| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
RAČUNOVODSKI IN DAVČNI VIDIK OBDAVČITVE LICENČNIN PO MEDNARODNI IN SLOVENSKI DAVČNI ZAKONODAJI
Rok Petek, 2012, diplomsko delo

Opis: Predmet diplomskega dela je problematika obdavčevanja licenčnin tako v slovenskem, kot v mednarodnem prostoru. Licenčnina je tako mednarodno, kot tudi v dvostranskih konvencijah o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki jih je sklenila Slovenija, definirana kot plačilo vsake vrste, prejeto kot povračilo za uporabo ali pravico do uporabe kakršnih koli avtorskih pravic za literarno, umetniško ali znanstveno delo, vključno s kinematografskimi filmi, katerega koli patenta, blagovne znamke, vzorca ali modela, načrta, tajne formule ali postopka ali za informacije o industrijskih, komercialnih ali znanstvenih izkušnjah. Isti dohodek ali premoženje, v našem primeru so to licenčnine, je lahko obdavčen več kot enkrat. V tem primeru nastane dvojna obdavčitev dohodka in premoženja. Pri tem se lahko obdavči isti dohodek pri več osebah ali pa se večkratno obdavči isti dohodek iste osebe. O mednarodni dvojni obdavčitvi pogosto govorimo kot o vzroku za zaviranje mednarodnega gospodarstva. Do mednarodne dvojne obdavčitve v osnovi pride zaradi prekrivanja davčnih zakonodaj različnih držav, zato skuša večina držav preprečiti nastanek dvojne obdavčitve ali omiliti njene posledice s sklepanjem dvostranskih konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja. S tem že uveljavljenim načinom izogibanja dvojnega obdavčevanja in preprečevanja davčnih utaj, države in njeni rezidenti pridobijo na pravni varnosti zavezancev na davčnem področju oziroma se uspešno preprečuje davčna diskriminacija. Mednarodna pravna dvojna obdavčitev se v konvencijah o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja torej odpravlja z razporejanjem ali omejevanjem pravic obdavčevanja držav pogodbenic. Po 12. členu Vzorčne konvencije OECD se licenčnine in avtorski honorarji, ki nastanejo v državi pogodbenici in katerih upravičeni lastnik je rezident druge države pogodbenice, obdavčijo samo v tej drugi državi razen če upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri licenčnine in avtorski honorarji nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej ter je pravica ali premoženje, v zvezi s katerim se licenčnine in avtorski honorarji plačajo, dejansko povezano s tako stalno poslovno enoto. V takem primeru se uporabljajo določbe 7. člena. Kot je razvidno iz prejšnjega odstavka, Vzorčna konvencija OECD praviloma poudarja obdavčevanje dohodka v državi rezidentstva. V mednarodnem prostoru pa predstavlja pomembno vlogo tudi Vzorčna konvencija OZN, ki pa po drugi strani v večji meri poudarja princip obdavčevanja po viru. Namen Vzorčne konvencije OZN je spodbuditi sklenitev pogodb tako med razvitimi državami in državami v razvoju, kot tudi med samimi državami v razvoju državah ter standardizirati določbe teh pogodb. V 12. členu te konvencije je zapisano, da se licenčnine in avtorski honorarji, ki nastanejo v državi pogodbenici in se izplačajo rezidentu druge države pogodbenice, lahko obdavčijo v tej drugi državi, vendar pa se take licenčnine in avtorski honorarji lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, in v skladu z zakonodajo te države. Če je upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne sme presegati odstotkov (odstotek naj bi bil določen z dvostranskimi pogajanji) bruto zneska licenčnin in avtorskih honorarjev. Če rezident države pogodbenice posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri licenčnine in avtorski honorarji nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej, se, tako kot v Vzorčni konvenciji OECD, uporabijo drugi členi konvencije. V Sloveniji pa se po drugi strani licenčnine in avtorski honorarji obdavčujejo v primeru, ko fizična oseba Sloveniji doseže dohodek iz prenosa premoženjskih pravic. Od izplačil licenčnin fizičnim osebam se davčni odtegljaj izračuna in plača po 130. členu veljavnega Zakona o dohodnini, in sicer v višini 25% od davčne osnove. Davčna osnova je dohodek
Ključne besede: Bilateralni sporazum, davčna osnova, Davčna uprava Republike Slovenije, davek po odbitku, država pogodbenica, država rezidentstva, država vira, dvojna obdavčitev dohodka in premoženja, ekonomska dvojna obdavčitev, intelektualna lastnina, izogibanje plačilu davka, licenčnine, mednarodna dvojna obdavčitev, oprostitev obdavčitve, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Organizacija združenih narodov, pravna dvojna obdavčitev, pravna oseba, premoženjska pravica, računalniška programs
Objavljeno: 06.07.2012; Ogledov: 5066; Prenosov: 339 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (671,48 KB)

2.
OCENITEV VREDNOSTI PATENTA ZA NAMEN NJEGOVE PRODAJE
Tanja Liponik, 2015, magistrsko delo

Opis: Patentno varstvo zagotavlja imetniku patenta mnoge pravice, morda na prvo žogo ne pomislimo, da imajo te pravice lahko veliko vrednost. Vendar pa v okoljih, kjer obstajajo podjetja, ki delujejo na področju visokotehnoloških dejavnostih, tudi v farmacevtski industriji, so take pravice bistvenega pomena, saj mnogim pomenijo obstoj in možnost nadaljnjega delovanja. Zaradi vse večjih potreb po ocenitvah vrednosti patentov, zaradi dojemanja patenta kot sredstva in ne kot stroška podjetja in zaradi povečevanja števila transakcij, ki zadevajo tudi patente, se je temu prilagodila tudi ocenjevalska stroka. Z namenom, da bi bile ocenjene vrednosti patentov karseda realne, nam stroka ponuja najrazličnejše pristope in metode, ki nam omogočijo, da to tudi dosežemo. Predvsem v tujini, kjer so ocenitve vrednosti patentov pogostejše kot v Sloveniji, je bila ta tema predmet mnogih raziskav in analiz, ki večinoma poskušajo rešiti problem, kateri način je najprimernejši za ocenitev vrednosti patenta. V grobem se metode delijo na kvantitativne in kvalitativne. Velikokrat pa se priporoča kombinirana uporaba obojih, zaradi prednosti in slabosti, ki se jim lahko pripišejo. Pri izbiri metod je pomembno, da upoštevamo tudi hierarhično lestvico ocenjevanja vrednosti. Ker je torej spekter metod, ki se lahko uporabijo, zelo širok, se mora ocenjevalec vedno zavedati, kaj je namen ocenitve, saj le na ta način lahko izbere ustrezno metodo, ki omogoča realen rezultat. Šele realno ocenjena vrednost je lahko temelj odločitev.
Ključne besede: patent, licenčnine, indikatorji vrednosti, ocenjevanje vrednosti patentov, načini in metode, kvalitativne in kvantitativne metode, obravnava primera, Slovenija
Objavljeno: 27.08.2015; Ogledov: 1303; Prenosov: 196
.pdf Celotno besedilo (818,53 KB)

3.
OCENJEVANJE VREDNOSTI BLAGOVNE ZNAMKE
Marko Tomanič, 2016, magistrsko delo

Opis: Poslovne banke se v zadnjem obdobju vse pogosteje soočajo s tematiko ocenjevanja vrednosti blagovnih znamk. Posamezna podjetja, ki imajo v lasti blagovno znamko, so zaradi potreb po pridobivanju dolžniškega kapitala pripravljena v zavarovanje (v zameno pridobitve bančnega kredita) ponuditi tudi lastno blagovno znamko. Ob tako zasnovanem poslu je pomembno opredeliti predvsem tržno vrednost blagovne znamke, ki je predmet zastave, in to predvsem, kadar vrednost blagovne znamke primerjamo s tržno vrednostjo lastniškega kapitala podjetja, ki je lastnik blagovne znamke. Zraven ocene vrednosti blagovne znamke je pogosto potrebno pristopiti k ugotovitvi ocenjene tržne vrednosti lastniškega kapitala podjetja. Še posebej v primerih, kadar gre za podjetja, ki niso uvrščena v reprezentativno borzno kotacijo. Pomembno je opredeliti predvsem korelacijo med vrednostjo blagovne znamke in vrednostjo podjetja, saj je vrednost podjetja med drugim povezana tudi z vrednostjo njegove blagovne znamke. V raziskovalnem delu smo pristopili k oceni tržne vrednosti podjetja, nato pa še k oceni tržne vrednosti njegove blagovne znamke. Ob tem smo pri obeh ocenah vrednosti uporabili na donosu zasnovan način, vendar znotraj slednjega različne metode ocenjevanja vrednosti. Opozorili smo na diferenciacije med metodami ocenjevanja vrednosti podjetij in metodami ocenjevanja vrednosti blagovnih znamk. Pri ocenjevanju vrednosti podjetja smo uporabili metodo diskontiranega denarnega toka, pri ocenjevanju vrednosti blagovne znamke pa metodo presežnega donosa in metodo oprostitve licenčnine. Na podlagi raziskovalne naloge smo ugotovili, da je lahko implicitno razmerje med vrednostjo blagovne znamke in vrednostjo lastniškega kapitala podjetja relativno visoko. Delež prispevka blagovne znamke k tržni kapitalizaciji podjetja lahko presega 50 % oz. povedano drugače, blagovna znamka lahko kreira več kot 50 % tržne kapitalizacije podjetja. Glede na naše ugotovitve je lahko blagovna znamka ključnega pomena pri (so)ustvarjanju tržne kapitalizacije podjetja. Tako pri ocenjevanju vrednosti blagovnih znamk kot pri ocenjevanju vrednosti podjetij se lahko uporabljajo vsi teoretični pristopi ocenjevanja vrednosti. Vendar smo v raziskovalnem delu prišli do dognanja, da je pri ocenjevanju vrednosti blagovnih znamk najprimernejši pristop na donosu zasnovan način. To potrjujejo številni ugledni profesorji in avtorji teoretičnih konceptov, kot tudi sama stroka ocenjevanja. Način tržnih primerjav je v praksi težko aplicirati. Pogosto gre za transakcije, ki obsegajo celoto določenega poslovnega premoženja, kar pa presega predmet v obliki blagovne znamke. V kolikor gre eksplicitno za transakcijo blagovne znamke, pa najpogosteje informacije o realiziranih transakcijah niso javno razpoložljive. Tudi nabavnovrednostni (stroškovni) način se v praksi smatra za manj uporabnega. Slednji se navezuje predvsem na zgodovinske podatke, element prihodnosti pa popolnoma izključuje. Prav tako je težko opredeliti vse poslovne stroške, ki so ključnega pomena pri ponovni ustvaritvi blagovne znamke. V raziskovalni nalogi smo prišli do ugotovitve, da sta nabavnovrednostni (stroškovni) način in način tržnih primerjav metodološka koncepta, ki ju je v praksi ocenjevanja težko konkretno aplicirati. Ključne besede: blagovna znamka, lastniški kapital blagovne znamke, mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, mednarodni standardi računovodskega poročanja, ocenjevanje vrednosti podjetja, metoda diskontiranega denarnega toka, ocenjevanje vrednosti blagovne znamke, nabavnovrednostni način, način tržnih primerjav, na donosu zasnovan način, metoda presežnega donosa, metoda oprostitve licenčnine, analiza makroekonomskega okolja, proučitev panoge, finančna analiza, projekcije poslovanja.
Ključne besede: blagovna znamka, lastniški kapital blagovne znamke, mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, mednarodni standardi računovodskega poročanja, ocenjevanje vrednosti podjetja, metoda diskontiranega denarnega toka, ocenjevanje vrednosti blagovne znamke, nabavnovrednostni način, način tržnih primerjav, na donosu zasnovan način, metoda presežnega donosa, metoda oprostitve licenčnine, analiza makroekonomskega okolja, proučitev panoge, finančna analiza, projekcije poslovanja.
Objavljeno: 14.09.2016; Ogledov: 1091; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (2,32 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici