Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V okviru zaključnega dela smo izvedli optimizacijo imobilizacije l-asparaginaze (l-ASNaze) na aminoksilanske magnetne nanodelce (AMN-MNPs). Postopek imobilizacije sestoji iz dveh korakov, funkcionalizacije AMN-MNPs in imobilizacije encima. V prvem koraku smo funkcionalizirali AMN-MNPs, v drugem koraku smo nanje imobilizirali l-ASNazo. Najprej smo v teoretičnem delu opisali lastnosti l-ASNaze, prikazali njeno strukturo, mehanizem delovanja in uporabo v različnih panogah. V nadaljnje smo opisali imobilizacijo na magnetne nanodelce (MNP), pri čemer smo se osredotočili na AMN-MNPs. Podan je tudi pregled literature o imobilizaciji l-ASNaze na MNPs. Pri eksperimentalnem delu smo proučevali vpliv različnih parametrov, kot so koncentracija mrežnega povezovalca glutaraldehida (GA), vrtilna hitrost, čas in temperatura imobilizacije, z namenom doseganje čim višje aktivnosti imobiliziranega encima in učinkovitost imobilizacije. Zanimalo nas je kakšno aktivnost encima dosežemo ob dodatku ogrodnih proteinov, ki delujejo kot stabilizatorji. Uporabili smo goveji serumski albumin (BSA) in albumin iz jajčnih beljakov (EA). V nadaljnje smo proučili termično stabilnost proste in imobilizirane l-ASNaze pri različnih časih inkubacije in pri različnih temperaturah. Prosto in imobilizirano l-ASNazo smo vzpostavili na magnetno polje in primerjali aktivnosti l-ASNaze pred in po vzpostavitvi.
Ključne besede: l-asparaginaza, magnetni nanodelci, stabilnost, kovalentna vezava, funkcionalizacija, imobilizacija
Objavljeno v DKUM: 02.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 21
Celotno besedilo (2,82 MB)

Opis: V sklopu diplomskega dela smo sintetizirali magnetne nanodelce (magnetit/maghemit) z uporabo večih modulov na mikroreaktoskem sistemu. Namen diplomskega dela je bil raziskati, kolikšna je optimalna količina citronske kisline, ki jo dodamo sintetiziranim nanodelcem, da so le-ti najbolje prevlečeni in pripravljeni za uporabo v različnih biomedicinskih aplikacijah. Sintezo nanodelcev smo začeli s pripravo raztopin, katere smo kasneje uporabili na mikroreaktorju. Sinetizirali smo 1 vozrec nanodelcev brez dodatka citronske kisline in 11 različnih vzorcev z isto množino nanodelcev železovega oksida ter različno množino dodane citronske kisline. Vzroce smo nato analizirali z metodo DLS in ugotovili, v katerih primerih je bilo oblačenje uspešno. Merili smo zeta potencial in velikost delcev v odvisnosti od pH. Rezultati kažejo, da je za uspešno sintezo nanodelcev potrebna izoelektrična točka pri pH 6,8. Ugotovili smo, da je bilo oblačenje nanodelcev uspešno pri vzorcih, pri katerih se izoelektrična točka nahaja med pH 2 in 3.
Ključne besede: magnetni nanodelci, Fe3O4, citronska kislina, optimizacija, mikroreaktorski sistem
Objavljeno v DKUM: 16.09.2024; Ogledov: 13; Prenosov: 14
Celotno besedilo (1,88 MB)

Opis: Namen magistrskega dela je uspešna imobilizacija encima lizocima na magnetne nanodelce. Praktična uporaba prostih encimov je pogosto omejena zaradi njihove relativno nizke stabilnosti in aktivnosti. Z namenom, da se le-ta ohrani ali poveča, se poslužujemo različnih metod imobilizacije encimov. V okviru magistrskega dela smo najprej sintetizirali magnetne nanodelce, ki so služili kot nosilci za imobilizacijo biokatalizatorja. Nanodelce smo prevlekli z različnimi polimeri: z aminosilanom, arabinogalaktanom in dekstranom. Preden smo nanje imobilizirali lizocim, smo jih funkcionalizirali z mrežnim povezovalcem glutaraldehidom oziroma epiklorohidrinom. Uporabljena koncentracija mrežnega povezovalca je pomembno vplivala na aktivnost imobiliziranega lizocima in na učinkovitost imobilizacije. Najvišje aktivnosti imobiliziranega lizocima smo pri aminosilanskih nanodelcih dosegli, ko smo uporabili mrežni povezovalec gluteraldehid s koncentracijo 1 % (v/v), pri arabinogalaktanskih nanodelcih pa s koncentracijo 15 % (v/v). V primeru dekstranskih nanodelcev je optimalno koncentracijo mrežnega povezovalca predstavljal 1 % (v/v) epiklorohidrina. Za prosti in imobilizirani lizocim smo nato določili dva kinetična parametra, maksimalno hitrost in Michaelis-Mentenovo konstanto. Raziskali smo tudi termično stabilnost lizocima. Rezultati so pokazali, da je imobilizirani lizocim ohranil aktivnost tudi po 24-urni izpostavitvi pri temperaturi 50 °C, medtem ko je prosti encim pri enakih pogojih denaturiral. Proučili smo tudi stabilnost imobiliziranega encima, ki smo ga tri tedne hranili na 4 °C. Encim, ki je bil imobiliziran na aminosilanskih in arabinogalaktanskih nanodelcih, je po dveh tednih skladiščenja ohranil 86 % oziroma 78 % začetne aktivnosti, po treh tednih skladiščenja pri 4 °C pa je njegova aktivnost upadla. Lizocim, imobiliziran na dekstranske nanodelce, se je tako pri študiji termične stabilnosti kot tudi pri študiji stabilnosti pri 4 °C izkazal za najmanj stabilnega.
Ključne besede: lizocim, imobilizacija, magnetni nanodelci, mrežni povezovalec, aktivnost
Objavljeno v DKUM: 25.07.2024; Ogledov: 152; Prenosov: 54
Celotno besedilo (2,03 MB)

Opis: V diplomskem delu je predstavljena sinteza bimetalnih FeCu magnetnih nanodelcev (MND). Uporabili smo prah železa in bakra ter ju z metodo mehanskega mletja v visokoenergetskem planetarnem mikromlinu mleli različno dolgo časa. Namen diplomske naloge je bil pridobiti in preučiti sintetizirane delce, ki bodo z ustrezno Curiejevo temperaturo (TC) uporabni za zdravljenje na področju magnetne hipertermije. Pri eksperimentalnem delu smo preučevali vpliv treh parametrov, to so masno razmerje med mlevnimi kroglicami in mletim materialom, čas mletja ter vrsta materiala mlevne opreme. Vsem delcem smo s pomočjo termogravimetrične analize (TGA) določili TC in nekatere dodatno okarakterizirali z rentgensko praškovno difrakcijo (RTG). Pri mletju v mlevni opremi iz cirkonijevega dioksida, pod pogoji inertne atmosfere in s kroglicami premera 10 mm, smo najprej spreminjali masno razmerje. Ob tem smo ugotovili, da ima po 10 urnem mletju najnižjo TC zlitina z razmerjem 15:1. S tem razmerjem smo nadaljevali in daljšali čas mletja vse do 35 h. Po 35 h mletja smo s pomočjo modificirane TGA določili TC, ki je znašala 51 °C, kar je najbližje terapevtskemu območju za uporabo v magnetni hipertermiji (41-46 °C). Mletje smo nadaljevali v posodah iz nerjavečega jekla s kroglicami premera 5 mm, tokrat smo mleli v zračni atmosferi. Izvedli smo 10, 15 ter 25 urno sintezo. Vse dobljene TC bimetalne zlitine so bile višje v primerjavi z mletjem v opremi iz cirkonijevega dioksida. Končni rezultat raziskave prikazane v diplomskem delu izpostavlja, da so čas, material mlevne opreme in velikost mlevnih kroglic faktorji z največjim vplivom na lastnosti sintetiziranih FeCu MND.
Ključne besede: FeCu, bimodalna zlitina, magnetni nanodelci, mehansko mletje, Curiejeva temperatura, magnetna hipertermija
Objavljeno v DKUM: 14.09.2023; Ogledov: 527; Prenosov: 47
Celotno besedilo (1,64 MB)

Opis: V sklopu diplomskega dela smo sintetizirali magnetne nanodelce z uporabo visokoenergetskega planetarnega mlina. Prah železa in bakra smo mleli v inertni in zračni atmosferi, pri čemer smo spreminjali čas mletja in sestavo vzorca. Namen diplomskega dela je bil raziskati ali lahko s pomočjo mletja sintetiziramo zlitino FeCu s Curiejevo temperaturo (T_C), ki bi bila znotraj terapevtskega območja za uporabo v magnetni hipertermiji (MH). Sintezo FeCu nanodelcev smo začeli z mletjem v zračni atmosferi. Spreminjali smo sestavo vzorca in podaljševali čas mletja. Vsem vzorcem smo s pomočjo modificirane termogravimetrične analize (TGA) izmerili T_C. Najboljši rezultat smo dobili po 25 urnem mletju vzorca s sestavo Fe_40 Cu_60, vendar so meritve T_C pokazale, da so v produktu prisotni železovi oksidi in nekaj nezreagiranega železa. Vzorec enake sestave mlet 20 h smo dodatno okarakterizirali z rentgensko praškovno difrakcijo (RTG), ki je potrdila, da med mletjem v zračni atmosferi prihaja do neželene oksidacije. Za primerjavo smo tri vzorce zmleli tudi v inertni atmosferi argona. Produkti, ki smo jih dobili niso vsebovali železovih oksidov, so pa vsebovali nezreagirano železo. Rezultati kažejo, da je za uspešno sintezo FeCu nanodelcev ključna inertna atmosfera. Glede na to, da je pri samem mletju ostalo še tudi nezreagirano železo bo v nadaljevanju potrebno razmišljati v smeri spreminjanja parametrov, ki bodo vodili v uporabo FeCu nanodelcev na področju MH.
Ključne besede: magnetni nanodelci, FeCu, mehansko mletje, biomedicinske aplikacije, magnetna hipertermija
Objavljeno v DKUM: 30.03.2023; Ogledov: 690; Prenosov: 94
Celotno besedilo (3,94 MB)