Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrska naloga z naslovom »Ureditev etažne lastnine po noveli SPZ-B ter primerjava z italijansko ureditvijo« je namenjena predvsem lažjemu razumevanju razvoja instituta etažne lastnine na našem ozemlju, ter spremembam, ki so se čez leta uveljavile. Obenem magistrska naloga podrobno opredeljuje italijansko ureditev etažne lastnine in primerjavo le te z aktualno ureditvijo etažne lastnine v Republiki Sloveniji. Etažna lastnina je posebna vrsta lastninske pravice na delu stavbe. Sam pojem se je na našem ozemlju začel razvijati nekje v 50-tih letih prejšnjega stoletja. Proces uveljavitve je bil v veliki meri podvržen postopku nacionalizacije. Zaradi takšnih okoliščin so nastale posledice, ki se odražajo še danes. Etažna lastnina je sama po sebi vrsta lastninske pravice, ki je urejena v Stvarnopravnem zakoniku. Gre za lastništvo ene stavbe s strani različnih oseb, pri čemer je bistvena funkcionalna celota prostorov. K etažni lastnini vedno spada tudi solastnina na skupnih delih in napravah. Z novelo SPZ-B, ki je bila sprejeta leta 2020, se je v naš pravni sistem uvedel nov institut povezanih nepremičnin. SPZ-B je namenil novemu institutu celotno poglavje, v katerem opredeljuje pravila za nastanek povezanih nepremičnin, upravljanje povezanih nepremičnin ter prenehanje povezanih nepremičnin. Povezane nepremičnine lahko uvrstimo v poglavje pojavnosti lastninske pravice več oseb. Gre torej za upoštevanje potreb pri urejanju medsebojnih razmerij med lastniki nepremičnin, povezanih z načinom gradnje in urejanjem prostora. To so nepremičnine povezane z načinom gradnje in urejanjem prostora. Gre za nepremičnine, namenjene za skupno rabo več drugih nepremičnin oziroma funkcionalno povezavo dveh nepremičnin. Profesor Juhart je pri novem institutu izpostavil nekaj problemov, ki so neprimernost solastnine oziroma skupne lastnine kot osnovnega pravnega režima. Ločen pravni režim lahko pripelje do cepitve lastninske pravice ter do neučinkovitosti upravljanja. Zanimivo je, kako različno je lahko urejen enak pravni institut v dveh državah, ki ležita na enakem kontinentu, vendar sta imeli različen postopek razvoja. Italija ima v svojem civilnem zakoniku (Codice Civile) napredne določbe s področja etažne lastnine, ki jih je leta 2012, natančneje 12. novembra potrdil odbor za pravosodje (Commissione giustizia) Republiškega senata z novim besedilom zakona o stanovanjskih nepremičninah. Novo besedilo je v pravni red na novo vključilo dokaj inovativne ideje kasacijskega sodišča s področja večstanovanjskih stavb ter dodal nekatera popolnoma nova določila, katera so bila do te točke še nepoznana. Primerjava med ureditvijo v državi Italiji ter Sloveniji jasno prikaže pomanjkljivosti v našem pravnem sistemu, predvsem to, da nismo ažurni v prilagajanju pravne ureditve glede na hiter tehnološki napredek ter hiter napredek na področju gradnje.
Ključne besede: etažna lastnina, etažni lastniki, zemljiška knjiga, SPZ-B, povezane nepremičnine, Italija, Codice Civile.
Objavljeno v DKUM: 04.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 24
Celotno besedilo (1,05 MB)

Opis: V diplomskem projektu smo se posvetlili agencijski teoriji firme, zlasti agencijskim odnosom, ki se vzpostavijo med principalom (lastnikom podjetja), ki delegira svoje odločitve, in agentom (managerjem podjetja), ki v njegovem imenu sprejema te odločitve. Podrobno smo raziskali agencijske stroške in predstavili njihov izvor ter možnosti za njihovo znižanje. Posebno pozornost smo namenili agencijskemu problemu, ki smo ga razložili in analizirali, da bi razumeli vzroke zanj. Poglobili smo se tudi v naravo odnosov med lastniki in upniki. Vključili smo tudi tematiko managerskega odkupa podjetja, tako od znotraj kot tudi od zunaj, ter podali analizo tega procesa. V okviru diplomskega projekta smo prav tako obravnavali konkreten primer podjetja, ki se je soočilo z agencijskim problemom, ki je nastal predvsem zaradi ločitve lastništva in upravljanja. Podrobno smo raziskali, kako so se podjetje, lastniki, delničarji, upniki, banke, zaposleni ter gospodarstvo spopadli s posledicami tega problema, pa tudi z ukrepi in s sankcijami, ki so bili uvedeni za odgovorne osebe. Poleg tega smo se osredotočili na različne načine, s katerimi se lahko v podjetju zagotovi, da bodo upravljalci podjetja delovali v skladu z interesi lastnikov. Naša analiza je vključevala predpostavke, ki temeljijo predvsem na uvedbi sistema nagrajevanja in sankcioniranja, ki bi lahko učinkovito preprečevali pojav konflikta interesov med lastniki in managerji ter med lastniki in upniki, kar bi zmanjšalo tveganje za nastanek agencijskega problema v podjetju. Naša ugotovitev je, da ima ta sistem neposreden vpliv na zmanjšanje agencijskih stroškov, ki so posledica agencijskega problema.
Ključne besede: Agencijska teorija firme, agencijski odnosi, agencijski stroški, agencijski problem, lastniki, managerji, principal, agent, upniki, managerski odkup podjetja
Objavljeno v DKUM: 10.11.2023; Ogledov: 421; Prenosov: 35
Celotno besedilo (1,24 MB)

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja s problematiko neprofitnih najemnin v denacionaliziranih stanovanjih. Gre za področje Stanovanjskega prava, ki je neadekvatno urejeno že vse od osamosvojitve Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Stanovanjska pravica je bila pravica do družbenega stanovanja , ki je državljanom zagotavljala stalno uporabo stanovanja za njihove osebne potrebe in potrebe njegove družine. Imetniki stanovanjske pravice so v stanovanjih lahko bivali nedoločen čas in za neprofitno najemnino. S prehodom iz socialističnega v demokratični režim je svojo reformo doživela tudi Stanovanjska zakonodaja, v kateri se je uveljavila ustavno zavarovana pravica do zasebne lastnine. Posledično je prišlo do ukinitve stanovanjske pravice. Položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice se je rezultiral v zakonsko določeni obveznosti prvotnih lastnikov, skleniti najemno razmerje z bivšim imetnikom stanovanjske pravice za nedoločen čas in neprofitno najemnino. Bivši imetniki so pridobili upravičenje do neprofitnega stanovanja po samem zakonu (ex lege), ne da bi se preverjalo njihovo gmotno stanje in upravičenost do neprofitne najemnine. Do nje so bili najemniki upravičeni kot bivši imetniki stanovanjske pravice. S tovrstno ureditvijo Stanovanjskega zakona je Vlada RS posegla v upravičenja tako prvotnih lastnikov kot bivših imetnikov stanovanjske pravice. Bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so v prejšnjem režimu, ki je temeljil na družbeni lastnini, mislili, da so stanovanja v katerih bivajo praktično njihova, so bili ob prehodu na demokratičen režim, ki jih je postavil v položaj najemnikov, močno oškodovani, saj njihov položaj najemnikov ni bil primerljiv s položajem imetnikov stanovanjske pravice. Pravico so iskali tako v domačem kot mednarodnem pravnem redu. Med drugim tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). ESČP je na podlagi navedb obeh strank, tako pritožnikov kot vlade RS odločilo, da bivšim imetnikom stanovanjske pravice niso bile kršene pravice in da je bil poseg v njihove pravice sorazmeren s posegom v pravice prvotnih lastnikov, ki sta ga obe skupini morali trpeti kot neizogibne posledice odločitve zakonodajalca, da omogoči, da se po drugi svetovni vojni nacionalizirana stanovanja vrnejo v naravi. Prvotnim lastnikom je bilo potrebno povrniti vsa upravičenja, ki so mu bila odvzeta, to pa je terjalo omejitev pravic bivšim imetnikom stanovanjske pravice, ki so v teh stanovanjih bivali. Spremembe so se prav tako dogajale na domačem pravnem parketu, kjer je svojo vlogo odigralo Ustavno sodišče (v nadaljevanju USRS), ki je s svojo sodno prakso omejilo prenosljivost najemnega razmerja po neprofitnih pogojih. Prvotno se je stanovanjsko razmerje po smrti imetnika stanovanjske pravice preneslo na zakonca, zunajzakonskega partnerja ali ožjega družinskega člana. USRS je prenosljivost najemnega razmerja po neprofitnih pogojih omejilo zgolj na zakonca ali zunajzakonskega partnerja, z razlago, da je ključna razlika med položaji zakonca oz. zunajzakonskega partnerja in ožjimi družinskimi člani v kvaliteti in namenu skupnosti. Namen zakonske skupnosti je trajno skupno bivanje, tega elementa pa ni mogoče pripisati drugim sorodstvenim vezem. Želja in namen skupnega trajnega bivanja je praviloma le med zakonci, ne pa tudi med drugimi ožjimi družinskimi člani. Avtor v zadnjem delu raziskovalne naloge obravnava Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025, ki v svoji agendi prihodnosti predlaga, da se omilitev položaja prvotnih lastnikov, ki so denacionalizacijski upravičenci, zagotovi z denarno izravnavo (doplačilom najemnine) v razliki med neprofitno in primerno tržno najemnino. Takšen način ureditve bi RS obvaroval pred morebitnimi posegi v upravičenja bivših imetnikov stanovanjske pravice ali prvotnih lastnikov, hkrati pa bi tovrstna rešitev predstavljala znatno manjšo obremenitev za proračun RS, kot če bi država najemnikom zagotovila druga primerna stanovanja.
Ključne besede: Stanovanjska pravica, imetnik stanovanjske pravice, bivši imetniki stanovanjske pravice, prvotni lastniki, denacionalizacijski upravičenci, kršitev človekovih pravic, prenosljivost stanovanjske pravice, ukinitev stanovanjske pravice, Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025.
Objavljeno v DKUM: 29.05.2017; Ogledov: 1862; Prenosov: 283
Celotno besedilo (1,20 MB)

Opis: Z diplomskih delom podrobno predstavim izključitveno tožbo. Gre za relativno mlad pravni institut, ki ga je v naš pravni sistem uvedel Stvarnopravni zakonik. V 123. členu določi, da lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, sprejmejo sklep, da se kršitelja opomni, če etažni lastnik ali drug uporabnik posameznega dela v etažni lastnini, grobo krši temeljna pravila sosedskega sožitja ali svoje dolžnosti po pogodbi o medsebojnih razmerjih, tako, da je skupnost z njim nevzdržna. V kolikor kršilec kljub opominu nadaljuje s svojim ravnanjem, lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, sprejmejo sklep, da se vloži tožba za njegovo izključitev in prodajo njegovega posameznega dela. Skozi delo podrobno opišem namen in bistvo instituta ter kateri predpisi ga določajo. Predstavim celoten postopek, ki je potreben, da se izključitvena tožba realizira s prodajo posameznega dela etažne lastnine kršitelja in njegovo izselitvijo. Za primerjavo opišem, kako je izključitvena tožba urejena v nekaterih drugih evropskih državah. S pomočjo sodne prakse in zakonodaje podam konkretne razloge, oziroma ugotovim, katere so tiste hujše kršitve, ki so razlog za vložitev tožbe. Tožba se realizira s prodajo posameznega dela etažne lastnine kršilca in njegovo izselitvijo, kar je velik poseg v lastninsko pravico, zato je izključitvena tožba pravno sredstvo, ki se ga uporabi le kot skrajni ukrep in ko druga pravna sredstva niso mogoča. V delu izključitveno tožbo primerjam z alternativnimi pravnimi možnosti, ki veljajo za milejši pravni ukrep in obenem dosežejo ponovno sožitje med prebivalci v večstanovanjskem bloku.
Ključne besede: izključitvena tožba, etažni lastniki, večstanovanjska stavba, opomin, hišni red, pogodba o medsebojnih razmerjih, upravljanje, sosedsko sožitje
Objavljeno v DKUM: 25.07.2016; Ogledov: 3733; Prenosov: 619
Celotno besedilo (905,96 KB)

Opis: Diplomsko delo obravnava steklarne, ki se delovale na Štajerskem območju v 19. stoletju. Zaradi boljšega razumevanja teme sem v začetnih poglavjih na kratko predstavila postopke, ki so potrebni za izdelovanje steklenih izdelkov, opisala sem tudi surovine, iz katerih pridobivajo steklo. Sledi potek razvoja posameznih steklarn ter analiza njihovega delovanja. Seveda je bilo samo delovanje steklarn v takratnem času odvisno tako od lastnikov kot tudi od ustanoviteljev ter tudi lokacije steklarn. Čeprav so vse steklarne imele dokaj podobne proizvodne postopke, so se kljub temu pojavile razlike pri samih končnih izdelkih. Steklarstvo se ni prvič pojavilo v 19. stoletju, ampak so se glažute na območju Štajerske pojavile že v 16. stoletju. Najprej so se nahajale sredi gozdov, daleč stran od naseljenih območij. Posledično so v bližini glažut zgradili tudi stanovanjska poslopja, ki so bila namenjena delavcem in njihovim družinam. Sprva so glažute ustanavljali podjetniki in gozdni veleposestniki, katerih glavni namen je bil, da so izkoristili gozdne površine. Nekoliko kasneje (natančneje v sredini 19. stoletja) pa so steklarne, ki so se nahajale na višinskih predelih, začeli zapirati in so jih na novo odprli na novih, bolj dostopnih lokacijah.
Ključne besede: steklo, steklarne, proizvodni postopki, stekleni izdelki, lastniki in ustanovitelji, razvoj obratov, izvoz izdelkov, propad steklarn.
Objavljeno v DKUM: 07.10.2015; Ogledov: 1483; Prenosov: 195
Celotno besedilo (3,64 MB)