Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Prisotnost prostitucije skozi zgodovino človeštva kaže na to, da gre za konstanten pojav, ki bo v naši družbi skoraj zagotovo prisoten tudi v bodoče. Nesporno gre pri prostituciji za stalen, izredno kompleksen in večplasten družbeni pojav, zato se mora nanj ustrezno odzivati tudi kazensko pravo. Države danes prostitucijo urejajo zelo različno. V osnovi pa lahko izpostavimo tri regulativne modele, ki so se izoblikovali skozi zgodovino in se kot prevladujoči ohranili do danes. To so prohibicionistični, regulacijski ter abolicionistični model. Slednji ima številne izpeljanke med katere spada tudi dekriminalizacija ali t.i. popolna abolicija. V zadnjih desetletjih so se na podlagi teh modelov izoblikovali še številni drugi, recimo t.i. nordijski model. Skozi zgodovino samostojne Slovenije je bila večkrat predmet političnih razprav tudi legalizacija prostitucije, s katero bi se področje prostitucije celovito zakonsko uredilo, hkrati pa je njen namen izboljšanje delovnih pogojev ter preprečevanje oziroma zmanjševanje zlorab in izkoriščanja oseb, ki se s prostitucijo ukvarjajo. V skladu z Zakonom o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) je bila prostitucija opredeljena kot prekršek. Leta 2003 je novela ZJRM-B prostitucijo dekriminalizirala. S sprejetjem Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) je zakonodajalec ponovno, čeprav le delno, inkriminiral le t.i. ulično prostitucijo, ki ogroža javni red in mir. Ves čas pa je bila kazniva zloraba prostitucije, vendar se je stopnja inkriminacije s časom spreminjala. Do pomembne prelomnice je prišlo s sprejetjem novele Kazenskega zakonika leta 2004. Takrat sta se kaznivi dejanji »Zvodništvo« (185.člen KZ) in »Posredovanje pri prostituciji« (186. člen KZ) združila v novo kaznivo dejanje naslovljeno kot »Zloraba prostitucije« (sedanji 175. člen KZ-1). Od takrat je sodelovanje pri tuji prostituciji po naši zakonodaji kaznivo zgolj v primeru, da je izvršeno z namenom izkoriščanja. V jedru varstva tega kaznivega dejanja je kot varovana dobrina spolna samoodločba osebe, ki se prostituira. »Sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja« je zakonski znak kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1, ki ga prejšnja zakonodaja, po kateri je bilo prepovedano vsakršno sodelovanje pri prostituciji druge osebe, ni poznala. V tem smislu torej zožuje polje kaznivosti. Vendar pa je pri na novo vnesenem zakonskem znaku težava v njegovi nedoločenosti oz. nedefiniranosti, kar je preložilo breme, da ga pomensko zapolni, na pleča sodne prakse. Glavna naloga sodišč je torej, da razmejijo kaznive oblike sodelovanja pri prostituciji druge osebe od zakonitih. V dosedanjem procesu interpretacije se s ciljem, da bi to storila sodišča bolj ali manj uspešno sklicujejo na različne okoliščine, ki naj bi po njihovem mnenju kazale na izkoriščanje. Kot glavni element se izpostavlja koristoljubnost storilca. Čeprav je ekonomsko izkoriščanje v praksi najbolj pogosto pa lahko storilec osebo, ki se prostituira izkorišča tudi v osebnostno – dostojanstvenem smislu.
Ključne besede: prostitucija, legalizacija, zloraba prostitucije, spolna samoodločba, izkoriščanje, koristoljubnost, nadzor nad žrtvijo, ranljivost žrtve
Objavljeno v DKUM: 13.01.2021; Ogledov: 1504; Prenosov: 318
Celotno besedilo (1,18 MB)

Opis: Apostille pomeni potrditev resničnosti podpisa, funkcije podpisnika listine in žiga ali pečata na listini. To potrditev opravi pristojni organ države izvora listine, ki se bo uporabljala v drugi državi in se ne navezuje na njeno vsebino. Potrditev, oziroma Apostille, se na listino pripne, odtisne ali priveže. Apostille je nastal, da bi se izognili postopku konzularnega potrjevanja tujih listin, t.i. »dolga overitev« oziroma legalizacija. Nekatere države so podpisale Haaško konvencijo o odpravi legalizacije tujih javnih listin z dne 05.10.1961 in jo nadomestile z žigom Apostille. Listine, ki so opremljene s tem žigom v državah podpisnicah Haaške konvencije ni potrebno še dodatno overiti.
Ključne besede: Apostille, konzularna overitev, listina, tuje javne listine, legalizacija, verodostojnost, pristnost, podpis, dokazna moč, istovetnost
Objavljeno v DKUM: 22.01.2019; Ogledov: 1491; Prenosov: 151
Celotno besedilo (1,61 MB)

Opis: Diplomsko delo obravnava dokazovanje v civilnem pravdnem postopku in listino kot dokaz oziroma dokazno sredstvo. Temeljni cilj vsakega civilnega pravdnega postopka je odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, z drugimi besedami razrešitev civilnega spora. Ker so v listinah zapisane misli trajnejše narave in so rezultat tehtnejšega premisleka, je dokazovanje z listinami zato preprosto, hitro in učinkovito. Listina se kot dokaz lahko uporabi pod pogojem, da je pristna. Pristnost je dejstvo, ki ga je potrebno ugotavljati in dokazovati takrat, če stranka pristnost zanika, ali če obstaja dvom v pristnost javne listine. Glede pristnosti zasebnih listin, nosi dokazno breme stranka, ki se na listino sklicuje, glede pristnosti javnih listin pa tisti, ki listino predlaga kot dokaz. Stranki imata pravico tudi do posebne tožbe na ugotovitev (ne)pristnosti listine. Od pristnosti listin je odvisna njihova dokazna moč. Vendar, če je listina pristna, še ne pomeni, da je resnična tudi njena vsebina. Stranka mora hkrati z navedbo dejstev ponuditi sodišču dokaz z listino, s čimer se dokaz z listino izvede. Ponudba dokaza z listino mora poleg vseh pomembnih okoliščin, ki listino identificirajo, obsegati tudi označitev listine po imenu in glede na kraj nastanka ter izdaje. Stranka mora listino, na katero se sklicuje, predložiti ali navesti, kje se ta nahaja. Kadar stranka listine nima v posredni ali neposredni posesti in z njo ne more razpolagati, mora sodišču predlagati, da si listino priskrbi od pristojnega državnega organa ali osebe z javnim pooblastilom ali naloži nasprotni stranki ali tretjim osebam, da jo predložijo. Če stranka listine ne predloži, se s tem izpostavi nevarnosti, da bodo njene trditve o dejstvih ostale nedokazane. Tuja javna listina se kot dokaz v postopku uporabi pod pogojem, da je legalizirana. Po predpisih overjene tuje javne listine imajo ob izpolnjenem pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine.
Ključne besede: dokazni postopek, dokazno sredstvo, civilni pravdni postopek, listina, dokazno breme, pristnost, dokazna moč, edicijska dolžnost, tuja javna listina, legalizacija
Objavljeno v DKUM: 17.05.2016; Ogledov: 3362; Prenosov: 508
Celotno besedilo (783,20 KB)

Opis: Iskanje odgovora na vprašanje ali pravica do življenja zajema tudi pravico do smrti, se zastavlja ljudem od zmeraj. Že v antični zgodovini so omenjenemu vprašanju posvečali veliko pozornost in oblikovali bolj ali manj zaokrožena stališča do tega človeškega vprašanja. Evtanazija v dobesednem prevodu pomeni dobro smrt in je kot sinonim za usmrtitev brez bolečin, predmet številnih razprav. Le-teh je v današnjem času zmeraj več predvsem zato, ker je medicina ustvarila velik napredek v smislu podaljšanja pričakovane življenjske dobe, hkrati pa je razvila pripomočke, ki človeka ohranjajo pri življenju, čeprav sam ni sposoben izvajati niti najosnovnejših življenjskih funkcij in si sam ali njegovi svojci zanj želijo evtanazijo. Ta se pojavlja v različnih oblikah. Tako poznamo aktivno in pasivno, prostovoljno in neprostovoljno ter posredno in neposredno evtanazijo (posredno imenujemo tudi metoda z dvojnim učinkom). V okviru nadzorovanega konca človeškega življenja govorimo tudi o samomoru z zdravnikovo pomočjo, pri katerem zdravnik pacientu priskrbi navodila ali sredstva, samo dejanje, posledica katerega je smrt, pa si zada pacient sam. Vprašanje legalizacije evtanazije je postalo aktualno šele v zadnjih dvajsetih letih. Pred tem je bilo njeno izvajanje v glavnem prepovedano predvsem zaradi močnega vpliva Cerkve, ki evtanaziji ostro nasprotuje, v Drugi svetovni vojni pa se je beseda evtanazija uporabljala za množična pobijanja »nearijcev«. Dovolitev evtanazije v posameznih državah danes je posledica dojemanja pravice do življenja kot pravice, ki daje posamezniku možnost svobodne odločitve o smrti. Dodaten argument njeni dovolitvi je pravica do dostojanstva, ki pa je človeku v veliki meri odvzeto, če priklenjen na bolniško posteljo v hudih bolečinah čaka na svoj konec. Pretresljive so zgodbe Nancy Cruzan, Ge. Pretty, g. Welby-ja in številnih drugih, ki so se pred nacionalnimi sodišči ali pred Evropskim sodiščem za človekove pravice borili za dovolitev izvedbe evtanazije, ki bi končala njihove muke. Prav primeri posameznikov, ki so pomagali pri samomoru ali kako drugače sodelovali pri smrti na prošnjo bolnika, so v mnogih državah privedli do dovolitve evtanazije. Le ta je sicer v večini primerov še zmeraj opredeljena kot kaznivo dejanje, vendar pa posameznik ni kazensko preganjan, v kolikor je bila evtanazija izvedena v okviru strogo določenih pogojev. Na ta način je danes evtanazija pravno dopustna na Nizozemskem, v Belgiji, Luxemburgu, nekaterih državah v ZDA,… V Švici dovoljujejo zdravnikovo pomoč pri samomoru, za ta namen pa so ustanovili tudi organizacije, kot sta Exit in Dignitas. Nasprotniki legalizacije opozarjajo, da pravica do življenja, ne zajema pravice do smrti (takšno mnenje je dal tudi Svet Evrope). Pravica do dostojanstva v tem smislu, pa pomeni skrb bližnjih za umirajočega. Dovolitev evtanazije po mnenju njenih nasprotnikov bi prinesla številne zlorabe in pritisk na bolne, naj se zanjo odločijo.
Ključne besede: evtanazija, aktivna in pasivna evtanazija, metoda z dvojnim učinkom, samomor z zdravnikovo pomočjo, pravno stališče, Cerkev, legalizacija, pravica do življenja
Objavljeno v DKUM: 13.01.2014; Ogledov: 2977; Prenosov: 825
Celotno besedilo (528,45 KB)

Opis: Droga je pojem z najrazličnejšimi pomeni. Z njo označujemo pojave, ki spreminjajo našo duševnost, kadar postanemo zaradi njih zasvojeni, kadar na nas vplivajo pozitivno ali negativno, itd. Ko govorimo o drogah, imamo večinoma v mislih mamila, torej psihotropne snovi, ki v naše telo pridejo z njuhanjem, kajenjem, ali neposredno z injekcijo. Poseg po njih ni nikoli zgolj slučajen. V večini primerih imajo za nas nek pomen, pa naj si bo to zgolj radovednost, sprostitev ali zabava. V svoji diplomi bom predstavil sodobno družbo 21. stoletja, ki neozirajoče dirja po tveganih poteh v neko drugo, moderno. Človek življenja ne jemlje več kot zabave, kot so to znale ceniti civilizacije v preteklosti. Delo je tisto, ki vodi naš zastrašujoč tempo od rojstva do smrti. Od vsakega posameznika se pričakuje, da bo odrastel s svetlobno hitrostjo, pri tem pa premagoval vse ovire, po možnosti brez sleherne pomoči drugih. Bistvo človekovega osebnostnega razvoja je adolescenca, zato prikazujem njene faze razvoja, njihova tveganja, ki jih prenaša in tudi devianten odnos do družbenih pravil. V družbi tveganja marsikdo ravna deviantno, zavestno ali nezavestno. Odklonska dejanja so zgolj nekaj normalnega v naši družbi, devianten odnos posameznikov pa je tesno povezan s kriminalom in drogami. Družbena pravila nam velevajo, da se jim podredimo. A marsikdaj so ta pravila nesmiselna, saj jih postavlja družbena elita tako, kot se jim v tistem trenutku zahoče. Tako je tudi z drogami in politiko drog. Zato bom v svoji diplomi prikazal različna urejanja, odločanja ter stališča do drog. Vsako izmed njih ima svoje prednosti in slabosti. Modeli rešitev se prikazujejo v teoriji kot idealni, v praksi pa verjetno nobena izmed urejanj razmer ne bi prestala preizkusa. Zato se države poslužujejo večinoma rešitev, ki vsebujejo argumente različnih stališč. Zaenkrat nobeno urejanje in stališče ne prinaša tiste rešitve, ki jo tako intenzivno »iščemo«. Upravičeno se lahko vprašamo, ali sploh želimo najti rešitev, saj se ob močnih preprodajalskih združbah in nemoči držav ali celo korupciji »tam zgoraj« cel čas vrtimo v začaranem krogu. Kljub temu, da je Evropa po prvem desetletju 21. stoletja postala povezana kot še nikoli prej, pa še vedno ni bila sposobna povezati kaznovalno politiko posameznih držav do te mere, da bi bile kazenske zakonodaje in kazenski postopki vsaj podobni v posameznih državah članicah. Razlike so celo znotraj posameznih držav. Razlike pa so še toliko večje, ko primerjamo različne države med seboj. (De)kriminalizacija posesti, uživanje in prodaja se od države do države razlikujejo. Kar pa je državam skupno pa je to, da se v novejšem času spodbuja alternativna oblika kaznovanja za tiste, ki potrebujejo pomoč za ozdravitev od duševne in telesne odvisnosti. Družbena pravila so razdelila droge na dovoljene in prepovedane. V večini držav sta kljub prohibicijskim vojnam proti alkoholu in tobaku, obe drogi ostali dovoljeni. Zakonska je le omejitev prodaje nad določeno starostjo (18 ali 21 let). Zanimivo bi bilo videti, kakšen odnos bi imeli do alkohola in tobaka, če bi ju iznašli šele sedaj, v 21. stoletju. Na koncu bom še povedal nekaj o nizozemskem modelu, ki je glede na svojo politiko do drog kot nekakšna oaza drog v našem svetu. V samem zaključku pa se bom osredotočil na svoja mnenja in razmišljanja o družbenem problemu drog in njihovi kaznovalni politiki.
Ključne besede: droge, družba tveganja, politika do drog, deviantnost, adolescenca, odvisnost, zasvojenost, dekriminalizacija, legalizacija.
Objavljeno v DKUM: 28.08.2013; Ogledov: 1937; Prenosov: 331
Celotno besedilo (507,64 KB)