| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 25
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Globalni dogovor o migracijah (težnja po ureditvi migracijske problematike)
Nastja Jurišič, 2020, magistrsko delo

Opis: Migracije so eden največjih globalnih izzivov današnjega časa, so naravni fenomen in v našem vse bolj povezanem svetu ena od značilnosti današnjega časa. Dandanes le malo ljudi v industrializiranih državah ali državah v razvoju nima osebnih izkušenj z migracijo in njenimi posledicami - ta splošna izkušnja je postala simbol dobe migracij. Migracije so globalen pojav, zato se je pojavila težnja po globalni ureditvi. Vsaka država ima svojo politiko priseljevanja, svoje načine za spopadanje s težavami, ki ji migracije prinesejo. Po migracijski krizi leta 2015 je večina držav prišla do spoznanja, da se vprašanje urejanja migracij lahko uspešno in učinkovito rešuje le z medsebojnim sodelovanjem. Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah predstavlja pomemben mejnik k težnji po vzpostavitvi enotne migracijske politike med državami na svetu. Globalni dogovor opredeljuje migracije kot ključ za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. S simbolno potrditvijo Globalnega dogovora, decembra leta 2018, se je odprlo mnogo vprašanj in polemik, vezanih na 23 ciljev, ki jih dogovor določa. Glavna odprta vprašanja dogovora so ali le-ta vpliva na suverenost držav pristopnic, ali dogovor izenačuje legalne in nelegalne migracije in ali opredeljuje migracijo kot novo človekovo pravico. Skozi analizo ciljev ter ukrepov Globalnega dogovora smo prišli do zaključka, da dogovor ne posega v suverenost držav – tudi če bi kakšna določba omejevala suverenost, prevladuje splošno načelo dogovora, ki mu daje neobvezujočo naravo. Kar pomeni, da se vsaka država odloči ali želi nacionalno politiko spreminjati in dopolnjevati v skladu s tem dogovorom ali ne. Tudi nove pravice do migriranja ta dogovor ne daje. Z opredelitvami le določa kaj in pod kakšnimi pogoji so dovoljenje migracije, s čimer si prizadeva za zakonsko ureditev migracij. Z analizo Strategije Republike Slovenije na področju migracij smo ugotovili, da Vlada Republike Slovenije deluje v smeri izpolnjevanja ukrepov, ki jih določa Globalni dogovor o varnih, zakonitih in urejenih migracijah.
Ključne besede: migracijska politika, mednarodna zaščita, evropski azilni sistem, newyorška deklaracija, globalni dogovor, strategija vlade
Objavljeno: 18.06.2020; Ogledov: 236; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (689,47 KB)

2.
Otroci brez spremstva v Sloveniji in drugih evropskih državah
Urska Soršak, 2018, magistrsko delo

Opis: Otroci brez spremstva so tisti, ki se nahajajo zunaj matične države brez spremstva obeh staršev, oziroma brez zakonskega ali po običaju določenega skrbnika in so mlajši od 18 let. Predstavljajo eno izmed najbolj ranljivih skupin beguncev oziroma migrantov. Vsi begunci in ne samo otroci, sicer trpijo že zato, ker so daleč stran iz matične države, svoje družine, prijateljev in doma. Soočajo se s travmami in strahom, ki so posledica življenja v izjemno težkih okoliščinah, v pomanjkanju in v preganjanju ter v nevarnosti, ki jim grozi v državi izvora, kot tudi na sami poti v ciljno državo. Navaditi se morajo na popolnoma drug način življenja na drugem koncu sveta, se vključiti v družbo, ki jim je popolnoma tuja in prestati še posebne postopke, da jim je ostanek v tuji državi sploh omogočen. V primeru, ko gre za mladoletnika oziroma otroka, je položaj še toliko težji, saj se nahaja v tuji državi, brez odrasle osebe, ki bi lahko poskrbela za zagotavljanje njegovih koristi in je prikrajšan za zaščito in varstvo, ki ga nudijo starši oziroma skrbniki. Ranljivost pa izhaja seveda tudi iz njegove mladoletnosti, saj se zaradi svoje nizke starosti še ni pripravljen sam soočati s svetom, novo državo, novimi ljudmi, goro postopki in prilagoditvijo na popolnoma novo življenje. Izpostavljeni so različnim negativnim faktorjem, pogosto postanejo žrtve spolnega, fizičnega ali psihičnega nasilja ali celo žrtve trgovine z ljudmi. Do leta 2015 v Republiki Sloveniji nismo imeli izkušenj z večjim številom otrok brez spremstva, saj je bila za večino to zgolj prehodna ne pa ciljna država, ne glede na to pa statistike kažejo, da število otrok brez spremstva pri nas zadnje stoletje močno narašča. Postopki za obravnavo te skupine mladoletnikov so sicer bili v Republiki Sloveniji kljub ne velikemu številu vzpostavljeni, vendar pa so se primeri reševali posamično in ni bilo ustaljene prakse. Ko so se v letu 2015 pričela vstopanja številnih mladoletnikov brez spremstva so pa se v postopkih namenjenih oskrbi tej skupini migrantov, pokazale pomanjkljivosti. V primeru, ko mladoletniki brez spremstva RS nimajo zgolj za tranzitno državo, ampak tukaj tudi ostanejo, jim je namreč potrebno omogočiti participacijo v družbi in normalen razvoj. Oskrba otrok brez spremstva je zelo široko področje in sega na številne resorje, ki morajo biti primerno urejeni. Gre za postopke od postavitve zakonitega zastopnika do zdravstvene oskrbe, vključitve v šolo in nastanitve, zato je potrebna celovita in podrobna pravna ureditev. Temeljni zakoni na tem področju so Zakon o mednarodni zaščiti, Zakon o tujcih in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakon o mednarodni zaščiti določa splošna načela, postopke za dodelitev in odvzem mednarodne zaščite, obseg in trajanje, pravice, dolžnosti prosilcev in definira pojme statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Zakon o tujcih pa določa pogoje in način vstopa, bivanja in zapustitve tujcev v Republiki Sloveniji. Uporablja se za tujce in za vse osebe brez državljanstva, ne pa za prosilce za mednarodno zaščito in za tujce, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita in za osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji začasno zatočišče. Otroci brez spremstva imajo ob vstopu v Republiko Slovenijo tako dve možnosti. Prva možnost je, da v državi ostanejo brez statusa, kot ilegalni migranti in so nastanjeni v Centru za tujce, dokler se jih ne vrne v njihovo državo izvora. Druga možnost pa jim daje na voljo, da zaprosijo za mednarodno zaščito in počakajo do sprejetja odločitve. Podeli se jim lahko status za določen čas, status subsidiarne zaščite ali trajen status, status begunca in so začasno nastanjeni v Azilnem domu, vsaj za čas, dokler se namestitev ne organizira drugje. Glede na prakso se večina otrok odloči za postopek mednarodne zaščite, ki pa je kompleksen in velikokrat zelo dolgotrajen.
Ključne besede: migracije, mednarodna zaščita, ranljiva kategorija, načelo otrokove največje koristi, azil, žrtve trgovine z ljudmi, Konvencija o otrokovih pravicah.
Objavljeno: 24.09.2018; Ogledov: 953; Prenosov: 243
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

3.
Pravna ureditev instituta mednarodne zaščite
Vita Repnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Že pred sprejetjem Konvencije o statusu beguncev (krajše Ženevske konvencije) iz leta 1951 so bili postavljeni temelji mednarodne zaščite (Splošna deklaracija človekovih pravic), vendar je slednja v kombinaciji s Protokolom iz leta 1967 prva vpeljala v pravno terminologijo izraz »begunec« ter njegovo definicijo, ki še danes predstavlja glavni steber razvoja begunskega prava. Ženevska konvencija predvideva tudi pogoje za pridobitev statusa begunca ter razloge za njegovo izgubo, pravni status teh oseb v državi pridobitve azila, minimalne standarde za ravnanje z begunci ter dolžnosti držav podpisnic. Poseben status med načeli ima načelo »non-refoulement« oziroma načelo nevračanja, ki je splošno načelo mednarodnega prava in zavezuje tudi države, ki niso podpisnice Ženevske konvencije. Njegovo bistvo je, da države sprejemnice ne smejo begunca vrniti na ozemlje države, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi njegove rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Za nadzor nad implementacijo in izvajanjem Ženevske konvencije skrbi Agencija Združenih narodov za begunce, oziroma krajše UNHCR, katere naloga je zagotavljanje mednarodne zaščite in iskanje dolgoročnih rešitev za begunce, pomoč pri njihovi vključitvi v okolje nove države ter vrnitvi v njihovo matično državo. Evropska unija si že od leta 1999 prizadeva za poenotenje zakonodaje na področju mednarodne zaščite in s tem vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Oblikovanje le tega je potekalo v dveh fazah, skozi kateri so bile sprejete nekatere direktive in uredbe, ki določajo skupne standarde ter zagotavljajo boljše sodelovanje med državami, kar naj bi pripeljalo do enakega obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito ne glede na to, v kateri državi so vložili prošnjo. To zagotavljajo predvsem Dublinska uredba v povezavi z EURODAC uredbo, Recepcijska direktiva, Kvalifikacijska direktiva ter Postopkovna direktiva. Republika Slovenija je kot članica Evropske unije bila dolžna vsebino teh dokumentov prenesti v svojo pravno ureditev, ki jo na tem področju trenutno realizirata dva poglavitna zakona, in sicer Zakon o mednarodni zaščiti ter Zakon o tujcih, temelje za sprejemanje takšnih zakonov pa je Slovenija zagotovila že z nekaterimi določbami iz Ustave Republike Slovenije. Zakon o mednarodni zaščiti deli status mednarodne zaščite na dve obliki, in sicer na status begunca ter subsidiarno zaščito, prav tako pa vsebuje postopkovne določbe. Zakon o tujcih določa pogoje in načine vstopa, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, medtem ko njegova novela uvaja še možnost sprožitve posebnega ukrepa, ki bi ob posebnih migracijskih razmerah omejil vstop tujcev v Slovenijo.
Ključne besede: begunec, mednarodna zaščita, azil, Konvencija o statusu beguncev, skupni evropski azilni sistem, zakonodaja Republike Slovenije
Objavljeno: 05.07.2017; Ogledov: 1506; Prenosov: 329
.pdf Celotno besedilo (601,48 KB)

4.
INTEGRACIJA BEGUNSKIH DRUŽIN
Nina Babić, 2016, diplomsko delo

Opis: Integracija je dvosmerni proces prilagajanja priseljencev in družbe držav sprejemnice na številnih ravneh; predvsem na ekonomski, socialni, družbeni, kulturni, verski in politični. Diplomska naloga obravnava pravne okvirje, ki so potrebni za zagotovitev socialno-ekonomskih in pravnih pravic za uspešno integracijo begunske družine. Obravnava integracijsko politiko na področju vključevanju begunskih družin v sprejemno družbo, integracijo njihovih otrok v vzgojno-izobraževalni sistem, vključenost staršev pri njihovem izobraževanju, pravice otrok beguncev brez spremstva, področje združitve družine za begunce ter pomen enotnosti družine pri procesu integracije. Glavni namen diplomske naloge je analiza obstoječega stanja na področju integracijske politike beguncev v družbo in vseh pravnih razsežnosti vključevanja, ki morajo biti zagotovljene za uspešno integracijo.
Ključne besede: integracija, mednarodna zaščita, konvencija o otrokovih pravicah, mladoletniki brez spremstva, združitev družine
Objavljeno: 06.03.2017; Ogledov: 670; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (622,72 KB)

5.
KRITIČNA ANALIZA PRAVNE UREDITVE AZILA V EVROPSKI UNIJI Z VIDIKA VARSTVA ČLOVEKOVIH PRAVIC
Meira Hot, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrska naloga obravnava in analizira pravno ureditev skupnega evropskega azilnega sistema z vidika varstva človekovih pravic. V prvem delu naloge so predstavljeni pravni insturmenti, ki urejajo področje azila v EU. V tem okviru so izpostavljene tudi temeljne pomanjkljivosti zadevnega sistema, kakor so se izkazale ob nenadzorovanem in množičnem dotoku državljanov tretjih držav, ki so na ozemlju EU zaprosili za mednarodno zaščito, od leta 2015 dalje (evropska begunska kriza). Pomanjkljivosti skupnega evropskega azilnega sistema v luči varstva človekovih pravic, so predstavljene skozi analizo prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice. V osrednjem delu naloge je predstavljena in analizirana reforma skupnega evropskega azilnega sistema, kakor jo je predlagala Evropska komisija maja 2016, in podana ocena o učinkovitosti ter primernosti bistvenih ukrepov, predvidenih z navedeno reformo. Naloga je dopolnjena z oceno spremeb slovenske azilne zakonodaje. Na podlagi zadevne analize veljavne ureditve in predlagane reforme skupnega evropskega azilnega sistema, je v sklepu naloge podana ocena , da je bistvena pomanjkljivost pravne ureditve pravice do azila v EU, dejstvo, da sistem primarno ščiti interes držav članic EU ter vzpostavlja pravila, ki preprečujejo zlorabe azilnih postopkov in sekundarna gibanja prosilcev za mednarodno zaščito, ne da bi sistem v zadostni meri zagotovil učinkovito zaščito človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. V sklepu so prav tako podani predlogi za sprejem ukrepov, ki bi zagotovili učinkovitejše reševanje evropske begunske krize, med drugim preko vzpostavitve zakonitih poti za vstop prosilcev za mednarodno zaščito na ozemlje EU, do okrepljenega delovanja EU v tretjih državah.
Ključne besede: Evropska Unija, mednarodna zaščita, skupni evropski azilni sistem, reforma skupnega evropskega azilnega sistema, človekove pravice.
Objavljeno: 10.12.2016; Ogledov: 1047; Prenosov: 178
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

6.
ANALIZA DELA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC NA PODROČJU VAROVANJA OTROKOVIH PRAVIC OD LETA 2010 DO 2014
Zlatka Puklavec Banjanin, 2016, diplomsko delo

Opis: O otrocih radi govorimo, da predstavljajo našo bodočnost. Zaradi svoje fizične in psihične nedozorelosti spadajo v ranljivo skupino, ki ji je namenjena še prav posebna pozornost. Pravice otrok so skozi zgodovino pridobivale na pomenu in s sprejetjem Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989 je otrok postal samostojni nosilec pravic. Slovenska ustava določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Družina je priznana kot osnovna celica družbe, primarno pravico in dolžnost, skrbeti za svoje otroke, imajo starši. V primeru, da starši za svoje otroke ne poskrbijo, to vlogo prevzame država. V slovenskem prostoru so na področju predstavljanja in uresničevanja otrokovih pravic zelo dejavne civilnodružbene organizacije, osrednja institucija za varstvo otrokovih pravic pa je Varuh človekovih pravic RS. V Sloveniji je leta 1994 začel veljati Zakon o varuhu človekovih pravic. Nimamo posebnega varuha otrokovih pravic, je pa bila leta 2001 v okviru strokovne službe Varuha človekovih pravic RS oblikovana posebna skupina za področje otrokovih pravic, pozneje je bil imenovan tudi varuhov namestnik za področje otrokovih pravic in socialnega varstva. Varuh človekovih pravic RS o svojem delu poroča z rednimi letnimi poročili in posebno poglavje o varstvu otrokovih pravic predstavlja vedno večji del varuhovega letnega poročila. Prizadeva si za večjo prepoznavnost med mladimi in v ta namen organizira različne aktivnosti, obiskuje šole, sodeluje na otroških parlamentih, okroglih mizah in podobnih dogodkih. Veliko dela na promociji otrokovih pravic, sodeluje z nevladnimi organizacijami v Sloveniji ter na mednarodni ravni. Prizadeva si za vzpostavitev ustrezne zakonske podlage, da bo dolžnost vseh, da se otroku prisluhne in se ga obravnava kot samostojnega nosilca pravic. To je še posebej pomembno v primerih, ko starši ne zmorejo ali ne morejo sodelovati v otrokovo korist. V ta namen se pri Varuhu človekovih pravic RS izvaja pilotni projekt Zagovornik – glas otroka. Iz Varuhovih letnih poročil je razvidno, da so se ukvarjali s kršitvami vseh pravic, ki jih določa Konvencija o otrokovih pravicah, največ pa s pravicami otrok v okviru družine, še posebej s pravico vzdrževanja stikov in neposredne zveze z obema staršema. Njegovo mnenje je, da je delo v zvezi z otrokovimi pravicami strokovno poglobil, kar ugotavlja tudi v rednih stikih z ombudsmani v tujini. Svoja mnenja in priporočila o zadevah, ki jih obravnava, podaja s podprtimi argumenti. Ocenil je, da niso uspeli primerno obdelati, kljub vsem prizadevanjem, področja sodelovanja otrok, ki ga določata 12. in 13. člen Konvencije o otrokovih pravicah. Večkrat je podal svojo oceno, da so otrokove pravice, ki jih določa Konvencija o otrokovih pravicah, v Sloveniji zagotovljene na zadovoljivi ravni in obenem opozoril, da to ne pomeni, da te ravni ni mogoče izboljšati. V svojih letnih poročilih nenehno opozarja na pogosto brezbrižnost organov, ki odločajo o otrokovih pravicah. V diplomskem delu sta postavljeni dve tezi: »V Republiki Sloveniji Varuh človekovih pravic s svojim delovanjem veliko prispeva k izboljšanju in zagotavljanju otrokovih pravic« in »število odprtih zadev na področju varstva otrokovih pravic pri Varuhu človekovih pravic narašča predvsem zaradi večje osveščenosti o otrokovih pravicah, ne pa zaradi večjega števila kršitev.« Menim, da glede na analizo varuhovega dela v letih 2010 – 2014 postavljenima tezama lahko popolnoma pritrdim.
Ključne besede: varstvo otrokovih pravic, varuh človekovih pravic, zgodovina otrokovih pravic, projekt Zagovornik – glas otroka, mednarodna zaščita otrokovih pravic
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 1278; Prenosov: 119
.pdf Celotno besedilo (2,20 MB)

7.
Pogoji za pridobitev statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite po pravu Evropske unije
Špela Šimenc, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga natančneje obravnava Direktivo 2011/95/EU o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev in oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, t.i. Kvalifikacijska direktiva. Slednja je izjemnega pomena z vidika skupnega evropskega azilnega sistema, saj je prvi naddržavni instrument, ki hkrati ureja zaščito beguncev in zaščito oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite. Njen namen je predvsem prispevati k nadaljnji uskladitvi nacionalnih pravnih pravil držav članic iz tega področja, zvišati standarde zaščite ter odpraviti nejasnosti in dvoumnosti njene predhodnice, tj. Direktive 2004/83/ES. V nalogi je predstavljena vsebinska ureditev Direktive 2011/95/EU, s poudarkom na posameznih členih, ki so bili oziroma niso bili spremenjeni v postopku prenovitve Direktive 2004/83/ES.
Ključne besede: Direktiva 2011/95/EU, mednarodna zaščita, begunec, subsidiarna zaščita
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1278; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (699,91 KB)

8.
PROBLEM NEZAKONITEGA PRISELJEVANJA NA OZEMLJE EVROPSKE UNIJE IN PRIDOBIVANJE STATUSOV OSEB S POTREBO PO MEDNARODNI ZAŠČITI PO PRAVU EU IN RS
Luka Fekonja, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je obravnavan problem nezakonitega priseljevanja na območju Evropske unije in Republike Slovenije, ki predvsem v zadnjem desetletju predstavlja enega izmed večjih izzivov državam članicam, tako v praksi kot tudi v teoriji. Na podlagi aktualne zakonodaje Republike Slovenije in zakonodaje Evropske unije je podrobneje opisan postopek in pogoji predpisani za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. V uvodnem poglavju je obravnavana problematika nezakonitega priseljevanja skozi aktualne statistične podatke ter primerjava le-teh med posameznimi državami članicami. Nadalje so predstavljeni posamezni pogostejši izrazi v povezavi z izbrano temo, kot so begunec, azilant, prosilec za azil, mednarodna zaščit ali azil ipd., ki so, zaradi svoje podobnosti lahko zavajajoči in hitro postanejo predmet zmot in nerazumevanja. Obravnavani so tudi vzroki in vrste nezakonitega priseljevanja na podlagi različnih migracijskih teorij, ter običajne poti, po katerih migranti dosegajo zunanje meje držav članic Evropske unije. V tem poglavju so povzete tudi kazni za nedovoljeno prečkanje meja Republike Slovenije, predpisane v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije. V drugem poglavju je opisana aktualna zakonodaja Evropske unije in pravni predpisi, ki urejajo omenjeno področje. V začetku je predstavljen razvoj na področju azilnega prava vse od prvih pravil do aktualne pravne ureditve in prizadevanja ter težnje po harmonizaciji ureditev azilnega prava med državami članicami Evropske unije. Na podlagi zakonodaje je predstavljen celoten postopek od nezakonitega vstopa na ozemlje katere od članic Evropske unije do vložitve in obravnave prošnje ter pogojev, predpisanih za pridobitev mednarodne zaščite. Predvsem je govora o direktivah in uredbah, ki jih je večina držav članic implementirala v svojo zakonodajno ureditev. V tretjem poglavju diplomskega dela je predstavljena domača zakonodaja na področju prava tujcev in azilnega prava v Republiki Sloveniji, ki se v veliki meri, zaradi harmonizacije pravil iz drugega poglavja v nacionalno zakonodajo Republike Slovenije, navezuje na prejšnje poglavje. Prav zaradi navezovanja na domača pravila in pravila Evropske unije pa so izpostavljene razlike v ureditvi med obema obravnavanima zakonodajama. V zadnjem poglavju pa je omenjena še problematika najjužnejšega italijanskega otoka Lampeduse, ki je obenem najjužnejša točka Italije, in ki se zadnja desetletja spopada z valom nezakonitega priseljevanja migrantov. V nadaljevanju so obravnavani še ureditev statusa begunca v skladu z italijansko ustavo, postopek pridobitve mednarodne zaščite po aktualni italijanski zakonodaji ter razlika med ureditvami Republike Italije, Evropske unije in Republike Slovenije v obravnavanju in interpretaciji izraza begunec.
Ključne besede: Begunec, azil, mednarodna zaščita, subsidiarna zaščita, direktive, zakonodaja Evropske unije, zakonodaja Republike Slovenije, Lampedusa, migrant, Republika Italija, Dublinska uredba, direktive.
Objavljeno: 05.07.2016; Ogledov: 979; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

9.
MIROVNE OPERACIJE OZN: ZAŠČITA CIVILISTOV NA MIROVNIH OPERACIJAH PRIMER UNAMID
Roky Györek, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem predstavil zaščito civilistov na mirovnih operacijah Organizacije združenih narodov, ki predstavljajo sodobno sredstvo sistema kolektivne varnosti s katerim se preko zaščite civilnega prebivalstva zagotavlja tudi mednarodni mir in varnost. Nalogo pa sem zaključil s predstavitvijo in analizo hibridne mirovne operacije OZN in AU v regiji Darfur (UNAMID), saj ta predstavlja eno izmed najpomembnejših operacij s področja zaščite civilistov. V sodobnem času je koncept mednarodne varnosti tesno povezan s konceptom človeške varnosti katerega temeljna elementa sta osebna varnost in varnost skupnosti, ki se zagotavljata tako, da so osebe in tudi celotne skupnosti, ki predstavljajo civilno prebivalstvo, varne pred različnimi oblikami nasilja, ki izvira bodisi iz različnih oblik oboroženega spopada bodisi iz izvrševanja oblasti s strani suverene države. Mednarodna skupnost je prav zaradi slednjih situacij razvila doktrino odgovornosti za zaščito, na podlagi katerega utemeljuje tudi pravico do humanitarne intervencije, ki jo lahko izvaja tudi v različnih oblikah mirovnih operacij. Mirovne operacije zajemajo široko paleto aktivnosti, saj so se skozi zgodovino razvile od tradicionalnih operacij, ki jih je Generalna skupščina prvič predvidela z resolucijo »Združeni za mir« in so osnovana na načelih neagresije, privolitve in nepristranskosti, do modernih mirovnih operacij, ki pri oblikovanju in izvrševanju svojega mandata niso več tako omejena z omenjenimi načeli, to pa pomeni, da so mirovne operacije postale učinkovito sredstvo za zagotavljanje zaščite civilistov. Pravni okvir današnjih mirovnih operacij, ki se nanaša na zaščito civilistov, zajema predvsem mednarodnopravne instrumente s področja mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava človekovih pravic ter resolucije, poročila in različne druge odločitve na temo zaščite civilistov, ki jih sprejemajo Varnostni svet, generalni sekretar in številna specifična telesa Organizacije združenih narodov. Uporabljivost omenjenih virov na mirovnih operacijah pa je odvisna od številnih dejavnikov kot so na primer dejstvo obstoja oboroženega spopada in mednarodna ali interna narava konflikta. Tako se je v primeru kršitev zoper civilno prebivalstvo mednarodna skupnost odzvala tudi v primeru vojne v Sudanu. Sprva je Varnostni svet iz razloga zaščite civilistov v regiji Darfur na podlagi doktrine odgovornosti za zaščito sprejel resolucijo št. S/RES/1706, ki je bila prva resolucija s katero je Varnostni svet na podlagi omenjene doktrine nameraval ustanoviti mirovno operacijo s pooblastili za vsiljevanje miru. Čeprav je omenjena resolucija ostala le mrtva črka na papirju je mednarodna skupnost eventualno le uspela z resolucijo št. S/RES/1769 ustanoviti mirovno operacijo preko katere se še danes nudi zaščita civilistov v Darfurju. V obdobju osmih let od kdaj UNAMID obstaja pa je mednarodna skupnost pod okriljem te operacije z uporabo različnih pristopov bolj ali manj uspešno podpirala mirovne sile pri izvrševanju mandata, ki se konstantno razvija, da bi sledili tako vedno spreminjajočim se okoliščinam na terenu in v Varnostnem svetu.
Ključne besede: Mednarodna skupnost, mirovne operacije, operacije za ohranjanje miru, zaščita civilistov, mednarodno humanitarno pravo, mednarodno pravo človekovih pravic, Varnostni svet, Organizacija združenih narodov, hibridna mirovna operacija Organizacije združenih narodov in Afriške unije, UNAMID
Objavljeno: 23.11.2015; Ogledov: 998; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

10.
Postopek predaje tujca, ki zaprosi za mednarodno zaščito, tretji državi
Marko Mikerevič, 2015, diplomsko delo

Opis: Postopek predaje tujca, ki zaprosi za mednarodno zaščito, varni tretji državi, se v Republiki Sloveniji trenutno ne izvaja od leta 2013, čeprav ga v področni slovenski zakonodaji še vedno najdemo. A, ker je težko podati strokovno kritiko na postopek, ki se praktično ne izvaja, smo zaradi podobnosti s postopkom predaje prosilca varni tretji državi, vzporedno analizirali še t. i. dublinski postopek. Gre za dva postopka, ki imata temelje v evropski sekundarni zakonodaji, s katerima se vzpostavlja sistem odgovornosti za obravnavo prosilca za mednarodno zaščito na državnih nivojih. Skupna evropska zakonodaja sicer stremi k poenotenju teh postopkov med državami članicami Evropske unije in skuša vzpostaviti enotni azilni sistem, vendar ji pri praktični izvedbi teh postopkov ne uspeva. Ta neuspeh se odraža v neharmonizirani izvedbi teh postopkov med državami članicami in zagotavljanju neenakega varstva pravic prosilcev. Neharmoniziranost postopkov in posledično zagotavljanje različnih pravic prosilcev smo prikazali in dokazali s citati relevantnih pisnih virov in poznavanjem lastne problematike. Dejanske odklone med državami članicami v zagotavljanju pravic prosilcev pa smo dokazali z intervjujem, ki smo ga opravili z anonimnim prosilcem za mednarodno zaščito, v procesu dublinskega postopka. V nalogi smo povzeto iz vseh ugotovitev prišli do zaključka, da se je varstvo pravic prosilcev za mednarodno zaščito v tretjih varnih državah bistveno izboljšalo po zagotavljanju standardov, ki se po evropski zakonodaji zahtevajo za varno tretjo državo. Med tem ko ostaja v državah članicah, ki same po sebi veljajo za prosilce mednarodne zaščite varne države, različen nivo zagotavljanja varstva pravic prosilcev.
Ključne besede: tujci, mednarodna zaščita, azilni sistem, azilni postopki, dublinski postopek, policija, diplomske naloge
Objavljeno: 09.10.2015; Ogledov: 1362; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici