SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 30
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Superparamagnetni nanokompoziti na osnovi nanodelcev superparamagnetnega železovega oksida in polimetil metakrilata
Sašo Gyergyek, 2010, doktorska disertacija

Opis: V pričujočem delu sem se ukvarjal s sintezo superparamagnetnih nanokompozitov na osnovi nanodelcev γ-Fe2O3 in PMMA. Nanodelce sem sintetiziral s koprecipitacijo Fe2+/Fe3+ ionov v vodni raztopini. Nanodelce prevlečene z oleinsko ali ricinolejsko kislino sem sintetiziral s koprecipitacijo Fe2+/Fe3+ ionov v vodni raztopini v prisotnosti oleinske oz. ricinolejske kisline. Preliminarne raziskave so jasno pokazale, da je nemogoče pripraviti superparamagnetne nanokompozite γ-Fe2O3 v PMMA matrici brez ustrezne funkcionalizacije površine magnetnih nanodelcev. Iz slik s presevnega elektronskega mikroskopa (TEM) sem zaključil, da je vzorec pripravljen z mešanje nanodelcev γ-Fe2O3 s PMMA v acetonu in kasnejšim obarjanjem polimera v vodi, fazno separiran. Vzorec je sestavljen iz aglomeratov nanodelcev γ-Fe2O3, ki niso vgrajeni v polimerno matrico. Nanokompozite sem pripravil z obarjalno polimerizacijo PMMA v prisotnosti nanodelcev prevlečenih z oleinsko kislino. Koloidno stabilni suspenziji nanodelcev prevlečenih z oleinsko kislino v n-dekanu sem dodal monomer metil metakrilat. Polimerizacijo monomera sem izvedel pri povišani temperaturi. Delež nanodelcev v nanokompozitu sem kontroliral preko razmerja nanodelci/monomer. S pomočjo TEM analize sem ugotovil, da so nanodelci homogeno porazdeljeni v polimerni matrici. Z višanjem razmerja prehaja mehanizem nastanka polimernih zrn preko homogene v heterogeno nukleacijo. Nanokompozit ohrani superparamagnetno naravo tudi ob vgradnji relativno velikega deleža vgrajenih nanodelcev, do 48 ut. %. Vgradnja velikega deleža magnetnih nanodelcev je razlog za visoko nasičeno magnetizacijo nanokompozitov, do 31 emu/g. Nanokompozitne delce sem pripravil s polimerizacijo monomera metil metakrilata v prisotnosti nanodelcev v miniemulziji. Koloidno stabilno suspenzijo sestavljeno iz nanodelcev prevlečenih z ricinolejsko kislino, ultrahidrofoba in iniciatorja v monomeru, sem dodal k vodni raztopini surfaktanta. Miniemulzijo sem pripravil s pomočjo ultrazvoka. Polimerizacijo sem izvajala pri povišani temperaturi. S spreminjanjem deleža surfaktanta sem prilagajal povprečni premer nanokompozitnih delcev v razponu med ~25 nm in ~50 nm. Zaradi visokega ζ-potenciala je suspenzija nanokompozitnih delcev v vodi koloidno stabilna. S TEM slik nanokompozitnih delcev sem ugotovil, da so nanokompozitni delci sestavljeni iz nanodelcev, ki tvorijo jedro delca in tankega sloja polimera okrog jedra. V nanokompozitne delce sem uspel vgraditi do 39 ut. % magnetnih nanodelcev, ne glede na velikost nanokompozitnih delcev. Nasičena magnetizacija nanokompozitnih delcev znaša 27 emu/g.
Ključne besede: Superparamagnetizem, magnetni nanodelci, nanokompoziti, koloidi, polimerizacija
Objavljeno: 07.04.2010; Ogledov: 2512; Prenosov: 271
.pdf Polno besedilo (5,18 MB)

3.
SINTEZA NANODELCEV Cu-NI ZA UPORABO V MAGNETNI HIPERTERMIJI
Jasmina Erker, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, kateri način sinteze, bi bil bolj primeren za pripravo magnetnih nanodelcev Cu-Ni z ustrezno sestavo za nadaljno uporabo pri pripravi magnetnih tekočin, uporabljenih v magnetni hipertermiji. Nanodelce smo sintetizirali s pomočjo mletja in mikroemulzij. S pomočjo rezultatov rentgenske praškovne difrakcije (XRD) smo ocenili velikost nanodelcev CuNi in kvalitativno karakterizirali vzorce. S termogravimetrično analizo (TGA) smo pri kontroliranem segrevanju določali Curiejevo temperaturo vzorcev. Morfologijo nanodelcev smo preučevali s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM). Na koncu so bile izvedene še magnetne meritve z VSM magnetometrom. Optimalna Curijeva temperatura (Tc) 45°C je bila izmerjena pri vzorcu sestave: Cu27,5Ni72,5, ki smo ga pripravili z mletjem. Magnetne meritve so pokazale, da vzorci nimajo koercitivnosti, kar kaže na superparamagnetne lastnosti magnetnih delcev. Morfologija nanodelcev posneta s pomočjo TEM, nam kaže manjše zaglomerirane delce, ki ležijo na večjih ploščicah. Nanodelci vzorca Cu27,5Ni72,5 , ki smo ga sintetizirali z mletjem, bi bili torej najbolj primerni za uporabo v magnetni hipertermiji.
Ključne besede: mehansko mletje, metoda mikroemulzij, Curiejeva temperatura, magnetna hipertermija, magnetni nanodelci
Objavljeno: 26.10.2010; Ogledov: 2149; Prenosov: 184
.pdf Polno besedilo (4,17 MB)

4.
POSTOPKI SINTEZE NANODELCEV Cu-Ni Z RAZLIČNIMI SESTAVAMI
Petra Jenuš, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, s katerim načinom sinteze lahko sintetiziramo magnetne nanodelce CuNi z ustrezno sestavo za nadaljnjo uporabo pri pripravi magnetnih tekočin, ki bi bile primerne za uporabo pri magnetni hipertermiji. S pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (RPD) smo karakterizirali velikost nastalih nanodelcev zlitine in določili faze v vzorcih. Fizikalne lastnosti vzorcev (izgubo mase) smo, pri kontroliranem segrevanju, določili s termogravimetrično analizo (TGA). Magnetne lastnosti nastalih nanodelcev smo izmerili z suscepto-magnetometrom DSM — 10. Na koncu smo preučili še morfologijo delcev s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM). Rezultati so pokazali, da je najprimernejša metoda za sintezo magnetnih nanodelcev CuNi z različnimi sestavami mehanokemijska metoda. Sintetizirani delci so kazali močne magnetne lastnosti. Čas mletja vpliva na velikost nastalih nanodelcev in stopnjo zreagiranosti reaktantov.
Ključne besede: magnetni nanodelci, magnetna hipertermija, rentgenska praškovna difrakcija, transmisijska elektronska mikroskopija, termogravimetrična analiza
Objavljeno: 26.10.2010; Ogledov: 2308; Prenosov: 186
.pdf Polno besedilo (1,77 MB)

5.
RAZVOJ MERILNIH POSTOPKOV ZA DOLOČITEV MAGNETNIH IZGUB MAGNETNIH TEKOČIN
Miloš Beković, 2011, doktorska disertacija

Opis: Magnetne tekočine sodijo v kategorijo nano-materialov in so po definiciji stabilne koloidne disperzije magnetnih nanodelcev, trajno suspendiranih v nosilni tekočini. Kot takšne imajo določene specifične lastnosti, ki jih s pridom izkoriščajo na različnih področjih, kot na primer v mehaniki za rotacijsko tesnjenje, mehansko blaženje, odvajanje toplote in tudi v biomedicini za ciljno doziranje zdravilnih učinkovin, kontrastni agenti pri slikanju z magnetno resonanco, hipertermiji, itd. Ne glede na aplikacijo pa je za varno in učinkovito rabo potrebno dobro poznavanje fizikalnih lastnosti materiala. V doktorski disertaciji smo obravnavali nekatere lastnosti magnetnih tekočin s poudarkom na obnašanju v izmeničnem magnetnem polju. V tem primeru se magnetni delci oziroma vektor magnetizacije delcev poravnajo s smerjo magnetnega polja, kar opisujeta pojava Brownove in Néelove relaksacije. Obračanje magnetnih domen znotraj materiala opisujemo kot magnetne izgube, katerih posledica je povišanje temperature tekočine. Z višanjem amplitude in frekvence magnetnega polja so izgube intenzivnejše. Ravno ta pojav, ki ga imenujemo hipertermija, se izkorišča v medicini in predstavlja alternativno metodo zdravljenja rakavih tkiv, kjer z vbrizganjem magnetne tekočine v tkivo in njeni izpostavitvi visokofrekvenčnemu magnetnemu polju dosežemo njihovo termično uničenje. Za uspešno izvajanje takšnega zdravljenja pa je bistvenega pomena karakterizacija magnetnih izgub magnetne tekočine. Glavni namen doktorske disertacije je izgradnja merilnega sistema, ki omogoča merjenje parametrov za določitev magnetnih izgub magnetih tekočin. Merilni sistem je zasnovan tako, da z uporabo kalorimetrične metode na osnovi povišane temperature tekočine določi parameter izgub SAR (specific absorption rate). V tem primeru gre za izboljšanje uveljavljene metode, kjer je poudarek na homogenosti magnetnega polja ter na boljši toplotni izolaciji vzorca in okolice. Druga metoda za določitev magnetnih izgub pa je metoda magnetnega merjenja, kjer lahko na osnovi površine histerezne zanke določimo specifične moči izgub SPL (specific power loss). Bistvo metode sta dve merilni tuljavici okoli merjenega vzorca, ki sta bili predhodno umerjeni v magnetni normali in merita inducirani napetosti, na osnovi katerih lahko izračunamo magnetno poljsko jakost v sistemu ter gostoto magnetnega pretoka vzorca. Ta dva signala definirata histerezno zanko, katere površina je proporcionalna magnetnim izgubam. Za komercialno dostopen vzorec magnetne tekočine je izvedena karakterizacija izgub po obeh metodah, kjer so izgube podane v odvisnosti od amplitude in frekvence magnetne poljske jakosti, določena pa je tudi njihova temperaturna odvisnost. V disertaciji je predstavljena tudi analiza magnetnega polja merilnega sistema s pomočjo metode končnih elementov (MKE), v istem sistemu pa je izvedena še termična analiza, kjer temperaturno odvisne izgube povzročijo časovno spremembo temperature vzorca, rezultati obeh analiz pa so skladni z meritvami.
Ključne besede: Magnetne tekočine, magnetni nanodelci, magnetne izgube, merilni postopki, specifična stopnja absorpcije.
Objavljeno: 02.02.2012; Ogledov: 1428; Prenosov: 157
.pdf Polno besedilo (5,17 MB)

6.
Nanostrukturirani materiali za imobilizacijo biokatalizatorja.
Franja Šulek, 2011, doktorska disertacija

Opis: V doktorski nalogi je nazorno predstavljen postopek sinteze magnetnih nanodelcev iz železovega oksida maghemita, γ-Fe2O3, za vezavo biokatalizatorja. Magnetni nanodelci, ki v zadnjih letih vse bolj pridobivajo na vrednosti kot potencialni encimski nosilci, so bili najprej sintetizirani z metodo obarjanja ali koprecipitacije železovih (II, Fe2+) in železovih (III, Fe3+) ionov v alkalnem mediju pri hitrem mešanju in visoki temperaturi. Površinska funkcionalizacija magnetnih nanodelcev je bila izvedena v dveh stopnjah. Primarna funkcionalna prevleka iz silicijevega dioksida (SiO2), ki delcem daje predvsem višjo stabilnost, je bila sintetizirana pri striktno kontroliranih reakcijskih pogojih iz natrijevega silikata ali Na2SiO3. Sekundarni funkcionalni sloj za doseganje višje funkcionalnosti in reaktivnosti površine nanodelcev je bil sintetiziran iz organskih molekul aminosilana ali 3-(2-aminoetilamino)-propil-dimetoksimetilsilana v kislem mediju. V nadaljnjem so bili tako površinsko spremenjeni magnetni nanodelci uporabljeni za imobilizacijo specifičnega biokatalizatorja holesterol oksidaze (ChOx, EC 1.1.3.6) iz Corynebacterium sp. Analiza magnetnih nanodelcev z imobilizirano ChOx je pokazala, da so imeli nanodelci značilno obliko kroglice ali sfere s povprečnim premerom 50,2 nm. Vezava holesterol oksidaze je bila uspešno potrjena tudi s FT-IR tehniko. Učinkovitost imobilizacije na magnetni nosilec je znašala 92 % pri uporabljeni koncentraciji encima 100 µg mL-1. Aktivnost imobilizirane ChOx na magnetne nanodelce, prevlečene s tanko plastjo silikatne prevleke premera 3 nm, je bila 57 % v primerjavi z aktivnostjo ChOx. Študija vpliva pH-vrednosti in temperature na aktivnost in stabilnost encimskega preparata je pokazala, da ima imobilizirana ChOx višjo toleranco na spremembo pH-vrednosti okolja in višjo termično stabilnost. Prav tako je bila stabilnost imobilizirane ChOx pri ponovni uporabi dobra. V drugem delu doktorske disertacije je opisana priprava aktivnih encimskih skupkov iz encima peroksidaze (HRP, EC 1.11.1.7), pridobljenega iz navadnega hrena (lat.: Armoracia rusticana or Cochlearia armoracia), in postopek zamreženja le-teh z glutaraldehidom za pripravo končne oblike stabilnih zamreženih encimskih skupkov ali na kratko CLEAs. Postopek priprave CLEAs je bil razdeljen na dva ključna dela, in sicer, na obarjanje topnega ali nativnega encima s pomočjo ustreznega obarjalnega reagenta, in na nadaljnjo zamreženje tako izoborjenega encima s pomočjo mrežnega povezovalca. Končni videz CLEAs je podoben motni suspenziji, v kateri so jasno vidni skupki encimov, značilne sferične oblike in premera okrog 250 nm. Uspešno smo sintetizirali zamrežene encimske skupke iz hrenove peroksidaze pod različnimi testnimi pogoji. Končna aktivnost encimskih skupkov iz HRP je bila 83 %. Zamrežene encimske skupke smo sintetizirali v prisotnosti encima albumina iz kokošjih jajc in funkcionalnega aditiva, penta-etilen-heksanamina (PEHA). Encim albumin poveča stabilnost encimskih skupkov, medtem ko PEHA poveča število prostih amino skupin (-NH2) na zunanji površini encima HRP, kar poenostavi postopek zamreženja encimskih delcev z mrežnim povezovalcem.
Ključne besede: imobilizacija biokatalizatorja, encimski nosilci, nanostrukturirani materiali, magnetni nanodelci, površinska funkcionalizacija, zamreženi encimski skupki, stabilizacija biokatalizatorja, holesterol oksidaza, hrenova peroksidaza
Objavljeno: 04.05.2011; Ogledov: 2599; Prenosov: 336
.pdf Polno besedilo (5,98 MB)

7.
SINTEZA NANODELCEV CuNi V REVERZNIH MICELAH ZA UPORABO V MAGNETNI HIPERTERMIJI
Janko Schmidt, 2011, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil poiskati parametre sinteze z metodo obarjanja v reverznih micelah oz. mikroemulzijah in nadaljnje obdelave, ki bi dajali CuNi magnetne nanodelce, za uporabo v magnetni hipertermiji. Z uporabo titracijske metode in ternarnih faznih diagramov smo preverili obmocja stabilnosti mikroemulzij, ki vsebujejo prekurzorje, potrebne za sintezo. Sintetizirali smo CuNi magnetne nanodelce razlicnih sestav, katere smo nadalje termicno modificirali. Vzorcem smo dolocili velikost delcev in jih kvalitativno analizirali z rentgensko praškovno difrakcijo (XRD). S termogravimetricno analizo (TGA) smo vzorcem dolocili Curiejevo temperaturo (Tc). Morfologijo nanodelcev smo preucili s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM). Na koncu smo izvedli še magnetne meritve na magnetometru z vibrirajocim vzorcem (VSM). Oblika histerezne krivulje kaže, da imajo sintetizirani, "as prepared", delci vzorca množinske sestave Cu30Ni70 histerezno zanko z majhno koercitivnostjo. Morfologija sintetiziranega vzorca je kazala na mocno aglomeracijo delcev. Ta vzorec, ki smo ga nadalje termicno izotermno obdelovali tri ure na 500 °C v Ar/H2 atmosferi, je imel željeno Curiejevo temperaturo 45 °C. Tako pripravljen vzorec bi bil najbolj primeren za uporabo v magnetni hipertermiji. Iz rezultatov sklepamo, da so potrebne dodatne raziskave v smeri zmanjšanja aglomeracije med sintezo delcev.
Ključne besede: reverzne micele, magnetni nanodelci, Curiejeva temperatura, kemijsko soobarjanje, magnetna hipertermija
Objavljeno: 14.07.2011; Ogledov: 1745; Prenosov: 67
.pdf Polno besedilo (5,28 MB)

8.
SINTEZA IN KARAKTERIZACIJA MAGNETNIH NANODELCEV CuNi S POLIOLNO METODO
Martina Rous, 2011, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela, je bil sintetizirati magnetne nanodelce Cu0,3Ni0,7 s poliolno metodo in pri tem ugotoviti vpliv različnih parametrov na potek reakcije ter velikost in obliko delcev. Kot poliol smo uporabili etilenglikol (EG) in dietilenglikol (DEG). Naredili smo različne sinteze, pri katerih smo spreminjali čas refluksa, množino soli, količino NaOH in količino PVP. S pomočjo difraktogramov, katere smo dobili kot rezultat rentgenske praškovne difrakcije, (RPD) smo ocenili velikost nanodelcev CuNi in določili faze v vzorcih. S termogravimetrično analizo (TGA) smo določili Curiejevo temperaturo vzorca. Na koncu smo preučili še morfologijo nanodelcev s pomočjo transmisijskega elektronskega mikroskopa (TEM). Iz rezultatov je mogoče razbrati vplive posameznih parametrov na velikost in obliko delcev. Izmerili smo optimalno Curiejevo temperaturo 43ºC, pri sintetiziranem vzorcu s poliolno metodo, z uporabo poliola EG. Vzorec je bil predhodno segret v cevni peči na 700 ºC, v Ar/H2 atmosferi.
Ključne besede: poliolna metoda, magnetni nanodelci, magnetna hipertermija, rentgenska praškovna difrakcija, Curiejeva temperatura
Objavljeno: 20.10.2011; Ogledov: 1594; Prenosov: 76
.pdf Polno besedilo (4,44 MB)

9.
SINTEZA IN KARAKTERIZACIJA MAGNETNIH NANODELCEV ZA MIKROVALOVNE ABSORBERJE ELEKTROMAGNETNEGA VALOVANJA
Ana Drmota Petrič, 2012, doktorska disertacija

Opis: Nano-kristalinični prah stroncijevega heksaferita (SrFe12O19) smo sintetizirali s klasičnim soobarjanjem in mikroemulzijsko metodo. Prekurzor, ki je bil pripravljen z obarjanjem Sr2+ in Fe2+ ionov z uporabo tetrametilamonijevega hidroksida, smo termično obdelali pri različnih temperaturah v območju od 400 °C do 1000 °C v zračni atmosferi. Proučevali smo vpliv molskega razmerja Sr2+ / Fe3+ in temperature termične obdelave na formiranje produkta in njegovih magnetnih lastnosti. Nanodelce SrFe12O19 z relativno visoko nasičeno magnetizacijo σs = 64 Am2/kg, remanentno magnetizacijo σr = 39 Am2/kg in koercitivnostjo Hc = 430 kA/m smo dosegli pri molskem razmerju Sr2+ / Fe3+ = 1 : 8 ter termični obdelavi pri 900 °C. Pripravljen prah SrFe12O19 smo okarakterizirali s pomočjo rentgenske praškovne analize (XRD), termogravimetrične analize (TGA), diferenčne termične analize (DTA), presevnega elektronskega mikroskopa (TEM), dinamičnega laserskega sipanja svetlobe (DLS) in z merjenjem specifične površine delcev z metodo BET. Magnetne lastnosti materiala smo določili z uporabo magneto-susceptometra DSM-10. V nadaljevanju smo se posvetili pripravi nanokompozitov za absorpcijo elektromagnetnega valovanja, ki temeljijo na magnetnem polnilu sestavljenem iz faz znotraj sistema SrO - Fe2O3, ki je homogeno vmešan v polimerno matrico iz polifenilensulfida (PPS) v utežnem razmerju 80 : 20. Nanodelce SrFe12O19 in Fe3O4, ki sta bili glavni magnetni fazi smo pripravili s klasičnim soobarjanjem pri različnem molskem razmerju Sr2+ / Fe3+ ter termično obdelavo v temperaturnem intervalu od 600 °C do 1000 °C v zračni atmosferi. Elektromagnetne parametre nanokompozitov smo merili z vektorskim mrežnim analizatorjem v frekvenčnem območju od 400 MHz do 32 GHz. Rezultati kažejo, da lahko pripravimo široko paleto mikrovalovnih absorberjev. Nanokompoziti, ki vsebujejo za magnetno polnilo delce spinelne faze so primerni za absorpcijo elektromagnetnega valovanja v nižjem GHz območju, medtem ko so nanokompoziti vsebujoč heksagonalno fazo primerni za delovanje v območju frekvenc nad 32 GHz.
Ključne besede: Magnetni nanodelci, stroncijev heksaferit, SrFe12O19, soobarjanje, absorberji, elektromagnetno valovanje
Objavljeno: 26.03.2012; Ogledov: 1761; Prenosov: 178
.pdf Polno besedilo (5,87 MB)

10.
SINTEZA NANODELCEV ZLITIN (Cr, Cu)Ni S SOL-GEL METODO IN OBLAČENJE DELCEV
Sabina Markuš, 2015, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je sinteza nanodelcev zlitin (Cr, Cu)Ni s sol-gel metodo in oblačenje teh delcev. Sintetizirali smo Cr1-xNix in Cu1-xNix magnetne nanodelce z različnimi množinskimi sestavami: Cr1-xNix (x= 0.95, 0.90, 0.80, 0.75, 0.70, 0.65, 0.60), Cu1-xNix (x= 0.70, 0.675, 0.65). Po staranju in sušenju smo vzorce pod različnimi pogoji toplotno obdelali v peči BOSIO, nato pa še toplotno homogenizirali in reducirali v cevni peči (850 °C, 12 h) v redukcijski atmosferi H2./Ar. Nanodelce Cu1-xNix pri katerih smo za razliko od nanodelcev Cr1-xNix, dosegli primerno Curiejevo temperaturo (TC) smo izluževali iz silike z raztopinami NaOH, različnih množinskih koncentracij. Nato smo izlužene nanodelce Cu1-xNix »oblekli« v primeren surfaktant (oleilamin) in oblečene nanodelce dispergirali v ustreznem topilu. Toplotno obdelanim, homogeniziranim in reduciranim nanodelcem zlitin (Cr, Cu)Ni smo z uporabo modificirane termogravimetrične analize (TGA) določali Curiejevo temperaturo, saj smo zaradi možne aplikacije v medicini (magnetna hipertermija) želeli sintetizirati nanodelce z ustrezno Curiejevo temperaturo. Sintetizirane vzorce smo kvalitativno analizirali tudi s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (XRD), izlužene in dispergirane vzorce pa smo dodatno analizirali še z DLS (dinamično sipanje svetlobe), s pomočjo katerega smo določili zeta potencial in velikost nanodelcev, FTIR in TEM, s pomočjo katerih smo določali prisotnotnost silike.
Ključne besede: sol-gel metoda, magnetni nanodelci, rentgenska praškovna difrakcija, termična obdelava, Curiejeva temperatura
Objavljeno: 30.10.2015; Ogledov: 454; Prenosov: 85
.pdf Polno besedilo (4,13 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici