| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Kazenskopravne dileme prostitucije
Špela Sinič, 2020, magistrsko delo

Opis: Prisotnost prostitucije skozi zgodovino človeštva kaže na to, da gre za konstanten pojav, ki bo v naši družbi skoraj zagotovo prisoten tudi v bodoče. Nesporno gre pri prostituciji za stalen, izredno kompleksen in večplasten družbeni pojav, zato se mora nanj ustrezno odzivati tudi kazensko pravo. Države danes prostitucijo urejajo zelo različno. V osnovi pa lahko izpostavimo tri regulativne modele, ki so se izoblikovali skozi zgodovino in se kot prevladujoči ohranili do danes. To so prohibicionistični, regulacijski ter abolicionistični model. Slednji ima številne izpeljanke med katere spada tudi dekriminalizacija ali t.i. popolna abolicija. V zadnjih desetletjih so se na podlagi teh modelov izoblikovali še številni drugi, recimo t.i. nordijski model. Skozi zgodovino samostojne Slovenije je bila večkrat predmet političnih razprav tudi legalizacija prostitucije, s katero bi se področje prostitucije celovito zakonsko uredilo, hkrati pa je njen namen izboljšanje delovnih pogojev ter preprečevanje oziroma zmanjševanje zlorab in izkoriščanja oseb, ki se s prostitucijo ukvarjajo. V skladu z Zakonom o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) je bila prostitucija opredeljena kot prekršek. Leta 2003 je novela ZJRM-B prostitucijo dekriminalizirala. S sprejetjem Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) je zakonodajalec ponovno, čeprav le delno, inkriminiral le t.i. ulično prostitucijo, ki ogroža javni red in mir. Ves čas pa je bila kazniva zloraba prostitucije, vendar se je stopnja inkriminacije s časom spreminjala. Do pomembne prelomnice je prišlo s sprejetjem novele Kazenskega zakonika leta 2004. Takrat sta se kaznivi dejanji »Zvodništvo« (185.člen KZ) in »Posredovanje pri prostituciji« (186. člen KZ) združila v novo kaznivo dejanje naslovljeno kot »Zloraba prostitucije« (sedanji 175. člen KZ-1). Od takrat je sodelovanje pri tuji prostituciji po naši zakonodaji kaznivo zgolj v primeru, da je izvršeno z namenom izkoriščanja. V jedru varstva tega kaznivega dejanja je kot varovana dobrina spolna samoodločba osebe, ki se prostituira. »Sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja« je zakonski znak kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1, ki ga prejšnja zakonodaja, po kateri je bilo prepovedano vsakršno sodelovanje pri prostituciji druge osebe, ni poznala. V tem smislu torej zožuje polje kaznivosti. Vendar pa je pri na novo vnesenem zakonskem znaku težava v njegovi nedoločenosti oz. nedefiniranosti, kar je preložilo breme, da ga pomensko zapolni, na pleča sodne prakse. Glavna naloga sodišč je torej, da razmejijo kaznive oblike sodelovanja pri prostituciji druge osebe od zakonitih. V dosedanjem procesu interpretacije se s ciljem, da bi to storila sodišča bolj ali manj uspešno sklicujejo na različne okoliščine, ki naj bi po njihovem mnenju kazale na izkoriščanje. Kot glavni element se izpostavlja koristoljubnost storilca. Čeprav je ekonomsko izkoriščanje v praksi najbolj pogosto pa lahko storilec osebo, ki se prostituira izkorišča tudi v osebnostno – dostojanstvenem smislu.
Ključne besede: prostitucija, legalizacija, zloraba prostitucije, spolna samoodločba, izkoriščanje, koristoljubnost, nadzor nad žrtvijo, ranljivost žrtve
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 218; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

2.
Aktivna evtanazija in pogoji za njeno upravičenost
Žiga Kodrič, 2020, diplomsko delo

Opis: Evtanazija se je prvič pojavila v antični Grčiji, kjer je pomenila dobro smrt. Tekom zgodovine se je pomen tega termina nenehno spreminjal, vse do danes, ko se ga je oprijel tako negativen prizvok, da se mnogi sprašujejo celo o njegovi dopustnosti. Aktivna evtanazija pomeni končanje človeškega življenja z namenom, da se ga odreši muk in trpljenja. Mnogi jo zamenjujejo s terminom samomor z zdravniško pomočjo, pri čemer gre za sorodno dejanje, ki se od aktivne evtanazije razlikuje zgolj v osebi, ki opravi usodno dejanje – pri evtanaziji je to zdravnik. Na svetu obstaja zgolj šest držav, ki so se do aktivne evtanazije opredelile pozitivno in jo legalizirale. To so: Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Kolumbija, Kanada in Japonska. Ugotovili pa smo, da je bilo največ primerov evtanaziranj na Nizozemskem. Vsaka izmed njih predpisuje pogoje, ki so taksativno našteti, da se aktivna evtanazija lahko izvede brez, da bi zdravnikovo dejanje postalo protipravno. Pogoj, da mora biti oseba neozdravljivo bolna, da lahko zaprosi za evtanazijo, ni univerzalen kot smo predvidevali, še več, naša predvidevanja, da so pogoji v evropskih državah strožji kot drugje po svetu, so se izkazala za napačna. Samomor z zdravniško pomočjo se je najbolj razmahnil v ZDA, kjer je trenutno legaliziran v desetih zveznih državah. Prav tako sta dve zvezni državi Avstralije v svojo zakonodajo sprejeli zakona, ki dopuščata izvajanje zdravniške pomoči pri samomoru. V Evropi pa je dovoljen v Nemčiji in Švici, prav slednji pa se očita izvajanje »samomorilskega turizma«, kar pomeni, da so lahko tam evtanazirani tudi tujci. Slovenija ima do aktivne evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo izrazito negativen odnos, saj že v Ustavi RS zakonodajalec predpiše, da se v človekovo življenje ne sme posegati.
Ključne besede: diplomske naloge, evtanazija, zakonodaja, pogoji, legalizacija, samomor z zdravniško pomočjo
Objavljeno: 25.09.2020; Ogledov: 453; Prenosov: 269
.pdf Celotno besedilo (899,28 KB)

3.
Pravne značilnosti apostille in primerjava s konzularno overitvijo tujih listin
Barbara Ogorevc, 2018, diplomsko delo

Opis: Apostille pomeni potrditev resničnosti podpisa, funkcije podpisnika listine in žiga ali pečata na listini. To potrditev opravi pristojni organ države izvora listine, ki se bo uporabljala v drugi državi in se ne navezuje na njeno vsebino. Potrditev, oziroma Apostille, se na listino pripne, odtisne ali priveže. Apostille je nastal, da bi se izognili postopku konzularnega potrjevanja tujih listin, t.i. »dolga overitev« oziroma legalizacija. Nekatere države so podpisale Haaško konvencijo o odpravi legalizacije tujih javnih listin z dne 05.10.1961 in jo nadomestile z žigom Apostille. Listine, ki so opremljene s tem žigom v državah podpisnicah Haaške konvencije ni potrebno še dodatno overiti.
Ključne besede: Apostille, konzularna overitev, listina, tuje javne listine, legalizacija, verodostojnost, pristnost, podpis, dokazna moč, istovetnost
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 686; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (1,61 MB)

4.
Omejitev lastninske pravice zaradi nedovoljene gradnje
Sabina Škarja, 2018, diplomsko delo

Opis: V naši državi je pravica do zasebne lastnine podana kot ena izmed človekovih pravic v 33. členu Ustave Republike Slovenije. Ustava RS v 67. členu določa, da je zakon tisti ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zato svoje nepremičnine ne moremo uporabljati, uživati in z njo razpolagati po svoji volji, v kolikor obstaja zakon, ki nas pri tem omejuje zaradi gospodarskih, socialnih in ekoloških potreb drugih oseb. Omejitve glede uživanja zasebne nepremične lastnine se najbolj značilno urejajo v prostorskih aktih, ki določajo zazidljivost in pogoje za gradnjo. Izraz "črna gradnja", ki se je pri nas uveljavil za nezakonite, nedovoljene gradbene posege v prostor obravnavamo v osrednjem delu diplomske naloge. V slovenskem prostoru sta s 1. junijem 2018 pričela veljati dva pomembna predpisa (Zakon o urejanju prostora-2 in Gradbeni zakon), ki urejata področje urejanja prostora in prostorske ukrepe ter graditev objektov. V diplomski nalogi so opisane bistvene novosti, ki nam jih prinaša novi Gradbeni zakon (GZ). Med njimi razširja pojem objekta, uvaja enostavnejše in hitrejše postopke pridobitve gradbenega dovoljenja, investitorjem želi zagotoviti večjo pravno varnost in učinkovitejši nadzor. Zakon uvaja postopke s katerimi želi omogočiti čim širšo legalizacijo objektov, ki so bili zgrajeni brez potrebnih dovoljenj ali v nasprotju z njimi. Neupoštevanje predpisov pri gradnji objektov je sankcionirano s strani gradbenih inšpektorjev.
Ključne besede: Omejitev lastninske pravice, javni interes, nepremičnina, nedovoljena gradnja, Gradbeni zakon, inšpekcijski postopek, ukrepi in druge sankcije gradbenega inšpektorja, legalizacija.
Objavljeno: 26.11.2018; Ogledov: 610; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (791,67 KB)

5.
DOKAZOVANJE Z LISTINAMI V CIVILNEM PRAVDNEM POSTOPKU
Mateja Bagari, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava dokazovanje v civilnem pravdnem postopku in listino kot dokaz oziroma dokazno sredstvo. Temeljni cilj vsakega civilnega pravdnega postopka je odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, z drugimi besedami razrešitev civilnega spora. Ker so v listinah zapisane misli trajnejše narave in so rezultat tehtnejšega premisleka, je dokazovanje z listinami zato preprosto, hitro in učinkovito. Listina se kot dokaz lahko uporabi pod pogojem, da je pristna. Pristnost je dejstvo, ki ga je potrebno ugotavljati in dokazovati takrat, če stranka pristnost zanika, ali če obstaja dvom v pristnost javne listine. Glede pristnosti zasebnih listin, nosi dokazno breme stranka, ki se na listino sklicuje, glede pristnosti javnih listin pa tisti, ki listino predlaga kot dokaz. Stranki imata pravico tudi do posebne tožbe na ugotovitev (ne)pristnosti listine. Od pristnosti listin je odvisna njihova dokazna moč. Vendar, če je listina pristna, še ne pomeni, da je resnična tudi njena vsebina. Stranka mora hkrati z navedbo dejstev ponuditi sodišču dokaz z listino, s čimer se dokaz z listino izvede. Ponudba dokaza z listino mora poleg vseh pomembnih okoliščin, ki listino identificirajo, obsegati tudi označitev listine po imenu in glede na kraj nastanka ter izdaje. Stranka mora listino, na katero se sklicuje, predložiti ali navesti, kje se ta nahaja. Kadar stranka listine nima v posredni ali neposredni posesti in z njo ne more razpolagati, mora sodišču predlagati, da si listino priskrbi od pristojnega državnega organa ali osebe z javnim pooblastilom ali naloži nasprotni stranki ali tretjim osebam, da jo predložijo. Če stranka listine ne predloži, se s tem izpostavi nevarnosti, da bodo njene trditve o dejstvih ostale nedokazane. Tuja javna listina se kot dokaz v postopku uporabi pod pogojem, da je legalizirana. Po predpisih overjene tuje javne listine imajo ob izpolnjenem pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine.
Ključne besede: dokazni postopek, dokazno sredstvo, civilni pravdni postopek, listina, dokazno breme, pristnost, dokazna moč, edicijska dolžnost, tuja javna listina, legalizacija
Objavljeno: 17.05.2016; Ogledov: 1991; Prenosov: 253
.pdf Celotno besedilo (783,20 KB)

6.
NEDOVOLJENE GRADNJE Z VIDIKA UPRAVNEGA IN CIVILNEGA PRAVA
Urška Kapun, 2014, diplomsko delo

Opis: Upravno pravo predstavlja samostojno pravno panogo, ki spada v okvir javnega prava, to je prava, ki temelji na urejanju in uresničevanju državne oblasti in usmerjenosti v urejanje in varovanje javnih interesov. Gradbeno dovoljenje, ki je najpomembnejši dokument pri odločanju o tem, ali je neka gradnja dovoljena, se izda v upravnem postopku. Z njim pristojni upravni organ ugotovitvi, da je nameravana gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, da bo zgrajeni ali rekonstruirani objekt izpolnjeval bistvene zahteve, in da z nameravano gradnjo ne bodo prizadete pravice tretjih in javna korist, dovoli takšno gradnjo in s katero predpiše konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati. Med nedovoljenimi gradnjami ločimo nelegalne, neskladne in nevarne gradnje. V primeru, da je objekt nedovoljen, se opravi inšpekcijski postopek, če se seveda nedovoljena gradnja odkrije. Težko bi namreč določili točno število nedovoljenih gradenj v Sloveniji, saj o njih nimamo posebne evidence. Določimo lahko le število nedovoljenih gradenj, o katerih se vodi inšpekcijski postopek. Gradbeni inšpektorji izvajajo nadzor nad izvrševanjem predpisov s področja okolja in graditve v okviru gradbene, geodetske in stanovanjske inšpekcije, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor. Civilno pravo je veja zasebnega prava, ki se uporablja med strankami, ki so v enakopravnem položaju. Z vidika gradnje je pomembno zaradi sprememb lastnikov nepremičnin, kjer stoji nedovoljena gradnja. Zaradi varstva tretjih in tudi pravnega prometa je zato potrebno uporabiti določene institute, na podlagi katerih se lahko ti seznanijo s pravnim položajem nepremičnine. Med njimi je tudi zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje. Z zaznambo se vpisujejo dejstva, ki niso podlaga za pridobitev pravic. Gre predvsem za pravna dejstva, ki so pomembna za varen pravni promet, npr. dejstva, ki vplivajo na poslovno sposobnost posameznika ali na pravni promet z nepremičnino.
Ključne besede: Upravno pravo, civilno pravo, nedovoljena gradnja, inšpekcijski postopek, legalizacija, zaznamba prepovedi nedovoljene gradnje.
Objavljeno: 15.12.2014; Ogledov: 1305; Prenosov: 487
.pdf Celotno besedilo (804,94 KB)

7.
PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE
Klaudija Jelenko, 2013, diplomsko delo

Opis: Iskanje odgovora na vprašanje ali pravica do življenja zajema tudi pravico do smrti, se zastavlja ljudem od zmeraj. Že v antični zgodovini so omenjenemu vprašanju posvečali veliko pozornost in oblikovali bolj ali manj zaokrožena stališča do tega človeškega vprašanja. Evtanazija v dobesednem prevodu pomeni dobro smrt in je kot sinonim za usmrtitev brez bolečin, predmet številnih razprav. Le-teh je v današnjem času zmeraj več predvsem zato, ker je medicina ustvarila velik napredek v smislu podaljšanja pričakovane življenjske dobe, hkrati pa je razvila pripomočke, ki človeka ohranjajo pri življenju, čeprav sam ni sposoben izvajati niti najosnovnejših življenjskih funkcij in si sam ali njegovi svojci zanj želijo evtanazijo. Ta se pojavlja v različnih oblikah. Tako poznamo aktivno in pasivno, prostovoljno in neprostovoljno ter posredno in neposredno evtanazijo (posredno imenujemo tudi metoda z dvojnim učinkom). V okviru nadzorovanega konca človeškega življenja govorimo tudi o samomoru z zdravnikovo pomočjo, pri katerem zdravnik pacientu priskrbi navodila ali sredstva, samo dejanje, posledica katerega je smrt, pa si zada pacient sam. Vprašanje legalizacije evtanazije je postalo aktualno šele v zadnjih dvajsetih letih. Pred tem je bilo njeno izvajanje v glavnem prepovedano predvsem zaradi močnega vpliva Cerkve, ki evtanaziji ostro nasprotuje, v Drugi svetovni vojni pa se je beseda evtanazija uporabljala za množična pobijanja »nearijcev«. Dovolitev evtanazije v posameznih državah danes je posledica dojemanja pravice do življenja kot pravice, ki daje posamezniku možnost svobodne odločitve o smrti. Dodaten argument njeni dovolitvi je pravica do dostojanstva, ki pa je človeku v veliki meri odvzeto, če priklenjen na bolniško posteljo v hudih bolečinah čaka na svoj konec. Pretresljive so zgodbe Nancy Cruzan, Ge. Pretty, g. Welby-ja in številnih drugih, ki so se pred nacionalnimi sodišči ali pred Evropskim sodiščem za človekove pravice borili za dovolitev izvedbe evtanazije, ki bi končala njihove muke. Prav primeri posameznikov, ki so pomagali pri samomoru ali kako drugače sodelovali pri smrti na prošnjo bolnika, so v mnogih državah privedli do dovolitve evtanazije. Le ta je sicer v večini primerov še zmeraj opredeljena kot kaznivo dejanje, vendar pa posameznik ni kazensko preganjan, v kolikor je bila evtanazija izvedena v okviru strogo določenih pogojev. Na ta način je danes evtanazija pravno dopustna na Nizozemskem, v Belgiji, Luxemburgu, nekaterih državah v ZDA,… V Švici dovoljujejo zdravnikovo pomoč pri samomoru, za ta namen pa so ustanovili tudi organizacije, kot sta Exit in Dignitas. Nasprotniki legalizacije opozarjajo, da pravica do življenja, ne zajema pravice do smrti (takšno mnenje je dal tudi Svet Evrope). Pravica do dostojanstva v tem smislu, pa pomeni skrb bližnjih za umirajočega. Dovolitev evtanazije po mnenju njenih nasprotnikov bi prinesla številne zlorabe in pritisk na bolne, naj se zanjo odločijo.
Ključne besede: evtanazija, aktivna in pasivna evtanazija, metoda z dvojnim učinkom, samomor z zdravnikovo pomočjo, pravno stališče, Cerkev, legalizacija, pravica do življenja
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 2013; Prenosov: 713
.pdf Celotno besedilo (528,45 KB)

8.
LEGALIZACIJA GRADENJ Z VIDIKA POSEGOV V OKOLJE IN NARAVO
Mojca Kolar, 2013, diplomsko delo

Opis: Zakon o graditvi objektov predpisuje pridobitev gradbenega dovoljenja pred začetkom nove gradnje, rekonstrukcije objekta, nadomestne gradnje, odstranitve objekta in del, povezanih s spremembo namembnosti objekta. Vsaka gradnja, ki se opravi v nasprotju s to določbo, predstavlja nelegalno – črno gradnjo. Izjema od omenjene določbe so le enostavni objekti, za katere pred gradnjo ne potrebujemo gradbenega dovoljenja. S pojmom »črna gradnja« poimenujemo gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, pa so izvedena oziroma se izvajajo brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Takšna gradnja povzroča veliko negativnih posledic za okolje in za naravo. Nepremišljeno umeščanje takšnih objektov, predvsem na najugodnejših lokacijah, povzroča krčenje njiv in gozdov, ruši naravni ekosistem, poslabša ekološke razmere. Ko govorimo o družbenih posledicah, to pomeni, da občinski oziroma državni proračun ostaneta brez pomembnega prihodka, ki ga morajo sicer plačati investitorji ob pridobivanju gradbenega dovoljenja. Lastnikom sosednjih zemljišč lahko nelegalna gradnja zmanjša vrednost njihovega zemljišča, saj morda zastre pogled, preprečuje prihodnjo gradnjo ceste, preobremeni komunalne vode. Investitor črne gradnje lahko doseže legalno stanje na dva načina. Prva možnost je, da nelegalni objekt legalizira, torej da naknadno pridobi gradbeno dovoljenje. Poleg postopka legalizacije lahko vzpostavi legalno stanje svoje nepremičnine le še z rušitvijo in z vzpostavitvijo prejšnjega stanja. Pomembno vlogo pri tem ukrepu imajo gradbeni inšpektorji, ki odrejajo sankcije zoper črnograditelje.
Ključne besede: Legalizacija gradenj, legalna gradnja, nelegalna (črna) gradnja, poseg v prostor, degradacija, uzurpacija
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 1575; Prenosov: 277
.pdf Celotno besedilo (779,13 KB)

9.
Droge kot družbeni in kazenskopravni problem (kriminološki vidik)
Tadej Majer, 2013, diplomsko delo

Opis: Droga je pojem z najrazličnejšimi pomeni. Z njo označujemo pojave, ki spreminjajo našo duševnost, kadar postanemo zaradi njih zasvojeni, kadar na nas vplivajo pozitivno ali negativno, itd. Ko govorimo o drogah, imamo večinoma v mislih mamila, torej psihotropne snovi, ki v naše telo pridejo z njuhanjem, kajenjem, ali neposredno z injekcijo. Poseg po njih ni nikoli zgolj slučajen. V večini primerih imajo za nas nek pomen, pa naj si bo to zgolj radovednost, sprostitev ali zabava. V svoji diplomi bom predstavil sodobno družbo 21. stoletja, ki neozirajoče dirja po tveganih poteh v neko drugo, moderno. Človek življenja ne jemlje več kot zabave, kot so to znale ceniti civilizacije v preteklosti. Delo je tisto, ki vodi naš zastrašujoč tempo od rojstva do smrti. Od vsakega posameznika se pričakuje, da bo odrastel s svetlobno hitrostjo, pri tem pa premagoval vse ovire, po možnosti brez sleherne pomoči drugih. Bistvo človekovega osebnostnega razvoja je adolescenca, zato prikazujem njene faze razvoja, njihova tveganja, ki jih prenaša in tudi devianten odnos do družbenih pravil. V družbi tveganja marsikdo ravna deviantno, zavestno ali nezavestno. Odklonska dejanja so zgolj nekaj normalnega v naši družbi, devianten odnos posameznikov pa je tesno povezan s kriminalom in drogami. Družbena pravila nam velevajo, da se jim podredimo. A marsikdaj so ta pravila nesmiselna, saj jih postavlja družbena elita tako, kot se jim v tistem trenutku zahoče. Tako je tudi z drogami in politiko drog. Zato bom v svoji diplomi prikazal različna urejanja, odločanja ter stališča do drog. Vsako izmed njih ima svoje prednosti in slabosti. Modeli rešitev se prikazujejo v teoriji kot idealni, v praksi pa verjetno nobena izmed urejanj razmer ne bi prestala preizkusa. Zato se države poslužujejo večinoma rešitev, ki vsebujejo argumente različnih stališč. Zaenkrat nobeno urejanje in stališče ne prinaša tiste rešitve, ki jo tako intenzivno »iščemo«. Upravičeno se lahko vprašamo, ali sploh želimo najti rešitev, saj se ob močnih preprodajalskih združbah in nemoči držav ali celo korupciji »tam zgoraj« cel čas vrtimo v začaranem krogu. Kljub temu, da je Evropa po prvem desetletju 21. stoletja postala povezana kot še nikoli prej, pa še vedno ni bila sposobna povezati kaznovalno politiko posameznih držav do te mere, da bi bile kazenske zakonodaje in kazenski postopki vsaj podobni v posameznih državah članicah. Razlike so celo znotraj posameznih držav. Razlike pa so še toliko večje, ko primerjamo različne države med seboj. (De)kriminalizacija posesti, uživanje in prodaja se od države do države razlikujejo. Kar pa je državam skupno pa je to, da se v novejšem času spodbuja alternativna oblika kaznovanja za tiste, ki potrebujejo pomoč za ozdravitev od duševne in telesne odvisnosti. Družbena pravila so razdelila droge na dovoljene in prepovedane. V večini držav sta kljub prohibicijskim vojnam proti alkoholu in tobaku, obe drogi ostali dovoljeni. Zakonska je le omejitev prodaje nad določeno starostjo (18 ali 21 let). Zanimivo bi bilo videti, kakšen odnos bi imeli do alkohola in tobaka, če bi ju iznašli šele sedaj, v 21. stoletju. Na koncu bom še povedal nekaj o nizozemskem modelu, ki je glede na svojo politiko do drog kot nekakšna oaza drog v našem svetu. V samem zaključku pa se bom osredotočil na svoja mnenja in razmišljanja o družbenem problemu drog in njihovi kaznovalni politiki.
Ključne besede: droge, družba tveganja, politika do drog, deviantnost, adolescenca, odvisnost, zasvojenost, dekriminalizacija, legalizacija.
Objavljeno: 28.08.2013; Ogledov: 1452; Prenosov: 262
.pdf Celotno besedilo (507,64 KB)

10.
Pridelovanje konoplje med legalnim in kriminalnim : diplomsko delo univerzitetnega študija
Sergeja Kos, 2012, diplomsko delo

Opis: Podatki o obstoju konoplje segajo daleč v zgodovino, še danes pa je to rastlina, ki dviguje veliko prahu. V diplomskem delu smo navedli dejstva o konoplji, osredotočili pa smo se predvsem na problem, ki je zajemal razlikovanje med stališči različnih starostnih generacij. S pomočjo anketnega vprašalnika smo anketirali 226 udeležencev raziskave. Ugotovili smo, da so do konoplje najbolj kritični anketiranci, ki so starejši od 40 let, sledijo pa jim anketiranci, mlajši od 18 let. V okviru problematike smo raziskovali tudi povezavo med dolgotrajno uporabo kanabisa in razvojem duševnih bolezni. To povezavo smo potrdili, saj je več avtorjev navedlo razvoj anksioznosti, depresije, psihoz, shizofrenije, preganjavice in sindroma odvisnosti od marihuane. Na drugi strani smo potrdili pozitivne učinke kanabisa na določena bolezenska stanja. Mednje štejemo rakasta obolenja, bolezen oči, imenovana glavkom, ter slabost in bruhanje pri bolnikih z AIDS-om ali anoreksijo. Potrjena je tudi uporaba za blaženje bolečin in krčev ter simptomov multiple skleroze. Pri uporabi v medicinske namene so vprašljivi stranski učinki, ki so lahko nepredvidljivi, saj se pri vsaki osebi ob zaužitju indijske konoplje pojavljajo nekoliko drugačni občutki. V teoretičnem delu smo s pomočjo literature primerjali tudi škodljivost kanabisa, tobaka in alkohola za zdravje. Skozi raziskave smo zavrgli našo predhodno predpostavko, da so prepovedani produkti kanabisa bolj škodljivi od dveh dovoljenih drog. Znanstveniki so v letu 2007 zahtevali novo rangiranje 20 najpogostejših drog glede na škodljivost za zdravje. Alkohol se je znašel na zaskrbljujočem 5. mestu, tobak na 7., kanabis pa na 11. mestu. Glede na ugotovitve Evropskega centra za droge in odvisnost ima prekomerno uživanje alkohola mnogo hujše posledice, kot so ciroza jeter, prekomerni odmerek, nasilje in samomorilnost, prometne nesreče, učinek na zarodek in podobno. Posledice uživanja kanabisa so hujše od alkohola le pri potencialnih bolezni dihal, tobak pa je bolj škodljiv glede kardioloških bolezni in različnih oblik rakavih obolenj. Možnosti za razvoj odvisnosti so navedene kot velike pri pogosti uporabi vsake izmed preučevanih snovi.
Ključne besede: konoplja, industrijska konoplja, indijska konoplja, pridelovanje, legalizacija, diplomske naloge
Objavljeno: 20.03.2013; Ogledov: 1749; Prenosov: 540
.pdf Celotno besedilo (362,27 KB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici