Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Iskalni niz:	išči po
	išči po
	išči po
	išči po
Vrsta gradiva:	* po starem in bolonjskem študiju
Jezik:
Išči po:
Opcije:	Prikaži samo zadetke s celotnim besedilom
	Ponastavi

1 - 2 / 2

Problematika določanja davčnih osnov v posebnih primerih
Maja Goltes, 2016, magistrsko delo

Opis: Problematika odmere davka v posebnih primerih obravnava postopke, ko lahko davčni organ v davčno inšpekcijskem nadzoru ugotavlja davčno osnovo s cenitvijo davčne osnove. Cenitev davčne osnove je poseben ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva in pridobivajo dokazi, ki so pomembni za preučevanje in ugotavljanje poslovnih dogodkov v preteklosti, na podlagi katerih davčni organ lahko določi verjetno davčno osnovo. Oceno davčne osnove lahko opravi davčni organ potem, ko so izčrpana vsa druga razpoložljiva sredstva in informacije, da bi se ugotovila dejanska davčna osnova za obdavčenje. Če davčni organ ugotovi da podatki, listine in davčne napovedi, ki jih je predložil zavezanec za davek ne ustrezajo dejanskemu stanju, se davčna osnova in odmera davka lahko ugotavljata s cenitvijo davčne osnove. Pri ugotavljanju davčne osnove z oceno mora biti izpolnjen vsaj eden izmed predpisanih pogojev po določilih 68. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki je edina pravna podlaga, ki določa v katerih primerih davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve z oceno davčne osnove in na tej podlagi odmeri davek. Postopek cenitve davčne osnove je izjema, kjer je zakonodajalec kot merilo za oceno davčne osnove določil verjetnost, ter s tem pooblastil davčni organ, da lahko odstopa od temeljnega načela davčnega procesnega prava – načela materialne resnice. ZDavP-2 ne določa metod ocene davčne osnove, ravno tako jih ne določa noben drug zakon. Davčni organ ima v okviru diskrecijske pravice v ugotovitvenem postopku možnost izbrati eno ali več metod cenitve davčne osnove, zavezanec za davek pa ne more vplivati ali sodelovati pri izboru metode ocene davčne osnove. Pri dokazovanju dejstev, ki bi mu znižala verjetno davčno osnovo, ima zavezanec za davek možnost dokazovanja le z listinskimi dokazi. To ga v inšpekcijskem postopku ocene davčne osnove nekako postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z davčnim organom. Pravna varnost zavezancev za davek bi lahko bila višja s spremembami na zakonodajnem in sodnem področju.
Ključne besede: odmera davka v posebnih primerih, cenitev, zavezanec za davek, davčni nadzor, metoda cenitve davčne osnove, davčna načela, listinski dokazi, pravna varnost.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2140; Prenosov: 228
Celotno besedilo (991,99 KB)

PRIDOBIVANJE DOKAZOV V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI S POUDARKOM NA IBA RULES ON THE TAKING OF EVIDENCE IN INTERNATIONAL ARBITRATION IZ LETA 2010
Tanja Djokić, 2015, diplomsko delo

Opis: Postopek pridobivanja dokazov v mednarodni trgovinski arbitraži se znatno razlikuje od postopka pridobivanja dokazov v sodnih civilnih postopkih, saj je v mednarodnem arbitražnem postopku le-ta, v skladu z načelom avtonomije volje strank in fleksibilnostjo arbitražnega postopka, v diskreciji strank oz. v odsotnosti dogovora med strankami, v diskreciji arbitražnega tribunala. Mandatorna pravila, ki jih je potrebno upoštevati pri oblikovanju mednarodnega arbitražnega postopka v zvezi s pridobivanjem dokazov lahko omejimo na spoštovanje procesnega javnega reda, ki v dokaznem postopku vključuje načelo avtonomije volje strank, načelo enakopravne obravnave strank in načelo obojestranskega zaslišanja strank. Arbitražna pravila, bodisi institucionalna ali ad hoc, navadno ne vsebujejo specifičnih določb v zvezi s pridobivanjem dokazov v postopku. Gre za namerno pravno praznino, ki naj omogoči čim večjo fleksibilnost arbitražnega postopka. Toda takšna praznina pogosto privede do sporov med strankami; še posebej kadar le-te prihajajo iz različnih pravnih okolij in posledično imajo različno predstavo o vsebini temeljnih načel, ki naj jih arbitražni tribunal spoštuje v zvezi z dokaznim postopkom. Namen IBA Rules of Evidence, ki jih je sprejela IBA v letu 2010, je zapolniti pravno praznino v zvezi pridobivanjem dokazov v mednarodnih arbitražnih postopkih, ne da bi pri tem bistveno omejevala fleksibilnost postopka. IBA Rules of Evidence predstavljajo kompromis med anglosaškim in kontinentalnim pravnim sistemom v zvezi s pridobivanjem dokazov v mednarodni arbitraži, so odraz aktualne mednarodne arbitražne pravne prakse in pomemben pravni vir v mednarodni arbitraži. Aplikacija IBA Rules of Evidence zagotavlja udeležencem arbitražnega postopka učinkovit, pravičen in ekonomičen postopek pridobivanja dokaznega gradiva.
Ključne besede: IBA Rules of Evidence, mednarodna trgovinska arbitraža, dokazni postopek, listinski dokazi, priče, izvedenske priče, arbitražne priče, presoja dokazov
Objavljeno v DKUM: 01.06.2015; Ogledov: 1691; Prenosov: 227
Celotno besedilo (577,65 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.

Na vrh