| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 26
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Proteomska analiza mononuklearnih celic periferne krvi pri raku dojk : magistrsko delo
Dea Simonič, 2023, magistrsko delo

Opis: Rak dojk je najpogostejši rak pri ženskah in obenem najpogostejši vzrok smrti zaradi raka pri ženski populaciji. Rak te vrste za uspešno napredovanje in metastaziranje preoblikuje okoliško tkivo in ustvari lastno tumorsko mikrookolje. Slednje med drugim vključuje spremembe v celicah imunskega sistema, katerega ključna komponenta za boj proti infekcijam in prilagajanje patogenom so mononuklearne celice periferne krvi (MCPK). Posledično proteini MCPK lahko predstavljajo pomembne biomarkerje imunskih bolezni, med drugim tudi rakavih obolenj, saj je znano, da se ob nastanku raka spremeni proteom MCPK. Med naborom tehnik, s katerimi je mogoče v velikem obsegu raziskovati proteine, je zaradi svoje sposobnosti obvladovanja proteomske kompleksnosti postala razširjena tekočinska kromatografija, sklopljena s tandemsko masno spektrometrijo (LC MS/MS). V magistrski nalogi smo optimizirali metodo izolacije in priprave proteinskih vzorcev iz MCPK, ki je preprosta, učinkovita in neposredno združljiva s sistemom LC-MS/MS. Učinek optimizacije smo ocenili na podlagi števila identificiranih peptidov in proteinskih skupin v vsakem vzorcu ter na podlagi ponovljivosti metode. Najprej smo preizkusili različne sestave liznih pufrov za izolacijo proteinov in ugotovili, da je najbolj obetaven lizni pufer MSC RIPA na osnovi natrijevega deoksiholata in etilen glikola. Ker sprememba koncentracij površinsko aktivnih snovi v MSC-RIPA pufru ni pokazala izboljšanja pri identifikaciji proteinov z masnim spektrometrom, smo v protokol dodali korak frakcionacije peptidov z močno kationsko izmenjavo na različno število frakcij. Za možnost analize večjega števila vzorcev v istem času smo optimizirali tudi trajanje kromatografske metode na LC MS/MS instrumentu. Končna optimizirana metoda obsega lizo MCPK z MSC-RIPA pufrom, SCX frakcionacijo vzorcev na tri frakcije ter analizo na LC-MS/MS z 75-minutnim kromatografskim gradientom. Z optimizirano metodo smo dosegli povprečno 3 373 (s.d. ± 52) identificiranih proteinskih skupin na vzorec MCPK z metodo, ki omogoča analizo 21 vzorcev na teden. Optimizirana metoda nam je omogočila izvedbo preliminarne proteomske študije na šestih vzorcih MCPK bolnic z rakom dojk – dosegli smo povprečno 3 370 (s.d. ± 99) identificiranih proteinskih skupin na vzorec. Te smo primerjali s tremi vzorci MCPK zdravih posameznikov in izvedli analizo diferencialne ekspresije. Na podlagi opravljane analize diferencialne ekspresije na vzorcih treh kontrol, treh vzorcih bolnic z luminalnim podtipom A ter treh vzorcih bolnic z luminalnim podtipom B, smo identificirali tri proteine, ki so bolj izraženi v vzorcih MCPK bolnic z rakom dojk in bi lahko bili potencialni biomarkerji raka dojk iz periferne venske krvi. Tako optimizirana metoda bo uporabljena za študijo proteoma MCPK na večji kohorti bolnic z rakom dojk, seveda pa jo je mogoče uporabiti tudi za preučevanje drugih bolezni.
Ključne besede: proteomska analiza, MCPK, masna spektrometrija, rak dojk
Objavljeno v DKUM: 25.09.2023; Ogledov: 301; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (23,88 MB)

2.
Uporaba selektivnih membran za pripravo proteinskih vzorcev krvne plazme za določanje citokinov z masno spektrometrijo : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Katja Zorko, 2023, diplomsko delo

Opis: Imunski sistem je sistem celic, kemičnih signalov in bioloških procesov, ki ščitijo organizem pred tujimi antigeni, kot so mikrobi, virusi, rakave celice in toksini. Prirojena imunost je obrambni mehanizem, ki se sproži takoj ali v nekaj urah po srečanju z antigenom in nima imunskega spomina. Glavna naloga prirojene imunosti je hitro pridobivanje citokinov, majhnih signalnih proteinov, ki sodelujejo pri celični komunikaciji in imunskih odzivih na mestih okužbe in vnetja. Glede na izjemno nizko koncentracijo citokinov v krvni plazmi le-te z masno spektrometrijo težko določimo. Signali citokinov se namreč izgubijo med močnejšimi signali visoko koncentriranih proteinov kot so albumin in imunoglobulini. Ker pa so ti proteini bistveno večji smo jih iz vzorcev odstranili z uporabo selektivnih membranskih filtrov, ki so prehodni samo za proteine do določene velikosti. Namen diplomske naloge je bila optimizacija postopka za pripravo proteinskih vzorcev krvne plazme za določanje citokinov z masno spektrometrijo. Uporabili smo dva postopka za izolacijo proteinov: uporaba selektivnih membranskih filtrov Amicon in gelska elektroforeza (SDS-PAGE). Sledili sta identifikacija in relativna kvantifikacija citokinov v krvni plazmi z metodo nHPLC-HRMS. Uporaba ultrafiltracijskih filtrov Amicon velja za enostavno in zanesljivo metodo koncentracije beljakovin. Med seboj smo primerjali delovanje filtrov z različnimi velikostmi por, ki prepuščajo proteine do velikosti 30 kDa, 10 kDa in 3 kDa. Filtri so pokazali primerljive rezultate med eksperimenti, vendar pa med njihovo uporabo ni bilo opaznih bistvenih razlik. SDS-PAGE je tehnika za ločevanje beljakovin glede na njihovo velikost s pomočjo ustvarjenega električnega polja. Velja za zahtevnejšo in zamudnejšo metodo izolacije proteinov. Pri določanju citokinov se je gelska elektroforeza izkazala za neuspešno, saj je bila koncentracija proteinov po filtraciji premajhna za uspešno vizualizacijo na gelu.
Ključne besede: citokini, imunski odziv, nHPLC-HRMS, ultrafiltracijski filtri Amicon, SDS-PAGE, masna spektrometrija
Objavljeno v DKUM: 24.03.2023; Ogledov: 847; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (29,39 MB)

3.
Vpliv askorbinske kisline na pojav postoperativne ledvične okvare po operacijah na odprtem srcu : doktorska disertacija
Anže Djordjević, 2022, doktorska disertacija

Opis: IZHODIŠČA Perioperativna ledvična okvara je pomemben dejavik smrtnosti, obolevnosti in stroškov v srčni kirurgiji, njena pojavnost v literaturi znaša od <1% in do 70%. Ledvična okvara, ki zahteva ledvično nadomestno zdravljenje, je povezana s posebej visoko smrtnostjo. Mnogo raziskav dokazuje, da tudi tista zmanjšanja ledvične funkcije, kjer ledvično nadomestno zdravjenje ni potrebno oziroma serumske vrednosti kreatinina porastejo le blago ali celo ne presežejo normalnih vrednosti, vplivajo na kratko- in dolgoročne rezultate kardiokirurškega zdravljenja. Obstaja več kot 30 definicij akutne ledvične okvare, zato je bil potreben splošno sprejet kompromis glede oblikovanja nove definicije v okviru delovne skupine Kidney Disease: Improving Global Outcomes (t.i. KDIGO klasifikacija akutne ledvične okvare) iz leta 2012. Nova KDIGO klasifikacija ima dobro napovedno vrednost obolevnosti in smrtnosti pri kritično bolnih, vključno s kardiokirurškimi bolniki. Veliko raziskav potrjuje uspešnost in varnost nadomeščanja askorbinske kisline pri visoko rizičnih bolnikih, kot so tudi tisti po operacijah na odprtem srcu, vendar smo do zdaj zasledili le nekaj manjših, ki so specifično primerjale skupine bolnikov z in brez suplementacije glede perioperativne ledvične okvare. Rezultati omenjenih raziskav kažejo, da nadomeščanje askorbinske kisline v njihovih subpopulacijah kardiokirurških bolnikov ni bilo povezano z manjšo okvaro ledvic. METODE V prospektivno raziskavo smo vključili odrasle kardiokirurške bolnike, operirane na Oddelku za kardiokirurgijo Univerzitetnega kliničnea centra Maribor in Kliniki za kardiovaskularno kirurgijo Inštituta za kardiovaskularne bolezni Vojvodine Sremska Kamenica v obdobju od decembra 2018 do maja 2019. Izključitveni kriteriji so bili starost pod 18 let, operacija brez uporabe zunajtelesnega krvnega obtoka, hiperoksalurija, anamneza ledvičnih kamnov, anamneza alergije na askorbinsko kislino, kritično predoperativno stanje (ventrikularna tahikardija ali ventrikularna fibrilacija, predoperativno kardiopulmonalno oživljanje, predoperativna inotropna podpora, vstavljena intra-aortna balonska črpalka), nujnost operacije, ki mora biti opravljena pred začetkom naslednjega delovnega dne, imunosupresivna ali antioksidativna terapija znotraj 30 dni pred operacijo, hipotermični cirkulatorni zastoj, predoperativna kronična ledvična bolezen z ocenjeno glomerulno filtracijo < 30 mL/min/1.73m2 in smrt bolnika pred zaključkom protokola študije (znotraj prvih petih postoperativnih dni). Bolnike smo razdelili na dve skupini, in sicer na testno in kontrolno. Kot kazalce ledvične funkcije smo uporabili serumsko koncentracijo kreatinina, ocenjeno glomerulno filtracijo in urno diurezo. Glede na predoperativne vrednosti smo izračunali absolutne in relativne spremembe. Vsakemu bolniku je bila med hospitalizacijo merjena urna diureza od intraoperativnega obdobja pa do petega dneva. Bolnike smo uvrstili v ustrezni razred po KDIGO klasifikaciji. Skupini smo primerjali tudi po nekaterih demografskih podatkih in tistih pred-, intra- in postoperativnih lastnostih, ki bi lahko vplivale na delovanje ledvic. V subpopulaciji bolnikov smo merili serumske vrednosti malondialdehida kot posrednega biomarkerja oksidativnega stresa. Za primerjavo skupin smo uporabili t-test za numerične in test χ-kvadrat za kategorične spremenljivke. Pri preizkušanju hipotez smo kot statistično pomembno upoštevali p < 0.05. REZULTATI Testno skupino, ki je prejela askorbinsko kislino, je sestavljalo 163 bolnikov, medtem ko je kontrolna skupina štela 169 bolnikov. Skupini sta se dobro ujemali glede na izhodiščno demografijo in so imele podobne intraoperativne značilnosti. Incidenci akutne ledvične okvare v testni in kontrolni skupini sta bili 20.9 % oziroma 28.4 % (p = 0.127). Ocenjena glomerulna filtracija se med študijskimi skupinami v celotnem pooperativnem obdobju ni razlikovala. V skupini, ki je prejela askorbinsko kislino, je bil trend višjih vrednosti malondialdehida s statistično značilnostjo prvi postoperativni dan in nižje bolnišnične umrljivosti (0.6 % proti 4.1 %, p = 0.067). Ob popustitvi aortne zažemke smo odkrili znatno povečanje koncentracije malondialdehida v serumu. Koncentracija malondialdehida v serumu se je še naprej povečevala in dosegla vrh 12 ur po operaciji. Nato je začela upadati, vendar je ostala pomembno višja v primerjavi s predoperativnimi vrednostmi 24 in 48 ur po operaciji. ZAKLJUČKI Po našem vedenju je pričujoče raziskovalno delo prva študija, ki: 1) je merila serumske vrednosti malondialdehida s pomočjo visoko specifične metode plinske kromatografije in masne spektrometrije, 2) je objavila podatke o največji skupini bolnikov po operaciji na odprtem srcu, katerim smo natančno merili perioperativne spremembe serumske koncentracije malondialdehida kot indikatorja oksidativnega stresa in 3) je objavila podatke o vplivu askorbinske kisline na pojav postoperativne akutne ledvične okvare pri največji randomizirani skupini bolnikov po operaciji na odprtem srcu. Askorbinska kislina ni pomembno znižala pojavnosti akutne ledvične okvare po operacijah na odprtem srcu z uporabo zunajtelesnega krvnega obtoka. Serumska koncentracija malodialdehida se pomembno poveča intraoperativno in narašča v zgodnjem pooperativnem obdobju do 12 ur po zaključku operacije. Pomembno povišana ostane do 48 ur po operaciji. Ključne besede: akutna ledvična okvara, askorbinska kislina, zunajtelesni krvni obtok, oksidativni stres, malondialdehid, plinska kromatografija in masna spektrometrija
Ključne besede: akutna ledvična okvara, askorbinska kislina, oksidativni stres, malondialdehid, plinska kromatografija in masna spektrometrija
Objavljeno v DKUM: 29.11.2022; Ogledov: 547; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (1,65 MB)

