Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Napake pri zdravljenju prizadenejo na tisoče ljudi in lahko pomenijo dolgotrajne ali celo usodne posledice za pacienta, po drugi strani pa predstavljajo psihološki stres za zdravnika in zdravstveno osebje. Vse to kaže na globlje sistemske pomanjkljivosti, na katere vplivajo ne le zdravniki in zdravstveno osebje, temveč tudi oprema, pacienti, delovno okolje, organizacija dela in zadolžitve. Kaznivo dejanje, povzročeno iz malomarnosti, se lahko pojavi kot posebna oblika krivde le takrat, kadar zakon to izrecno določa. Eno takšnih kaznivih dejanj je tudi malomarno zdravljenje, ki je opredeljeno v 179. členu Kazenskega zakonika (»Kazenski zakonik [KZ-1-NPB4]«, 2012). Da se lahko ugotovi zdravniška napaka, mora sodišče utemeljiti dvome določenih dejstev, na podlagi katerih se v postopek vključi sodni izvedenec medicinske stroke, ki s svojim strokovnim znanjem razjasni sodišču manj znana dejstva ter poda mnenje, ali je zdravstveno osebje oziroma zdravnik ravnal v skladu s pravili zdravniške znanosti in stroke. Pregledali smo sodno prakso in ugotovili, da zdravstvenim napakam pogosto botrujejo slabo načrtovanje in neustrezno zaporedje postopkov, postavitev napačne diagnoze ter pomanjkljiva komunikacija med zdravnikom, bolnikom ter zdravstvenim osebjem, do katere pride zaradi neznanja, malomarnosti, v nekaterih primerih pa tudi namernega postopanja. Skozi podrobnejšo analizo primerov se je izkazalo, da je pri dokazovanju kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja ključna vloga sodnih izvedencev, sodišče samo presoja odnos obdolženca do dejanja. Pri pregledu odločitev sodišč se je izkazalo, da pomanjkanje dokazov pogosto onemogoči vzpostavitev vzročne zveze med postopanjem zdravnika in posledico, torej poslabšanje zdravja, oziroma sodišča zaradi pomanjkanja dokazov ne morejo onkraj razumnega dvoma zatrditi, da je posledica nastala izključno zaradi malomarnega zdravljenja.
Ključne besede: diplomske naloge, kaznivo dejanje, malomarno zdravljenje, zdravniška napaka, sodni izvedenec, zdravstveno osebje
Objavljeno: 10.10.2018; Ogledov: 832; Prenosov: 160
Celotno besedilo (892,67 KB)

Opis: V Sloveniji pravih raziskav o tem, koliko zdravniških napak se zgodi letno, še niso izvedli, toda če prenesemo podatke, ki so jih zbrali v primerljivo razviti državi, naj bi zaradi zdravniških napak vsako leto umrlo okrog tisoč ljudi. Vendar to je le statistika, v ozadju statistike pa so zgodbe ljudi, žrtev teh napak. Z gotovostjo lahko rečemo, da je delo zdravnika eden izmed najzahtevnejših poklicev. Gre za zelo natančno, odgovorno in stresno delo. Rezultat zdravljenja ni odvisen samo od skrbnega ravnanja zdravnikov. Vsako telo se drugače odziva na zdravljenje. Tudi v primeru pravilno izvedenega zdravljenja lahko pride do poslabšanja zdravja. Če do zapleta pride med zdravljenjem, kljub temu da je potekalo strokovno neoporečno in z največjo mero skrbnosti, ne moremo govoriti o napaki, ampak o nesreči ali komplikaciji. Gre za naključno in ne preprečljivo dejstvo. Kadar se zdravje poslabša zaradi zdravljenja, ki odstopa od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, pa govorimo o zdravniški napaki. Možne so tudi zdravniške napake, ki povzročijo smrt zarodka. Gre za delikatne primere, pri katerih pride do trka zdravstvenih, etičnih, pravnih, znanstvenih in drugih stališč. Vprašamo se, ali je odškodnina zadostna kazen za smrt nerojenega otroka. Slovenska zakonodaja se zavzema za stališče, da je zarodek le del materinega telesa in ne samostojna pravna entiteta in v opisanih primerih zdravnik torej ne odgovarja za kaznivo dejanje nenaklepnega uboja nerojenega otroka.
Ključne besede: zdravniška napaka, komplikacija, nesreča, kazenska odgovornost zdravnika, odgovornost zdravnika, malomarno zdravljenje
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1075; Prenosov: 212
Celotno besedilo (741,73 KB)

Opis: Narava zdravniškega dela je taka, da se zdravniki pogosto znajdejo v situaciji, kjer so sekunde odločilnega pomena in mora biti reakcija ukrepanja hitra, učinkovita, zdravljenje pa kakovostno, z največjo mero znanja, usposobljenosti, etičnosti in znanstvenosti. Naloga pravne in medicinske veje je zavarovanje in zaščita zdravja posameznika. Ko se navedeni panogi križata, pride do stičišča med medicino in pravom. Prav zaradi stične točke morajo zdravniki pri svojem delu spoštovati zdravstveno zakonodajo, ki pacientu pripisuje pravice, pri tem pa svoje delo opraviti v skladu z dolžnostjo in profesionalnostjo. V primeru, ko pride do nasprotij in neskladij pri zdravljenju, vstopi v ospredje institut kazenske in ali civilne odgovornosti zdravnika, ki poskuša »zabrisati« nastalo škodo, vendar pa nobena zakonodaja ne more izsiliti poklicne predanosti, plemenitosti, osebnih lastnosti in humanosti zdravnikov pri svojem delu. V začetnem delu magistrskega dela bom pregledal pomembnejšo slovensko in mednarodno zdravstveno zakonodajo iz katere se črpajo pravice in dolžnosti pacienta na eni in pravice in dolžnosti zdravnika na drugi strani. Nato bom podrobneje predstavil zdravstvene institute, kot so ugovor vesti, obrezovanje moških, evtanazija, umetna prekinitev nosečnosti ter posledične poškodbe na zarodku, nedovoljene eksplantacije in kdaj v navedenih primerih nastopi kazenskopravna odgovornost zdravnikov. Nadalje bom preko medijsko razvpitega primera »Nekrep«, ki se vodi pred mariborskim Okrožnim sodiščem, ovekovečil malomarno zdravljenje zdravnika. Zaključek raziskovanja bom posvetil delu izvedencev medicinske stroke, ki so s svojimi mnenji sodiščem v pomoč pri presoji odškodninske ali kazenske odgovornosti v primeru, ko gre za zdravnika v vlogi (ob)toženca.
Ključne besede: kazensko pravo, zdravniška odgovornost, malomarno zdravljenje zdravnika, zapleti v medicini, evtanazija, ugovor vesti, obrezovanje moških, opustitev zdravniške pomoči, eksplantacija, pravice in dolžnosti zdravnika in pacienta
Objavljeno: 01.02.2012; Ogledov: 2517; Prenosov: 711
Celotno besedilo (729,88 KB)