Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Diplomska naloga je temeljila na razvoju elektropredenih materialov kot dostavnih sistemov za laktobacile. Eksperimentalni del je vključeval pripravo polimernih formulacij polietilen oksida (PEO), PEO z laktoferinom (LF), PEO s probiotičnim sevom L. paragasseri K7 (LK7) ter PEO s kombinacijo LF in LK7. Preden smo polimerne formulacije izpostavili elektropredenju, smo jim določili pH vrednost, viskoznost, prevodnost in površinsko napetost. Polipropilenska tkanina je služila kot nosilni substrat za nanos nastalih nanovlaken iz tekočih formulacij med postopkom elektropredenja. Pogoji za optimalni nastanek nanovlaken so bili pri napetosti 40 kV in razdalji 210 mm med zgornjo in spodnjo elektrodo. Nastalim nanovlaknatim strukturam smo določili funkcionalne skupine s FT-IR spektroskopijo, elementno sestavo z rentgenskim fotoelektronskim spektrofometrom (XPS) in morfološko strukturo z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM). Elektropredene vzorce smo gravimetrično ovrednotili in jim pomerili prepustnost zraka. S Tyndallovim efektom in z določanjem motnosti in optično mikroskopijo smo preverili topnost elektropredenih vzorcev. Antioksidativni učinek elektropredenih materialov smo ovrednotili z ABTS metodo. Z analizo preživetja in sproščanja smo določili delež preživelih in sproščenih probiotičnih bakterij LK7 iz elektropredenih materialov. Ugotavljali smo tudi vpliv staranja in skladiščenja elektropredenih vzorcev na preživetje in sproščanje LK7. FT-IR spektroskopija je nakazovala vključitev laktoferina in laktobacilov v strukturi elektropredenih materialov. Z rentgensko fotoelektronsko spektrometrijo (XPS) smo ugotovili, da je v elementarni sestavi površine pri vseh elektropredenih vzorcih opaziti predvsem prisotnost deležev elementa kisika, ogljika in fosforja ter majhne vrednosti elementa kalija. V primerjavi z nosilnim substratom se je pri vseh elektropredenih vzorcih atomski delež kisika povečal, kar nakazuje na uspešno vključitev LF in LB v elektropredene vzorce. Iz SEM posnetkov predvidevamo, da se LK7 zaradi svoje velikosti ni ujel v nastala nanovlakna, temveč je ostal med mrežami nanovlaken. Izhodne učinkovine laktoferin (LF) in laktobacili (LB) izkazujejo 100 % antioksidativno inhibicijo. Med elektropredenimi vzorci izkazuje najvišjo vrednost IEt (%) vzorec, ki ima vključeni obe učinkovini (PEO/LF/LB) in po 60. minutah doseže vrednost 69 %. Z analizo preživetja in sproščanja smo ugotovili, da so se laktobacili iz elektropredenih vzorcev sprostili takoj ob stiku z raztopino fosfatnega pufra. Delež preživelih in sproščenih bakterij je bil največji pri sveže analiziranih vzorcih v primerjavi s 3-dni staranimi vzorci. Prav tako pogoji shranjevanja (temperatura in vlaga) niso prispevali k izboljšanju preživetju laktobacilov. Rezultati preživetja in sproščanja probiotičnega seva L. paragasseri K7 nakazujejo, da so v diplomskem delu razviti elektropredeni materili primerni kot dostavni sistem s takojšnjim učinkovitim delovanjem. Kot takšni dostavni sistemi bi lahko potencialno izkazovali uporabno vrednost na področju medinskih pripomočkov kot ženski tamponi za zdravljenje vaginalnih vnetij, obloge za celjenje ran ali kot terapevtske blazinice za dojenje, namenjene zdravljenju vnetih in poškodovanih prsnih bradavic.
Ključne besede: elektropredenje, laktoferin, laktobacili, dostavni sistem, nanovlakna
Objavljeno v DKUM: 28.10.2022; Ogledov: 882; Prenosov: 125
Celotno besedilo (3,40 MB)

Opis: Kisla sirotka, kot stranski produkt mlekarske industrije, ne predstavlja samo vse večjega okoljskega problema, ampak je tudi potencialno pomemben vir različnih nutrientov. Namen tega diplomskega dela je bil proučiti uporabnost procesa osmoze za koncentriranje kisle sirotke, proizvedene na območju Slovenije. Kot polprepustno membrano pri delu smo uporabili votlo-vlaknasto biomimetično akvaporinsko membrano, z vgrajenimi molekulami proteina akvaporina v njeno notranjo strukturo. Prav tako je bila testirana uporabnost 1 M natrijevega klorida, 1 M kuhinjske soli, morske vode ter 1,36 M amonijevega hidrogenkarbonata kot gonilne raztopine. Uspešnost procesa koncentriranja je bila spremljana z meritvami fluksa vode, osmotskega tlaka, povratnega fluksa topljenca ter vsebnosti beljakovine laktoferina v vhodni raztopini. Med testiranimi gonilnimi raztopinami je najslabše lastnosti izkazala raztopina 1,36 M amonijevega hidrogenkarbonata. Po drugi strani pa, pri uporabi 1 M natrijevega klorida in 1 molarne kuhinjske soli kot gonilnih raztopin, ni bilo opaziti razlik v izrabi procesa niti v delovanju same membrane. Pri poskusih z morsko vodo smo dobili nekoliko slabše rezultate v primerjavi z natrijevim kloridom in kuhinjsko soljo kot gonilno raztopino in je lahko z ekonomskega vidika dobra alternativa za uporabo v procesu osmoze, glede na njeno razširjenost po svetu. Da bi izkoristili potencial akvaporinske membrane v procesu osmoze, je bilo potrebno po vsaki filtraciji očistiti njeno površino. V naši raziskavi je bilo ustrezno čiščenje doseženo le z uporabo deionizirane vode. Rezultati te študije so pokazali, da se proces osmoze lahko uporabi za obdelavo oziroma koncentriranje stranskih produktov mlekarske industrije (predvsem kisle sirotke), z namenom pridobitve novih izdelkov z dodano tržno vrednostjo.
Ključne besede: osmoza, votlo-vlaknaste membrane, gonilna raztopina, sirotkine beljakovine, laktoferin, tekočinska kromatografija visoke ločljivosti
Objavljeno v DKUM: 29.03.2022; Ogledov: 919; Prenosov: 65
Celotno besedilo (9,15 MB)