4.
Optimizacija protokola za pripravo beljakovin iz celičnih frakcij celične linije FaDu za proteomsko analizo na masnem spektrometru : magistrsko delo
Jan Polak, 2022, magistrsko delo

Opis: Rak glave in vratu (angl. Head and Neck Cancer, HNC) predstavlja raznoliko skupino rakov, med katere uvrščamo rake ustne in nosne votline, grla in žrela. Kljub napredku pri razumevanju genetskih dejavnikov, dejavnikov okolja, molekularnih in celičnih mehanizmov, ki sodelujejo pri nastanku raka glave in vratu, so rezultati trenutno odobrenih načinov zdravljenja, po stopnji ponovitve bolezni in umrljivosti, zelo zaskrbljujoči. Po številu novih primerov in po številu smrti na letni ravni se rak glave in vratu uvršča na šesto mesto najpogostejših rakov na svetu. Iz tega razloga sta nadaljnja molekularna karakterizacija kancerogeneze in novih molekulskih terapevtskih tarč ključnega pomena. Cilj magistrske naloge je bil določiti proteom posameznih celičnih frakcij ploščatoceličnega karcinoma glave in vratu. Optimizirali smo postopek celične frakcionacije celične linije FaDu na osnovi različno močnih surfaktantov in diferencialnega centrifugiranja, s katerim smo celične beljakovine ločili na citosolne, jedrne in frakcijo, ki je vsebovala beljakovine membranskih organelov vključno s proteini celične membrane. Učinkovitost subcelične frakcionacije smo preverili z metodo western blot z uporabo ustreznih proteinskih označevalcev. Proteomsko analizo posameznih frakcij smo opravili z masno spektrometrijo visoke ločljivosti in načinom za neodvisno pridobivanje spektralnih podatkov. Identificirali smo 5273 beljakovin v treh celičnih frakcijah, od tega smo 2730 beljakovinam določili ustrezno celično lokacijo z nenadzorovanim strojnim učenjem s programom MetaMass. V nalogi smo kot prvi na celičnem modelu celične linije FaDu določili proteom jedrne in citosolne frakcije ter frakcije membranskih organelov ploščatoceličnega karcinoma glave in vratu. V nadaljevanju bo potrebno klinično in terapevtsko uporabnost okarakteriziranih beljakovin še potrditi.
Ključne besede: rak glave in vratu, subcelična frakcionacija, masna spektrometrija, FaDu celice, terapevtska tarča, nHPLC-HRMS
Objavljeno v DKUM: 06.10.2022; Ogledov: 412; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (5,01 MB)

5.
Speciacijska analiza kroma v vinu in pivu z uporabo tekočinske kromatografije z visoko ločljivostjo, masne spektrometrije z induktivno sklopljeno plazmo in obogatenih stabilnih izotopov 53 Cr(III) ter 50 Cr(VI) : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Maja Gabrič, 2020, diplomsko delo

Opis: Vino in pivo sta priljubljeni pijači. Vsebujeta vodo, minerale, vitamine, elemente v sledovih in različne organske spojine, kot so organske kisline, polifenoli, aminokisline, polisaharidi in alkohol. Med elementi v sledovih se v obeh pijačah nahaja tudi krom (Cr). V okolju sta najbolj stabilni kemijski obliki trivalentni (Cr(III)) in šestvalentni (Cr(VI)) krom. Spojine Cr(VI) so za vse žive organizme zelo strupene in kancerogene, medtem ko so spojine trivalentnega kroma bistveno manj strupene in v nizkih koncentracijah esencialne za človeka. V znanstveni literaturi so v zadnjem obdobju objavili članke, ki poročajo o vsebnosti Cr(VI) v vinih in pivih. To bi pomenilo, da pitje teh pijač predstavlja dolgoročno kronično izpostavljenost velikega dela človeškega prebivalstva strupenemu Cr(VI). Polifenoli in ostale organske spojine, ki so v vinu in pivih so močni reducenti. Zaradi njih vina in piva, ne morejo vsebovati Cr(VI). Ugotovitve o navzočnosti Cr(VI) v vinih in pivih, so najverjetneje posledica napačno uporabljenih analiznih postopkov za določanje kemijskih zvrsti kroma (speciacije kroma). Zato smo v diplomski nalogi želeli potrditi hipotezo, da Cr(VI), v vinih in pivih, ne more obstajati. V ta namen smo analizirali vzorce vina in piva z zanesljivim postopkom speciacijske analize z anionsko-izmenjalno tekočinsko kromatografijo z visoko ločljivostjo (HPLC) v povezavi z masno spektrometrijo z induktivno sklopljeno plazmo (ICP-MS). Obnašanje Cr(III) in Cr(VI) v vzorcih vin in piv smo preučili z uporabo obogatenih stabilnih izotopov 53Cr(III) in 50Cr(VI). Kromatografsko ločbo smo spremljali z ICP-MS pri m/z 50, 52 in 53. V vzorcih vin in piv smo določili tudi celotne koncentracija kroma in nekaterih izbranih elementov. Rezultati kažejo, da vina in piva ne vsebujejo Cr(VI), ter da se je izotopsko označen 50Cr(VI), ki smo ga dodali v vino in pivo, zaradi prisotnosti antioksidantov in organske snovi v vzorcih, reduciral do 50Cr(III).
Ključne besede: vino, pivo, speciacija kroma, tekočinska kromatografija z visoko ločljivostjo, masna spektrometrija z induktivno sklopljeno plazmo, obogateni stabilni izotopi 53Cr(III) in 50Cr(VI)
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 1369; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

6.
Razgradnja polietilenskih odpadkov v superkritični vodi : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Anja Štrakl, 2019, diplomsko delo

Opis: Razgradnja odpadne embalaže je v današnjem času zelo aktualna tema, saj se delež komunalnih in industrijskih odpadkov iz dneva v dan povečuje. V zadnjem času so zato raziskave na področju alternativnih, okolju prijaznih metod recikliranja odpadkov zelo intenzivne. Polietilen (PE) predstavlja najbolj razširjeno plastiko na svetovni ravni, ki se nahaja predvsem v embalaži, kot so plastične vrečke, folije, plastenke, tudi v kozmetičnih izdelkih, prehrambeni industriji in energetiki. Sub- in superkritična voda je okolju prijazno topilo in odličen reakcijski medij za depolimerizacijo plastike v različne uporabne produkte. S tem namenom smo v diplomski nalogi proučevali razgradnjo odpadne barvne embalaže iz PE v superkritični vodi (SCW). Postopek smo izvajali v visokotlačnem, visokotemperaturnem šaržnem reaktorju, kjer smo odpadni barvni PE v razmerju z vodo 1/5 (g/mL) izpostavljali temperaturam 425 ºC in 450 °C v časovnih intervalih od 15 do 240 minut. Pri razgradnji odpadne barvne embalaže iz PE v SCW smo dobili štiri faze: oljno fazo ali vosek, vmesno, vodno ter plinsko fazo. Produkte v oljni in plinski fazi smo analizirali z GC/MS metodo, v vodni fazi pa smo določevali totalni ogljik (TC). Ugotovili smo, da se odpadna barvna embalaža iz PE v SCW ni popolnoma razgradila pri temperaturi 425 ºC pri časih 15 in 30 minut. Nastala oljna faza je vsebovala veliko ogljikovodikov, kjer so pri nižjih temperaturah in krajših časih prevladovali dolgi ogljikovodiki, pri višjih temperaturah in daljših časih pa so se pojavljali aromatski ogljikovodiki. Plinska faza je vsebovala različne pline, predvsem alkane in alkene.
Ključne besede: odpadni polietilen, recikliranje, superkritična voda, plinska kromatografija, masna spektrometrija
Objavljeno v DKUM: 22.07.2019; Ogledov: 1459; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (2,83 MB)

7.
DOLOČANJE OSTANKOV PESTICIDOV V RIBAH IN ŠKOLJKAH S PLINKO KROMATOGRAFIJO IN MASNO SPEKTROMETRIJO
Ivana Hohnjec, 2016, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je določitev ostankov izbranih pesticidov v ribah in školjkah. Pesticidi se uporabljajo za uničenje ali preprečevanje delovanja različnih skupin organizmov. Vodno okolje je ogroženo zaradi kemičnega onesnaženja površinskih voda. Povzroča akutno in kronično toksičnost vodnih organizmov. Akumulacija onesnaževal v določenih ekosistemih, ogroža zdravje ljudi. Kemično onesnaženje vpliva tudi na izgubo biotske večvrstnosti in habitatov [1]. Glede na strupenost fitofarmacevtskih sredstev, je potreben razvoj analiznih postopkov za določevanje vsebnosti ostankov različnih pesticidov v hrani in okolju. Zaradi velikega pritiska javnosti obstajajo strogi predpisi upravnih in zakonodajnih organov [2]. Številni pesticidi so sintetizirani in testirani, glede na njihovo biološko učinkovitost. Uporaba pesticidov/biocidov velikokrat povzroča zmanjšanje biološke raznovrstnosti, kar direktno vpliva na živalske in rastlinske vrste in na mikrofloro [2]. Ostanke izbranih pesticidov v ribah in školjkah smo določili s pomočjo plinske kromatografije in masne spektometrije (GC/MS). Pesticidi, ki smo jih določali so aklonifen, bifenoks, cibutrin (Irgarol 1051), cipermetrin, diklorfos, dikofol, kvinoksifen in terbutrin. Kromatogrami so bili posneti z metodo izbranih ionov (SIM – selected ion monitoring). Uporabili smo interne standarde alfa-HCH-D6 in fenantren-D10.
Ključne besede: pesticidi, ribe, školjke, plinska kromatografija in masna spektrometrija
Objavljeno v DKUM: 06.04.2016; Ogledov: 2229; Prenosov: 0

8.
DOLOČANJE IZBRANIH MONOSAHARIDOV V EKSOPOLISAHARIDIH S PLINSKO KROMATOGRAFIJO IN MASNO SPEKTROMETRIJO
Saša Pušaver, 2016, magistrsko delo

Opis: V tem delu smo razvili metodo za določevanje posameznih monosaharidov s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo (GC-MS). V vzorcu hemiceluloze smo določali štiri enostavne sladkorje, in sicer D-glukozo, L-arabinozo, D-ksilozo in L-ramnozo. Ker monosaharidi niso hlapne spojine, smo jih s pomočjo derivatizacije oz. sililiranja pretvorili v lažje hlapne spojine. Kot sililirno sredstvo smo uporabljali MSTFA (N-metil-N-trimetilsilil trifluoroacetamid), kot katalizator pa sušen piridin. Reakcijo sililiranja smo izvajali 60 minut pri temperaturi 80 °C. Posamezne vrhove smo identificirali tako, da smo vselej primerjali retencijske čase in masne spektre posameznih monosaharidov v vzorcih z retencijskimi časi in masnimi spektri standardnih spojin, posnetih pri enakih eksperimentalnih pogojih ali s pomočjo masnih spektrov iz knjižnice (Wiley, NIST) masnih spektrov. Fenil β-D-glukopiranozid smo uporabili kot interni standard (ISTD). Pridobljene rezultate smo statistično ovrednotili in dokazali, da je metoda ponovljiva ter natančnost metode z RSD<20%. Linearnost smo preverjali v koncentracijskih območjih od 20 pa vse do 200 mg/L. Metoda je linearna, s korelacijskimi koeficienti med 0,9934 in 0,9995. Vzorec hemiceluloze smo ekstrahirali z metanolizo. Vzorec smo raztopili v metanolu z dodatkom HCl (2 M ali 5 M) ali H2SO4 (2 M ali 5 M). Vzorec smo ekstrahirali 3,5 ure pri temperaturi 100 °C. V vseh vzorcih smo od preiskovanih analitov zaznali in določili le glukozo, ostalih monosaharidov (arabinozo, ksilozo in ramnozo) nismo identificirali. Iz rezultatov smo ugotovili, da je največ glukoze (povprečno 340,9 mg/g hemiceluloze) v vzorcu ekstrakta hemiceluloze, ekstrahiranem s 5 M HCl v metanolu pri 100 °C 3,5 ure. Nižjo vsebnost glukoze (povprečno 201,8 mg/g hemiceluloze) pa smo določili v vzorcu hemiceluloze, ekstrahiranem z 2 M HCl v metanolu pri 100 °C 3,5 ure. Pri naših eksperimentih se je pokazalo, da H2SO4 v metanolu (2 M, 5 M) ni najbolj primeren medij za uporabo pri hidrolizi vzorcev hemiceluloze. Že med samo ekstrakcijo so vzorci potemneli, nekatere smo uspeli analizirati, vendar iz kromatogramov sklepamo, da je prišlo do razgradnje vzorca med samo ekstrakcijo. Čeprav je v znanstveni literaturi zaslediti uporabo H2SO4 pri hidrolizi, bi bilo potrebno narediti dodatne eksperimente in metodo bolje optimirati.
Ključne besede: hemiceluloza, monosaharidi, plinska kromatografija, masna spektrometrija, derivatizacija
Objavljeno v DKUM: 06.04.2016; Ogledov: 2265; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (4,07 MB)

9.
Določevanje monosaharidov v izvlečku make (Lepidium meyenii) z GC-MS
Domen Kermc, 2015, diplomsko delo

Opis: Ogljikove hidrate običajno določamo s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti (HPLC) in UV-zaznavo ali s plinsko kromatografijo v povezavi z masno spektrometrijo (GC-MS). Ker so enostavni ogljikovi hidrati, kot sta fruktoza in glukoza, v raztopinah prisotni v različnih oblikah (aciklična, ciklična – furanozna in ciklična – piranozna), lahko po pripravi vzorcev za analizo pride do neželenega pojava več kromatografskih vrhov. Z zastavljenim obsegom raziskav smo razvili metodo za ločevanje in določanje monosaharidov fruktoze in glukoze v trgovsko dosegljivih vzorcih make (Lepidium meyenii) z uporabo GC-MS. Metoda po tvorbi trimetilsililiranih derivatov z reagentom N-metil-N-(trimetilsilil)trifluoroacetamidom (MSTFA) omogoča dobro ločevanje in kvantitativno določanje fruktoze in glukoze. Postopek sililiranja smo izvajali na peščeni kopeli pri temperaturi od 70 °C do 80 °C, 90 min. Izvedli smo kvantitativno analizo vzorcev make, pripravljenih z ekstrakcijo trdno-tekoče z vodo ali metanolom (0,5 g vzorca/10 mL topila) pri različnih temperaturah (40 °C, 50 °C, 70 °C, 100 °C) in različnih časovnih intervalih (1 h, 3 h). Vsebnosti fruktoze in glukoze smo določili iz umeritvenih krivulj z uporabo fenil-β-D-glukopiranozida kot internega standarda. Ugotovili smo, da so bile najvišje vsebnosti preiskovanih spojin v vzorcu make, ekstrahiranem z deionizirano vodo in segrevanjem 3 h pri 50 °C, kjer je bila povprečna vsebnost fruktoze 33 mg/g, glukoze pa 45 mg/g suhe zatehte vzorca. Vsebnost preiskovanih spojin smo določili tudi po hidrolizi vzorca, izvedeni z vodno raztopino HCl (koncentracije 0,1 M, 0,5 M, 1 M; 0,5 g vzorca/10 mL topila) pri različnih temperaturah (50 °C, 70 °C) in različnih časovnih intervalih (1 h, 3 h). Najvišje vsebnosti fruktoze in glukoze smo določili v vzorcu make, hidroliziranem z vodno raztopino HCl koncentracije 0,5 M in segrevanjem 3 h pri 70 °C. Povprečna vsebnost fruktoze je bila 224 mg/g, glukoze pa 303 mg/g suhe zatehte vzorca. V vzorcu make smo ob preiskovanih spojinah v višjih koncentracijah zasledili tudi nekatere druge ogljikove hidrate, kot sta inozitol in saharoza, vendar jih nismo kvantitativno ovrednotili.
Ključne besede: fruktoza, glukoza, plinska kromatografija, masna spektrometrija, maka, Lepidium meyenii
Objavljeno v DKUM: 22.10.2015; Ogledov: 2660; Prenosov: 228
.pdf Celotno besedilo (2,09 MB)

10.
Sočasno določanje izbranih fenolnih kislin v vzorcu zelene kave s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo
Matej Kovač, 2014, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil razvoj analizne metode za določanje izbranih fenolnih kislin (klorogenske in kavne kisline) v ekstraktu zelene kave ob uporabi plinske kromatografije in masne spektrometrije (GC-MS). Ker preiskovane fenolne kisline niso dovolj hlapne in termično obstojne za direktno analizo z GC-MS jih je bilo potrebno predhodno pretvoriti v bolj obstojne in lažje hlapne trimetilsililirane (TMS) derivate . Pred samim sililiranjem je bilo potrebno odstraniti vse sledove polarnih protičnih organskih topil in vode. To smo dosegli z uparevanjem z rotacijskim uparjalnikom do suhega. Kot derivatizacijski reagnet za reakcijo sililiranja smo uporabili trimetilsilil trifluoroacetamid (MSTFA), kot optimalni katalizator pa piridin. Sililiranje smo izvajali na peščeni kopeli, kjer smo vzorce in standardne spojine segrevali pri 80°C 45 minut. Za pripravo raztopin ustrezno nizkih koncentracij smo vzorce in standarde pred nanosom na kolono dodatno rečili s toluenom. Tako smo dobili po GC-MS analizi najustreznejše ločitve in primerne MS spektre preiskovanih spojin. Vsebnosti kavne in klorogenske kisline so bile določene iz odgovarjajočih umeritvenih premic z uporabo vanilinske kisline kot internega standarda (ISTD). Določili smo linearnost metode, natančnost kot ponovljivost, heteroscedastičnost in homoscedastičnost ter ostale parametre, ki so potrebni za validacijo metode. Linearnost metode smo preverjali in potrdili v koncentracijskih območjih od 20 do 200 mg L-1. Korelacijski koeficienti (r2) so bili večji od 0,9942. Dokazali smo, da je metoda ponovljiva (RSD<15%), točna in natančna. S kvantitativno analizo komercialno dosegljivih ekstraktov zrn zelene kave smo določili vsebnosti obeh spojin in sicer kavne kisline 16,1 ± 1,1 mg g-1 suhe zatehte ekstrakta in klorogenske kisline 197,7 ± 13,6 mg g-1 suhe zatehte ekstrakta. Iz rezultatov je razvidno, da prihaja do razlik v deklariranih (450 mg g-1) in z analizo določenih vsebnostih klorogenske kisline. Vzrok za to bi lahko bila nehomogenost vzorca, premalo število odvzetih vzorcev in premalo število neodvisno ponovljenih analiz.
Ključne besede: kavna kislina, klorogenska kislina, vanilinska kislina, masna spektrometrija, plinska kromatografija
Objavljeno v DKUM: 15.12.2014; Ogledov: 2537; Prenosov: 287
.pdf Celotno besedilo (8,16 MB)

Iskanje izvedeno v 0.9 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici