Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu so predstavljeni odnosi umetnikov do tujine in domovine v treh romanih Ivana Cankarja: Tujci (1902), Križ na gori (1904) in Novo življenje (1908) ter v dveh romanih Vladimirja Levstika: Zapiski Tine Gramontove (1919) in Sphinx patria (1910). V izbranih romanih se odražajo avtobiografske prvine pisateljev in kulturnozgodovinske okoliščine časa v slovenski družbi na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Liki umetnikov se v izbranih romanih pojavljajo kot protagonisti, deloma tudi kot stranske literarne osebe. Glavne osebe so likovni umetniki (slikarji, kiparji), kot stranske osebe se pojavljajo tudi pisatelji, arhitekti in glasbeniki. Vsi so posebneži, drugačni od večinske družbe, nerazumljeni in prisiljeni, da zapustijo domovino, saj jim ta ne more nuditi pogojev za njihovo umetniško delovanje. Vsem umetnikom je skupna izkušnja tujine. Kipar Pavle Slivar v romanu Tujci zapušča domovino in se seli na Dunaj, slikar Mate Kovač v romanu Križ na gori prav tako odide od doma na tuje (kraj podrobneje v romanu ni naveden). Kiparja Antona Grivarja iz romana Novo življenje spremljamo v domovini, ko se vrne z Dunaja, v domovino se vrne tudi slikar Marjan Andrej iz romana Sphinx patria, ki je živel in ustvarjal v Parizu. Na Slovensko se vrne slikar Pavle Gorjanc iz romana Zapiski Tine Gramontove, ki je dolgo časa živel v Italiji in Franciji. V Italijo odide dvakrat, a se obakrat vrne domov. Pri analizi tujosti se opiram na Ortfrieda Schäfterja, ki razlikuje štiri koncepte tujosti: tuje kot resonančni prostor domačega, tuje kot nasprotje domačega, tuje kot dopolnitev domačega in tuje kot komplementarnost. Izkazalo se je, da se v romanih pojavljajo predvsem prvi trije omenjeni koncepti. Odnos umetnikov do tujine in domovine je pri vseh kompleksen. Cankarjevi umetniki, Pavle Slivar, Mate Kovač in Anton Grivar, so nad tujino razočarani, saj v njej ne morejo uspeti. So izrazito lastno odtujeni, zato se pri njih pojavljata še dva koncepta tujosti/drugosti: tuje kot potlačeno lastno in smrt kot skrajno tuje. V tujini hrepenijo po domu, ko so v svoji domovini, pa se jim le-ta zdi tuja in hladna. Do domovine čutijo ambivalentna čustva – ljubezen in obenem sovraštvo. Levstikovi umetniki so uspešnejši v svojem poklicu in družbenem življenju. V tujini si nabirajo izkušnje, ki jih kasneje izkoristijo doma. Do domovine gojijo izrazito pozitivna čustva. Vsi umetniki, Cankarjevi in Levstikovi, ugotovijo, da je samo domovina kraj, kjer je njihov pravi dom, po katerem hrepenijo.
Ključne besede: moderna, roman, Ivan Cankar, Vladimir Levstik, lik umetnika, koncepti tujosti/drugosti, stereotip
Objavljeno v DKUM: 09.06.2020; Ogledov: 1187; Prenosov: 142
Celotno besedilo (1,37 MB)

Opis: V diplomski nalogi z naslovom Magične podobe osamljenih bitij v slikarstvu Gabrijela Stupice sem obravnavala slikarstvo Gabrijela Stupice in motive njegovih umetniških del povezala z motivi, ki jih v svojih slikarskih delih obravnavam tudi sama. Osrednja tema diplomske naloge je eksistencialistična figuralika oziroma izražanje eksistencialnih vsebin v likovnem jeziku modernizma. Namen naloge je predstaviti značilnosti eksistencialistične figuralike, ugotoviti poglavitne motive v njegovem slikarstvu z osredotočanjem na modernistično slikarstvo in predstaviti razvoj likovnega jezika skozi umetnikova ustvarjalna obdobja. Z opazovanjem in opisovanjem likovnega jezika v različnih obdobjih umetnikovega ustvarjanja in z opazovanjem lastnega likovnega jezika ob izražanju eksistencialnih vsebin, predvsem osamljenosti in tesnobe, sem poskušala najti najznačilnejša likovna izrazna sredstva. Stupica, ki izhaja iz slikarske tradicije realizma, sredi petdesetih let preide k novemu likovnemu izrazu, kjer opusti zapovedi tradicionalnega slikarstva, kot sta mimezis in perspektiva. Njegovo modernistično slikarstvo se stopnjuje vse do monokromnih belih slik, kjer postane slika informelsko groba površina z brutalno poenostavljenim likom deklice ali neveste. V tradicionalnem slikarstvu so njegovi glavni motivi portret, avtoportret in tihožitje, v modernizmu pa avtoportret v ateljeju, deklica pri mizi z igračami ter žena s tančicami oziroma nevesta. Njegovo eksistencialistično slikarstvo je vsebinsko vase zaprto in nam ne ponuja rešitve ali katarze. Podobe postanejo nestvarna bitja, ki bivajo v praznini brezčasja, eksistencialno osamljena.
Ključne besede: Gabrijel Stupica, slikarstvo modernizma, eksistencialistična figuralika, art brut, likovni jezik umetnika, likovni motivi, eksistencialne likovne vsebine.
Objavljeno v DKUM: 21.07.2015; Ogledov: 1589; Prenosov: 228
Celotno besedilo (3,39 MB)

Opis: V sodobni umetnosti sta pomembna tako tekst kot kontekst. Zato ima v knjigi umetnika posebno vlogo pisava, ki kot osnovni sestavni element knjige izgublja pomen ali celo izgine. Ker umetnik pri ustvarjanju knjige umetnika ne potrebuje pisave, si želi uspešno in koristno uporabljati pridobljene izkušnje, spretnosti in znanja, ki jih prinašajo različne grafično tiskarske tehnike, dodelave in njihove kombinacije. Umetnika zanimajo nova izrazna sredstva, njihove lastnosti, spremembe namembnosti. Išče nove poti, zato ga zanimajo tudi nova orodja in s tem nove tehnologije. Posledično uporabljena orodja v knjigi umetnika pogosto sovpadajo s tehnološkim napredkom. Raznolikost in pestrost materialov, različne možnosti zapisovanja, omejitve in možnosti tiska, barvni obsegi, obdelave, dodelave,… postajajo orodja, s katerimi umetnik začne komponirati. Tudi vpliv družbe ima pomembno vlogo. Kot izraz določenega časa in kraja vpliva na način dojemanja in branja. Od ruske avantgarde, futurizma, prek fluxusa, poparta, konceptualnih umetnikov v šestdesetih letih do današnjih dni se knjigo umetnika skuša postaviti v nek okvir. Najkrajša definicija knjige umetnika je, da gre za umetniško delo, ki je izvedeno vsaj v abstraktni obliki knjige.
Ključne besede: knjiga umetnika, retrospektiva knjige, umetniško delo, pisave, branje, percepcija, knjigoveške dodelave
Objavljeno v DKUM: 23.09.2013; Ogledov: 2759; Prenosov: 263
Celotno besedilo (7,39 MB)