| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 42
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
Razvoj katalizatorjev za magnetno segrevano oksidacijo propena v propilen oksid z molekularnim kisikom : magistrsko delo
Katja Svetek, 2021, magistrsko delo

Opis: Propilen oksid je komercialna kemikalija z velikim industrijskim pomenom. Metode za pridobivanje propilen oksida imajo dve glavni pomanjkljivosti – onesnaževanje okolja in visoke stroške proizvodnje. Začeli so razvijati nove metode, med drugim tehnologije pridobivanja propilen oksida z neposredno epoksidacijo ob prisotnosti molekularnega O2 kot oksidanta, s poudarkom na novih katalitskih sistemih. Težava ostaja pri kontroli nad selektivnostjo, saj je zaradi sorazmerno visoke temperature reakcijske mešanice težko preprečiti popolno oksidacijo propilena. Z uporabo magnetnih nanodelcev, bi lahko bistveno izboljšali selektivnost reakcije, saj se magnetni nanodelci zelo hitro segrejejo v izmeničnem magnetnem polju. Pri takšnih katalizatorjih se segreva zgolj katalizator, torej zgolj področje kjer se bo zgodila kemijska reakcija, reakcijska mešanica pa ostaja na sorazmerno nizki temperaturi. V magistrskem delu smo sintetizirali katalizatorje na osnovi Cu/CuO specij nanešenih na magnetne nanokompozite. Magnetni nanokompoziti so sestavljeni iz magnetnih nanodelcev železovega oksida porazdeljenega po oksidni matrici. Oksidne matrice iz Al2O3, TiO2 in ZrO2 smo pripravili s hidrolizo prekurzorjev (prekurzorji: aluminijev nitrid, raztopina titanilovega sulfata v žveplovi (VI) kislini in raztopina cirkonovega acetata) v koloidni suspenziji nanodelcev magnetnega železovega oksida. Magnetni nanokompozit, katerega matrica je Al2O3, smo kalcinirali pri 500 °C 1 uro. Magnetna nanokompozita, kjer je matrica TiO2 in ZrO2 pa smo kalcinirali pri 350 °C 3 ure. Nato smo Cu/CuO specije nanesli na površino nanokompozitov s hidrolizo raztopine Cu2+ in kalcinirali pri temperaturi 350 °C 3 ure. Nazadnje smo nanokompozite modificirali s kalijem in ponovno kalcinirali pri temperaturi 350 °C 3 ure. Nanokompozite smo okarakterizirali z uporabo presevne elektronske mikroskopije (TEM), merjenjem magnetnih lastnosti, določevanjem specifične površine, rentgensko praškovno difrakcijo (XRD), rentgensko fluorescenčno spektrometrijo (XRF), temperaturno programirane desorpcije s CO2 (TPD-CO2), pulzne oksidacije z N2O in opravili teste katalitske aktivnosti za kontinuirno oksidacijo propilena z molekularnim O2 v plinski fazi in magnetnim segrevanjem katalizatorja. Z uporabo metod smo ugotovili, da vsi katalizatorji vsebujejo magnetni železov oksid, izkazujejo sorazmerno visoko specifično površino (do 217,9 m2/g), razen katalizator kjer je matrica ZrO2 (19,6–25,8 m2/g). Kljub primerljivi nasičeni magnetizaciji in relativno homogeni porazdelitvi magnetnih nanodelcev znotraj matrice so pri enakih amplitudah magnetnega polja katalizatorji dosegli različne stacionarne temperature v toku reakcijske mešanice 18 ml/min. Vse dosežene temperature so bile nižje od 260 °C. Zaradi sorazmerno nizke dosežene temperature je bila stopnja konverzije propilena manjša od 1 %, željenega produkta propilen oksida pa nismo zaznali. Na podlagi izvedenih testov sklepamo, da je potrebno dodatno delo na tematiki (povečanje količine katalizatorja v nasutju za dosego višje temperature, povečati delež Cu/CuO, povečati delež promotorja, itd.), da bi lahko zanesljivo ovrgli ali potrdili hipotezo o izboljšanju selektivnosti zaradi specifičnega gretja katalizatorja.
Ključne besede: magnetni nanodelci, magnetno segrevanje, selektivna oksidacija, propilen oksid
Objavljeno v DKUM: 05.01.2022; Ogledov: 243; Prenosov: 40
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

2.
Sinteza in karakterizacija funkcionaliziranih nanodelcev Fe3O4/APTES/CA in Fe3O4/APTES/PAA : magistrsko delo
Urška Ostroško, 2021, magistrsko delo

Opis: V okviru magistrskega dela smo sintetizirali magnetne nanodelce kot potencialno gonilno raztopino za proces direktne osmoze (FO). S postopkom soobarjanja smo sintetizirali nanodelce magnetita (Fe3O4) in jih stabilizirali s (3-aminopropil) trietoksisilanom (APTES). APTES se na delce veže preko silanolnih skupin, amino skupine pa ostanejo proste za nadaljnjo funkcionalizacijo. Preko tvorbe amidne vezi smo nanje vezali različne količine citronske kisline (CA) ter poliakrilne kisline (PAA), da bi dosegli čim višji osmotski tlak. Da je reakcija vezave potekla, smo dodali zamreževalec 1-etil-3-(3-dimetilaminopropil) karbodiimid hidroklorid (EDC), pri poliakrilni kislini pa tudi N-hidroksisukcinimid (NHS), ki stabilizira intermediat. Nanodelce Fe3O4/APTES, Fe3O4/APTES/CA in Fe3O4/APTES/PAA smo karakterizirali z različnimi metodami. S termogravimetrično analizo (TGA) smo določili količino organskih snovi (APTES, CA, PAA) na površini nanodelcev, z dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS) smo določili izoelektrično točko, zeta potencial in velikost delcev v suspenziji, dejansko velikost nanodelcev pa nam je dala analiza s presevnim elektronskim mikroskopom (TEM). Karakteristični vrhovi pri infrardeči spektroskopiji s Fourierjevo transformacijo (FTIR) so nam potrdili vezavo APTES, CA in PAA. Določali smo osmotski tlak, s konduktometrično titracijo pa smo želeli določit količino prostih -COOH skupin. Najvišji osmotski tlak smo določili pri vzorcu z 0,8 g dodane citronske kisline (28,01 bar) ter vzorcu, kjer smo poliakrilno kislino dodali v razmerju 1:1 (27,12 bar). Sintezni postopek slednjega vzorca smo zato ponovili ter vzorec uporabili kot gonilno raztopino (DS) za poskusni proces direktne osmoze z deionizirano vodo kot vhodno raztopino (FS).
Ključne besede: magnetni nanodelci, magnetit, (3-aminopropil) trietoksisilan (APTES), citronska kislina, poliakrilna kislina, direktna osmoza (FO)
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 295; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (4,59 MB)

3.
Funkcionalizirani magnetni nanodelci za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Rok Pučnik, 2021, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje površinskih in podzemnih vod s težkimi kovinami postaja svetovni problem, prav zaradi njihovih negativnih učinkov na številne ekosisteme. Za sanacijo kontaminiranih vod se uporabljajo številne separacijske metode, med katerimi spada tudi adsorpcija na različne materiale. Magnetni nanodelci imajo poleg odličnih adsorpcijskih kapacitet tudi magnetne lastnosti, ki se lahko izkoriščajo tako pri adsorpcijskem mehanizmu kot pri končni separaciji delcev iz raztopin. V tem diplomskem delu smo proučevali vpliv zunanjega izmeničnega magnetnega polja na adsorpcijo Cr(VI) iz vodne raztopine z uporabo magnetnih nanodelcev. Pri tem smo uporabljali maghemitne magnetne nanodelce, sintetizirane po koprecipitacijskem postopku, katere smo z mikroemulzijsko metodo funkcionalizirali s hitozanom. Rezultati so pokazali, da je učinkovitost adsorpcije, s 30 mg adsorbenta, bila večja ob prisotnosti zunanjega magnetnega polja (60,39 %) kot v odsotnosti magnetnega polja (41,50 %). Največji adsorpcijski učinek (94,21 %) pa je bil dosežen z uporabo 50 mg magnetnih nanodelcev ob prisotnosti zunanjega magnetnega polja. Raziskovali smo tudi vpliv jakosti generiranega magnetnega polja na učinkovitost odstranjevanja Cr(VI) iz vodne raztopine z uporabo hitozanskih magnetnih nanodelcev. Frekvenco električnega toka po vodniku smo nastavili na 50, 100 in 200 mHz, amplituda pa je bila konstantna (11 000,00 Vpp). 78,73 % učinkovitost je bila dosežena pri 200 mHz, 88,24 % pri 50 mHz in največja 94,21 % pri 100 mHz električnem toku.
Ključne besede: Krom(VI), odpadne vode, adsorpcija, hitozanski magnetni nanodelci, izmenično magnetno polje.
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 275; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (3,01 MB)

4.
Odstranjevanje težkih kovin iz trdne frakcije digestata aktivnega blata s pomočjo magnetnih nanodelcev : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Noemi Sep, 2020, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil odstraniti oziroma zmanjšati koncentracijo težkih kovin, kot so Zn, Cu, Ni in Cd iz trdne frakcije digestata aktivnega blata po anaerobni digestiji, da bi omogočili njegovo uporabo v kmetijstvu. V sklopu diplomskega dela smo sintetizirali maghemitne nanodelce s ko-precipitacijo železovih Fe2+ in Fe3+ ionov, jih prevlekli s približno 3 nm debelo plastjo amorfnega SiO2 ter jih nadaljnje funkcionalizirali z derivatom GOPTS-bPEI, ki je v svoji strukturi bogat z aminskimi skupinami, znanimi kot kelatorji kovin. Aminske skupine smo uporabili za kelacijo kovin in posledično omogočili njihovo odstranitev. Po končani sintezi smo izvedli površinsko ATR-FTIR spektroskopijo in uspešno dokazali prisotnost želenih funkcionalnih skupin v nanodelcih. V diplomskem delu smo združili dve metodi za odstranjevanje težkih kovin iz trdnih materialov in jih uporabili na primeru digestata aktivnega blata. Združili smo kemijsko izluževanje s kislinami ter adsorpcijo kovin na modificirane magnetne nanodelce. Z združitvijo teh metod smo želeli povečati učinkovitost odstranitve težkih kovin. Pred adsorpcijo smo vzorce trdne frakcije digestata izpostavili kislinam. Najprej smo primerjali učinkovitost ekstrakcije glede na vrsto kisline, pri čemer smo uporabljali 0,2 M citronsko kislino in 0,2 M oksalno kislino, zraven tega smo preučevali še učinkovitost ekstrakcije glede na kontaktni čas. Za primerjavo smo izvedli tudi poskuse z digestati, pri katerih smo kovine ekstrahirali le z vodo. V drugem delu smo na pridobljenih ekstraktih izvedli poskuse adsorpcije kovin s sintetiziranimi modificiranimi magnetnimi nanodelci in tako preučili vpliv pH vrednosti ter vpliv mase nanodelcev na učinkovitost adsorpcije težkih kovin. Izračunali smo adsorpcijske kapacitete za posamezne kovine ter določili celokupno adsorpcijsko kapaciteto nanodelcev pri posameznem vzorcu. Koncentracije težkih kovin smo določili z atomsko adsorpcijsko spektroskopijo (AAS). Ugotovili smo, da se je iz testiranih vzorcev ob uporabi citronske kisline izlužilo največ cinka (dosegli smo kar 97,6 % učinkovitost), najmanj pa se ekstrahira bakra. Primerjava učinkovitosti ekstrakcije je pokazala, da je citronska kislina primernejša za izluževanje cinka, niklja in kadmija, oksalna kislina pa je primernejša v primeru bakra. Rezultati odstranjevanja težkih kovin z modificiranimi magnetnimi nanodelci so pokazali, da so nanodelci najučinkovitejši pri odstranjevanju niklja. Najvišjo adsorpcijsko kapaciteto smo dosegli v primeru cinku (24,0 mg/g). Najvišja celokupna adsorpcijska kapaciteta, ki smo jo dosegli, je bila 27,42 mg/g.
Ključne besede: odstranjevanje težkih kovin, digestat aktivnega blata, izluževanje kovin s kislino, adsorpcija, magnetni nanodelci
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 433; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

5.
Površinska funkcionalizacija magnetnih nanodelcev (MND) za uporabo v osmotskih procesih čiščenja odpadnih vod : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Eva Kropušek, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je prikazana sinteza magnetitnih nanodelcev, prevlečnih s citronsko kislino, za uporabo v osmotskih procesih čiščenja odpadnih vod. Delci morajo biti stabilizirani v vodnem mediju in imeti morajo visok osmotski tlak. Da bi bili primerni za proces čiščenja odpadnih vod morajo imeti tako lastnost, da bi po čiščenju obdržali dovolj visok osmotski tlak za večkratno uporabo. Magnetne nanodelce železovega oksida (Fe3O4) smo sintetizirali z enostopenjskim postopkom soobarjanja železovih ionov v alkalni raztopini. Na površino magnetita smo vezali citronsko kislino, ki deluje kot površinsko aktivno sredstvo in tvori stabilno disperzijo MND v vodni raztopini. Citronska kislina se na površino delcev veže s kemisorpcijo, pri čemer nastanejo močne kovalentne vezi med funkcionalno skupino citronske kisline in površinskimi hidroksilnimi skupinami magnetita. Nadalje smo preučevali vpliv spremembe količine citronske kisline in vpliv spremembe temperature, pri kateri poteka sinteza, oziroma njun vpliv na osmotski tlak nanodelcev. Hidrofilne MND zlahka ločimo od vodnega toka s pomočjo zunanjega magnetnega polja, vendar se v procesu čiščenja delež citronske kisline, vezane na nanodelce, zmanjša. Delci aglomerirajo, kar zniža osmotski tlak nanodelcev in posledično jakost vodnega pretoka pri procesu čiščenja odpadnih vod. Rezultati osmotskega tlaka kažejo na potencialno uporabo takšnih delcev v osmotskih procesih čiščenja odpadnih vod. Vendar nismo dosegli visoke stabilnosti suspenzije magnetnih nanodelcev, kar nakazuje na možno hitro aglomeracijo delcev pri uporabi v procesu čiščenja odpadnih vod.
Ključne besede: magnetni nanodelci, citronska kislina, soobarjanje, osmotski tlak, čiščenje odpadnih vod
Objavljeno v DKUM: 24.09.2020; Ogledov: 530; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (1,58 MB)

6.
Vezava encimov na površinsko modificirane magnetne nosilce : doktorska disertacija
Katja Vasić, 2020, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija zajema dva dela, v prvem delu smo se osredotočili na sintezo magnetnega nosilca, modificiranega z organskim polimerom karboksimetil dekstranom (CMD). V sintezni postopek smo vpeljali tri različne koncentracije CMD (0,25 g/mL, 0,40 g/mL in 0,50 g/mL CMD) ter sintetizirali tri različne modificirane magnetne nanodelce (CMD1-MNPs, CMD2-MNPs in CMD3-MNPs). Sintetizirane CMD-MNPs smo okarakterizirali z različnimi analiznimi metodami: Fourier-transformirano infrardečo spektroskopijo (FT-IR), termogravimetrično analizo (TGA), vrstično elektronsko mikroskopijo (SEM), energijsko disperzijsko spektroskopijo (EDS), transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM), z meritvami dinamičnega sipanja svetlobe (DLS). Magnetne lastnosti smo določili z elektronsko paramagnetno resonanco (EPR) in vibracijskim magnetometrom (VSM). Uspešno smo sintetizirali magnetne nosilce CMD-MNPs z ozkimi porazdelitvami nanovelikosti od 27-30 nm. S FT-IR analizo smo določili prisotnost karboksilnih in hidroksilnih skupin na površini CMD-MNPs, kar potrjuje prisotnost polimerne prevleke CMD na sintetiziranih MNPs. Z meritvami EPR in VSM smo dokazali, da imajo sintetizirani CMD-MNPs magnetne lastnosti ter feromagnetni sistem. Določili smo inhibitorne lastnosti CMD-MNPs na rast dveh bakterijskih kultur. Inhibitorne učinke na rast testnih mikroorganizmov smo zaznali pri CMD3-MNPs, medtem ko ostali CMD-MNPs in neprevlečeni MNPs ne izkazujejo antimikrobne učinkovitosti. Proučevali smo tudi inhibitorne lastnosti MNPs modificiranih s hitozanom (HIT-MNPs) in aminosilanom (AMS-MNPs) na petih različnih bakterijskih kulturah, pri katerih nismo zaznali inhibiornega učinka na rast izbranih mikororganizmov. Za nadaljnje raziskave smo izbrali CMD3-MNPs, na katerega smo vezali encim alkohol dehidrogenazo (ADH). V drugem delu doktorske disertacije smo nosilec CMD3-MNPs površinsko funkcionalizirali z epiklorohidrinom (EClH). Optimalna koncentracija EClH je znašala 4 % (v/v). Proučevali smo vpliv različnih procesnih parametrov na preostalo aktivnost in učinkovitost imobilizacije ADH na CMD3-MNPs. Pri optimalnih pogojih imobilizacije ADH na CMD3-MNPs smo dosegli 89,6 % preostalo aktivnost imobilizirane ADH in 99,5 % učinkovitost imobilizacije. Nadaljevali smo s postopkom koimobilizacije, pri čemer smo na funkcionaliziran nosilec CMD3-MNPs koimobilizirali encim ADH in kofaktor β-nikotinamid adenin dinukleotid (β-NAD). S spreminjanjem procesnih parametrov smo proučevali njihov vpliv na preostalo aktivnost imobilizirane ADH s kofaktorjem β-NAD na CMD3-MNPs in učinkovitost koimobilizacije. Pri optimalnih pogojih koimobilizacije ADH in β-NAD na CMD3-MNPs smo dosegli 73,3 % preostalo aktivnost ADH ter 93,8 % učinkovitost imobilizacije. Izvedli smo še študijo termične stabilnosti proste ADH, ADH imobilizirane na CMD3-MNPs in ADH koimobilizirane z β-NAD na CMD3-MNPs pri različnih temperaturah. ADH imobilizirana na CMD3-MNPs je ohranila skoraj 60 % svoje začetne aktivnosti po 24. urah inkubacije pri temperaturah 20 °C in 40 °C. ADH koimobilizirana z β-NAD na CMD3-MNPs je pri temperaturi 30 °C ohranila 75,4 % začetne aktivnosti, pri 50 °C pa 66,5 % začetne aktivnosti po 5. urah inkubacije. Proučili smo še stabilnost ADH imobilizirane na CMD3-MNPs in ADH koimobilizirane z β-NAD na CMD3-MNPs, ki smo ju skladiščili pri 4 °C. Po treh tednih sta obe obliki imobilizrane ADH ohranili 60 % svoje začetne aktivnosti. Magnetne nosilce HIT-MNPs in AMS-MNPs smo funkcionalizirali z mrežnim povezovalcem glutaraldehidom (GA) in amino-donorjem pentaetilenheksaminom (PEHA), na katere smo imobilizirali encim β-galaktozidazo (β-GAL) ter optimirali koncentraciji GA in PEHA. Pri kombinaciji obeh GA in PEHA smo dosegli hiperaktivacijo encima (128,9 %), do katere pride zaradi konformacijskih sprememb encima. Hiperaktivacijo smo dosegli tudi pri imobilizaciji β-GAL na AMS-MNPs. Najvišjo preostalo aktivnost β-GAL smo dosegli, kadar smo kot mrežni povezovalec uporabili 20 % (v/v) PEHA (154,4 %).
Ključne besede: magnetni nanodelci, karboksimetil dekstran, karakterizacijska analiza, funkcionalizacija, epoksi zamreževanje, epiklorohidrin, glutaraldehid, encimi, imobilizacija, koimobilizacija, β-nikotinamid adenin dinukleotid, alkohol dehidrogenaza, β-galaktozidaza, kinetični parametri
Objavljeno v DKUM: 13.05.2020; Ogledov: 1022; Prenosov: 191
.pdf Celotno besedilo (9,26 MB)

7.
Oplaščanje magnetnih nanodelcev z lizinom: vpliv vezave na učinkovitost odstranjevanja kovin iz gošče mulja : magistrsko delo
Ken Kolar, 2019, magistrsko delo

Opis: Možnosti ravnanja z odpadnimi goščami iz komunalnih čistilnih naprav, zaradi povišane vsebnosti težkih kovin, omejuje zakonodaja. Kljub visokemu deležu organskih snovi in hranil, je njihova uporaba v kmetijstvu prepovedana. Ena izmed obetajočih naprednih metod odstranjevanja težkih kovin je adsorpcija na magnetne nanodelce, ki se jih po čiščenju odstrani z magnetno separacijo. Pri magistrskem delu smo sintetizirali in okarakterizirali tri sisteme magnetnih nanokompozitov: maghemit – L-lizin, ki so se razlikovali po načinu vezave L-lizina. Za uspešno se je izkazala le kovalentna vezava. Ta sistem je pri čiščenju vzorca mulja dosegel 37 % učinkovitost odstranitve Zn, 27 % Cr(VI) in 26 % Cu.
Ključne besede: mulj, težke kovine, magnetni nanodelci, maghemit, L-lizin
Objavljeno v DKUM: 24.09.2019; Ogledov: 615; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (2,94 MB)

8.
Sinteza Mg1+xFe2-2xTixO4 nanodelcev z mikroemulzijsko tehniko : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Rene Gole, 2019, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu smo se ukvarjali s problematiko sinteze nanodelcev, specifično s sintezo nanodelcev z ustrezno Curiejevo temperaturo (TC), ki je v idealnem primeru v območju terapevtske temperature, 41 °C – 46 °C. Za sintezo smo uporabili mikroemulzijsko tehniko, s sestavo 60:30:10 (izooktan : (CTAB+1-butanol) : vodna faza raztopljenih magnezijevih, železovih in titanovih soli) v ternarnem diagramu. Za obarjanje hidroksidov smo uporabili raztopino amoniaka. Naš cilj je bil sintetizirati nanodelce s sestavo Mg1+xFe2-2xTixO4, pri čemer smo izbrali x = 0.37. Po sintezi smo nanodelce čistili z etanolom in nato z vodo v ultrazvočni kopeli. Po posedanju delcev v centrifugi je sledila kalcinacija na zraku pri izbrani temperaturi. Sintetizirane delce smo analizirali s termoanalitskim sistemom TGA/SDTA v območju od 25 °C do 1000 °C ter jim na modificirani aparaturi določili tudi TC. Sledila je nadaljnja analiza z rentgensko praškovno difraktometrijo (RTG).
Ključne besede: magnetni nanodelci, mikroemulzija, magnetna hipertermija, magnezij, titan, ferit
Objavljeno v DKUM: 11.09.2019; Ogledov: 719; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (2,70 MB)

9.
Funkcionalizirani magnetni nanodelci za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Ana Jurgec, 2019, diplomsko delo

Opis: Zagotavljanje čiste in kvalitetne vode postaja problem sodobne družbe. Težke kovine so eno izmed najnevarnejših onesnaževal, saj niso biološko razgradljive, se kopičijo v naravi in toksično učinkujejo na žive organizme že pri zelo nizkih koncentracijah. V primerjavi z ostalimi metodami za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod, se je adsorpcija na različne adsorbente izkazala kot bolj ekonomična in učinkovita. Z razvojem nanotehnologije so bili magnetni nanodelci deležni pozornosti mnogih raziskav za iskanje najprimernejši adsorbentov težkih kovin. Namen diplomske naloge je bila sinteza stabilnih maghemitnih nanodelcev ter njihova funkcionalizacija s hitozanom po treh različnih metodah. Ugotoviti je bilo treba, kateri delci so najprimernejši za odstranjevanje Cr(VI) ionov iz raztopine in pri kateri pH vrednosti je adsorpcija najučinkovitejša. Maghemitne delce smo sintetizirali z metodo koprecipitacije in jih nato funkcionalizirali s hitozanom po treh različnih metodah (metoda kovalentne vezave, mikroemulzijska metoda in suspenzijska zamreževalna metoda). Delce smo dodali v raztopino z znano koncentracijo Cr(VI) ionov, da je potekla adsorpcija. Adsorpcijo smo izvedli pri treh različnih pH vrednostih (pH 3, 4 in 5) ter določili optimalno vrednost za adsorpcijo težkih kovin na posamezne magnetne nanodelce. Kvantitativno analizo Cr(VI) v raztopini po adsorpciji smo izvedli spektrofotometrijsko z 1,5- difenilkarbazidom. Po opravljeni analizi smo primerjali uspešnost adsorpcije in določili delce, ki so dosegli najvišje odstotke adsorpcije. Ugotovili smo, da so najprimernejši delci za odstranjevanje Cr(VI) iz vode maghemitni delci funkcionalizirani z mikroemulzijsko metodo. Izkazalo se je tudi, da so najboljšo adsorpcijo vsi delci dosegli pri vrednosti pH 3.
Ključne besede: težke kovine, krom(VI), odpadne vode, magnetni nanodelci, hitozan
Objavljeno v DKUM: 11.09.2019; Ogledov: 822; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

10.
Vpliv superkritičnega ogljikovega dioksida na aktivnost imobilizirane transglutaminaze : magistrsko delo
Nika Kodba, 2019, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo raziskali vpliv superkritičnega ogljikovega dioksida (SC CO2) na aktivnost proste in imobilizirane transglutaminaze (TGM), ob spreminjanju različnih parametrov, ki lahko vplivajo na aktivnost encima kot so tlak, temperatura in čas izpostavitve v SC CO2. Pripravili smo dve obliki imobiliziranega encima in sicer z metodo obarjanja in zamreženja smo pripravili imobilizirano TGM brez nosilca (CLEAs) ter z metodo koprecipitacije imobilizirano TGM na magnetni nanonosilec, modificiran z aminosilanom (mCLEAs). Rezultati kažejo, da je TGM zamrežena v encimske skupke (CLEAs) stabilen katalizator ter primerna za izvedbo encimskih reakcij v SC CO2, saj smo pri optimalnih pogojih izpostavitve v SC CO2 (24 urna inkubacija, tlak 100 bar in temperatura 50 °C) dosegli 123 % preostale aktivnosti imobiliziranega encima. Kljub temu, da se je aktivnost CLEAs po izpostavitvi v SC CO2 za 24 h pri 100 bar povečala pa so bile aktivnosti CLEAs in mCLEAs po izpostavitvi pri atmosferskem tlaku pri enakih pogojih višje. Preostala aktivnost CLEAs pri atmosferskem tlaku je znašala 187 % in mCLEAs 139 %. Do podobnih ugotovitev smo prišli pri spreminjanju časa poteka encimske reakcije. Predpostavljamo, da SC CO2 povzroči konformacijske spremembe v proteinu, kadar je le ta imobiliziran in tako se zmanjša njegova aktivnost. Kljub manjši stabilnosti imobiliziranega encima v obliki CLEAs in mCLEas pa je bila možna njuna ponovna uporaba.
Ključne besede: transgultaminaza, superkritični ogljikov dioksid, zamreženi encimski skupki, magnetni nanodelci, aminosilan
Objavljeno v DKUM: 17.07.2019; Ogledov: 724; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (3,07 MB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici