| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Oblikovanje cen storitev občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja
Laura Urbančič, 2019, magistrsko delo

Opis: Občinske gospodarske javne službe s področja varstva okolja so področje, ki zadeva vsakega prebivalca nekega naselja oziroma območja in skupnosti, saj na njem temelji razvoj vseh ostalih dejavnosti v naselju. Če to področje ni urejeno, je tudi razvoj ostalih dejavnosti okrnjen. Posledica monopolnega položaja izvajalcev dejavnosti s tega področja so tudi določene oziroma tarifirane cene gospodarskih javnih služb varstva okolja, ki pomenijo regulacijo države oziroma lokalne skupnosti in obstoj kontrole nad morebitno zlorabo monopolnega položaja. Pristojnost določanja cen je z Uredbo o metodologiji določanja cen obveznih občinskih javnih služb varstva okolja , ki je začela veljati 1. 1. 2013, prenesena na občine. Navedena Uredba vsebuje določbe za oblikovanje cen storitve oskrbe s pitno vodo, za odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske vode, zbiranje določenih vrst odpadkov, obdelavo določenih vrst odpadkov in odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanje komunalnh odpadkov. Izvajalci javnih služb predlagajo ceno posamezne storitve in predložijo pristojnemu občinskemu organu v potrditev. Pri določanju cen oziroma presoji upravičenosti višine določenih cen pa igra pomembno vlogo tudi primerjalna analiza Inštituta za javne službe, ki je pomembna tako za izvajalce kot za občinske organe. Cene posameznih storitev javnih služb so sestavljene iz dela, ki predstavlja stroške javne infrastrukture, dela, ki predstavlja stroške izvajanja storitev posamezne javne službe in dela, ki predstavlja morebitne okoljske dajatve. V magistrski nalogi so poleg opredelitve obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja in pravil določanja cen storitev le-teh, ki izhajajo iz Uredbe bo o metodologiji določanja cen obveznih občinskih javnih služb varstva okolja, na splošno predstavljene tudi same javne službe. Svojo magistrsko nalogo sem podkrepila še s primerjavo zaračunanih cen nekaterih storitev med občinami.
Ključne besede: Javne službe, lokalne gospodarske javne službe, komunalne storitve, določanje cen, komunalno gospodarstvo, občinske javne službe, varstvo okolja.
Objavljeno v DKUM: 19.12.2019; Ogledov: 734; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (1,68 MB)

2.
PRENOS PRISTOJNOSTI IZVAJANJA LOKALNIH GOSPODARSKIH JAVNIH SLUŽB S PODROČJA ENERGETIKE NA DRŽAVO
Janja Tkavc Smogavec, 2016, magistrsko delo

Opis: Na evropskem trgu je v zadnjih dvajsetih letih poraba zemeljskega plina močno porasla. V državah so se oblikovali tako imenovani naravni monopoli, ki so imeli ekskluzivne pravice v dejavnosti dobave zemeljskega plina. Evropska unija je s sprejetjem treh zakonodajnih svežnjev želela vzpostaviti konkurenčen trg, do katerega bi imeli dostop vsi uporabniki. Direktive Evropske unije je Slovenija, z malo zamude, dokaj uspešno prenesla v slovenski pravni red. Leta 2014 je sprejela nov Energetski zakon /EZ-1/, v katerem je implementirala tretji zakonodajni sveženj in pravno uredila področje energetike v Sloveniji. Področje dobave in distribucije toplote s strani Evropske unije ni tako podrobno regulirano kot dobava ter distribucija zemeljskega plina. Razlog za to je v drugačni naravi dejavnosti distribucije in dobavi toplote, saj je le-ta vezana na manjša zaokrožena območja. Sistemska ureditev izvajanja lokalnih gospodarskih javnih služb s področja energetike na lokalni ravni je slaba. Kljub pozitivnim učinkom novega Energetskega zakona /EZ-1/ se pojavljajo težave s podzakonskimi (občinskimi) predpisi, ki posegajo bodisi v pravice uporabnikov in se jim nalaga dodatne obveznosti, bodisi v pravice izvajalcev in se jim nalagajo prekomerne obveznosti. Pri morebitnem prenosu pristojnosti na drugo, višjo raven največ težav predstavlja lastništvo gospodarske javne infrastrukture in prenos izvajalcev gospodarske javne službe na drugo raven. Kljub vsem pravnim, tehničnim, ekonomskim, administrativnim in drugim oviram se ugotavlja, da bi bilo dejavnost distribucije zemeljskega plina smiselno prenesti na višjo raven, medtem ko dejavnost distribucije toplote in drugih energetskih plinov ni primerna za prenos na državo ali drugo višjo raven. Razlog je v naravnih značilnostih dejavnosti distribucije toplote, ki je vezana na manjše zaokroženo območje, ki v večini primerov ne presega meja občine. Prav tako je iz analize pravne urejenosti izvajanja distribucije zemeljskega plina na občinski ravni mogoče ugotoviti, da občine ne sledijo v celoti slovenski in evropski zakonodaji, sistemska urejenost gospodarskih javnih služb po občinah je različna in v določenih občinah neustrezna oziroma nezakonita. Še slabše je urejeno področje distribucije toplote in drugih energetskih plinov v vseh občinah, vendar je narava izvajanja gospodarske javne službe takšna, da prenos izvajanja na višjo raven ne bi bil sprejemljiv. Na področju distribucije toplote bi bilo to dejavnost nujno potrebno pravno urediti in poenotiti na občinski ravni.
Ključne besede: lokalne gospodarske javne službe, lokalna skupnost, energetika, distribucija zemeljskega plina, distribucija toplote, gospodarska javna infrastruktura, izvajalci gospodarskih javnih služb
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1200; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

3.
Centralizacija izvajanja lokalnih negospodarskih javnih služb
Darja Unterlehner, 2016, magistrsko delo

Opis: Način zagotavljanja lokalnih storitev se od države do države zelo razlikuje, razlike so tudi znotraj same države. Temeljne samoupravne lokalne skupnosti (občine), ki so tudi sicer najbliže ljudem, so odgovorne za izvajanje storitev v javnem interesu. Na nivoju lokalne samouprave je mogoče lokalne negospodarske javne službe zagotavljati na sledeče načine: občine neposredno same (govorimo o t.i. in-house production) ali posredno z delegiranjem pristojnosti drugim organizacijskim oblikam. V kolikor občina sama zagotavlja izvajanje storitev, bo v ta namen oblikovala notranje-organizacijsko enoto v okviru občinske uprave ali pa ustanovila subjekt z določeno stopnjo finančne in upravne/administrativne samostojnosti. Občina pa lahko za izvajanje storitev pooblasti tudi neko drugo samostojno entiteto (v takih primerih obstaja cela paleta različnih možnosti), najpogostejši obliki posrednega izvajanja storitev pa sta javno podjetje ali gospodarska družba s koncesijo. V zadnjem času se v Evropi pojavlja še en »hibridni« način izvajanja lokalnih javnih služb; gre za mešana občinska podjetja, insitucionalizirana v obliki javno-zasebnega partnerstva. V večini držav članic EU se storitve kot so izobraževanje in varstvo otrok pa tudi dolgotrajna oskrba starejših zagotavljajo neposredno v okviru lokalnih oblasti na lokalni ravni. Področje izvajanja negospodarskih javnih služb v Sloveniji v edini pravno-organizacijski obliki »javnega zavoda« še vedno ostaja nedorečeno in zastarelo ter v popolnem nasprotju od organizacije v drugih evropskih državah. Po osamosvojiti Slovenije je veliko število različnih organizacij pridobilo in še do danes ohranilo status javnega zavoda, čeprav niso in še danes ne izvajajo javne službe po njeni vsebini, ali pa je izvajanje te dejavnosti samo zanemarljivi del njihove celotne dejavnosti, kar jih na trgu postavlja v ugodnejši položaj. Danes imamo 1500 javnih zavodov, kar zagotovo predstavlja težave v smislu stroškovne prezahtevnosti in oteženem nadzoru pri finančnem poslovanju izvajalcev teh storitev (nepreglednost). Glede na 25 let staro organizacijsko obliko je čas, da po vzoru drugih držav poiščemo primernejše oblike izvajalcev negospodarskih javnih služb.
Ključne besede: javni zavod, lokalne negospodarske javne službe, neposredno zagotavljanje storitev
Objavljeno v DKUM: 10.10.2016; Ogledov: 982; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (1,93 MB)

4.
EKO OBČINA
Aljaž Lešnik, 2012, diplomsko delo

Opis: EKO občina je občina, ki temelji na načelih trajnostnega razvoja. Je model, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nastal na Finskem, prva taka občina pa na Švedskem. Temelji na obnovljivih virih energije in učinkoviti rabi virov energije, zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv, zmanjšanju škodljivih posegov v okolje in zadovoljevanju človekovih potreb učinkovito in zmerno. Za popolno in učinkovito delovanje je potrebno sodelovanje javnosti, lokalne oblasti in gospodarstva. Občani take občine se izobražujejo zato, da krepijo zavest o varstvu okolja. Take občine v Republiki Sloveniji ni, obstaja pa široka okoljevarstvena zakonodaja. Avtor obravnava Zakon o varstvu okolja in Energetski zakon, oba z določenimi podzakonskimi akti in na njihovi podlagi ugotavlja možnosti, da slovenske občine postanejo EKO občine. Opredeli tudi temeljne pojme povezane z lokalno samoupravo.
Ključne besede: ekologija, občina, trajnostni razvoj, lokalna samouprava, pravo varstvo okolja, Zakon o varstvu okolja, Energetski zakon, lokalne javne službe.
Objavljeno v DKUM: 15.06.2012; Ogledov: 2155; Prenosov: 201
.pdf Celotno besedilo (730,62 KB)

5.
6.
7.
PRIMERJAVA UREDITVE LOKALNE SAMOUPRAVE V SLOVENIJI IN NA HRVAŠKEM ( NA PRIMERU PTUJA IN VARAŽDINA)
Alen Iljevec, 2011, diplomsko delo

Opis: Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta nedeljivi, demokratični, pravni in socialni državi. V obeh državah je zagotovljena pravica do lokalne in regionalne samouprave. V republiki Hrvaški je lokalna samouprava organizirana na dveh ravneh, prav tako je v Republiki Sloveniji že leta 2006, s spremembo Ustave Republike Slovenije, dana podlaga za dvotirni sistem. Na Hrvaškem prvo raven predstavlja 429 občin in 126 mest, drugo regionalno raven pa 20 županij in Mesto Zagreb, ki ima poseben položaj županije in mesta. Na prvi ravni enote lokalne samouprave opravljajo naloge, ki se neposredno tičejo prebivalcev njihovega območja, na drugi ravni pa enote regionalne samouprave opravljajo naloge regionalnega pomena. V Sloveniji lokalno samoupravo predstavlja 211 občin in druge lokalne skupnosti. Občine se lahko povezujejo v širše samoupravne lokalne skupnosti, tudi v pokrajine, za urejanje lokalnih zadev širšega pomena. Občina je pristojna za urejanje lokalnih zadev, ki jih občina ureja samostojno in ki zadevajo prebivalce občine. Država pa lahko z zakonom prenese na občino ali širšo samoupravno skupnost opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če pridobi soglasje občine ali širše samoupravne lokalne skupnosti, ter zagotovi sredstva za opravljanje teh nalog. V obeh državah se enote lokalne samouprave lahko samostojno povezujejo in sodelujejo med seboj pri opravljanju svojih nalog. Delo v enotah lokalne samouprave v obeh državah vodijo organi, ki se jih voli na svobodnih volitvah. Prav tako je v obeh državah omogočeno neposredno sodelovanje prebivalcev pri opravljanju lokalnih nalog preko referendumov in drugih oblik odločanja, ki se med državama nekoliko razlikujejo. V obeh državah imajo enote lokalne samouprave pravico do lastnih prihodkov, s katerimi se financirajo, državi pa sta dolžni poskrbeti za občine, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti niso sposobne same financirati opravljanja svojih nalog in jim zagotoviti dodatna sredstva. Tako v Sloveniji, kot na Hrvaškem za zagotavljanje javnih dobrin in komunalnih storitev skrbijo javne službe, katerih organizacija se v državah nekoliko razlikuje.
Ključne besede: Republika Slovenija, Republika Hrvaška, enote lokalne samouprave, javne službe
Objavljeno v DKUM: 01.06.2011; Ogledov: 4823; Prenosov: 478
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici