| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
KONCEPT ODGOVORNOSTI ZAŠČITITI V TEORIJI IN PRAKSI
Miha Jovan, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava temeljna izhodišča koncepta odgovornosti zaščititi, njegov nastanek in razvoj, vsebinske vidike ter primer uporabe koncepta v praksi. Koncept odgovornosti zaščititi izhaja iz pojmovanja suverenosti kot odgovornosti in določa, da temeljno načelo mednarodnega prava o državni suverenosti vsebuje tudi odgovornost držav, da zaščitijo svoje prebivalstvo pred genocidom, vojnimi hudodelstvi, etničnim čiščenjem in hudodelstvi zoper človečnost. Koncept je utemeljen na treh med seboj povezanih in enakovrednih stebrih. Prvi steber zajema primarno odgovornost držav zaščititi svoje prebivalstvo pred navedenimi grozodejstvi, kar obsega preprečevanje teh zločinov, vključno z njihovim spodbujanjem, s primernimi in potrebnimi sredstvi. Drugi steber poudarja zavezanost mednarodne skupnosti pomagati državam pri izpolnjevanju te odgovornosti. Mednarodna pomoč zajema tri glavne oblike, in sicer spodbujanje, gradnjo zmogljivosti in pomoč državam pri zaščiti njihovega prebivalstva. Prednostna naloga in temelj odgovornosti zaščititi je preprečevanje grozodejstev v okviru prvega in drugega stebra. Kljub temu se lahko zgodi, da države niti z mednarodno pomočjo ne preprečijo najhujših kršitev človekovih pravic, zato je v teh primerih potrebno ukrepanje mednarodne skupnosti. Slednje omogoča tretji steber, ki zajema odgovornost mednarodne skupnosti zaščititi prebivalstvo pred temi grozodejstvi v primeru da države očitno ne izvajajo zahtevane odgovornosti iz prvega stebra. Ker se OZN močno zavzema za dialog in mirno reševanje konfliktov je koncept odgovornosti zaščititi zasnovan predvsem na uporabi širokega spektra miroljubnih sredstev, na katerih temelji preprečevanje grozodejstev. In tudi če slednje ni uspešno, odziv mednarodne skupnosti v okviru tretjega stebra ni nujno vojaške narave, saj so najprej predvidena miroljubna sredstva, in šele če ta ne zadostujejo, pridejo na vrsto prisilni ukrepi, ki vključujejo neoborožene sankcije in uporabo sile kot skrajnega ukrepa, ki jo mora vedno odobriti Varnostni svet OZN. O mednarodnopravnem statusu koncepta kot celote še ne moremo govoriti, kljub temu pa je koncept že močno usidran v obstoječih okvirih mednarodnega prava in lahko govorimo vsaj o mednarodnem pravu in statu nascendi.
Ključne besede: Koncept odgovornost zaščititi, humanitarna intervencija, preprečevanje grozodejstev, odgovornost držav, mednarodna pomoč, ukrepanje mednarodne skupnosti
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 1211; Prenosov: 203
.pdf Celotno besedilo (818,06 KB)

2.
Mednarodna odgovornost Evropske unije in njenih držav članic zaradi kršitev prava Svetovne trgovinske organizacije
Aleš Ferčič, 2010, izvirni znanstveni članek

Opis: V tem prispevku avtor obravnava mednarodnopravno odgovornost Evropske unije innjenih članic zaradi kršitve prava Svetovne trgovinske organizacije. V tej zvezi je odprtih več vprašanj, do katerih prihaja zaradi skupnega pristopa takratne Skupnosti in njenih članic k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije in še boljn zaradi izostanka t.i. klavzule o pristojnosti. Gre zlasti za vprašanje mednarodnopravne subjektivitete Skupnosti oziroma Evropske unije, njen obseg zavezanosti v okviru sistema Svetovne trgovinske organizacije, njeno možnost uveljavljanja t. i. ugovora nepristojnosti in za pripisljivost ravnanj lastnih institucij in organov njenih članic oziroma za odgovornost v tej zvezi. Smiselno enaka vprašanja se zagotavljajo za članice Evropske unije. Na podlagi teh vprašanj, ki jih avtor obravnava v drugem in tretjem poglavju, avtor v četrtem poglavju obravnava še način uveljavljanja odgovornosti Evropske unije in njenih članic s strani tretih držav. Avtor nato zaključi ta prispevek s sklepnimi ugotovitvami in tezami, ki so zajete v petem poglavju.
Ključne besede: mednarodnopravna odgovornost, mešani sporazumi, mednarodna subjektiviteta, Evropska unija, Svetovna trgovinska organizacija
Objavljeno: 05.06.2012; Ogledov: 1056; Prenosov: 64
URL Povezava na celotno besedilo

3.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST PO KONVENICIJI ZDRUŽENIH NARODOV O MEDNARODNI PRODAJI BLAGA IN OBLIGACIJSKEM ZAKONIKU
Lovro Jurgec, 2012, diplomsko delo

Opis: Gospodarski subjekti so v današnjem času vse bolj vpeti v mednarodne gospodarske tokove. Pri tem se pogosto pojavljajo težave, ki izhajajo iz različnih pravnih ureditev posameznih pravnih področij. To pogosto predstavlja oviro pri poslovanju in posledično gospodarskemu napredku, saj se zaradi morebitnih težav, ki izhajajo iz nepoznavanja tujega pravnega reda gospodarski subjekti pogosto ne bodo odločili za poslovanje s gospodarskimi družbami iz tujine. Zaradi tega se v modernem času pojavljajo unificirana pravila, ki znatno olajšujejo poslovanje med pravnimi subjekti iz različnih držav. Takšno unificirano pravno ureditev na področju prodajne pogodbe predstavlja tudi Konvencija Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga, ki se pri ureditvi posameznih področij pogodbenega prava razlikuje od slovenske pravne ureditve. V diplomskem delu se ukvarjam s primerjavo pravnih ureditev poslovne odškodninske odgovornosti v slovenski pravni ureditvi in v Konvenciji Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga, pri čemer se posebej posvetim primerjavi pravne narave odškodninske odgovornosti in obsega povrnitve škode v obeh pravnih ureditvah, saj se ravno v zvezi s tema dvema pojmoma pojavljajo največje razlike med navedenima pravnima ureditvama.
Ključne besede: Poslovna odškodninska odgovornost, Obligacijski zakonik, Konvencija ZN o mednarodni prodaji blaga, mednarodna prodajna pogodba, pravna narava poslovne odškodninske odgovornosti, obseg povrnitve škode.
Objavljeno: 17.12.2012; Ogledov: 1481; Prenosov: 272
.pdf Celotno besedilo (410,03 KB)

4.
Zastopanje otroka glede na Bruseljsko uredbo IIa
Tina Pritekelj, 2012, diplomsko delo

Opis: Starši so zakoniti zastopniki svojega mladoletnega otroka, ki še nima popolne poslovne sposobnosti. Svojega otroka zastopajo pred sodišči ter pred drugimi organi in organizacijami in sklepajo pravne posle v njegovem imenu in za njegov račun, ter tako skrbijo za osebo in za premoženje otroka. V moderni družbi in z modernim načinom življenja vse pogosteje prihaja do položaja, ko starši in otroci niso isti državljani ali ne prebivajo v isti državi članici EU. Ta socialni problem postane relevanten predvsem v primerih, ko pride med samimi starši ali med starši in otroki do sporov v zvezi z izvrševanjem starševske odgovornosti, v obseg katere spada tudi vprašanje pravice do zastopanja otroka. V teh primerih postane najprej pomembno vprašanje, v kateri državi članici je mednarodno pristojno sodišče za razrešitev spora. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa, ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se je pojavil v primeru mednarodnih družin ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. Uredba ima prednost pred nacionalno zakonodajo. Pojavi pa se tudi vprašanje, katero pravo bo pristojno sodišče uporabilo za razrešitev spora, kar pa se rešuje po nacionalnem pravu držav članic, kajti Bruseljska uredba IIa na področje uporabe prava ne posega.
Ključne besede: BU IIa, mednarodno zasebno pravo, mednarodna pristojnost, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, zastopanje otroka, starševska odgovornost, razmerja med starši in otroki, sposobnost otroka.
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 2065; Prenosov: 448
.pdf Celotno besedilo (432,02 KB)

5.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAV V MEDNARODNEM PRAVU Z VIDIKA PRIPISLJIVOSTI OBLASTVENIH RAVNANJ DRŽAVI
Jan Irgel, 2014, diplomsko delo

Opis: Države kot temeljni subjekti mednarodnega prava že od antičnih časov vstopajo v medsebojne odnose. Motivi so različni, bodisi politični bodisi ekonomski ali preprosto eksistencialni. Razlog leži v preprostem zgodovinskem dejstvu, ki jasno zapoveduje, da izolirana država, država, ki nima nikakršnih stikov z drugimi državami, na dolgi rok ne mora obstati. V sodobnem času vse večje stopnje globalizacije na podlagi eksponentnega tehnološkega razvoja je stopnja povezanosti in medsebojne odvisnosti držav še toliko večja. Posledično odigra pravo mednarodne odgovornosti držav ključno vlogo kot varuh temeljnih načel mednarodnega prava, načela mirnega reševanja sporov, načela pravičnosti ter zakonitosti, in sicer bolj kot kadarkoli prej. Še v tako harmoničnih in idealnih odnosih med državami pride do konflikta, ki ima za posledico kršitev kakšne mednarodne obveznosti države. To neizogibno dejstvo pa za seboj potegne potrebo po vzpostavitvi pravil, ki bi nastalo konfliktno situacijo karseda najhitreje, najefektivneje in predvsem enotno rešila. Namen tega diplomskega dela je predstaviti dognanja, spoznanja in vzpostavljena pravila prava mednarodne odgovornosti držav z vidika pripisljivosti ravnanj državi, ki ga je izoblikovala mednarodna skupnost tekom dolgega obdobja kodifikacije. Kdaj določeno ravnanje lahko pripišemo državi, ki lahko ima (ali pa tudi ne) za posledico kršitev kakšne mednarodne obveznosti, igra ključno vlogo pri vzpostavitvi njene mednarodne odgovornosti, posledično so vzpostavljena pravila pripisljivosti ključnega pomena za presojo sodobnih konfliktnih situacij. V zadnjem poglavju pa bom pod drobnogled vzel različne oblike reparacij, ki jih predvideva mednarodno pravo ob ugotovljeni kršitvi, in razmerja med njimi.
Ključne besede: mednarodna odgovornost države, pripisljivost protipravnega ravnanja državi, odškodninska odgovornost države, reparacije, odškodnina
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 752; Prenosov: 196
.pdf Celotno besedilo (791,55 KB)

6.
MEDNARODNA ODGOVORNOST DRŽAV IN ORGANIZACIJ
Bojana Blazhevska, 2015, diplomsko delo

Opis: Mednarodno pravo je pomemben del strukture naše mednarodne družbe. Svojo pomembnost dolguje učinkovitosti ter sposobnosti se odzivati na spremembe. Z diplomskim delom smo prišli do zaključka, da je bila KMP tista, katera se je med prvimi začela zavzemati za razvoj mednarodnega prava in njegovo kodifikacijo. V diplomskem delu smo zajeli tudi pojem oziroma temo mednarodne odgovornosti ter smo ob tem ugotovili, da države niso edini subjekti mednarodnega prava, čeprav so primarni subjekti. Države imajo, kot primarni subjekti najobsežnejši rang pravic, vendar ne smemo pozabiti, da pravice pomenijo tudi odgovornost. Zraven držav so naštete še MO, posamezniki ter drugi subjekti, kateri za razliko od držav svoje pravice pridobivajo preko določenih inštitutov, izvedeno. Kot je navedeno v diplomskem delu obstajata dva osnovna načina pripisovanja ravnanja državi. Po prvem načinu se odgovornost pripiše na podlagi institucionalne povezave in velja za ravnanje osebe, skupine oseb ter se razširja na ravnanje oseb, ki formalnopravno niso organi, vendar izvršujejo državna pooblastila. Razlog za to obravnavo se opira na stališče, da država mora nadzorovati svoje organe, ker je njihova samostojnost le navidezna. Drugi način temelji na nadzoru ali vplivu, ki ga država vrši in se dejanski nadzor mora dokazovati za vsako ravnanje individualno. Če pogledamo v istem poglavju bomo ugotovili, da za MO veljajo precej drugačna pravila. Da bi lahko pripisali odgovornost MO mora biti sporno ravnanje izvedeno s strani njenega agenta, organa ter mora biti povezano z izvrševanjem uradnih funkcij. Ob koncu diplomskega dela lahko zaključimo, da se pravice držav in MO, čeprav so podobne, precej razlikujejo in to predvsem zaradi načina pridobitev pravic. Države svoje pravice pridobijo originarno in kot take imajo večji rang pravic, dokler MO svoje pravice pridobivajo derivativno preko inštrumentov prava. Posledica manjšega ranga pravic je manjši obseg odgovornosti, ki sledi MO-am, kjer za države kot primarne subjekte velja nasprotno in imajo s tem znatno večji obseg odgovornosti.
Ključne besede: Mednarodno pravo, Komisija za mednarodnega prava, Generalna Skupščina, kodifikacija, mednarodna odgovornost, države, mednarodne organizacije, pripisljivost.
Objavljeno: 22.04.2016; Ogledov: 706; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (169,95 KB)

7.
Mednarodnopravno varstvo morja s poudarkom na predpisih, ki urejajo onesnaževanje morja z nafto
Jernej Rančnik, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu predstavim mednarodnopravno varstvo morja s poudarkom na predpisih, ki urejajo onesnaževanje morja z nafto. Življenjsko okolje v katerem živimo je vedno bolj onesnaženo. Zaradi tega ohranjanje in varstvo morja ni več interes posameznika, ampak postaja problem celotne mednarodne skupnosti. Težav ni mogoče rešiti le z uporabo notranjega prava držav, zato v ospredje prihajajo pomembni dvostranski in večstranski dogovori držav ter akti mednarodnih organizacij. V začetnem delu naloge natančneje opredelim pojem in pomen mednarodnega pomorskega prava ter bralca seznanim z mednarodnimi organizacijami, ki sprejemajo akte in bistveno pripomorejo k varstvu morja pred onesnaževanjem. V osrednjem delu predstavim vse najpomembnejše mednarodne instrumente, ki se nanašajo na prepoved onesnaževanja morja z nafto, varovanje človeških življenj na morju, varno upravljanje ladij, usposabljanje pomorščakov, intervencije obalnih držav na odprtem morju v primeru onesnaženja z nafto in odgovornost za onesnaženje morja z nafto. Prav tako predstavim razloge in posledice nastanka mednarodnih instrumentov, ki urejajo onesnaževanje morja z nafto s posameznimi primeri nesreč tankerjev. Na koncu diplomskega dela navedem in opišem tudi najpomembnejše enostranske pravne akte držav in predstavim sklepno razmišljanje - ali vsi navedeni predpisi zagotavljajo potrebno pravno varstvo problema onesnaževanja morja z nafto ali pa bo potrebno sprejeti še nekoliko strožje predpise.
Ključne besede: Mednarodna pomorska organizacija, pomorsko mednarodno pravo, razlitje nafte, konvencija, onesnaževanje morja z ladij, protokol, odgovornost.
Objavljeno: 24.06.2016; Ogledov: 759; Prenosov: 135
.pdf Celotno besedilo (822,23 KB)

8.
VLOGA IN POMEN MEDIATORJA V POSTOPKU MEDNARODNE UGRABITVE OTROK
Samanta Abram, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je predstaviti problematiko mednarodne ugrabitve otrok in opisati delo in pomen mediatorja Evropskega parlamenta v primeru mednarodne ugrabitve otroka. Na začetku je predstavljenih nekaj bistvenih pojmov s področja mednarodnih ugrabitev, in sicer pojem otroka, starševske odgovornosti (predvsem, kako je s starševsko odgovornostjo, ko pride do razveze zakonske zveze ali življenjske skupnosti), pojem ugrabitve ter mednarodne ugrabitve. V nadaljevanju je predstavljena pomembna zakonodaja oziroma pravni akti, ki zadevajo področje mednarodnih ugrabitev. Tu sta izrednega pomena Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok in Uredba Bruselj II bis, ki najobsežneje pokrivata področje te problematike, nekaj besed pa sem namenila tudi Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah. V zadnjem poglavju je podrobneje predstavljena mediacija kot alternativni način reševanja sporov, načela mediacije in njen potek. Predstavljeno je tudi delo mediatorja Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitve otrok ter razlogi za zavrnitev vrnitve otroka.
Ključne besede: otrok, mednarodna ugrabitev, starševska odgovornost, mediacija, mediator Evropskega parlamenta, otrokova korist.
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 692; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (545,68 KB)

9.
MEDNARODNA ODGOVORNOST DRŽAV IN VARSTVO OKOLJA
Barbara Balažic, 2016, diplomsko delo

Opis: Problematika diplomskega dela zajema normativno ureditev na področju varstva okolja in odgovornosti držav pri kršitvi mednarodnih pravil. S kodifikacijo običajnih pravil o splošni mednarodni odgovornosti držav se je doseglo spoštovanje medsebojnih obveznosti in torej delček vsega kar ruši svet, kot celovitost. K urejenosti kršitev mednarodnih obveznosti in pravnih posledic le teh je pripomogla Komisija za mednarodno pravo leta 2001 z Osnutkom pravil o odgovornosti držav. Na drugi strani pa se države z medsebojnim sodelovanjem na mednarodnih konferencah dogovarjajo za dobrobit in ukrepe, ki bi pripomogli k racionalnejšemu ravnovesju med človekovimi interesi in naravnimi dobrinami ter se soočajo s tistimi rešitvami, kjer je moč še kaj spremeniti in popraviti. Konflikt med bogatim severom in revnim oziroma razvojnim jugom sveta, ki vse bolj poglablja revščino in razlike se poleg prekomernega izkoriščenja ter uničevanja okolja zdi zavedno odprto vprašanje, katerega države niso pripravljene dovolj enotno razrešiti. Pri tem vsaka država vztraja pri svoji okoljevarstveni politiki, ki ji zagotavlja kar se da največjo gospodarsko korist in dobiček, prav tako pa se nobena izmed držav ni pripravljena odreči velikemu delu svoje suverenosti. Toda večja skrb, ki na začetku ni bila tako izpostavljena, bi morala biti namenjena prav posamezniku, da ni samo on en in edini gospodar vsega ampak obstajajo tudi naslednje generacije, ki bodo prišle za njim. Državam se nalaga obveznost, da na področju varstva okolja združijo moči skupaj z ostalimi subjekti mednarodnega prava in nevladnimi organizacijami, saj okoljska škoda že dolgo presega nacionalne meje in postaja globalni problem, toda vsa regulacija ostaja samo pri okvirnih sporazumih, ki pa spadajo v soft law in tako državam ne predstavljajo pravne obveze.
Ključne besede: mednarodna odgovornost, Komisija za mednarodno pravo, okoljevarstvena politika, suverenost, mednarodne konference, konflikt, okoljska škoda, revščina
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 439; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (740,34 KB)

10.
Opredelitev pojma običajnega prebivališča po Bruseljski uredbi IIa
Anja Pernat, 2017, magistrsko delo

Opis: Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št.1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa (BU IIa), ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se pojavi v primeru družin z mednarodnim elementom ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. BU IIa ima prednost pred nacionalno zakonodajo in se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze ter na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti. V zadevah starševske odgovornosti, so pristojnosti določene tako, da se kar najbolj upošteva interese otroka kar pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Tukaj se nam kaj hitro postavi vprašanje, kje ima otrok svoje običajno prebivališče, saj lahko pri ugotavljanju le tega nastopijo težave, zlasti v primeru pogostih selitev iz ene države članice v drugo ali če je bila selitev čez mednarodno mejo nedavna. Sodišče mora za vsak posamezni primer ugotoviti, ali ima otrok v neki zadevi običajno prebivališče v zadevni državi članici, in to na podlagi dejstev, ki izhajajo iz okoliščin navedenega otroka. BU IIa tega pojma posebej ne opredeljuje. Pomen izraza je treba razumeti v skladu s cilji in nameni BU IIa. Poudariti je potrebno, da razlaga običajnega prebivališča ne temelji na nobenem pojmovanju običajnega prebivališča iz katere koli izrecne nacionalne zakonodaje, ampak se ji priznava samostojen pomen v skladu s pravom Evropske unije in za namen prava Evropske unije.
Ključne besede: Običajno prebivališče, Bruseljska uredba IIa, starševska odgovornost, zakonski spori, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, mednarodna pristojnost, ugrabitev otrok.
Objavljeno: 30.11.2017; Ogledov: 589; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (795,93 KB)

Iskanje izvedeno v 0.26 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici