| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 59
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Vertikalni sporazumi v energetskem sektorju
Tim Mijailović, 2018, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z vertikalnimi sporazumi, ki se pojavljajo na različnih stopnjah dobave električne energije in zemeljskega plin. Vertikalni sporazumi so v energetskem sektorju pogosto uporabljen pogodbeni model. Že ime samo razkrije, da se tovrstne pogodbe aplicirajo zgolj na vertikalne tipe razmerij. Komisija in tudi evropski zakonodajalec že od nekdaj priznavate drugačne učinke sporazumov, glede na to ali so sklenjeni med konkurenti (horizontalno razmerje) ali pa med podjetji, ki delujeta vsaka na različni stopnji dobavne/distribucijske verige. Povedano drugače, glavna karakteristika vertikalnih razmerij je, da predstavlja produkt enega podjetja »input« drugega. To pomeni, da so dejavnosti pogodbenic sporazuma medsebojno dopolnjujoče, oz. komplementarne. V teoriji je na splošno priznan manjši negativni učinek, ki ga lahko ustvarijo vertikalni pogodbeni odnosi. Neposredno to priznava tudi Komisija, ko je s sprejetjem Uredbe 330/2010 vzpostavila t.i. varni pristan, ki varuje vertikalne sporazume, ki vsebujejo določene omejitve konkurence pred prepovedjo iz člena 101 (1) PDEU, vse dokler so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz uredbe. Dodana vrednost te uredbe je ravno v določitvi uporabe člena 101(3) PDEU za nekatere skupine vertikalnih sporazumov, ki sicer spadajo pod člen 101(1) PDEU. S tem je Komisija a priori opredelila skupino vertikalnih sporazumov, za katere je mogoče z zadostno gotovostjo zatrjevati, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3) PDEU. Slednji odstavek je še vseeno zadnja možnost, da pogodbenici vertikalnega sporazuma dokažeta, da sporazum prinaša učinkovitosti za konkurenco do takšne mere, da pretehtajo nad protikonkurenčnimi učinki. Iz tega sledi, da je glavna konkurenčnopravna določba, ki ureja vertikalne sporazume ravno člen 101 PDEU. Vendar je ta določba zelo abstraktna, saj pokriva vse vrste ravnanj med dvema subjektoma, med drugim tudi vertikalne sporazume. Komisija je za voljo jasnejšega pregleda, predvsem pa v podporo podjetjem, ki se znajdejo v vertikalnem pogodbenem razmerju, sprejela poleg Uredbe 330/2010 tudi Smernice o vertikalnih sporazumih. S temi Smernicami je determinirala splošna načela za ocenjevanje vertikalnih sporazumov. Njena uporabnost je vsesplošna. Ne glede na to, da gre za t.i. mehko pravo (ang. soft law), vseeno podaja oprijemljive podatke, tako glede same uporabe in razlage člena 101 PDEU, kakor tudi spremljajočega sekundarnega prava EU in nasploh pristop k ocenjevanju vertikalnih sporazumov. Pogoj za uporabo člena 101 PDEU je, da vertikalni sporazumi lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, hkrati pa v zadostni meri preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco. Primarni cilj člena 101 je zagotoviti, da pogodbenici ne uporabljata sporazuma na način, ki bi škodoval potrošnikom. Poleg imperativa maksimiziranja potrošnikov koristi, pa je v energetskem sektorju ravno tako pomembna vzpostavitev integriranega notranjega energetskega trga. Zgolj enoten, povezan energetski trg omogoča krepitev konkurence na ravni EU. V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do drastične spremembe v tržni strukturi sektorja energetike. Proces, imenovan liberalizacija, je poleg odprave monopolnih struktur uvedel tudi spremembe na področju pogodbenih relacij v vertikalnih razmerjih. Nezdružljivi s členom 101 (1) PDEU so tako vsi sporazumi, ki ponovno ustvarjajo ovire konkurenci in prispevajo k delitvi enotnega trga v meje držav članic. Evropska Komisija je že v začetku procesa liberalizacije zarisala metodologijo ocenjevanja vertikalnih sporazumov. Prvotno dojemanje in ocenjevanje vertikalnih omejitev je bilo deležno glasnih kritik, ki so letele na preveč formalističen pristop k uporabi člena 101 (1) PDEU, ki se je kazal kot zadržanost do sprejetja pozitivnih učinkov, ki jih lahko prinesejo nekatere vrste vertikalnih omejitev. Posledično je mnogo vertikalnih sporazumov nerazumljivo in po nepotrebnem zapadlo pod prepoved iz člena 101 (1)
Ključne besede: vertikalni sporazumi, energetski sektor, člen 101 PDEU, liberalizacija, konkurenčno pravo
Objavljeno: 17.10.2018; Ogledov: 857; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

2.
Ekonomska teorija in ex ante regulacija
Aleš Ferčič, 2009, izvirni znanstveni članek

Opis: V tem članku se avtor ukvarja z vprašanjem, v katerih primerih naj država oziroma njena pristojna regulatorna telesa na "liberaliziranih" infrastrukturnih trgih vršijo ex ante regulacijo. V ta namen uporablja ekonomsko teorijo kot instrument za presojo utemeljenosti ex ante regulacije. Avtor v tej zvezi ugotavlja, da je ex ante regulacija intenzivno oblastno poseganje na trg, ki se v tržnem gospodarstvu uporablja le izjemoma. Tipičen primer, ko naj se vrši ex ante regulacija, je t. i. položaj "ozkega grla", položaj, ko sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer ko gre za infrastrukturo, ki je neophodna za poslovanje oz. delovanje podjetja na spodnjem, vertikalno povezanem trgu, vendar zaradi učinka naravnega monopola ne obstaja dejanski substitut, in ko zaradi učinka nepovratnih oz. ireverzibilnih stroškov ne obstaja potencialen substitut, ki bi discipliniral lastnika oziroma imetnika edine infrastrukture.
Ključne besede: liberalizacija, ex ante regulacija, naravni monopol, mrežni učinki, stroški zamenjave
Objavljeno: 23.07.2018; Ogledov: 556; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (238,71 KB)

3.
Criza sub-primelor
Nataša Špes, Sebastjan Strašek, Timotej Jagrič, 2009, izvirni znanstveni članek

Opis: Prin abordarea generală examinăm geneze şi mecanismele în crizele financiare majore şi ne concentrăm pe criza sub-primelor. Considerăm că în epoca globalizării financiare crescute o abordare corectă trebuie să ia în considerare pe lângă factorii funamentali mai multe echilibre şi caractere autoîmplinite ale crizelor financiare. În criza globală recentă din nou globalizarea financiară implementată în perioade de mare mobilitate de capital internaţional se presupune că ar fi produs criza bancară internaţională. Integrarea progresivă şi sofisticarea ridicată a produselor şi pieţelor financiare a adus noi forme şi un character global evenimentelor crizei în recenta criza sub-primelor.
Ključne besede: globalizacija, krize, ekonomsko ravnotežje, mednarodne finance, liberalizacija, bančništvo, finance, finančni trg, gospodarski položaj, kapital, trg kapitala, mednarodni trg kapitala, mednarodni tokovi kapitala, mednarodne banke, kreditiranje
Objavljeno: 10.07.2017; Ogledov: 528; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (186,89 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
ZAOSTROVANJE BANČNE REGULATIVE KOT ODZIV NA PROCESE V BANČNIŠTVU
Matjaž Golner, 2016, magistrsko delo

Opis: POVZETEK V zgodovini je bilo veliko finančnih kriz, vendar je bila zadnja najhujša in globalno povezana. Razlog za to je v razcvetu finančnih trgov, na katerih so se razvijali in se še vedno razvijajo novi finančni produkti in instrumenti. Bančna regulativa poskuša slediti temu, vendar je vedno korak zadaj ali pa bančna industrija najde novo pot, kako se izogniti regulativi. Za nameček pa je v 70. letih prejšnjega stoletja prišlo do finančne liberalizacije oz. odpravljanja določenih omejitev. Na tak način so se odprla vrata finančni industriji po prevzemanju večjih tveganj, ki prinašajo večje dobičke. Pojavljati so se začele finančne inovacije in prav banke so imele pri tem procesu glavno vlogo. Namen inovacij je v večjem dobičku, večji likvidnosti in doseganju kapitalskih zahtev ter zmanjšanju izpostavljenosti tveganjem. Tveganja se ne zmanjšajo, ampak se prenesejo na vzporeden bančen sistem oz. bančništvo v senci. Gre za sistem, ki opravlja podobne storitve kot banke, vendar z eno veliko razliko. V tem sistemu ni regulative ali pa je manj stroga. Prav to je eden izmed glavnih razlogov za tak razcvet in vzpon, na drugi strani pa tudi za težave. Namreč prav v tem segmentu bančništva se skriva razlog za zadnjo finančno krizo. Za blažitev posledic tako obsežne in velike krize je prišlo do mednarodnega konsenza. Baselski odbor je v ta namen predstavil nov regulatorni okvir Basel III. Gre za nadgradnjo predhodnega okvirja Basla II. V magistrskem delu smo najprej predstavili proces deregulacije pred izbruhom krize, bančništvo v senci in značilnosti njegovega delovanja ter proces ponovnega zaostrovanja regulative na področju delovanja bank.
Ključne besede: regulativa, deregulacija, finančna liberalizacija, finančne inovacije, bančništvo v senci, Basel III, Baselski odbor
Objavljeno: 13.01.2017; Ogledov: 965; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (3,79 MB)

5.
REGULACIJA POŠTNEGA SEKTORJA V EU IN DOPUSTNOST DRŽAVNE POMOČI PO PRAVU EU
Peter Krajnc, 2016, magistrsko delo

Opis: Poštni sektor v EU je bil v zadnjih dvajsetih letih predmet obsežnih regulativnih sprememb. S postopnim in kontroliranim odpiranjem prej zaprtega (monopolnega) trga poštnih storitev konkurenci, sta se uresničevala glavna cilja poštne politike EU, in sicer vzpostavitev notranjega trga poštnih storitev in zagotavljanje visoko kakovostne univerzalne poštne storitve. Zasledovani cilji na področju poštnih storitev so jasno razvidni iz Direktive o poštnih storitvah in njenih dveh dopolnitev, ki tvorijo regulativni okvir poštnih storitev v EU. Poštne storitve so izjemnega pomena in imajo daljnosežne ekonomske in socialne učinke, zato njihova ureditev ni ostala zgolj na nivoju evropskega, nadnacionalnega koncepta storitev splošnega gospodarskega pomena. S posebno sektorsko regulacijo, ki se dotika elementov, kot so univerzalnost poštne storitve, kontinuiteta zagotavljanja storitev, kvaliteta in dostopna cena storitev, varnost uporabnikov, dostop do poštnega omrežja, kar je odraz skupnih vrednot in ciljev EU, so bili postavljeni temelji univerzalne storitve v poštnem sektorju. Nadnacionalni koncept univerzalne storitve je bistven del procesa tržne liberalizacije poštnega sektorja, ki je z odpravo pravnih in dejanskih ovir uvedel konkurenco na prej zaprte (monopolne) trge poštnih storitev. Zgolj proces liberalizacije prej zaprtega (monopolnega) trga poštnih storitev, v smislu odprave izključnih in posebnih pravic, ki so ustvarjale monopol, ne bi dal želenih učinkov, zato še zmeraj obstoji potreba po nadaljnji (novi) regulaciji oziroma intervenciji države v poštni sektor. Z obsežnimi sistemskimi spremembami, ki smo jim priča v poštnem sektorju, so povezana številna kompleksna ekonomska vprašanja, ki se nanašajo na uvedbo in varstvo konkurence, in socialna vprašanja, ki se nanašajo na zagotavljanje kvalitetnih poštnih storitev pod dostopnimi pogoji, vsem uporabnikom, ne glede na njihov geografski položaj. Za uresničevanje cilje poštne politike EU so ključna splošna pravila konkurenčnega prava EU in posebna sektorska regulacija. Pri tem gre za komplementaren (dopolnjujoč si) odnos. Zaenkrat ni pričakovati, da bi splošna pravila konkurenčnega prava EU v celoti lahko nadomestila in posledično odpravila potrebo po obstoju posebne sektorske regulacije. S procesom liberalizacije trga poštnih storitve je neločljivo povezana tudi spremenjena vloga države. Če smo državi v preteklosti lahko pripisali vlogo »lastnika«, ko je praviloma sama skrbela za zagotavljanje in izvajanje poštnih storitev, ji danes lahko pripišemo vlogo »regulatorja«. Vloga države danes je bistveno bolj kompleksna, tudi odgovorna, saj mora v procesih prepletanja številnih politik, ekonomskih in socialnih vprašanj, najti najprimernejše ravnovesje za izpolnjevanje, ne toliko svojih ciljev, ampak ciljev poštne politike EU. Izjemnega pomena pri tem so tudi novo ustanovljeni nacionalni regulativni organi, ki so zadolženi za dosledno izvajanje sektorske regulacije, država pa jim mora zagotavljati ustrezne pogoje za njihovo strokovno in neodvisno delovanje. Z dokončno odpravo izključnih in posebnih pravic, ki so dolgo časa dajale podlago monopolom in bile glavni vir financiranja izvajanja poštnih storitev, se postavlja kompleksno vprašanje nadomestnega (alternativnega) načina financiranja izvajanja univerzalne poštne storitve. Izvajanje univerzalne storitve lahko izvajalcem povzroča neupravičeno finančno breme in stroške, ki jih ne bi imeli, v kolikor teh storitev ne bi izvajali. Izvajanje univerzalne storitve je v javnem interesu, zato mora država, ob izpolnjevanju pogojev primarne zakonodaje EU, kot tudi posebne sektorske zakonodaje, zagotoviti ustrezna nadomestila (državno pomoč). Pomembno vlogo pri ugotavljanju skladnosti državnih pomoči z notranjim trgom in pravom EU ima Evropska Komisija.
Ključne besede: poštni sektor, liberalizacija, regulacija, univerzalna storitev, storitve splošnega gospodarskega pomena, poštna direktiva, konkurenčno pravo EU, državna pomoč.
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 1169; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (4,40 MB)

6.
LOČITEV UPRAVLJALCEV ŽELEZNIŠKE INFRASTRUKTURE IN PREVOZNIKOV V EU
Anka Malej, 2016, diplomsko delo

Opis: Hitro rastoče gospodarsto EU se srečuje s čedalje večjimi potrebami po transportu in hkrati vse bolj perečimi okoljskimi težavami. Železnice imajo v primerjavi z drugimi vrstami prevoza številne prednosti: predstavljajo varen, energetsko učinkovit in okolju prijazen način prometa z veliko prevozno zmogljivostjo. Toda železnice se zaradi svojih tehničnih posebnosti in zgodovinskega razvoja niso prilagajale tržnim zahtevam, zato se v današnjem času srečujejo s problemom nekonkurenčnosti. Sodoben družbeni razvoj zahteva večjo tržno usmerjenost in gospodarsko učinkovitost železnic. Rešitev problema nekonkurenčnosti železnic v državah EU je v njihovem prestrukturiranju ob zagotovitvi enakih konkurenčnih pogojev med transportnimi nosilci. Oživitev železniškega sektorja in posledično bolj uravnotežena porazdelitev transportnih tokov med posameznimi vrstami prometa je zato prednostna naloga skupne prometne politike EU. Železniška zakonodaja EU spodbuja konkurenčnost in odpiranje trga železniškega prometa od leta 1991 naprej. Države članice morajo v skladu z obstoječo zakonodajo prevoznikom v železniškem prometu zagotoviti pravičen in enakopraven dostop do železniškega omrežja, s ciljem uvedbe interne železniške konkurence tudi na svojem nacionalnem omrežju. Za zagotovitev tega cilja in za tržno organiziranost železnic naj bi največji pomen predstavljala ločitev dejavnosti upravljanja z železniško infrastrukturo in izvajanja prevozov (vertikalna ločitev), ki jo to diplomsko delo celovito obravnava. Stopnja ločevanja med upravljavci infrastrukture in prevozniki je potrebna, da bi zagotovili pošteno in enakopravno obravnavo vseh prevoznikov v železniškem prometu. V skladu s tem bistvenih funkcij, kot so izdajanje obratovalnih dovoljenj prevoznikom, dodeljevanje vlakovnih poti in določitev uporabnine, ki jo morajo prevozniki v železniškem prometu plačati za uporabo omrežja, ne smejo več opravljati tradicionalni prevozniki v železniškem prometu držav članic, temveč morajo biti prepuščene neodvisnim upravljavcem. Izkušnje držav članic z vertikalno ločitvijo so različne, empirične in teoretične raziskave s tega področja pa so si pogosto nasprotujoče in nedokončne. Železniška zakonodaja EU je obsežna, a pogosto ne tako učinkovita, kot je bilo prvotno predvideno. V praksi se železniški trg EU še vedno srečuje z neučinkovitim upravljanjem infrastrukture, izkrivljanjem konkurence in nekaterimi drugimi težavami. Glede prihodnjih usmeritev železniške zakonodaje EU se zato postavljajo številna vprašanja. Ali prednosti potencialno povečane konkurence v primeru vertikalne ločitve odtehtajo visoke stroške prestrukturiranja železnic in domnevne prednosti holdinga? Ali vertikalna ločitev res najbolje zagotavlja nediskriminacijo pri dostopu novih prevoznikov na trg ali je nediskriminacijo mogoče zagotoviti tudi drugače, morda celo bolj učinkovito in ekonomično? Potrebno je nadalje raziskovati, kateri dejavniki vplivajo na uspešnost določenega modela ureditve železnic, pri tem pa so današnje izkušnje držav in empirične raziskave vertikalne ločitve bistvenega pomena. Zaradi enormnih stroškov prestrukturiranja železniškega sistema je potrebno k spremembam na tem področju pristopati z veliko mero previdnosti, z razumevanjem stroškov, ki ob tem nastanejo, bodoče zakonodajne odločitve pa podpreti z empiričnimi dokazi.
Ključne besede: ločitev upravljavcev železniške infrastrukture od prevoznikov, vertikalna ločitev, železnice, železniška zakonodaja EU, Slovenske železnice, liberalizacija železnic EU
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1330; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (1,68 MB)

7.
Skupna evropska politika na področju poštnih storitev in njen vpliv na trg poštnih storitev v Sloveniji
Vesna Trup, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavan razvoj regulacije trga poštnih storitev v Sloveniji in Evropski uniji po letu 1997. Povzeta je vsebina treh Poštnih direktiv in njihov vpliv na spreminjanje slovenske zakonodaje s področja poštnih storitev. Prikazana je organiziranost urejanja poštnega sektorja v Evropski uniji in vloga Evropske komisije in Evropskega parlamenta pri oblikovanju enotne evropske politike na področju poštnih storitev. Posebej so obravnavani nekateri ukrepi za regulacijo in nadzor trga poštnih storitev, kot so zagotavljanje izvajanja univerzalne poštne storitve, določanje obsega univerzalne poštne storitve, možni načini financiranja, ukrepi za regulacijo cen, določanje standardov in merjenje kakovosti izvajanja univerzalne poštne storitve, pogostost dostave in urejanje dostopa do poštnega omrežja. Vpliv regulacije poštnega sektorja na razvoj konkurence, cene pisemskih poštnih pošiljk in kakovost prenosa poštnih pošiljk je predstavljena v drugem delu naloge na nivoju Slovenije in za področje Evropske unije. Na osnovi opravljene analize dosedanjih ukrepov urejanja trga poštnih storitev v Sloveniji je ocenjena uspešnost njegovega izvajanja in podan predlog sprememb ter smernice nadaljnjega razvoja regulacije trga poštnih storitev v prihodnjih letih.
Ključne besede: liberalizacija, poštne storitve, Poštna direktiva, regulacija trga, univerzalna poštna storitev
Objavljeno: 03.08.2016; Ogledov: 881; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (1,74 MB)

8.
Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA)
Matic Špur, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo analizira Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA). Avtor najprej obravnava vzpostavitev območja proste trgovine z odpravo tarifnih postavk za blago. Pri tem se osredotoča, tako na industrijsko blago, s poudarkom na ribiški predelovalni in avtomobilski industriji, kot tudi na kmetijske izdelke. V okviru poglavja o blagu so predstavljena določila, ki se nanašajo na tehnične ovire trgovini, kot oblika necarinskih omejitev in na pravila izvora. V diplomski nalogi je tudi predstavljeno poglavje o prostem pretoku storitev, ki prav tako zajema začasno bivanje fizičnih oseb. Avtor, nadalje, obravnava določbe o naložbah; pri tem se osredotoča na inovativna pravila tega poglavja, katerih namen je ohraniti zakonodajno pristojnost strank na področjih javnega interesa, predvsem v kontekstu mehanizma za reševanje sporov med vlagatelji in državo (ISDS). Zadnje poglavje analizira pravila o intelektualni lastnini, ki se nanašajo na patente za farmacevtske izume in geografske označbe živilskih izdelkov.
Ključne besede: prosti pretok blaga, tarifne postavke, ukinitev tarif, tarifne kvote, liberalizacija trga, prosti pretok storitev, naložbe, mehanizem reševanja sporov med vlagatelji in državo, farmacevtski patent, geografske označbe
Objavljeno: 22.04.2016; Ogledov: 1937; Prenosov: 232
.pdf Celotno besedilo (530,18 KB)

9.
NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V DRŽAVAH BRICS
Lumturije Pelaj, 2016, magistrsko delo

Opis: NTI je kategorija investicij, ki odraža cilj, ki ga ima rezidenčno podjetje enega gospodarstva (neposredni investitor) za vzpostavitev trajnega interesa v podjetju (podjetje z neposredno investicijo), ki je v tujini. NTI imajo lahko tako pozitiven vpliv na državo gostiteljico kot tudi negativen vpliv. Tokovi NTI služijo financiranju deficita v tekočem računu in prav tako prispevajo k dodatnemu izvozu ali izboljšanju učinkovitosti celotnega domačega gospodarstva. NTI lahko tudi delujejo kot kanal za prenos tehnologije in vseh vrst idej in organizacijskih veščin, managerskih praks, ki povečujejo celotno produktivnost, sploh v razvijajoči ali manj razviti državi gostiteljici. Ponavadi NTI niso dovoljene v vojaško povezanih industrijah, telekomunikacijah, infrastrukturi, farmaciji, pomorskem transportu ipd. Največkrat so te omejitve utemeljene z zakonom kot problem državne varnosti in zato so takšne ekstremne omejitve zakonsko upravičene in mednarodno sprejete. Raziskava je osredotočena na NTI v državah BRICS. Vse države BRICS imajo relativno stabilno gospodarsko rast, pri čemer Kitajska in Indija nimata le stabilne rasti temveč tudi visoko gospodarsko rast. Države BRICS so hitro razvijajoča se gospodarstva, ki so se pojavila kot glavne prejemnice NTI in pomembne izhodne investitorice. V zadnjem desetletju, so se prilivi NTI v BRICS več kot potrojili na ocenjenih 263 milijard USD v letu 2012. Posledično je njihov delež v svetovnih tokovih NTI naraščal tudi v času krize in dosegel 20 % v letu 2012, v primerjavi z letom 2000 kjer je ta delež predstavljal 6 %. Države BRICS so tudi postale pomembne investitorice, njihove izhodne NTI so se povečale iz 7 milijard USD v letu 2000 na 126 milijard USD v letu 2012 oziroma 9 % svetovnih tokov, v primerjavi z desetimi leti prej, kjer je delež svetovnih tokov bil 1 % (UNCTAD, 2013, str. 1).
Ključne besede: BRICS, neposredne tuje investicije, vhodne NTI, izhodne NTI, projekti NTI, prevzemi in združitve, greenfield investicije, liberalizacija.
Objavljeno: 10.03.2016; Ogledov: 1042; Prenosov: 159
.pdf Celotno besedilo (1,86 MB)

10.
PRAVNI VIDIKI UPORABE IN RAVNANJA Z VODO
Vesna Brlič, 2015, diplomsko delo

Opis: Brez vode ni življenja. Zato je esencialnega pomena, da to področje čim bolje pravno uredimo. V diplomski nalogi sem dala poudarek na instituta splošne in posebne rabe vode. Splošna raba vode pomeni, da jo lahko uporablja vsakdo v skladu z njenim namenom in pod enakimi pogoji, ki jih natančneje določa ZV-1 v 105. členu. Je bistvo javnega dobra, kamor voda pravno gledano tudi spada. Osredotočila sem se na splošno rabo voda za oskrbo s pitno vodo in (ne)odplačnost splošne rabe vodnega dobra. Pri posebni rabi, ki presega meje splošne rabe, sem podrobneje analizirala vodno dovoljenje in koncesijo. Na koncu diplome je še podana primerjava teh dveh institutov in liberalizacije vodnih virov ter njihove prednosti in slabosti.
Ključne besede: voda, javno dobro, splošna raba vode, oskrba s pitno vodo, odplačnost splošne rabe vodnega prava, posebna raba vode, vodno dovoljenje, koncesija, liberalizacija vodnih virov
Objavljeno: 26.11.2015; Ogledov: 747; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (775,69 KB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici