Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Zagonska podjetja so inovacijsko gnana podjetja, ki razvijajo nove izdelke in storitve s potencialom za trženje in eksponentno rast na globalnih trgih. Da je lahko zagonsko podjetje uspešno, potrebuje kompetentno podjetniško ekipo in produkt, ki si ga želi veliko število odjemalcev. Zagonska podjetja so značilna po tem, da se razvijajo in rastejo zelo hitro, to rast pa je potrebno že v zgodnjih fazah delovanja financirati s strani zunanjih virov financiranja. Start-up podjetje se lahko financira s strani dolžniškega ali lastniškega kapitala. Dolžniški kapital predstavljajo banke, ki z zagonskimi podjetji sklenejo upniško razmerje, ki se konča z odplačilom dolga, vključno z obrestmi. Viri lastniškega kapitala pa ne pričakujejo vračila glavnice in obresti, temveč postanejo solastniki podjetja in pričakujejo rast podjetja ter ustrezen donos, ki ga bodo čez nekaj let realizirali kot kapitalski dobiček. Za pridobivanje investicije mora zagonsko podjetje pripraviti poslovni načrt, obsežni pisni dokument, ki ga pripravi podjetnik in zajema vse zunanje in notranje elemente, ki so vpleteni v začetek novega posla. Poslovni načrt mora odgovoriti na vprašanja o trenutni situaciji podjetja, njihovih načrtih za prihodnost in postopek, kako bodo zadane cilje dosegli. Na podlagi pripravljenega poslovnega načrta bodo investitorji odločali, ali bodo v zagonsko podjetje investirali. Različni tipi investitorjev imajo drugačne kriterije za investicije, to pa pomeni, da se njihov pogled na poslovni načrt zagonskega podjetja razlikuje − in v diplomski nalogi obravnavamo ravno te poglede. Diplomsko delo je sestavljeno iz sedem poglavij. V uvodnem delu obravnavamo problem, namen, cilje in hipoteze diplomske naloge, nadaljujemo pa z omejitvami in metodami, ki jih uporabimo. Sledi definiranje delovanja zagonskih podjetij in primerjava s tradicionalnimi podjetji, kamor vključimo tudi faze investiranja v zagonska podjetja. Tretje poglavje je namenjeno poslovnim načrtom, kjer obravnavamo vlogo in pomen poslovnega načrta. Četrto poglavje podrobno ugotavlja vire financiranja zagonskih podjetij. Najprej se lotimo sklade tveganega kapitala in poslovne angele, ki skupaj tvorijo predstavnike tveganega kapitala, pozneje pa banke kot vir dolžniškega kapitala. V petem poglavju analiziramo poglede različnih tipov investitorjev na poslovni načrt zagonskega podjetja. Šesto poglavje je namenjeno praktičnemu delu diplomske naloge, v katerem na podlagi intervjujev z ustanovitelji zagonskih podjetij primerjamo njihove izkušnje pridobivanja investicij s teoretičnimi izhodišči iz prejšnjih poglavij. Diplomsko nalogo zaključujemo z razpravo o ugotovitvah in sklepom.
Ključne besede: zagonska podjetja, investitorji, poslovni angeli, skladi tveganega kapitala, banke, poslovni načrt, tvegani kapital, lastniški kapital, dolžniški kapital
Objavljeno v DKUM: 03.11.2022; Ogledov: 552; Prenosov: 44
Celotno besedilo (1,81 MB)

Opis: V teoretičnem delu sem razložil vrste priskrbe kapitala za podjetje, v nadaljevanju privila financiranja, katera sem analiziral na konkretnih podatkih podjetja. V zadnjem delu sem predstavil stroške financiranja ter v praktičnem delu nekaj kazalnikov.
Ključne besede: financiranje, lastniški kapital, posojilni kapital, finančna struktura
Objavljeno v DKUM: 04.11.2016; Ogledov: 1496; Prenosov: 125
Celotno besedilo (991,34 KB)

Opis: Poslovne banke se v zadnjem obdobju vse pogosteje soočajo s tematiko ocenjevanja vrednosti blagovnih znamk. Posamezna podjetja, ki imajo v lasti blagovno znamko, so zaradi potreb po pridobivanju dolžniškega kapitala pripravljena v zavarovanje (v zameno pridobitve bančnega kredita) ponuditi tudi lastno blagovno znamko. Ob tako zasnovanem poslu je pomembno opredeliti predvsem tržno vrednost blagovne znamke, ki je predmet zastave, in to predvsem, kadar vrednost blagovne znamke primerjamo s tržno vrednostjo lastniškega kapitala podjetja, ki je lastnik blagovne znamke. Zraven ocene vrednosti blagovne znamke je pogosto potrebno pristopiti k ugotovitvi ocenjene tržne vrednosti lastniškega kapitala podjetja. Še posebej v primerih, kadar gre za podjetja, ki niso uvrščena v reprezentativno borzno kotacijo. Pomembno je opredeliti predvsem korelacijo med vrednostjo blagovne znamke in vrednostjo podjetja, saj je vrednost podjetja med drugim povezana tudi z vrednostjo njegove blagovne znamke. V raziskovalnem delu smo pristopili k oceni tržne vrednosti podjetja, nato pa še k oceni tržne vrednosti njegove blagovne znamke. Ob tem smo pri obeh ocenah vrednosti uporabili na donosu zasnovan način, vendar znotraj slednjega različne metode ocenjevanja vrednosti. Opozorili smo na diferenciacije med metodami ocenjevanja vrednosti podjetij in metodami ocenjevanja vrednosti blagovnih znamk. Pri ocenjevanju vrednosti podjetja smo uporabili metodo diskontiranega denarnega toka, pri ocenjevanju vrednosti blagovne znamke pa metodo presežnega donosa in metodo oprostitve licenčnine. Na podlagi raziskovalne naloge smo ugotovili, da je lahko implicitno razmerje med vrednostjo blagovne znamke in vrednostjo lastniškega kapitala podjetja relativno visoko. Delež prispevka blagovne znamke k tržni kapitalizaciji podjetja lahko presega 50 % oz. povedano drugače, blagovna znamka lahko kreira več kot 50 % tržne kapitalizacije podjetja. Glede na naše ugotovitve je lahko blagovna znamka ključnega pomena pri (so)ustvarjanju tržne kapitalizacije podjetja. Tako pri ocenjevanju vrednosti blagovnih znamk kot pri ocenjevanju vrednosti podjetij se lahko uporabljajo vsi teoretični pristopi ocenjevanja vrednosti. Vendar smo v raziskovalnem delu prišli do dognanja, da je pri ocenjevanju vrednosti blagovnih znamk najprimernejši pristop na donosu zasnovan način. To potrjujejo številni ugledni profesorji in avtorji teoretičnih konceptov, kot tudi sama stroka ocenjevanja. Način tržnih primerjav je v praksi težko aplicirati. Pogosto gre za transakcije, ki obsegajo celoto določenega poslovnega premoženja, kar pa presega predmet v obliki blagovne znamke. V kolikor gre eksplicitno za transakcijo blagovne znamke, pa najpogosteje informacije o realiziranih transakcijah niso javno razpoložljive. Tudi nabavnovrednostni (stroškovni) način se v praksi smatra za manj uporabnega. Slednji se navezuje predvsem na zgodovinske podatke, element prihodnosti pa popolnoma izključuje. Prav tako je težko opredeliti vse poslovne stroške, ki so ključnega pomena pri ponovni ustvaritvi blagovne znamke. V raziskovalni nalogi smo prišli do ugotovitve, da sta nabavnovrednostni (stroškovni) način in način tržnih primerjav metodološka koncepta, ki ju je v praksi ocenjevanja težko konkretno aplicirati. Ključne besede: blagovna znamka, lastniški kapital blagovne znamke, mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, mednarodni standardi računovodskega poročanja, ocenjevanje vrednosti podjetja, metoda diskontiranega denarnega toka, ocenjevanje vrednosti blagovne znamke, nabavnovrednostni način, način tržnih primerjav, na donosu zasnovan način, metoda presežnega donosa, metoda oprostitve licenčnine, analiza makroekonomskega okolja, proučitev panoge, finančna analiza, projekcije poslovanja.
Ključne besede: blagovna znamka, lastniški kapital blagovne znamke, mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, mednarodni standardi računovodskega poročanja, ocenjevanje vrednosti podjetja, metoda diskontiranega denarnega toka, ocenjevanje vrednosti blagovne znamke, nabavnovrednostni način, način tržnih primerjav, na donosu zasnovan način, metoda presežnega donosa, metoda oprostitve licenčnine, analiza makroekonomskega okolja, proučitev panoge, finančna analiza, projekcije poslovanja.
Objavljeno v DKUM: 14.09.2016; Ogledov: 2574; Prenosov: 358
Celotno besedilo (2,32 MB)

Opis: Na podlagi kriterijev razvrščanja podjetij, smo v skladu z v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah opredelili veliko podjetje. Velika podjetja imajo na razpolago veliko različnih načinov za pridobitev virov financiranja. Ker je finančno tržišče bolj prilagojeno velikim podjetjem, z dostopom do virov financiranja nimajo težav. Financiranje je proces, ki odloča o priskrbi različnih virov financiranja, obsega aktivnosti ugotavljanja potrebnih finančnih sredstev in aktivnosti pridobivanja virov financiranja. Podjetja potrebujejo sredstva zaradi različnih namenov, kot so razvoj, širitev, preživetje na trgu, funkcioniranje poslovanja ali za splošne namene. V našem diplomskem delu smo spoznali vse možne oblike priskrbe virov financiranja v podjetjih. Ugotovili smo, da nam je na razpolago pestra izbira. Izbiramo lahko med notranjimi in zunanjimi viri financiranja. Med notranje financiranje štejemo nerazdeljen dobiček, amortizacijo in druge notranje vire, med zunanje vire pa spadajo kapitalski vložki, krediti, subvencije in posebne zunanje oblike (lizing, faktoring, forfeting). Podjetja lahko finančna sredstva pridobivajo tudi z vidika lastništva, iz lastniških in dolžniških virov. Med lastniški kapital spadajo vsi notranji viri, kapitalski vložki in subvencije. V okvir dolžniškega kapitala pa uvrščamo kreditne oblike in posebne zunanje oblike. Spoznali smo, da je zelo pomembno, da znajo podjetja najti pravi vir financiranja in se odločiti o njegovi ceni. Pri odločitvi o virih financiranja je treba poiskati najboljšo rešitev, ki se prilagaja optimalni finančni strukturi sredstev v podjetjih. Vsak vir ima svojo ceno in predstavlja strošek za podjetja. Pri tem si lahko pomagamo z izračunom posameznih stroškov. Ugotoviti in oceniti je potrebno stroške lastniškega in stroške dolžniškega kapitala, potem pa tehtati povprečni strošek kapitala, saj imajo različna podjetja tudi precej različno ciljno finančno strukturo. Na ta način si lahko podjetja zagotovijo najugodnejše financiranje, ki je potrebno za uspešno poslovanje. Na primeru podjetja »X« d. d. smo spoznali osnovne vire financiranja. Načine financiranja podjetja smo razbrali iz bilance stanja. Pri analizi finančnega položaja smo si pomagali tudi z izračuni različnih finančnih kazalnikov. Iz ugotovitev lahko povzamemo, da se podjetje »X« d. d. v veliki meri financira z zunanjimi viri. Kot najpogostejša oblika se pojavljajo dolgoročni in kratkoročni krediti. Finančna struktura tako prikazuje manjši delež lastniškega kapitala in večji del dolžniškega kapitala. Na poslovanje podjetja z negativnimi učinki močno vpliva finančna kriza, ki vpliva na visoko stopnjo zadolženosti.
Ključne besede: veliko podjetje, notranji viri financiranja, zunanji viri financiranja, stroški virov financiranja, lastniški kapital, dolžniški kapital, finančni kazalniki.
Objavljeno v DKUM: 10.12.2012; Ogledov: 2149; Prenosov: 329
Celotno besedilo (1,54 MB)

Opis: Korporacija je gospodarska organizacija, ki jo tvori več istovrstnih ali sorodnih podjetij s skupnim ciljem. So umetno ustvarjene in so pred sodišči obravnavane enako kot fizične osebe, torej lahko kupujejo in prodajajo dobrine, vstopajo v pogodbe, tožijo in so tožene ter drugače sodelujejo v družbenem okolju. Poznamo javne, zasebne, zaprte in neprofitne korporacije. Mednarodno korporacijo sestavlja matično podjetje ter še vsaj pet ali šest podružnic v tujini. Mednarodne korporacije imajo prednosti in slabosti. Kapital, s katerim se financirajo korporacije, delimo na lastniški in dolžniški kapital. Glavna razlika med njima je v pravici do upravljanja podjetja (lastniški kapital jo načeloma ima, medtem ko dolžniški ne), v vrstnem redu poplačila sredstev ob stečaju podjetja (dolžniški ima prednost pred lastniškim), v ročnosti (pri dolžniškem je določena, medtem ko pri lastniškem ni) in davčni obravnavi (obresti so davčno priznan odhodek, medtem ko dividende niso). Lastniški kapital je dražji od dolžniškega, saj je investitor izpostavljen večjemu tveganju. Lastniški kapital delniške družbe je v obliki delnic. Podjetje lahko izda prednostne ali navadne, redne delnice. Glavna razlika med njima je, da prednostne delnice običajne ne prinašajo glasovalne pravice in so v primeru stečaja poplačane pred navadnimi. Podjetje se lahko financira z dolžniškim kapitalom v obliki posojil, komercialnih zapisov ali izdaj obveznic. Na strošek financiranja z dolžniškim kapitalom vplivajo: ročnost financiranja, velikost izposojenega kapitala, kreditno tveganje dolžnika, raven obrestnih mer, likvidnost, valuta in obdavčenost. Poznamo več različnih vrst posojil in obveznic. Glavna razlika pri financiranju med mednarodnim in domačim podjetjem je, da je mednarodno podjetje sposobno pridobiti praktično neomejeno količino kapitala po enaki mejni ceni. Cena kapitala za podjetje se zviša, kadar zviša svojo zadolženost do te mere, da mu začne padati bonitetna ocena. Podjetje, ki se financira na nelikvidnem, segmentiranem ali premalem kapitalskem trgu, bo moralo obvezno najti nove vire financiranja, če bo želelo ohraniti svojo dolgoročno konkurenčnost. Dostop do mednarodnega kapitalskega trga ima izreden pomen tudi za NLB Skupino, ki v 17 državah zaposluje več kot 8000 ljudi. V obdobju zadnjih petih let se je pretežno financirala s sindiciranimi posojili, izdajami obveznic in dokapitalizacijama. Na mednarodnem finančnem trgu je bilo pridobljenih kar 94 % vseh dolžniških virov. Izjemnega pomena pri pridobivanju sredstev je so imeli mednaroden ugled, korekten odnos s poslovnimi partnerji in dobre bonitetne ocene skupine.
Ključne besede: Ključne besede: mednarodna korporacija, lastniški kapital, dolžniški kapital, delnice, obveznice, posojila, NLB Skupina.
Objavljeno v DKUM: 29.09.2010; Ogledov: 2765; Prenosov: 336
Celotno besedilo (654,72 KB)