1. Pravna ureditev oploditve z biomedicinsko pomočjo v luči raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah : magistrsko deloLara Krneža, 2024, magistrsko delo Opis: V 20. stoletju so z namenom razvoja medicine, preprečevanja genetsko bolnih potomcev in izboljšanja vrste izvajali neetične poskuse na ljudeh. Ti so bili opravljeni brez privolitve žrtev. Zaradi vedno večje ozaveščenosti družbe o človekovih pravicah in napredka pravne znanosti, se je po drugi svetovni vojni začela sprejemati zakonodaja, ki je postavila etične smernice za izvajanje raziskav na ljudeh. Leta 1947 je bil sprejet Nürnberški kodeks, leto kasneje pa je Svetovno zdravniško združenje sprejelo Ženevsko deklaracijo o zdravniških dolžnostih. Pomembne svetovne organizacije so zatem podpisale še Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Helsinško deklaracijo o etičnih načelih medicinskih raziskav na ljudeh, Oviedsko konvencijo, Splošno deklaracijo o človeškem genomu in človekovih pravicah, Splošno deklaracijo o bioetiki in človekovih pravicah in Listino EU o temeljnih pravicah. Vsi navedeni pravni akti so pomembno vplivali na pravno ureditev raziskav (na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah) v Sloveniji.
Opravljanje medicinskih poskusov na ljudeh brez njihove svobodne privolitve je pri nas prepovedano že z Ustavo Republike Slovenije. Ta določa tudi ostale ustavne kategorije, v luči katerih se morajo izvajati raziskave. Biomedicinske raziskave in kazniva dejanja v zvezi z njimi so opredeljena v Kazenskem zakoniku, ki prepoveduje kloniranje, ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne (in druge) namene ter izvajanje drugih biomedicinskih posegov. Pravice pacientov ureja Zakon o pacientovih pravicah. Za magistrsko nalogo sta ključnega pomena še Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ureja raziskave na zarodkih »in vitro«, pridobivanje in raziskovanje na embrionalnih matičnih celicah in Kodeks zdravniške etike, ki določa etične standarde za zdravnike pri izvajanju raziskav na pacientih.
Pravna teorija in sodna praksa se pri pravnem urejanju raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah pogosto srečujeta s kolizijo med dvema ustavnopravnima kategorijama, pravico do življenja (zarodka) in svobodo znanosti. Do te kolizije pogosto prihaja zaradi nerešenega vprašanja o pravnem statusu človeškega zarodka. Evropsko sodišče za človekove pravice je o tem odločalo že večkrat, a enotne rešitve na to vprašanje doslej še ni podalo. Pomembni precedensi ESČP v zvezi z raziskavami na človeških zarodkih in pravnim statusom zarodka so zadeve Evans proti Združenemu Kraljestvu, Vo proti Franciji in Parillo proti Italiji.
Ključne besede: medicinsko pravo, človekove pravice, medicinska etika, medicinske raziskave, poskusi na ljudeh, evgenika, privolitev, znanstvene raziskave na in vitro zarodkih, in vitro oploditev
Objavljeno v DKUM: 11.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 122
 Celotno besedilo (877,37 KB) |
2. Konflikt etično strokovnih normativov: Ugovor vesti medicinskih sester pri evtanazijiPajo Bučić, 2024, magistrsko delo Opis: V Sloveniji poteka razprava o evtanaziji, ki je osredotočena predvsem na etično in pravno odgovornost zdravnikov. Poznavanje etično pravno-formalnih stališč medicinskih sester do evtanazije na bolnišnični ravni je lahko pokazatelj pristojnim odločevalcem, katere zakonske predpise je treba sprejeti, da ohranijo stabilen in učinkovit javno zdravstveni sistem, katerega najštevilčnejši deležnik je zdravstveno-negovalni kader.
Namen magistrskega dela je raziskati stališča medicinskih sester v povezavi z evtanazijo in ugotoviti, ali bi medicinske sestre uveljavljale ugovor vesti. Na osnovi izmerjenih stališč zaposlenih anestezijskih medicinskih sester bi predlagali ukrepe, ki bi lahko vplivali na organizacijo ali udejanjanje evtanazije.
Na osnovi teoretičnih izhodišč in predhodnih tujih raziskav je bil izdelan anketni vprašalnik, v katerega je bila vključena celotna populacija anestezijskih medicinskih sester iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Pridobljene odgovore smo prenesli v programsko orodje za zahtevnejše analize SPSS® Statistics, kjer smo podatke statistično analizirali z ustreznimi statističnimi testi z izbrano stopnjo značilnosti pri 0,05 in jih s teoretičnimi spoznanji z našimi ugotovitvami povezali v celoto.
Najvišja raven strinjanja je bila zabeležena pri trditvi, da ima človek pravico odločati o svoji smrti in da je evtanazija humana metoda pomoči bolni osebi. Anestezijske medicinske sestre so sicer v povprečju bližje verjetnosti, da bi sodelovanje pri evtanaziji izzvalo moralno sporen odnos, ki lahko vodi v konflikt interesov, vendar bi se v povprečju manj verjetno odločile za uveljavitev ukrepa ugovora vesti. A v primeru odločanja ali delovanja v javni matični bolnišnici ali v organizaciji za evtanazijo, bi sodelovanje odklonilo več kot polovica medicinskih sester oziroma skoraj vse, če izvajanje evtanazije ne bi bilo v interesu javnega zavoda. Mnenje medicinskih sester o uveljavitvi ugovora vesti v primeru uzakonitve evtanazije glede na starost in religijo v povprečju ni značilno odstopalo, medtem ko je bila glede na spol prepoznana statistično značilna razlika. Pri preverjanju obstoja povezanosti med izraženimi stališči smo s Pearsonovim koeficientom korelacije pri dveh raziskovalnih vprašanjih zaznali zmerno linearno povezanost. Povezava med izvajanjem dela v organizaciji za evtanazijo in stopnjo religije medicinskih sester pa ni bila statistično dokazana.
Raziskava je pokazala, da so medicinske sestre pri anesteziji na splošno prepričane, da bi jih sodelovanje pri evtanaziji vodilo v moralno sporen odnos in v konflikt interesov, vendar v času javne razprave v Sloveniji na splošno odobravajo evtanazijo in pravico odločanja posameznika o svoji smrti, kar kažejo tudi druge primerljive raziskave. Zavedajo se, da bi sodelovanje pri evtanaziji lahko povzročilo moralne dileme ali občutke krivde. Poleg tega se medicinske sestre sprašujejo, ali bi takšno dejanje povzročilo kršenje kodeksa etike v zdravstveni negi, ki je, kot kaže, predvsem pri zelo vernih medicinskih sestrah usmerjeno k ugovoru vesti. Anketirane medicinske sestre bi bile v majhnem deležu pripravljene sprejeti sodelovanje v slovenski organizaciji za evtanazijo, vendar le pod pogojem, da pridobijo ustrezno soglasje delodajalca. Raziskava kaže, da anketirane medicinske sestre dobro poznajo področje obvladovanja bolečine, toda primanjkuje jim znanja pri oskrbi bolnikov ob koncu življenja. Spoznanja na osnovi evtanazije kažejo, kako lahko na zdravstveno-negovalnem področju pride do navzkrižja vrednot, kjer se mora ravno ugovor vesti v zdravstvu obravnavati drugače, saj morajo medicinske sestre, ki se v kliničnem okolju srečujejo s potrebami celotne družbe, ohraniti to pravico. V nasprotnem primeru lahko sodelovanje pri evtanaziji medicinske sestre privede v obup in odločitve, da zapustijo svojo profesijo.
Ključne besede: anestezijska medicinska sestra, evtanazija, ugovor vesti, konflikt interesov, etika
Objavljeno v DKUM: 15.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 43
Celotno besedilo (2,85 MB) |
3. Medicinska etika v zdravstvenih organizacijahNikolina Babić, 2024, magistrsko delo Opis: V današnjem svetu ne čutimo toliko pomanjkanja znanja, temveč pomanjkanje empatije in prijaznosti. Različni avtorji opisujejo in analizirajo kršenje načel medicinske bioetike. Ugotavljamo, da se vse (pre)pogosto srečujemo z določenimi oblikami kršenja in nespoštovanja, ki je v različnih okvirjih zelo razširjeno. Zdravnikova dolžnost je, da govori resnico in da pacientu zagotovi dovolj informacij o bolezni, prognozi ali zdravljenju, da se pacient lahko odloči v svojo korist. Menimo, da pacienti niso poučeni o etičnih načelih, zato pogosto niti ne morejo prepoznati obsega kršitev in nespoštovanja s strani zdravstvenega osebja. Dejstvo je, da kršitve so, in to navkljub sodobnemu razvoju informacijske tehnologije in interneta.
Prvi del je teoretičen. Opisali smo definicijo in pomen medicinske etike in bioetike v današnjem času ter osnovna načela, na katerih temelji sodobna medicinska bioetika. Osredotočili smo se na kršitev pacientovih pravic, odnos do bolnika in poškodbe, s katerimi se bolnik pogosto srečuje.
V drugem delu smo raziskovali medicinsko etiko v zdravstvenih organizacijah. Za izvedbo raziskave smo uporabili strukturiran anketni vprašalnik, sestavljen iz vprašanj zaprtega tipa. Rezultate smo analizirali s programom SPSS (Statistical Package for the Social Sciences). Vprašalnik je bil sestavljen iz različnih tipov vprašanj, največ na temo bioetike in medicinske bioetike v praksi. Anketiranci so imeli večinoma negativne ocene o poznavanju terminov, zadnjem srečanju z zdravstvenimi delavci, kakovosti storitev in kakovosti zdravstvenega sistema.
Ključne besede: medicinska etika, bolnik, načelo avtonomije, pravičnosti, neškodljivosti in dobrodelnosti, nespoštovanje
Objavljeno v DKUM: 05.07.2024; Ogledov: 159; Prenosov: 59
Celotno besedilo (2,56 MB) |
4. |
5. POJASNILNA DOLŽNOST ZDRAVNIKA ANESTEZIOLOGAMatej Koželj, 2016, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga govori o medicinsko-pravnih pogledih na pojasnilno dolžnost zdravnika anesteziologa in analizira dejavnike, ki vplivajo na njo. Analiza je opravljena glede na slovensko zakonodajo, v kateri je izpostavljen Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) in prakso opisane doktrine v skladu z anesteziološkimi standardi. Vključuje določene globalne poglede in možne rešitve za izboljšanje dejanske realizacije v praksi. Predstavljeni so etični, pravni in strokovni vidiki pojasnilne dolžnosti in nanjo vezane zavestne privolitve ali odklonitve zdravljenja. Ob enem predstavlja konstruktivno kritiko na zdravstveni sistem in samo politiko ter služi splošnemu ozaveščanju. Predstavlja specializirano obliko pravice do samoodločanja, ki je odraz človekove avtonomnosti. V diplomskem delu so predstavljeni, zapleti, posebni primeri in stik s sodno prakso povezano z odgovornostjo poklica zdravnika anesteziologa. Izpostavlja se aktualen problem nedoločenosti časovnega okvira pojasnilne dolžnosti povezane s kadrovsko in prostorsko stisko v bolnišnicah. K diplomski nalogi so priloženi privolitveni obrazci, ki se predložijo pacientu za veljavno privolitev v postopek zdravljenja z anestezijo.
Ključne besede: pojasnilna dolžnost, anesteziologija, Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP), avtonomnost pacienta, medicinska etika, zavestna privolitev, zavrnitev zdravljenja, privolitveni obrazec
Objavljeno v DKUM: 21.09.2016; Ogledov: 1928; Prenosov: 265
Celotno besedilo (2,29 MB) |
6. PERSONALIZACIJA MEDICINE - OSEBNI PRISTOPMojca Somrak, 2015, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi je predstavljen koncept in področje personalizirane medicine, ki je zelo aktualen tudi v Sloveniji, saj je bilo na to temo opravljenih že kar nekaj razprav in je vedno bolj prisotno tudi na naših tleh. Sam koncept personalizirane medicine je osnovan na spoznanju, da se pacienti kljub enaki diagnozi in enaki zdravstveni obravnavi različno odzovejo na samo zdravljenje. Po drugi strani pa lahko personalizacijo medicine razumemo tudi kot korelacijo odnosa med zdravnikom in pacientom na bolj osebni ravni. Diplomska naloga temelji predvsem na personalizirani medicini kot medicini, ki upošteva za diagnosticiranje, zdravljenje, preiskave in ostale medicinske ukrepe posameznikov genetski zapis. Zdravljenje je tako lahko dosti bolj učinkovito, saj se za ta namen upoštevajo lastnosti vsakega posameznika posebej, saj je tudi genetski zapis od posameznika do posameznika različen, čeprav se ob tem porajajo različne pravne in etične dileme.
V sklopu pisanja diplomske naloge so preučeni tudi pravni viri, ki se neposredno ali posredno nanašajo na področje personalizirane medicine, in sicer tako na nacionalni kot tudi mednarodni ravni.
Hitremu razvojem znanosti na področju medicine, kjer se nenehno porajajo nova spoznanja in ugotovitve, pa zakonodaja težko sledi, odpirajo se tudi številna etična vprašanja in v prihodnje bo definitivno potrebno, da bo to področje normativno bolj urejeno.
Ključne besede: personalizirana medicina, osebni pristop, Oviedska konvencija, biološki označevalci, Zakon o pacientovih pravicah, medicinska etika
Objavljeno v DKUM: 10.12.2015; Ogledov: 2382; Prenosov: 282
Celotno besedilo (856,06 KB) |
7. TERAPEVTSKA KOMUNIKACIJA V AMBULANTNI DEJAVNOSTIKarmen Založnik, 2015, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Terapevtska komunikacija je pomemben del zdravstvene nege in predstavlja most komunikacije med medicinsko sestro in pacientom. V diplomskem delu je predstavljena terapevtska komunikacija v ambulantni dejavnosti. Opisane so etika, tehnike in ovire v terapevtski komunikaciji. Prav tako je opisana vloga medicinske sestre, na kakšen način komunicira s pacienti ter s kakšnimi ovirami se soočajo v medsebojni interakciji.
Metodologija raziskovanja: V raziskavi smo raziskovali kako poteka komunikacija med medicinsko sestro in pacientom v ambulantni dejavnosti. Uporabili smo kvantitativno metodologijo raziskovanja. Podatke smo zbrali z anketnim vprašalnikom, ki smo ga izdelali v namen raziskave. V raziskavo je bilo vključenih 50 naključno izbranih pacientov v Laboratoriju za meritve pljučne funkcije Oddelka za pljučne bolezni.
Rezultati: Z raziskavo smo ugotovili ,da se medicinska sestra dovolj posveča pacientom v ambulantni dejavnosti, podaja informacije na razumljiv način, preobremenjenost medicinske sestre pa predstavlja največjo oviro v komunikaciji in lahko rečemo, da je komunikacija medicinske sestre v Laboratoriju za meritve pljučne funkcije kljub temu dobra.
Diskusija in zaključek: Sklepamo lahko, da je terapevtska komunikacija v ambulantni dejavnosti pomemben del, čigar prijaznost, učinkovitost in poštenost so vezni členi le tega.
Ključne besede: komunikacija, medicinska sestra, pacient, tehnike terapevtske komunikacije, etika.
Objavljeno v DKUM: 08.05.2015; Ogledov: 2877; Prenosov: 618
Celotno besedilo (952,43 KB) |
8. PRAVNI IN ETIČNI VIDIKI PODAJANJA INFORMACIJ SVOJCEM S STRANI MEDICINSKE SESTREAndreja Obrez Mernik, 2015, magistrsko delo Opis: Dobra komunikacija je temelj kvalitetnega odnosa medicinske sestre s svojci. Medicinske sestre se pri vsakodnevnem delu srečujejo s svojci, ki jih zanima stanje pacienta. Pri podajanju informacij svojcem se pojavijo pravne in etične dileme s strani medicinske sestre, saj le ta lahko poda informacije, ki se tičejo le zdravstvene nege in oskrbe pacienta, za kar je lahko medicinska sestra tudi kazensko, odškodninsko in moralno odgovorna. Namen raziskave je predstavitev odgovornosti in kompetenc medicinske sestre pri podajanju informacij pacientovim svojcem ter ugotovitev vzroka nepravilnosti podajanja informacij svojcem pacienta s strani medicinske sestre.
V raziskovalnem delu smo uporabili kvantitativno metodologijo. Najprej smo uporabili deskriptivno metodo dela, ki je zajela pregled in analizo literature, iskanje literature po bazah podatkov in knjižnicah. Za raziskovalni inštrument smo uporabili delno strukturiran anketni vprašalnik, ki je zajemal 19 vprašanj. Uporabljen je bil naključni vzorec (n = 302) iz treh slovenskih bolnišnic. Podatki so bili zbrani, analizirani in predstavljeni s pomočjo programov Microsoft Office Word 2010, Excel 2010, IBM SPSS 20.0 ter spletno stranjo www.1ka.si.
Raziskava je pokazala, da 51 % anketirancev podaja informacije svojcem, katere niso v njihovi pristojnosti, bodisi zaradi odsotnosti zdravnika, pritiska s strani svojcev (predvsem zaradi nerazumevanja informacij, negotovosti svojcev, strah svojcev pred zdravniki) ali po navodilu zdravnika. Prav tako je bilo z raziskavo potrjeno, da se medicinske sestre, ki posredujejo informacije pacientovim svojcem o njihovem zdravstvenem stanju, večkrat znajdejo v etičnih dilemah od sester, ki le teh ne posredujejo. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da je v Sloveniji premalo literature o kompetencah in odgovornostih medicinskih sester, ter da si večina (98 % anketirancev) medicinskih sester želi, da bi natančno opredelili, katere so pristojnosti medicinske sestre pri podajanju informacij ter da bi bilo le to dosegljivo na vpogled vsem medicinskim sestram.
Po mnenju anketirancev je v Sloveniji na temo podajanja informacij svojcem premalo dosegljive literature, potreba je po natančnejši opredelitvi pristojnosti medicinske sestre pri podajanju informacij svojcem.
Ključne besede: medicinska sestra, svojci, medsebojni odnos, komunikacija, etika, pravo, podajanje informacij.
Objavljeno v DKUM: 23.03.2015; Ogledov: 2767; Prenosov: 354
Celotno besedilo (2,39 MB) |
9. PRAVNI IN ETIČNI VIDIKI NUJNE MEDICINSKE POMOČIDorijan Zabukovšek, 2013, magistrsko delo Opis: Teoretično izhodišče. V magistrskem delu smo predstavili vse pravne in etične osnove za izvajanje službe nujne medicinske pomoči. Prav tako smo predstavili najpogostejša pravna in etična vprašanja, s katerimi se soočajo zdravstveni delavci (reševalci) pri svojem delu, ter mnenje zdravstvenih delavcev v nujni medicinski pomoči o posameznih etičnih dilemah.
Metodologija raziskovanja. Uporabljena je bila kvalitativna metodologija raziskovanja, in sicer delno strukturiran anketni vprašalnik, ki je vseboval 20 vprašanj. V raziskavo je bilo vključenih 80 zaposlenih (zdravniki, diplomirani zdravstveniki, zdravstveni tehniki) s treh reševalnih postaj nujne medicinske pomoči. Rezultati raziskave so obdelani s pomočjo računalniških programov Microsoft Office Word 2010 in Microsoft Office Excel 2010 ter IBM SPSS Statistics 20.
Rezultati raziskave. Zdravstveni delavci (reševalci) niso dovolj osveščeni (46 %) o pravnih in etičnih dilemah nujne medicinske pomoči in so le delno (62 %) seznanjeni s kazenskopravno zakonodajo s področja nujne medicinske pomoči. Zdravstveni delavci (reševalci) se pogosto ne vprašajo, ali so določeno intervencijo pri pacientu izvedli v skladu z etičnimi in pravnimi pravili (46 %). Zdravstveni delavci (reševalci) tudi ne bi pristopili (45 %) k oživljanju pacienta, ki je pred tem jasno pisno izrazil, da ne želi biti oživljan.
Sklep. Iz raziskave je razvidno, da imajo reševalci premalo znanja s področja pravnih in etičnih vprašanj. Pogosta vprašanja se jim porajajo predvsem pri oskrbi alkoholiziranega pacienta oz. pacienta pod vplivom psihoaktivnih substanc, ki je agresiven, ter pri pacientih, ki odklanjajo potrebno pomoč. Z uvedbo smernic pri različnih obravnavah pacientov bi se lahko izognili marsikateri dilemi.
Ta problematika se ne more rešiti kmalu, zato bo potrebno veliko več formalnega izobraževanja, kot ga je sedaj na voljo, in več osveščanja zdravstvenih delavcev
Ključne besede: nujna medicinska pomoč, zakon, etika, dilema, kodeks, reševalci
Objavljeno v DKUM: 12.07.2013; Ogledov: 3112; Prenosov: 753
Celotno besedilo (1,55 MB) |
10. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI KRŠITVE POJASNILNE DOLŽNOSTI ZDRAVNIKAJasna Fišer, 2012, diplomsko delo Opis: Pojasnilna dolžnost je dolžnost zdravnika, da pacienta seznani z diagnozo, z možnimi načini zdravljenja in rehabilitacijo, z nevarnostmi, ki so povezane s posameznimi posegi, in tudi s posledicami, do katerih lahko pride, če bo medicinsko pomoč odklonil. Privolitev je relevantna samo, če je bila volja pacienta izoblikovana na podlagi pogovora z zdravnikom, ki je pacientu temeljito pojasnil celoten položaj. Šele, ko zdravnik svojo obveznost ustrezno izpolni, je mogoče privolitvi pacienta dati pravi pomen, saj le obveščenost zagotavlja možnost odločanja. V Republiki Sloveniji je pojasnilna dolžnost ustavno in zakonsko urejena, pomembna pa so tudi normativno zapisana etična priporočila. Pri nas je najpomembnejši Zakon o pacientovih pravicah, ki med drugim določa tudi posamezne vrste pojasnil, in sicer pojasnilo tveganja, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze. Potrebno pa je omeniti tudi nepravo pojasnilo, ki ga predstavljata terapevtsko pojasnilo in pojasnilo o finančnih posledicah posega. Na splošno mora biti pojasnilo takšno, da omogoči pacientu razumeti bistvo, pomen in razsežnost zdravljenja ter njegove prednosti in slabosti. Načeloma zadostuje, da je zdravnikovo pojasnilo dano pacientu ustno, kot dopolnitev ustnega razgovora pa se uporabljajo različni obrazci v obliki pojasnitvenega kataloga. Pacient ima pravico do pojasnila, vendar se lahko tej pravici tudi odpove, v določenih primerih pa je dopustno pojasnilno dolžnost omejiti zaradi varovanja pacientovih koristi – gre za tako imenovani zdravnikov terapevtski privilegij.
V primeru kršitve pojasnilne dolžnosti gre za civilni delikt, ki ima ob izpolnjenih predpostavkah za posledico odškodninsko odgovornost. Te predpostavke so: nedopustno ravnanje zdravnika (nedopustno škodljivo dejstvo), nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost. V našem pravnem sistemu je v zdravstvu uveljavljena subjektivna odškodninska odgovornost, vendar se pojavljajo tendence k vzpostavitvi objektivne odgovornosti.
Ključne besede: Pojasnilna dolžnost, pacient, zdravnik, odgovornost, odškodnina, medicinska etika, terapevtski privilegij.
Objavljeno v DKUM: 14.12.2012; Ogledov: 5201; Prenosov: 902
Celotno besedilo (1,12 MB) |
