Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Tekočinsko ravnovesje pri bolnikih z ledvično odpoved ocenjujemo na podlagi kliničnih meril (zastoj nad pljuči, periferni edemi, telesna teža), dodatno pa lahko uporabimo različne diagnostične metode, kot so ultrazvok (UZ) pljuč, bioimpedančna spektroskopija (BIS), rentgenogram prsnega koša, meritve centralnega venskega tlaka in določanje serumske ravni možganskega natriuretičnega peptida. Ocena tekočinske preobremenitve je lahko nenatančna zaradi precejšnjih omejitev vseh navedenih metod. Pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo na hemodializi pogosto uporabimo kombinacijo kliničnega pristopa, UZ pljuč ter BIS. O vlogi navedenih metod pri kritično bolnih z akutno ledvično odpovedjo (ALO) je znanega zelo malo, zato smo se odločili za izvedbo raziskave, katere namen je bil ugotoviti uporabnost in vlogo UZ pljuč in BIS za oceno tekočinskega ravnovesja pri kritično bolnih z ALO v letih 2022 in 2023.
Ključne besede: akutna ledvična odpoved, hipervolemija, ultrazvok pljuč, bioimpedanca, dializa
Objavljeno v DKUM: 24.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 11
Celotno besedilo (743,48 KB)

Opis: Uvod: Končna odpoved ledvic vodi do nadomestnega zdravljenja ledvic, kar zagotovo vpliva na z zdravjem povezano kvaliteto življenja teh pacientov. Namen zaključnega dela je bil primerjati in ugotoviti kvaliteto življenja pacientov, ki so na nadomestnem zdravljenju končne ledvične odpovedi. Raziskovalne metode: Za izvedbo raziskave smo uporabili kvantitativno metodologijo raziskovanja. Kvaliteto življenja pacientov na nadomestnem zdravljenju ledvic smo ugotavljali z validiranim anketnim vprašalnikom. Raziskava je bila izvedena v dializnem centru v podravski regiji. Sodelovalo je 91 pacientov, zdravljenih s hemodializo, in 14 pacientov, zdravljenih s peritonealno dializo. Dobljeni podatki so bili statistično obdelani s programom IBM SPSS, različica 25.0. Rezultati: Pacienti, zdravljeni s hemodializo, živijo enako kvalitetno kot pacienti, zdravljeni s peritonealno dializo. Raziskava je pokazala, da ni statistično pomembnih razlik pri anketiranih pacientih na nadomestnem zdravljenju ledvic (p > 0,05). Statistično pomembne razlike pa obstajajo pri nadomestnem zdravljenju ledvične bolezni glede na starostno skupino anketiranih pacientov, in sicer smo ugotovili, da se starejša populacija ljudi pogosteje zdravi s hemodializo kot peritonealno dializo (p < 0,001). Razprava in sklep: Z raziskavo smo ugotovili, da pacienti, zdravljeni s hemodializo, živijo enako kvalitetno kot pacienti, ki so zdravljeni s peritonealno dializo. Čeprav v kvaliteti življenja ni razlik, bi bilo paciente smiselno vključiti v različne programe za promocijo zdravja in svetovalne skupine ter jih spodbujati pri aktivnostih za samostojno življenje.
Ključne besede: kvaliteta življenja, akutna ledvična odpoved, kronična ledvična bolezen, hemodializa, peritonealna dializa.
Objavljeno v DKUM: 08.12.2021; Ogledov: 1302; Prenosov: 183
Celotno besedilo (976,51 KB)

Opis: Uvod: Prehrana igra pomembno vlogo pri končni ledvični odpovedi, saj ledvice ne opravljajo svoje funkcije. Hemodializa opravi nalogo ledvic, vendar morajo pacienti vseeno paziti, kaj zaužijejo, ko niso na hemodializi. Raziskovalna metodologija: Teoretični del je temeljil na deskriptivni metodi dela s pregledom in analizo domače in tuje literature. Raziskava pa je temeljila na kvantitativni metodologiji raziskovanja v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana v Centru za akutno in komplicirano dializo. Podatke smo pridobili z anketnim vprašalnikom, ki smo jih razdelili med 50 pacientov s končno ledvično odpovedjo, ki se zdravijo s hemodializo. Podatke smo obdelali v programih Odprta platforma za klinično prehrano, Microsoft Office Excel 2016 in IBM Statistics 22 ter jih primerjali s Priporočili za prehransko obravnavo pacientov v bolnišnicah in starostnikov v domovih za starejše občane, katerih avtor je Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. Rezultati: Rezultati so pokazali, da večina pacientov, kar 62 %, ne zadosti dnevnim energijskim potrebam telesa. Dnevno 64 % anketiranih pacientov zaužije premalo beljakovin in s tem tvegajo nastanek energijsko-beljakovinske podhranjenosti. Tretjina vprašanih dnevno zaužije preveliko natrija, prav tako tretjina anketiranih pacientov čez dan zaužije preveliko tekočin. Rezultati raziskave so pokazali tudi, da ne obstajajo statistično pomembne razlike v dnevnem vnosu elektrolitov, kot so kalij (p = 0,169), natrij (p = 0,169) in fosfor (p = 0,673), glede na stopnjo izobrazbe in v dnevnem vnosu tekočine glede na starost (p = 0,670). Sklep: Ugotovili smo, da prehrana predstavlja pomemben del zdravljenja končne ledvične odpovedi. Pacienti bi morali imeli na voljo različne delavnice na temo zdrave prehrane dializnih pacientov, kjer bi spoznavali primerna oziroma neprimerna živila in kako pripravljati obroke hrane. Obravnava pacientov mora biti individualna in prehrana prilagojena pacientovim potrebam, željam in socialno-ekonomskemu statusu.
Ključne besede: končna ledvična odpoved, hemodializa, prehrana, omejitve
Objavljeno v DKUM: 21.12.2017; Ogledov: 3148; Prenosov: 406
Celotno besedilo (1,47 MB)

Opis: Izhodišča: Bolniki s končno ledvično odpovedjo doživljajo številne spremembe v življenju ob pojavu bolezni. Z njimi se spopadajo na različne načine in nekaterim bolnikom te spremembe bolj, drugim manj vplivajo na kakovost življenja. Spremembam se je potrebno prilagoditi in jih sprejeti, če želimo, da je življenje podobno ali enako kot je bilo pred samo boleznijo. Z raziskavo smo želeli ugotoviti na katerih področjih so se pojavile spremembe v življenju bolnikov s končno ledvično odpovedjo. Metode: Uporabili smo kvantitativno in deskriptivno metodologijo dela. Kot raziskovalni instrument smo uporabili vprašalnik, sestavljen iz 28 vprašanj. V raziskavi so sodelovali člani društva ledvičnih bolnikov Ptuj ter društva ledvičnih bolnikov Lilija Maribor. Podatki so statistično obdelani s pomočjo računalniškega programa Microsoft Office Excel, katerih rezultate smo ponazorili v obliki grafov. Rezultati: V raziskavi je bilo ugotovljeno, da bolniki s končno ledvično odpovedjo v večini živijo dobro in da so se dejavnikom, kateri spremljajo zdravljenje z dializo prilagodili. Več kot polovica ocenjuje kakovost svojega življenja z dobro in le manj kot tretjina jih ocenjuje, da je njihova kakovost življenja slaba. Nekatere spremembe v življenju so tudi pozitivno vplivale na življenje bolnikov s končno ledvično odpovedjo, saj se je skoraj pri polovici anketirancev spremenil odnos z bližnjimi in so si danes v družini bližje kot so si bili pred zdravljenjem. Manj kot polovica se jih kljub zdravljenju z dializo odloča za dopust in imajo ob tem pozitivne izkušnje. Sklep: Končna ledvična odpoved je bolezen, katera zahteva številna prilagajanja in odrekanja. Vpliva na bolnikovo kakovost življenja, saj povzroči številne spremembe v bolnikovem življenju. Bolniki s končno ledvično odpovedjo se lahko spremembam prilagodijo in se potrudijo, da le te v manjši meri vplivajo na kakovost njihovega življenja, ali pa sprememb ne sprejmejo kar pa slabo vpliva na kakovost življenja bolnika s končno ledvično odpovedjo.
Ključne besede: : Končna ledvična odpoved, društvo ledvičnih bolnikov, kakovost življenja.
Objavljeno v DKUM: 22.10.2015; Ogledov: 1484; Prenosov: 246
Celotno besedilo (1,57 MB)

Opis: Uvod Za kontrastno nefropatijo je značilna akutna ledvična odpoved ali poslabšanje kronične ledvične odpovedi po vnosu jodiranih rentgenskih kontrastnih sredstev v kri. Kontrastna nefropatija je tretji najpogostejši vzrok akutne ledvične odpovedi nastale v bolnišnici, povezana je z večjo intrahospitalno in dolgoročno obolevnostjo in umrljivostjo ter s podaljšanjem trajanja hospitalizacije. Raziskave so pokazale, da je za zmanjšanje tveganja za nastanek kontrastne nefropatije učinkovita intravenska hidracija pred radiokontrastno preiskavo s fiziološko raztopino ali raztopino natrijevega bikarbonata. Za dodatno zmanjšanje tveganja so raziskovali vpliv vazodilatatorjev in antioksidantov. Raziskave o vplivu antioksidanta N-acetilcisteina na incidenco kontrastne nefropatije so dale precej neenotne rezultate. Malo pa je raziskav o vplivu askorbinske kisline, vitamina z antioksidantnim delovanjem. Bolniki in metode Opravili smo randomizirano, s placebom kontrolirano, prospektivno raziskavo o incidenci kontrastne nefropatije in o vplivu askorbinske kisline na incidenco kontrastne nefropatije po koronarni arteriografiji ali angioplastiki pri bolnikih z zmanjšanim ledvičnim delovanjem. Dodatno smo ugotavljali prevalenco zmanjšanega ledvičnega delovanja pri bolnikih pred opravljeno koronarno arteriografijo ali angioplastiko (serumska koncentracija kreatinina nad 107 mol/l). Vključili smo 81 bolnikov s serumsko koncentracijo kreatinina pred preiskavo nad 107 mol/l, ki so imeli opravljeno koronarno arteriografijo ali angioplastiko. Po randomizaciji je 40 bolnikov prejelo 3 grame askorbinske kisline oralno vsaj 2 uri pred preiskavo, 2 grama askorbinske kisline zvečer po preiskavi in 2 grama askorbinske kisline naslednje jutro. Placebo je prejelo 41 bolnikov. Vsi bolniki so prejemali intravensko infuzijo fiziološke raztopine 50 do 100 ml/uro vsaj 2 uri pred preiskavo in vsaj 6 ur po preiskavi. Kriterij za kontrastno nefropatijo je bil porast serumskega kreatinina 3. do 4. dan po preiskavi za vsaj 25 % ali porast serumske koncentracije cistatina C za vsaj 25 % nad vrednost pred preiskavo. Rezultati Pri bolnikih, ki so imeli v obdobju raziskave opravljeno koronarno arteriografijo ali angioplastiko je znašala prevalenca zmanjšanega ledvičnega delovanja pred preiskavo 24,7 %. Kontrastna nefropatija je bila prisotna pri 5/81 bolnikov (6,2 %). Incidenca kontrastne nefropatije je bila 3 % v skupini, ki je prejela askorbinsko kislino in 7,3 % v kontrolni skupini. Razlika ni bila statistično pomembna (p= 0,512). Če je bil kriterij za kontrastno nefropatijo porast serumskega cistatina C po preiskavi za vsaj 25 %, je bila le-ta prisotna pri ravno tako 5 bolnikih. Bolnike smo razdelili še v skupini z zvišanjem ali znižanjem serumske koncentracije kreatinina po preiskavi glede na vrednost pred preiskavo. Zvišanje serumske koncentracije kreatinina je bilo prisotno pri 10/81 (12,3 %) bolnikov, ki so prejeli askorbinsko kislino in pri 19/81 (23,4 %) bolnikov v kontrolni skupini. Razlika je bila statistično značilna (p= 0,038). Bolniki s kontrastno nefropatijo so bili, v primerjavi z bolniki brez kontrastne nefropatije, pogosteje moški, imeli so večjo povprečno telesno težo, bili so starejši, pred preiskavo so imeli v povprečju višji serumski kreatinin, cistatin C in nižjo ocenjeno glomerulno filtracijo, med preiskavo so v povprečju prejeli več kontrastnega sredstva. Vendar razlika med skupinama glede teh parametrov ni bila statistično pomembna. Nobeden od bolnikov s kontrastno nefropatijo ni potreboval nadomestnega dializnega zdravljenja. Zaključki Z raziskavo nismo ugotovili statistično pomembnega vpliva askorbinske kisline na zmanjšanje incidence kontrastne nefropatije po koronarni arteriografiji pri bolnikih z zmanjšanim ledvičnim delovanjem. Nakazuje pa se zaščitni vpliv askorbinske kisline, ki se kaže z manjšo incidenco poslabšanja ledvičnega delovanja po preiskavi v zdravljeni skupini bolnikov.
Ključne besede: rentgenska kontrastna sredstva, kontrastna nefropatija, akutna ledvična odpoved, koronarna angiografija, askorbinska kislina
Objavljeno v DKUM: 11.02.2014; Ogledov: 2935; Prenosov: 166
Celotno besedilo (12,27 MB)