magistrska dela
Objavljeno: 19.06.2018; Ogledov: 447; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (1,66 MB)

Iskanje izvedeno v 0.19 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici